Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 

Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

Božič 2016 in spomini na otroštvo

Letošnji božič smo preživeli veliko lepše, kot sem pričakovala, da ga bomo. Vsaj jaz tako čutim. Glede na to, da živimo pri moževih starših, moji pa so 130 km stran, skušamo praznike nekako uskladiti in razporediti tako, da smo enkrat pri enih, drugič pri drugih. Že tako in tako ves čas potujemo gor in dol po Sloveniji, zato priznam, da mi je bila ideja, da bi bili doma in bi drugi prišli k nam, všeč. Res je, da je udobno biti gost in se pustiti streči, vendar sem rada tudi gostiteljica. Tako smo povabili moževe in moje starše in staro mamo na obisk za božič. Skupni čas smo izkoristili za praznovanje očetovega rojstnega dne in božiča pri božični večerji.

Že same priprave na različna druženja imam rada: od idej, kaj bom gostom ponudila jesti in piti, kako bom okrasila prostor, kakšne pogrinjke bom pripravila, do pospravljanja tik pred zdajci, ki me prisili, da končno nekam pospravim ali celo vržem v smeti tisto plastično embalažo ali steklenico, ki se mi je valjala po kuhinji cel teden. Tokrat sva z možem dobro premislila tudi, kako bova zagotovila prenočišče trem osebam več v našem gospodinjstvu. Da bi jim bilo čimbolj udobno, sva staršem pripravila ležišče na kavču v dnevni sobi, za mamo pa sva na hitro preuredila Emino sobico, tako da je imela prostor čisto zase. Ema itak skoraj vsako noč pride k nama, tako da glede njene premestitve ni bilo problema. 

Z božično večerjo smo začeli kar zgodaj, ob 17. uri, saj gre Ema dokaj zgodaj v posteljo, seveda pa pri večerji ni smela manjkati. Že prejšnje dni so potekale priprave: šli smo po nakupih, meso sem dala v marinado, obiskali smo tudi bazarja, ki sta potekala v vrtcu in šoli in med drugim nakupili tudi božične pogrinjke, tako da jih letos nisem delala sama. Zdelo se mi je lepo podpreti trud otrok in vzgojiteljev ter k večerji dodati nekaj iz Eminega vsakdana, torej vrtca. Postavili smo tudi smrečico, ki smo jo letos okrasili z lesenimi okraski. Kot vsako leto se je tudi tokrat naša galerija že napolnila z novoletnimi voščilnicami.

Za božično večerjo sva pripravila dve vrsti fondija: mesnega in sirovega. To smo tradicionalno jedli za božič pri nas doma celo moje otroštvo, zato me fondi avtomatsko spomni na božič. Točno ta komplet za mesni fondi, ki ga uporabljamo že vsa leta, sta mami in ati dobila za poročno darilo. Takrat to ni bilo kar tako in temu primerno je bil fondi pri nas tudi obravnavan – uporabljali smo ga samo za posebne priložnosti in božič je gotovo ena izmed njih. Božiča nismo dojemali kot verskega praznika, ampak kot praznik družine, skupnega časa in druženja. In to mi je pričaralo tisto toplino v srcu – vse tiste priprave na dogodek, za katerega veš, da ni vsakdanji, ampak je poseben in je temu primerna tudi garderoba, postrežba, jedi, obnašanje. Poleg tega, da se mi zdi mesni fondi zelo okusen, mi je všeč, ker gre za slow food, torej jed, ki se jo uživa počasi – in se zraven uživa! ;) Ni namen tega, da zmečemo koščke mesa v vroče olje, kjer so ti hitro popečejo, mi jih pojemo in je vsega konec. Ne, fondi se je počasi. Vmes se pogovarja z družinskimi člani ali tistimi, ki so prisotni, lahko tudi prijatelji za novoletni večer. Grizlja se kruh, ki se ga pomaka v različne okusne omakice. Posluša se božične in novoletne pesmi, ki igrajo v ozadju (pri nas so se slišale iz dnevne sobe, kjer je tudi stala smrekca). In najlepše, kar mi bo za vedno ostalo v spominu iz mojih otroških božičnih dni, je, ko na koncu mami prinese liste papirja in pisalo zlate barve in vsak za mizo na papir napiše svoje želje za prihodnje leto. Tiste globoke, iskrene. Potem papir skrbno prepogne, da se ne vidi, kaj na njem piše, in ga skrije nekam v kakšno omaro ali predal in nikoli več ne sme pogledati nanj, sicer se želje ne bodo uresničile.

