Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj.

Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.

Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo. 

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma. 

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!

 

Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. :)

Spomini na stres v poporodnem obdobju 2

Prejšnji del zgodbe je dostopen tukaj.

Naslednji dan je bil ponedeljek in prišla je patronažna sestra. Po pregledu otroka je svetovala, naj jo dojim povsem drugače, kot so mi povedali v porodnišnici. Bila sem zbegana in nisem vedela, komu naj verjamem. To sem ji tudi povedala in dobila sem nasvet, ki sem si ga zelo dobro zapomnila. Rekla mi je: »Dobili boste veliko nasvetov, takšnih in drugačnih. Poslušajte vse, upoštevajte pa le tiste, ki se vam za vas in vašega otroka zdijo najboljši.« Od takrat naprej sem vsak dan delala bolj po svoje oz. po najino, kot sem čutila, da je zame in za Emo najbolje.

Po enem tednu sva šli domov. Mož je takrat vzel očetovski dopust in je bil z nama doma. Oba sva se itak še ful lovila, pojma nisva imela in sva otroka in vlogo staršev šele spoznavala. Noči so bile naporne, po več kot tednu dni spanja po koščkih, dojenja, hormonskega koktajla, ki je delal svoje, utrujenosti od poroda, ki se je samo nalagala z vsako neprespano nočjo, občutljivostjo, obupom, ker svojega otročka nisem znala potolažiti, takšnih in drugačnih nasvetov z vseh strani itd. je vse skupaj postajala nočna mora. 

Kje so zdaj tisti občutki nepopisne sreče? Kje je dojenček, ki popije mleko in spokojno zaspi? Od kod potem rek: spati kot dojenček? A je z mano, z nama nekaj narobe, da se otrok ves čas dere? Je z otrokom kaj narobe? Zakaj mi ni namenjeno samo nekaj ur spanja v kosu, brez kakršnihkoli motenj? Kaj se je sploh zgodilo, da sem tu in zdaj v nekem čudnem trenutku in situaciji, ki ji ni videti konca?

Z vsakim dnem sva se tudi z možem vedno bolj prepirala in enostavno nisem mogla razumeti, da veliko časa preživi zunaj in dela okoli hiše, ko pa jaz komajda še funkcioniram. Želela sem si nazaj k staršem, kjer sem imela podporo in razumevanje, ampak ko sem bila tam, sem si želela bližine moža in da bi mi trije počasi postajali družina, svoja, novonastala družina. Počutila sem se, kot da me pušča samo z dojenčkom na drugi strani brezna. In da mu sploh ni mar za naju. Seveda ni bilo tako, le povezati se nisva znala in oba sva se spopadala z novo vlogo, ki je bila drugačna, kot sva si predstavljala.

Vem, da so bili krivi hormoni, utrujenost, občutljivost, neznanje na področju skrbi za dojenčka … in vedela sem, da to nekako morava rešiti midva, saj je otrok najin, ne od mojih staršev ali kogarkoli drugega. Vem, da ga je vse skupaj preplašilo, presenetilo in da ni bil pripravljen. Ampak jaz tudi nisem bila! Želela sem, da skupaj odkrivava novo vlogo in skupaj nama bo uspelo.

Ves stres in fizični ter predvsem psihični napor se je po nekaj tednih začel kazati na mojem fizičnem telesu. Začela me je peči koža na levi dojki, ne na bradavici, ampak nekoliko višje. Že pred nosečnostjo sem spoznala prijazno in strokovno svetovalko za dojenje in obrnila sem se k njej po pomoč. Svetovala mi je mazilo proti glivicam, ki pa mi ni pomagalo. Po nekaj dneh sem obiskala ginekologa in kar trije so si ogledovali moje prsi. :) Ja, ful prijetno! :) Zaključili so, da gre za bolezen kože in da moram urgentno k dermatologu. Res sem bila na vrsti v pol ure in tam so ugotovili, da naj bi bil kriv nov in slabo opran modrc za dojenje. Hm … Dobila sem kremo in šla domov.

