nedelja, 27. november 2016

Enostavno pripravljena aktivnost primerna tudi za na počitnice - plastelin s peskom in moka

Kadar kam gremo za nekaj dni, rada s seboj vzamem kakšno aktivnost za Emo, ki jo lahko uporabi večkrat in na več različnih načinov. Za to je priročen tudi plastelin s peskom, ki sva ga izdelali pred kratkim. Že nad navadnim doma pripravljenim plastelinom sem bila presenečena in naravnost navdušena, kako enostavno ga je narediti in predvsem koliko časa zdrži! S tem mislim nekaj mesecev! Dela pa je res za 10 minut. Tako da se vsekakor splača poskusiti, ker je priprava zelo preprosta, vse potrebne sestavine pa imamo najbrž že v kuhinji.


No in tako zadnje čase s sabo nosimo plastelin s peskom. Iz sestavin, ki sem jih navedla v tej objavi, je nastalo ravno toliko plastelina, da sem ga lepo spravila v embalažo od skute, ki ima prilegajoč pokrov, ki tudi dobro tesni, da se plastelin ne izsuši ali med prenašanjem ne uide ven.


Po mojih izkušnjah domač plastelin - navaden in ta s peskom - ki ga hranim v hladilniku, pri naslednji uporabi potrebuje malo moke, saj se očitno zmehča in zato lepi na roke. Ko vanj vmešamo še malo moke, je spet tak, kot mora biti - ravno prav kompakten, prožen in mehak. V kuhinji imam moko na dosegu roke, če kam gremo, je pa verjetno ne bom imela, 1 kg pa tudi ne bi kupovala, če jo potrebujem nekaj žličk. Tako sem v embalažo od skute dala malo moke, nanjo pa plastelin in čez vse pokrov, da se moka ni sipala ven. Ko smo plastelin želeli uporabiti, smo imeli pri roki tudi moko, ki nam je po predvidevanjih prišla prav, a plastelin s peskom se je v hladilniku zmehčal manj kot običajen domač plastelin. Tako je kar nekaj moke ostalo pač na mizi, kar smo izkoristili za risanje s prsti. Temna miza je bila za to kot naročena. :)


Tak plastelin je super tudi za odrasle, saj te kar potegne k oblikovanju. Na otip je prijeten in ne moreš se upreti, da ga ne bi povaljal med dlanmi in vanj potisnil prstov.


Ustvarili smo mucka. :)


Na kaj vas spominja tale žival? Mene na sovo. :)

četrtek, 17. november 2016

Slikanje s pritrkavanjem čopiča


Ko smo bili letos poleti prvič na morju, sva z Emo ustvarili razglednice, ki sva jih tudi poslali domačim in prijateljem. Med takratnim ustvarjanjem sem slučajno, po navdihu močno namočen čopič potresla nad papirjem in z njega so padle drobne kapljice, ki so se ustavile na razglednicah.


Emi je bilo pritrkavanje čopiča ful všeč, zato sva še nekajkrat slikali na tak način. No, ko rečem, da sva slikali, mislim, da sem ji pripravila material, potem pa je sama prijela čopič v roke, ga pomočila v barvo in ga začela vihteti po slikarski podlagi in ga tresti nad njo.


Nekatere kapljice je pustila, druge je kasneje razmazala s čopičem. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se našobi, kako se poglobi in popolnoma skoncentrira in takrat ne sliši nikogar in ničesar. Tako luštna je, ko tiste majhne prstke položi pod čopič in ga narahlo udarja obnje.

sobota, 12. november 2016

Kaj uporabiti, če pri roki nimamo barv - slikanje s teraroso


A ste že kdaj slikali z zemljo? :)

Meni se je letos, ko smo bili na morju že skoraj jeseni in je bilo manj priložnosti za preživljanje časa na plaži, ker je kar dosti pihalo pa še oblačno je bilo in nas je na morju zeblo, porodila ideja, da bi namesto običajnih vodenk, s katerimi je Ema poslikala dva kompleta risalnih listov pa ji še ni bilo dovolj :), uporabila zemljo. Idejo sem dobila, ko smo se sprehajali po obali in sem opazovala to zanimivo prst značilne barve.

Naslednji dan smo šli na sprehod z lopatko in modelčkom v obliki ribice v roki, ker je bila kanglica ravno polna kamenčkov in školjk in v njej je nekaj ur prebival rakec. Iskali smo primerno zaplato zemlje, kjer smo jo z lopatko malo zajeli in nadevali v modelček in odnesli do apartmaja.