Del teh lepih spominov na božični čas v mojem otroštvu želim kot mamica predati svojemu otroku. Želim, da se tudi moja hčerka veseli božiča, ker je to lep čas, preživet v krogu najbližjih. Ker je to čas za želje, čas priprav na poseben večer, čas vere, četudi nikoli nismo šli k polnočnici, saj ne mislim vere kot take, ampak vere v dobro, zaupanje, tisto, kar verjameš v srcu. Želim jo okužiti z radostjo ob pripravah na konec še enega leta, za katerega smo lahko hvaležni, saj smo ga preživeli, vmes doživeli marsikaj lepega (ja, seveda tudi kaj manj lepega, a želim se osredotočiti na vse tisto, kar pa kljub vsemu je lepo), dosegli različne uspehe, napredovali na različnih področjih, usvojili nova znanja, sklenili nova prijateljstva in mogoče spustili iz svojega življenja ljudi, ki nam niso več prinašali nič dobrega, premagali različne ovire, prebrali zanimive knjige, obiskali nenavadne kraje, spoznali prijetne ljudi. Vsekakor se vsako leto obračam nazaj in delam inventuro. Tisti osebno, sama pri sebi.

Med bolj lepe in prijetne trenutke leta 2016 bo gotovo sodila tudi božična večerja, ko smo za mizo sedli moji in moževi starši, moja mama in mi trije, mačka pa sta se zavlekla v kot, da sta imela svoj mir. Iz dnevne sobe se je slišalo božične pesmi, iz kuhinje je dišalo po božičnem čaju, siru, ki se je topil v mešanici belega vina in šerija, česnu v eni izmed omak, začimbah, ki so prepajale meso. Ema in moj ati sta se igrala in ati je skrbno pazil, da se ni smukala pod štedilnikom, na katerem se je grelo tudi olje za mesni fondi. Z mami sva rezali kruh in mešali sirno zmes, ko sva mislili, da sta Ema in ata za hec ugasnila luč. Presenečeno sta se branila, da nista bila onadva. :) Ugotovili smo, da je zmanjkali elektrike, a le »na eni fazi«, kot so nam, ženskam povedali moški. :) Bili smo v temi, le štedilnik, luč nad pultom, pomivalni stroj in lučke na smrekci so delovale. Elektriko je dovajala tudi ena vtičnica v kuhinji, kamor smo vtaknili podaljšek in prižgali namizno lučko, možev oče pa je iz garaže prinesel še dodatno razsvetljavo. V hipu je bil večer zabaven in všeč mi je, kako smo stopili skupaj, da bi si pomagali in zagotovili osnovne dobrine in rešili božični večer. Aja, da ne pozabim, da smo prižgali tudi kar nekaj sveč, tako da je bilo vzdušje prav prijetno in že skorajda romantično. :) To me je spet spomnilo na otroštvo, ko smo velikokrat silvestrovali pri sosedih v vikendu na Pokljuki. Enkrat je zmanjkalo elektrike in otrokom se je zdelo strašno zanimivo. Od vseh praznovanj sem si najbolj zapomnila prav tisto!

Tako, božična večerja se je končno lahko začela. Na mizi sta bila dva seta za fondi, polno skled, košarica s kruhom, kozarci, pijača, pogrinjki v obliki Božičkov, pribor. Okoli nas so še vedno gorele svečke, čeprav se je elektrika vrnila in je luč že razsvetljevala prostor. Širile so se omamne vonjave in božična glasba. Bilo mi je toplo pri srcu, da smo dejansko skupaj kot ena velika družina in da si lahko privoščimo tako okusno večerjo. V mislih sem se dotaknila tudi druge mame, ki že dolga leta ni šla nikamor, in ata, ki je v domu ostarelih. Čutila sem hvaležnost, da smo na toplem, ob tako dobrih jedeh in skupaj, zdravi. 