Ni mi pomagala. Bolečine so se nadaljevale in stopnjevale. Zaradi dojenja nisem smela vzeti nič drugega kot lekadol, ki pa ni imel učinka. Koža me je na tistem predelu pekla, žgala, kot bi imela na njej ogenj! To ni bila običajna bolečina. Svoje so dodali dobronamerni nasveti, ki so me samo še dodatno preplašili in zbegali, priporočila ginekologov v porodnišnici, kjer sem rodila, kamor sem jih klicala po telefonu, prijateljice, zaposlene na področju medicine, ki so sumile na mastitis, vnetje, glivice … Noben nasvet ni pomagal, nekoliko mi je odleglo med in po tuširanju, nato pa je bila kmalu bolečina tako huda, da sem si na kožo dajala ledeno mrzle konzerve graha, da so mi nekoliko omilile vse skupaj, koža pa je bila povsem pordela in omrtvičena od mraza.

Vedela sem, da mi uradna medicina ne more in ne bo pomagala in da se moram kot že večkrat v življenju zateči k alternativi. Bioenergetik, ki me je v otroštvu ozdravil ponavljajočih se angin, je žal že pokojen. Klicala sem drugam, kjer pa niso bili preveč prijazni in so okrivili mojo egoističnost. Sesuval se mi je svet, čas se mi je kar ustavil, solz nisem mogla ustaviti, četudi sem se trudila. Še tam, kjer sem res računala na pomoč, sem jih dobila po buči. Sploh nisem več vedela, na koga naj se obrnem. Partner mi ni mogel pomagati in bil je že sam ves živčen zaradi vsega, vsi nasveti od vseh možnih sorodnikov, prijateljev in znancev niso pomagali, strokovno osebje mi ni moglo pomagati, alternativci so me krivili. Kdo mi sploh še ostane?

Nadaljevanje zgodbe najdete tukaj.

Spomini na stres v poporodnem obdobju 1

Hči bo kmalu stara 3 leta in trenutno se že nekaj časa spopadamo z njeno prehrano oz. prehranjevalnimi navadami. Takih obdobij je bilo do zdaj že kar nekaj, od katerih se vseh niti ne spomnim več (dobro) in smo jih tako ali drugače prebrodili in ponavadi je sledila faza, ko je vse teklo dokaj gladko, nato pa se je spet pojavila kakšna težava.

Pravzaprav zdaj razmišljam, da je prehrana otroka izziv za starše že čisto od začetka, ne šele, ko začne zavračati zelenjavo. :) Kot vsaka ali vsaj večina mam sem se tudi sama soočila najprej s popolnim neznanjem na tem področju, potem pa z goro literature v fizični in elektronski obliki, v slovenščini in angleščini pa še kakšnem jeziku, v strokovnih in prijateljskih vodah, da pa niti ne omenjam forumov in FB skupin, kjer mamice debatirajo o težavah glede prehrane in delijo nasvete, ki so pri njih delovali.

V nosečnosti sem se začela seznanjati z vsemi področji dojenčkovega razvoja, tudi prehrano. Čisto na začetku se novorojenček itak prehranjuje z mlekom, vprašanje je le, s katerim: materinim ali adaptiranim. Naivno sem mislila, da je razlika med tema možnostma le v tem, da se mama odloči, ali bo dojila ali ne (in seveda kakšni zdravstveni razlogi). Torej če želiš otroka dojiti, se moraš za to samo odločiti in ga dojiš, če se odločiš drugače, pa pač kupiš mlečno formulo in vsakič sproti pripraviš flaško za svojega dojenčka.

Ok, odločila sem se za dojenje. Zdelo se mi je dobro za otroka in verjetno tudi zame, zato sem se odločila, da poskusim. Pojma nisem imela, kako bo to v resnici zgledalo. Nisem si niti v sanjah predstavljala, da ima tako majhno bitjece, ki se je pravkar rodilo, tako močan sesalni refleks, da tako močno potegne bradavico, da sem čisto na začetku dobesedno videla zvezde. Kar ni mi šlo v račun, kaj delava narobe, ko stvar ni takoj stekla, če pa sem se odločila, da bom dojila. A ni to dovolj? A ni tako, da otroka enostavno pristaviš, on začne piti, mamo nič ne boli, ampak vmes samo občuduje svojega otročka in ko je sit, podre kupček in mirno zaspi. Hm? :) Očitno so reklame in podobe materinstva, kot nam ga prikazujejo mediji, vplivali na mojo predstavo o dojenju.

