Veganski čokoladni browniji z jabolki

Na obisk je prišla prijateljica, ki je veganka. Povabila sem jo tudi na kosilo, saj rada kuham in pečem za povabljene, priznam pa, da mi je to predstavljalo svojevrsten izziv. Vedno se rada potrudim za goste in prilagodim jedilnik njihovemu okusu. Tokrat sem imela na eni strani torej veganko, na drugi pa še vedno moža, ki je zagrižen mesojedec. Hm? :)

Za bratov rojstni dan smo bili povabljeni v Vegan Fresh, vegansko resavracijo v Medvodah, in oba sva se do sitega najedla, saj je bilo zelo okusno in zanimivo. K sreči je mož tudi tokrat pristal na to, da bo preživel, če en dan ne bo jedel mesa za kosilo in tako mi ni bilo treba zraven posebej pripravljati še tega. Ja, če zdaj tole bere kdo, ki ga pozna, je verjetno presenečen, ampak je čisto res bilo tako. :)

No, za kosilo sem torej pripravila čemaževo juho, popečeno polento z zelišči in zelenjavno omako ter solato z balzamičnim kisom in bučnim oljem. Ker sem za rojstni dan stare mame delala francosko solato in mi je ostalo nekaj kuhanega krompirja, sem pač zraven ponudila še tega. :)

Za čez sem želela pripraviti še nekaj sladkega. Zelo prav mi je prišla knjižica receptov Adriane Hudolin z naslovom Vsakdanja peka brez jajc in mleka. Kupila sem jo že pred časom in želela kaj speči, a nekako nisem našla pravega trenutka. No, obisk veganke je bil pa ravno pravi čas za to. :)

Odločila sem se za pripravo veganskih čokoladnih brownijev z višnjami, ki pa sem jih nadomestila z jabolki, saj višenj nisem imela pa tudi sicer jih ne maram, jabolka pa imamo vedno na zalogi pa še okusna so in v sladicah izpadejo dobro ter ne preveč izrazito. 

Glavno jed sem pozabila fotografirati, tudi mudilo se nam je jesti, ker so se želodčki že oglašali, uspelo pa mi je fotografirati sladico. :)

Moja prijateljica, za katero so bili browniji tudi pripravljeni, jih je pohvalila! :) Tudi meni je bil okus všeč, bi pa lahko pecivo pekla še kakšno minutko, saj sem uporabila manjši pekač, kot je naveden v knjižici. Znotraj so bili gumijasti in hrustljavi na vrhu, povsod pa čokoladni. :) Pripočam. ;)

Adriana Hudolin pa ravno v teh dneh pripravlja 3. veganski izziv, ki se začne že v ponedeljek, 10. aprila. Več informacij najdete tukaj, kjer se lahko tudi prijavite. ;)

Kaj pa vi, tudi kdaj pripravite kaj veganskega, čeprav sicer v družini uživate tudi meso in druge izdelke živalskega izvora?

DIY računalnik za otroka - veselje ob izdelavi in uporabi

Tole je pa bil zabaven projekt! V osnovi je bilo to darilo za mojega očeta, ki ima že res bogi računalnik in smo mu za rojstni dan prispevali v mošnjiček za nakup novega. Ker nisem navdušena nad preprosto kuverto, v katero so potisnjeni bankovci, sem razmišljala o malo drugačni rešitvi. Drugega darila nismo imeli, tako nismo mogli kuverte z denarjem priključiti darilu v fizični obliki in res sem želela stvar izpeljati nekako tako, da bi vseeno "nekaj konkretnega dali iz rok".

Hitro se mi je porodila ideja, da bi naredili računalnik, tak za foro, ki bi bil odlično darilo za nekoga, ki tak hec razume, kar moj ati zihr ga, obenem pa sem vedela, da mi bo Ema pomagala pri izdelavi, nato pa ji bo gotovo zanimivo atovo darilo tudi uporabljati, hihi. :)

Za izdelavo računalnika iz kartona sem potrebovala večjo kartonasto škatlo, uporabila sem embalažo od omare, ki je bila res dolga in ozka in sem karton lahko po svojih željah prepognila. Pri rezanju sem si pomagala z ravnilom, svinčnikom, olfa nožem, kar se ni izkazalo za ok izbiro, zato sem robove lepše odrezala s škarjami. Ta korak sem naredila sama, Ema in Zof pa sta se medtem zabavala s preostankom kartonaste embalaže. :)

Zof se najraje zbaše v čimmanjše škatle, lavorje, kovčke, posode ... :)

Odrezala sem ustrezno velik kos samolepilne folije, na katero lahko rišemo in pišemo s kredami. To sem kupila enkrat v Lidlu in je dolgo ležala v predalu, zdaj pa je prišla na svoj račun. :) Tako je nastal ekran prenosnika.