Po večerji je šla Ema kmalu spat, mi pa smo se igrali namizno igro 6 nimmt. Kot ljubiteljica družabnih iger večera ne bi mogla zaključiti bolje! :) Odpravili smo se spat, enkrat ponoči pa nas je očitno obiskal Božiček, saj so bila zjutraj pod našo smrečico darila! :) 

 

Last minute torta za 2. rojstni dan

Za praznovanje 2. rojstnega dne naše navihanke sem imela v načrtu, da bi za otroke naredila grad iz kartona - ki smo ga trenutno imeli doma na pretek - v katerega bi dejansko lahko šli in se v njem igrali. Bolezen mi je malo prekrižala načrte, zato sem morala na koncu to idejo opustiti, sem pa naredila vsaj torto v obliki gradu. Zaradi situacije, kakršna je bila, sem jo izdelala čisto izven svojih okvirjev, le toliko, da jo je sploh imela. In tako je dobesedno nastala v zadnji minuti.

Biskvit sem imela k sreči pripravljen že nekaj dni preden sem obležala, saj je bil sprva namenjen za cake popse. Tako sem ga le vzela iz hladilnika, dvakrat prerezala in že sem imela osnovo za torto za 2. rojstni dan. Preden sem biskvit namazala s kremo, sem ga nasočila z mlekom, da ne bi bila last minute torta presuha.

Za kremo sem zmešala 2 dl sladke smetane in 200 g na koščke nalomljene mlečne čokolade. Vse skupaj sem dala na štedilnik in segrevala toliko časa, dokler se čokolada ni stopila. To bi čez noč ohlajala v hladilniku, naslednji dan pa zmešala, ker se je mudilo, pa sem kremo na hitro ohladila v zmrzovalniku. Vanjo sem nato vmešala še na koščke narezane banane.

nasočen in nadevan biskvit

Medtem ko se je torta hladila, sem izdelala grajska stolpa. Zanju sem uporabila sendvič piškote (tiste, ki imajo v sredini čokoladni nadev) ki sem jih med sabo zlepila s stopljeno temno čokolado. Temno sem uporabila zato, da bi bila čimbolj podobna zidakom v obzidju (kupljene napolitanke, oblite s temno čokolado).

topljenje čokolade nad vodo paro za obliv torte

Stolpa sem dala v hladilnik, da se je čokolada strdila in utrdila konstrukcijo.

grajska stolpa iz sendvič piškotov, spojenimi s stopljeno čokolado

S stopljeno čokolado sem oblila torto. S kroglicami sem oblikovala vhod v grad. Ok, res ni bila najlepša torta, tako da smo na koncu ugotovili, da gre verjetno za zapuščen grad ali celo zelo dobro ohranjene grajske ruševine. :)

torta, oblita s čokolado in z grajskim obzidjem

Na rob torte sem pokonci postavila napolitanke in tako dobila grajsko obzidje. 

za obzidje sem uporabila kupljene napolitanke oblite s temno čokolado, ki sem jih kot zidake zlagala na še nestrjeno čokolado

 Torta se je spet morala nekaj časa ohlajati, potem pa sem nanjo postavila še oba grajska stolpa, ki sem ju prej še oblila s čokolado.

To sem naredila tako, da sem po enega položila na ploščato žlico, čez pa polila stopljeno temno čokolado.

oblivanje stolpa s stopljeno čokolado

Polivala sem ju tako dolgo, da sta bila popolnoma prekrita s čokolado (razen spodaj). Odložila sem ju na kos papirja za peko. Na krožniku bi se preveč prijela in ju ne bi mogla lepo odstraniti z njega. Okrasila sem ju z roza kroglicami, iz katerih sem oblikovala okno.

s čokolado sem prekrila celoten stolp razen spodnje strani

Stolpa sem nato postavila na torto.

last minut torta za 2. rojstni dan je skoraj končana

Torto sem postavila v hladilnik, da se je čokolada do konca strdila, da se je torta ohladila in da so se okusi začeli mešati.

grajski stolp z oknom

Na hitro sem izdelala zastavici z napisom "EMA" in "2", ki smo ju potem zapičili v stolpa. Na internetu sem poiskala podobo viteza, jo sprintala, prilepila na trši bel papir in ga izrezala. Prilepila sem ga na palčko in jo zapičila v torto.

last minute torta "Grad in vitez"

Zelo pa se je za Emin 2. rojstni dan izkazal tudi ati, ki je Emi naredil svojo torto. No, v bistvu sva prvič res sodelovala pri peki torte, sicer se v kuhinji ne moreva zediniti. :)