Ni bilo enostavno, dokler se dojenje ni vzpostavilo do te mere, da je postalo res enostavno. :) Bolj enostavno ne bi moglo biti: kjerkoli in kadarkoli sem imela takoj pripravljeno hrano idealne temperature za svojo dojenčico. Luksuz! Pot do tja pa ni bila lahka.

Nisem še delila svoje zgodbe, ki se je začela odvijati kakšen teden po porodu. Po treh dneh sva odšli iz porodnišnice in prvih nekaj dni preživeli pri mojih starših. Tako sem imela res vso skrb in nego, ki sem jo takrat krvavo potrebovala, mož pa je tačas v službi uredil še nekaj stvari. V mojem novem domu mi mož ne bi znal in zmogel nuditi toliko in take podpore. Moja mami je bila v tistem trenutku res edina oseba na svetu, ki je brez besed točno vedela, kaj kot novopečena mamica z novorojenčkom potrebujem: mir, počitek, udobno in čisto ležišče, hrano, ki mi je ni treba kuhati (pojedla pa nisem malo, precej več kot sicer, saj sem bila ves čas lačna kot volk :)), nekoga, ki mi prinese še četrti vzglavnik in deseto tetra pleničko. In vse to sem dobila v hotelu mama, kjer mi je izredno pomagal tudi ati, ki je ponoči pomagal nositi našo punčko gor in dol po sobi, saj ji ni bilo jasno, da naj bi ponoči spali. :) Veliko je jokala, se zbujala in mrmrala.

Bila sem izmučena od poroda, tri dni v porodnišnici sem sicer imela vso zdravstveno oskrbo in pomoč, za kar sem hvaležna, vendar sem kljub temu morala praktično ves čas bedeti in ni bilo časa, da bi se spočila, ker če ni jokal moj dojenček, je pa sosedin. Tako sem komaj čakala, da pridem domov, ker sem vedela, da bom tam lahko dojenčico vsaj za kakšno urico lahko zaupala staršem, spala bom v svoji postelji, kjer je temno in tiho, lahko bom zadremala tudi čez dan in nabrala vsaj nekaj moči. 

Prav tako sem bila kot totalno naivna začetnica v dojenju obremenjena z uro, saj so mi v porodnišnici rekli, da moram dojiti na tri ure (šteto od začetka podoja), pri enem podoju pa se morata izmenjati obe dojki. Tako naj bi najprej dojila 20 minut na eni, potem še 20 na drugi strani (vrstni red pa se mora pri naslednjem podoju zamenjati). Hm? Cela znanost in štetje in gledanje na uro in zagata, kaj storiti po 20 minutah, ko dojenček še vneto vleče: mu spuliti dojko iz ustec in ga pristaviti na drugo, ga pustiti, da sam zaključi, ampak ali bo potem na drugi strani pojedel manj itd. Poleg tega je en podoj trajal več kot 40 minut, saj je bilo treba podreti še kupček in tako sem jo podnevi in ponoči nosila okoli, iskala položaje in jo iz roke v roko prestavljala nad posteljo, če bi mi slučajno padla iz rok (!), kar je trajalo še kakšne pol ure ali uro, saj kupčka ni bilo od nikoder.

Tako mi je do naslednjega podoja, ki naj bi bil čez tri ure od začetka prejšnjega, ostala približno ena ura. Nekajkrat sem si celo nastavila budilko in oči zatisnila za dobre pol ure, pa je že zvonila, saj sem želela, da pridobi toliko teže, da bova lahko po treh dneh odšli domov. Takrat bi obe spali, jaz in dojenčica, ki ji tako ni bilo do hranjenja. Soseda se ni sekirala in je malo pustila spati pa še sama se je obrnila okoli in glasno začela smrčati! :) Na koncu sva šli obe isti dan domov, ampak jaz sem pač bolj na ziher pa vsemu temu se zdaj smejim in se sama sebi zdim butasta, ampak takrat sem bila res čisti začetnik.

Nadaljevanje si lahko preberete tukaj.