Iz kartona sem izrezala kar na oko približno enako velike kvadratke za tipke. Odločila sem se, da vseh shiftov in drugih funkcijskih tipk ta računalnik ne potrebuje in da bodo tipke s črkami povsem dovolj. Dodala sem še preslednico in tipke s številkami, ki so nanizane nad tipkami s črkami. Več kot dovolj. :)

S tankim alkoholnim flomastrom sem na kvadratke napisala črke in številke. Ema je sedela v mojem naročju in z zanimanjem opazovala. Kvadratke je zlagala in me spraševala, katero črko sem napisala. Še bolj so njeno pozornost pritegnile številke. Skupaj sva šteli do 10, jaz pa sem vmes številke zapisovala na kartončke. Ker zelo rada reže s škarjami, je tudi ona poskusila rezati karton, kar je bila nova izkušnja v primerjavi s tanjšim papirjem. Ni ji šlo preveč dobro, zato je kmalu izgubila zanimanje za rezanje.

Po opazovanju tipkovnice pravega računalnika sem kartončke zložila po enakem vrstem redu na najin računalnik iz kartona. Ema je pomagala in ponavljala črke in številke. To, da sem jih takole postavila še preden sem jih trajno prilepila z lepilno pištolo, je bilo zelo pomembno in pametno, saj bi sicer prišla preblizu roba računalnika, tako pa sem jih lahko prestavljala tako dolgo, dokler nisem bila s postavitvijo zadovoljna. Pri lepljenju z vročim lepilom sem morala paziti, da se nisem opekla, še bolj pa, da vroče lepilo ni končalo na Eminih prstkih, ki so se mi motali v bližini.

Z izdelkom sem bila prav zadovoljna. Na ekran sva s kredo napisali voščilo, kar tako po domače. :) 

Aja, da ne pozabim! Izdelala sem še miško, seveda! :) Izrezala sem oval in dodala levi in desni gumb, ki sem ju prilepila z vročim lepilom. Čisto enostavno, a očitno povsem jasno, da gre za miško, saj jo je Ema takoj prijela v roko in iz gibov njenih prstov je bilo razvidno, da vrti navidezni kolešček, ki ga ima sicer moja prava miška! :) 

Na začetku je bil ekran pod zmernim kotom, zelo hitro pa se je računalnik skoraj povsem zravnal in ekran se je skoraj dotikal tal oziroma mize. To mi ni bilo preveč všeč in razmišljala sem, da bi napeljala vrvico, ki bi preprečevala, da se računalnik preveč odpre, a ni bilo časa pa ful manj hudo bi zgledal s tisto vrvico. :) Sem pustila kar takega in je vseeno zažgal pri slavljencu in Emi, ki ga je seveda z veseljem posvojila, osvojila pa že zdavnaj. :) To me je sicer ful presenetilo, ker zelo malo časa preživi pred ekrani, kakršnimikoli, a glede na to, da je res kot prava spužva, je očitno dovolj že, da opazuje druge, kaj delamo, ko strmimo v take in drugačne ekrane.

Ful se je rada igrala z računalnikom, zdaj jo je začetna navdušenost malo minila, a je po kakšnem tednu premora spet zanimiv. Domišljija ji dela na polno in ful originalno se je pretvarjala, da izbira pesmice na youtubu ali da nekaj piše. :) Kred ji še nisem ponudila, da bi z njimi pisala po ekranu, je pa tudi to v planu.

Domišljijska igra s plastelinom iz peska: polžji grad

Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.

Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!

Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)

Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.

Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

Plastelin s peskom, o katerem sem prvič pisala tukaj, našli pa boste tudi recept zanj, je pri nas zelo aktualen in priljubljen za preganjanje dolgčasa. Uporabili sva ga že na več načinov, všeč pa mi je tudi, da ga lahko enostavno vzamemo s seboj, če gremo na počitnice. Rada ji ga ponudim, ko ji ob dolgih zimskih ali deževnih popoldnevih pade koncentracija in včasih ne ve, kaj bi sama s sabo in ji ni nič več zanimivo. Včasih pomaga tudi, da se greva žogat kar v stanovanju, lovit ali obmetavat z blazinami, a ker to vedno ni mogoče, se mi zdi plastelih super zanjo, ker zelo rada gnete, trga, valja, stiska ... in se tako res sprosti in ponavadi čist pade notr. :)

Tokrat sva z Emo na sprehodu nabrali prazne polžje hišice, ki sva jih potem uporabili pri igri v kombinaciji s plastelinom s peskom. Tega plastelina nisem obarvala, zato je ostal naravne rjavkaste barve, kakršne je mivka, ki sem jo uporabila za ta plastelin. Vzela sem kar nekaj tiste za v peskovnik. Plastelin take barve je bil ravno pravšnji za telesa polžev.