Pripravil je odlično sadno torto, ki je bila sestavljena iz ene običajno velike torte in ene manjše. Prvo je normalno razrezal in nadeval, enako drugo, le da jo je potem razrezal na 6 kosov in jih položil na vrh večje. Tako je dobil nekakšno obzidje, vrh grajskega stolpa. Okrasil ga je s stepeno smetano, ki jo je nabrizgal tako, da so nastale opeke. V to torto sva zapičila princesko, ki je bila izdelana po enakem postopku kot vitez.

atijeva torta "Vrh grajskega stolpa s princesko"

Ema je bila na praznovanju dobro razpoložena in vesela in po moje itak ni dojela vsega, kar se je dogajalo, saj je bilo vsega za dvoletnico kar veliko. Komaj sva ji uspela zaželeti vse najboljše! :) 

Izdelava rojstnodnevnih vabil

Za 1. rojstni dan sem z lahkoto izbrala temo, saj je Ema že takrat oboževala mucke. Če bi izbirala glede na to, kar ima Ema rada, bi bila ta tema zmagovalka tudi letos. Da pa ne bi bilo podobno kot lani, sem se odločila za drugo trenutno njej ljubo temo, to so gradovi in kralji ter kraljice. Mami ji je na sprehodu po Celju pokazala viteški oklep, ki jo je čisto prevzel. Potem ji je seveda razložila, kdo so bili vitezi, kje so živeli, kaj so počeli in tako sta prišli do gradov in kraljev in tako smo nekaj časa govorili samo in zgolj o tem. :)

Tako je padla odločitev, da bo 2. rojstni dan v znamenju gradov in njegovih prebivalcev. Izdelali sva tudi vabila, ki so bila v obliki krone.

Iz tršega rumenega papirja sem izrezala preproste kronice. Nanje sva potem skupaj s slavljenko nalepili dragulje in bisere.

Za pritrjevanje draguljev iz papirja sva uporabili lepilo UHU v stiku, za kamenčke pa Mekol. Nekaj sva ga nanesli na podlago (košček kartona), nato pa vanj pomakali zobotrebec in lepilo nanašali na kronico. Mekol sem izbrala zato, ker je bele barve, ko je sveže, in je tako Ema videla, kje lepilo sploh je. Druga prednost Mekola je v tem, da postane, ko se posuši, prozoren in se tako skoraj nič ne vidi, če je bilo kje nanešeno preveč lepila in je pokukal izpod okraska. Seveda pa sem najprej upoštevala še to, ali je lepilo primerno za spajanje papirja in plastike. Nalogo je opravilo dobro. :)

Mali prstki so natančno lepili bisere, kamenčke in dragulje na kronice. :)

Da se dragi kamni ne bi izgubili, sva jih nasuli v plastično skledico, v kateri jih je Ema lahko enostavno pregledala in izbrala trenutno najljubšega.

Takole so se vabilca sušila.

na nekatere kronice je želela Ema tudi kaj narisati

Na koncu sva na hrbtno stran dodali še besedilo - vabilo. Napisala sem ga na računalnik, natisnila na navaden bel tiskarski papir in ga izrezala tako, da se je prilegal obliki vabila, torej krone. Napise sva nalepili skupaj s hčerko, ki je z veseljem pomagala nanašati lepilo v stiku na hrbtno stran papirja. Če bel papir res ni fejst gledal čez rumenega, sem pustila tako, kot je pač prilepila ona. Ja, ni mi lahko, ampak me lastni otrok uči, da ni treba, da je vse čist v nulo odrezano in naravnost in lepo prilepljeno, hehe. Ok, za otroška vabila se strinjam, da je super in tudi prav, da se vidi, da so sodelovale male ročice, ko gre za moje izdelke za prodajo, pa ne odstopam od svojih standardov natančnosti. :)

Ja, vabila je pa potem treba še poslati, ane? :) Dali sva jih v kuverte in Ema je hotela sama napisati naslove. :))

Za izdelavo vabil v obliki kronice sva uporabili:
- trši rumen papir (šeleshamer)
- navadni bel papir za tiskanje
- računalnik s programom za oblikovanje besedila
- škarje
- lepilo UHU v stiku
- lepilo Mekol
- košček kartona (lahko bi uporabili tudi odpadno plastično embalažo ali nekaj listov časopisnega papirja)
- papir različnih barv
- kupljene kamenčke za okras (prodajajo jih v trgovinah z ustvarjalnim materialom, jaz pa sem jih dobila v Tediju)
- skledico, v katero sva nasuli okraske

Kakšna se vam zdijo vabila?