Veganski čokoladni browniji z jabolki

Na obisk je prišla prijateljica, ki je veganka. Povabila sem jo tudi na kosilo, saj rada kuham in pečem za povabljene, priznam pa, da mi je to predstavljalo svojevrsten izziv. Vedno se rada potrudim za goste in prilagodim jedilnik njihovemu okusu. Tokrat sem imela na eni strani torej veganko, na drugi pa še vedno moža, ki je zagrižen mesojedec. Hm? :)

Za bratov rojstni dan smo bili povabljeni v Vegan Fresh, vegansko resavracijo v Medvodah, in oba sva se do sitega najedla, saj je bilo zelo okusno in zanimivo. K sreči je mož tudi tokrat pristal na to, da bo preživel, če en dan ne bo jedel mesa za kosilo in tako mi ni bilo treba zraven posebej pripravljati še tega. Ja, če zdaj tole bere kdo, ki ga pozna, je verjetno presenečen, ampak je čisto res bilo tako. :)

No, za kosilo sem torej pripravila čemaževo juho, popečeno polento z zelišči in zelenjavno omako ter solato z balzamičnim kisom in bučnim oljem. Ker sem za rojstni dan stare mame delala francosko solato in mi je ostalo nekaj kuhanega krompirja, sem pač zraven ponudila še tega. :)

Za čez sem želela pripraviti še nekaj sladkega. Zelo prav mi je prišla knjižica receptov Adriane Hudolin z naslovom Vsakdanja peka brez jajc in mleka. Kupila sem jo že pred časom in želela kaj speči, a nekako nisem našla pravega trenutka. No, obisk veganke je bil pa ravno pravi čas za to. :)

Odločila sem se za pripravo veganskih čokoladnih brownijev z višnjami, ki pa sem jih nadomestila z jabolki, saj višenj nisem imela pa tudi sicer jih ne maram, jabolka pa imamo vedno na zalogi pa še okusna so in v sladicah izpadejo dobro ter ne preveč izrazito. 

Glavno jed sem pozabila fotografirati, tudi mudilo se nam je jesti, ker so se želodčki že oglašali, uspelo pa mi je fotografirati sladico. :)

Moja prijateljica, za katero so bili browniji tudi pripravljeni, jih je pohvalila! :) Tudi meni je bil okus všeč, bi pa lahko pecivo pekla še kakšno minutko, saj sem uporabila manjši pekač, kot je naveden v knjižici. Znotraj so bili gumijasti in hrustljavi na vrhu, povsod pa čokoladni. :) Pripočam. ;)

Adriana Hudolin pa ravno v teh dneh pripravlja 3. veganski izziv, ki se začne že v ponedeljek, 10. aprila. Več informacij najdete tukaj, kjer se lahko tudi prijavite. ;)

Kaj pa vi, tudi kdaj pripravite kaj veganskega, čeprav sicer v družini uživate tudi meso in druge izdelke živalskega izvora?

Kakšen posran dan!

Tudi v mojem življenju pride dan ali dnevi, za katere lahko enostavno rečem, da so posrani. Marsikdo misli, da živim popolno življenje, kjer mi vse prinesejo na pladnju in vedno teče vse super krasno, ampak ok, a to mislijo čisto resno? Saj nisem robot, imam čustva in itak me dejanja drugih včasih prizadenejo, včasih pa se tudi sama kaj naredim tako, da mi je potem žal.

In danes je en tak čuden dan, ki se je slabo napovedoval že včeraj. Kot vsak večer sem bila zaspana in utrujena že ene 2 uri pred Emo, ki je imela še dovolj energije za igro s kinetičnim peskom, kar se je na koncu izkazalo za odličen (njen) predlog, saj se je mirno igrala 45 minut! Jaz sem se samo pogovarjala z njo in vmes med prsti mečkala kepico peska (mimogrede, je prav sproščujoče! ;)).