Najprej sem ji ponudila flomastre, s katerimi je polžje hišice porisala. Pri tem ji je bilo bolj zanimivo odpiranje in zapiranje pokrovčkov na flomastrih, saj je ugotovila, da se barvno ne skladajo in jih je potem sortirala. :) Nekaj hišic sva le porisali. Tokrat ji nisem oblekla umetniške haljice, ki ji jo sicer vedno, ko slikava, sploh z akrili, ki se z oblačil ne dajo sprati. Flomastre sem za zdaj še skoraj vedno uspela odstraniti, res pa je, da je odvisno, iz kakšnega materiala ali barve je oblačilo ter katere flomastre uporabimo. Ne spomnim se več točno, katero znamko flomastrov smo kupili, saj jih imamo že približno 2 leti, gre pa za običajne otroške flomastre.

Med risanjem poljubnih vzorčkov se je s polžki tudi pogovarjala ali razlagala, kaj počne. Flomaster se na polžje hišice ne prime najbolje, zato sva imeli na koncu roke precej pisane, saj se je barva odtisnila na kožo. Z vodo in milom sva barvo flomastrov sprali z rok.

Sama od sebe je začela polžje hišice razporejati po velikosti in jih postavljati v vrsto. Opažam, da to zadnje čase rada počne tudi z drugimi predmeti. Najbolj luštna je takrat, ko ima dva enaka predmeta, enega manjšega in enega večjega. Večjemu pravi mamica, manjšemu pa dojenček. :)

No, in končno vam lahko pokažem najine polžke. Iz plastelina s peskom sva oblikovali svaljke in nanje položili porisane polžje hišice. A niso originalni? :)

Domač plastelin s peskom

Domači plastelin sem pripravila že večkrat. O igri z njim si lahko preberete tukaj.
Tokrat sem želela pripraviti nekaj malo drugačnega in na internetu sem zasledila idejo o plastelinu s peskom oziroma mivko. Sicer imamo doma tudi kinetični pesek, s katerim se Ema rada igra in smo ga kupili po neuspelem poskusu priprave domačega kinetičnega peska.

No, pa sem se kljub temu še enkrat podala v te vode, hehe, in tokrat je uspelo. Plastelin s peskom sem pripravila po tem receptu, ki sem ga našla pri varuški Živi:
1 skodelica moke
1 skodelica peska
1/4 skodelice soli
1 žlica olja
3/4 skodelice vrele vode

Ema je pomagala pri mešanju sestavin:
V skledici sva z žlico zmešali moko, pesek in sol. Medtem ko je Ema mešala, sem jaz zavrela vodo, dodala olje in tekočino zlila na suhe, pri tem pa sem pazila, da se nisva opekli. Najprej sva mešali z žlico, ko se je zmes nekoliko ohladila, pa sva vse skupaj dali na mizo in gnetli, gnetli, gnetli.

Dodajali sva moko, trgali in spet spajali, obračali, valjali, tolkli ...

Oblikovali sva kroglice in zvaljali kačice. Nastal je tudi tale polžek. Poleg plastelina s peskom sem ji namreč ponudila tudi divje kostanje, ki sva jih nabrali na sprehodu, in zobotrebce, nekatere prelomljene na pol, da so bili krajši in da jih je bilo več.

DIY hotel za žuželke

Letos imam prvič čisto svoj vrt. In na njem sem želela postaviti hotel za žuželke. Zdelo se mi je hkrati koristno in primerno za dejavnost z Emo. Na koncu je bila dejavnost kar vseh nas treh, saj je moral mož priskočiti na pomoč s svojim tesarskim znanjem.

Z Emo sva šli najprej na sprehod in košaro napolnili z različnim naravnim materialom. Nabrali sva: kamne, veje, liste, storže, seno. V drvarnici sva poiskali nekaj primernih desk za osnovo, ki jih je mož privil skupaj.

Pritrdil je tudi dva kosa drv, ki sta bila prekrita z mahom in sta služila kot polička za ostali material.

Na dno smo začeli nalagati veje in vejice.

In kamne in kamenčke.

Mož je odrezal še desko, ki smo jo pritrdili v zgornji del hotela za žuželke.

Na eno stran čisto na vrhu hotela sem zbasala listje, na drugo pa seno.

Vmesne prostorčke sem zapolnila z majhnimi vejicami.

Hotel za žuželke sem postavila na rob vrta. Prav velikega navala obiskovalcev ni bilo. Bom morala dodati napis. :)

Last minute torta za 2. rojstni dan

Za praznovanje 2. rojstnega dne naše navihanke sem imela v načrtu, da bi za otroke naredila grad iz kartona - ki smo ga trenutno imeli doma na pretek - v katerega bi dejansko lahko šli in se v njem igrali. Bolezen mi je malo prekrižala načrte, zato sem morala na koncu to idejo opustiti, sem pa naredila vsaj torto v obliki gradu. Zaradi situacije, kakršna je bila, sem jo izdelala čisto izven svojih okvirjev, le toliko, da jo je sploh imela. In tako je dobesedno nastala v zadnji minuti.