Tam smo poskusili izvesti eksperiment: ali se sploh da slikati z zemljo. Iskreno povedano se mi je zdelo logično, da se da, konkretne izkušnje pa mislim, da nisem imela, vsaj spomnila se je nisem, čeprav smo kot otroci veliko packali po blatu.

Skratka, vse sem pripravila enako kot za slikanje z vodenkami. Le namesto vodenk sem Emi ponudila zemljo.


Ni bila najbolj razpoložena, zato slikanje ni trajalo dolgo in posnela sem samo par fotk. Je bil pa eksperiment uspešen in ugotovili smo, da je z zemljo možno slikati! Če torej pri roki nimate tempera barv, vodenk ali celo akrilov, lahko otroku ponudite zemljo. Še bolje bo, če slučajno na sprehodu najdeta različne vrste zemlje. Preizkušata lahko zemlje različnih barv ali tekstur - nekatere so bolj fine, npr. ilovica, druge pa vsebujejo vse sorte primesi, od kamenčkov do listja ali delcev školjkic. Uporabite lahko tudi blato, zakaj pa ne? :)


Ema se je kasneje odločila, da bo nekaj naslikala tudi na razglednice. Bilo je zanimivo, a iskreno je izgledalo, kot bi bile razglednice umazane ali celo pokakane. :) Sicer pa je bilo videti kot navadna rjava barva, če ne bi vedela, da gre za slikanje s teraroso, bi mislila, da je bila uporabljena tempera ali vodena barva.

torek, 8. november 2016

Ste že videli toliko školjk?

Včasih kakšne objave ne objavim takoj in se potem nekam potuhne in tako poletno tematiko najdem med naletavanjem prvih snežink.

 
Letos smo po dolgem času dopustovali dvakrat, enkrat tudi v Umagu. Že tretje leto zapored smo bili na istem mestu, v istem apartmaju, tako da smo okolico že kar dobro spoznali, smo pa obiskali tudi nekaj krajev v bližini. Kljub temu smo na koncu naše plaže ogromno školjk opazili letos prvič. Uživam v hoji po skalah in tako sem gledala navzdol, pazila na korake in na enkrat pred seboj zagledam približno pet školjk. Verjetno veste, da je na istrskih plažah najti kakšnega polžka ali mini školjkico že kar uspeh, pred menoj pa je bil slab meter naprej tak prizor:


Hm? Od kod toliko školjk? Ni važno! Eeeeeeeemaaaaaaaaaaa! Poglej, kaj sem našla! :)



Školjka pri školjki.




Vso družino sem prepričala, da to pa morajo videti in smo se naslednji dan ponovno odpravili na sprehod, jaz opremljena s fotoaparatom in navdušenjem, ki me še ni minilo od prejšnjega dne, ati z Emo na ramenih, mami z rezervnimi oblačili, ker je bilo zelo hladno (na morju smo bili proti koncu septembra).

Trudila sem se, da ja ne bi stopila na kakšno školjko in previdno sem načrtovala naslednji korak - z ene skale na drugo. Ati je vseeno stopil nanje in hodil po njih. Ideja se mi je najprej upirala, a me je zanimalo, kakšen občutek je hoditi po toliko školjkah. Pod nogami sem začutila škrtanje in pokanje lupin in počutila sem se, kot da hodim po nečem živem. Ni mi bilo prijetno pa še tiste, ki so bile ob plimi pokrite z vodo, so bile zelo spolzke in nevarne za zdrs.


Dve vrsti: školjke in polži



Dve stopnji ohranjenosti: ene so zgledale povsem sveže, druge so že razpadale.


Ker ob prvem snidenju s temi lepoticami nisem imela s seboj fotoaparata, sem se vrnila še enkrat, da bi jih fotografirala ob sončnem zahodu.
Na določenem predelu obale so prevladovale školjke,


na drugem pa polžki. Ti so bili v notranjosti oranžne in bele barve.


Nismo ugotovili, od kod toliko školjk. Mislimo, da jih ni prineslo morje, ampak jih je moral nekdo odvreči. Prav tako ne vem, kako se tem školjkam reče. Čeprav smo s seboj imeli mini enciklopedijo, jih v njej nismo našli, doma pa tudi nismo raziskovali naprej. Jih morda poznate vi?