Po tuširanju, umivanju zob, negi kože in oblačenju pižame je stvari prevzel mož, jaz pa sem skočila pod tuš in v posteljo. Tako zelo rada bi prebrala drugi del knjige Potepuški maček Bob z naslovom Bobov božič, a mi je tudi tokrat komajda uspelo prebrati slabi 2 strani. Slišala sem vpitje iz otroške sobe: "Soka hočem!" in najprej prigovarjanje, nato odločno postavljanje meja in opominjanje na pravilo, da po umivanju zob pijemo le še vodo. Vmes se mi je že nekaj sanjalo in ko sem trznila in se od tega zbudila, sem samo zaprla knjigo, odložila očala in uganila luč in že me ni bilo več.

Ponoči slišim oddaljen glas, ki me kliče. Zavem se, da varuška očitno ni vklopljena in jih slišim direktno iz otroške sobe. Pa sem zvečer prosila Bojana, če varuško vklopi, ker sem jo morala čez dan izredno izklopiti. No, očitno je ni! Vstane in jo gre iskat in ne morem verjeti, kar slišim: Ema še sredi noči vztraja, da želi sok! Neverjetno! Sredi noči razumljivo mož ni bil pripravljen na mirovna pogajanja, zato sem stvari prevzela jaz. Najprej sem nastopila odločno, potem pa sem spremenila taktiko, ker vse skupaj ni peljalo nikamor. Prigovarjala sem ji, da jo razumem, da imam tudi jaz včasih rada sok, da vem, da bi ga rada pila, spraševala sem jo, če je žejna in ponavljala njene besede. Obrestovalo se je in kmalu je bila pripravljena vsaj zlesti v moje naročje. Počasi sva šli v spalnico in kakor hitro sem omenila, da bo sok dobila zjutraj ali da lahko zdaj dobi samo vodo, sva se spet pomaknili par korakov nazaj. Tudi sama sem začutila žejo in popila par požirkov, saj imam plastenko ob postelji. Sama od sebe mi jo je nežno vzela in naredila več velikih požirkov. 

Nato je legla, mi dala roko in kazalo je, da bo mirno zaspala, a jo je očitno še mučila žeja in po nekaj dodatnih kapljicah je res zaspala.

Zjutraj sva dan nadaljevali, kot da se ponoči ne bi nič zgodilo, sva se pa zato skregala z Bojanom in v službo je odšel brez pozdrava in poljubčka, kar je zame velika groza. V vrtec sva zamujali, a je bila k sreči vsaj Ema čisto ok (s tem mislim, da ni imela še ona kakšnih običajnih nenavadnih jutranjih želja in zamisli). 

Očitno se je poznalo že na vremenu, da trenutne energije niso najbolj spodbudne. Danes me ni oplazil še noben sončni žarek, nebo je turobno in svetloba siva. 

Še pred nekaj dnevi sem čutila moč energije morskega vala, ki me je ponesel v višave, na lepem pa imam občutek, da je nekdo pritisnil pavzo, ki kar traja in traja. Z mešanico burnih občutkov in istočasno apatičnosti sem se zavlekla na kavč in začela delati vsaj nekaj minimalnega, za kar sem se čutila sposobno, čeprav bi najraje zavila v spalnico. 

Med pregledovanjem mailov, sporočil, objav, blogov, končno dobim sporočilo, ki sem ga čakala - odgovor je negativen. Grižljaj poznega zajtrka se mi ustavi v ustih, odložim telefon in strmim v prazno. K sreči je vsaj maček ob meni in mi da spodbudnega "bunka", potem pa se zvije v klobčič ob moji nogi in po mačje odmisli vse skrbi. Ko bi le to tudi jaz znala narediti!

Odgovor, ki se mi sprva sploh ni zdel mogoč, me je včeraj prešinil večkrat. Ok, očitno mi intuicija še ni zatajila in hvaležna sem ji, da me malo pripravi na take trenutke.

Jutri imam še zdravniški pregled in kar strah me je, kaj bom izvedela tam. 