Biskvit sem imela k sreči pripravljen že nekaj dni preden sem obležala, saj je bil sprva namenjen za cake popse. Tako sem ga le vzela iz hladilnika, dvakrat prerezala in že sem imela osnovo za torto za 2. rojstni dan. Preden sem biskvit namazala s kremo, sem ga nasočila z mlekom, da ne bi bila last minute torta presuha.

Za kremo sem zmešala 2 dl sladke smetane in 200 g na koščke nalomljene mlečne čokolade. Vse skupaj sem dala na štedilnik in segrevala toliko časa, dokler se čokolada ni stopila. To bi čez noč ohlajala v hladilniku, naslednji dan pa zmešala, ker se je mudilo, pa sem kremo na hitro ohladila v zmrzovalniku. Vanjo sem nato vmešala še na koščke narezane banane.

nasočen in nadevan biskvit

Medtem ko se je torta hladila, sem izdelala grajska stolpa. Zanju sem uporabila sendvič piškote (tiste, ki imajo v sredini čokoladni nadev) ki sem jih med sabo zlepila s stopljeno temno čokolado. Temno sem uporabila zato, da bi bila čimbolj podobna zidakom v obzidju (kupljene napolitanke, oblite s temno čokolado).

topljenje čokolade nad vodo paro za obliv torte

Stolpa sem dala v hladilnik, da se je čokolada strdila in utrdila konstrukcijo.

grajska stolpa iz sendvič piškotov, spojenimi s stopljeno čokolado

S stopljeno čokolado sem oblila torto. S kroglicami sem oblikovala vhod v grad. Ok, res ni bila najlepša torta, tako da smo na koncu ugotovili, da gre verjetno za zapuščen grad ali celo zelo dobro ohranjene grajske ruševine. :)

torta, oblita s čokolado in z grajskim obzidjem

Na rob torte sem pokonci postavila napolitanke in tako dobila grajsko obzidje. 

za obzidje sem uporabila kupljene napolitanke oblite s temno čokolado, ki sem jih kot zidake zlagala na še nestrjeno čokolado

 Torta se je spet morala nekaj časa ohlajati, potem pa sem nanjo postavila še oba grajska stolpa, ki sem ju prej še oblila s čokolado.

To sem naredila tako, da sem po enega položila na ploščato žlico, čez pa polila stopljeno temno čokolado.

oblivanje stolpa s stopljeno čokolado

Polivala sem ju tako dolgo, da sta bila popolnoma prekrita s čokolado (razen spodaj). Odložila sem ju na kos papirja za peko. Na krožniku bi se preveč prijela in ju ne bi mogla lepo odstraniti z njega. Okrasila sem ju z roza kroglicami, iz katerih sem oblikovala okno.

s čokolado sem prekrila celoten stolp razen spodnje strani

Stolpa sem nato postavila na torto.

last minut torta za 2. rojstni dan je skoraj končana

Torto sem postavila v hladilnik, da se je čokolada do konca strdila, da se je torta ohladila in da so se okusi začeli mešati.

grajski stolp z oknom

Na hitro sem izdelala zastavici z napisom "EMA" in "2", ki smo ju potem zapičili v stolpa. Na internetu sem poiskala podobo viteza, jo sprintala, prilepila na trši bel papir in ga izrezala. Prilepila sem ga na palčko in jo zapičila v torto.

last minute torta "Grad in vitez"

Zelo pa se je za Emin 2. rojstni dan izkazal tudi ati, ki je Emi naredil svojo torto. No, v bistvu sva prvič res sodelovala pri peki torte, sicer se v kuhinji ne moreva zediniti. :)

Pripravil je odlično sadno torto, ki je bila sestavljena iz ene običajno velike torte in ene manjše. Prvo je normalno razrezal in nadeval, enako drugo, le da jo je potem razrezal na 6 kosov in jih položil na vrh večje. Tako je dobil nekakšno obzidje, vrh grajskega stolpa. Okrasil ga je s stepeno smetano, ki jo je nabrizgal tako, da so nastale opeke. V to torto sva zapičila princesko, ki je bila izdelana po enakem postopku kot vitez.

atijeva torta "Vrh grajskega stolpa s princesko"

Ema je bila na praznovanju dobro razpoložena in vesela in po moje itak ni dojela vsega, kar se je dogajalo, saj je bilo vsega za dvoletnico kar veliko. Komaj sva ji uspela zaželeti vse najboljše! :)