Pisati bi morala vsebine za novo spletno stran, a ne čutim nobenega navdiha, nimam idej in prave energije, s katero bi jih napisala in bi se jo v njih tudi čutilo. Take energije, ki me preveva danes, pa res ne bi rada širila naokoli! :)

Je že tako, da vse ne more biti vedno, kot smo si zamislili. Trudim se verjeti, da je to za nekaj dobro, čeprav v teorijo, da je vse za nekaj dobro, že dolgo ne verjamem več. Najbolje, kar iz tega lahko potegnem je, da imam novo izkušnjo in da imam še nekaj želez v ognju. Mogoče moje ideje ne bodo ubrale zamišljenih poti, bodo pa jih zagotovo.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno ob tem: da si dovolim biti slabe volje, žalostna, nerazpoložena in čutiti to, kar pač v takem trenutku čutim. Zdi se mi, da se v taki situaciji, torej ob zavrnitvi, hitro pojavijo misli, ki nas spodbujajo, da nam bo že uspelo, če ne tako, pa drugače in da nam bo to dalo dodaten zagon in motivacijo in da se ne bomo predale ... Ja, super, ampak to pride malo kasneje. Pomembno se mi zdi narediti in dati prostor tudi čustvom, ki jih občutimo takoj ob slabi novici. In da se osredotočimo nanje, ne takoj na rešitve, prihodnje cilje in poti do njih. To pride na vrsto takoj za tem.

Skupina Mami blogerke

Blog sem začela pisati leta 2012, uf, kje je že to! Spomnim se, da me je vleklo v svet pisanja (že v otroštvu) in bloganje je bila odlična možnost za izražanje. 

Prve objave so bile namenjene beleženju mojih ustvarjalnih projektov, umetniških oz. hobi projektov in tistih v kuhinji. Tako je nastalo tudi ime, Kuhartnica, ki združuje mojo ljubezen do ustvarjanja in kuhanja (oz. bolj peke :)). 

Odkar sem mamica, so se objave naravno dotaknile področja materinstva. To je enostavno tako pomembno in veliko področje mojega življenja, da sega tudi na druga. In tako sem v bistvu popolnoma spontano postala mami blogerka!

Moja želja je širite svoje ideje za ustvarjanje z otrokom, preživljanje časa z njim, kuhanje zanj in celo družino, vključevanje otroka v vsakdanja opravila in deljenje svojih občutkov ob vsem tem. Preprosto o vlogi mame in opazovanju svojega otroka pri odraščanju, osamosvajanju, učenju, napredovanju, odkrivanju tega sveta. 

Iz medijev mamice hitro dobimo občutek, da naj bi bile ves čas urejene in imele vse pod kontrolo - realnost pa je čisto drugačna. Jaz sem pogosto v trenirki, imam mastne lase, nimam make-upa, nimam nalakiranih nohtov, nimam bleščeče pospravljenega in očiščenega stanovanja - imam pa največ, kar si lahko zaželim: ljubečega moža in zdravo hčerko! Pa še dva mačka za povrhu! :) TO je tisto, kar rabim in me osrečuje! Ja, tudi jezi, pogosto, hehe, in prav o vsem tem rada pišem, saj se mi zdi, da vsaka mami kdaj rabi podporo in zavedanje, da ni sama, edina in slaba, če ni vse tipi topi! Kdaj pa preprosto rabi samo kakšno idejo, kaj skuhati in kaj za vraga početi z otrokom že šesti deževni dan zapored. :)

Na področju mami bloganja je v zadnjih nekaj letih prav pestro dogajanje. Blogov na to temo je vedno več in pred kratkim smo se mamiblogerke zbrale v FB skupini, 22. 4. pa bo zaživela tudi skupna spletna stran, ki jo vse že nestrpno pričakujemo! :)

Vesela in počaščena sem, da sem del te skupnosti! Naš namen je združiti moči nas žensk, mamic in z vami deliti svoje najboljše zapise iz svojih lastnih življenj z našimi otročki. 

Vabim vas k spremljanju FB skupine Mami blogerke! ;)

Lep sončen vikend vam želim! Mi dobimo na obisk mojo sošolko iz srednje šole, s katero si obe želiva, da bi živeli nekaj deset km bližje, da bi se lahko večkrat videli. Danes se končno bova in čeprav nas je v skupini bivših sošolk, ki se še vedno družimo, šest, sva midve, ker sva do zdaj edini mamici, nekako posebej povezani, saj naju družijo izkušnje nosečnosti, poroda in materinstva. Komaj čakam, pa še Odprta Kuhna je v Celju in seveda bomo skočili še tja, njam, njam! :)