Materinski dan se mi že od nekdaj zdi lep praznik. Vedno sem mami podarila kakšno malenkost v znak pozornosti, ljubezni in zahvale. Ponavadi sem darilce izdelala sama, zdaj pa se mi zdi lepo to prenesti na svojega otroka.
Darilo za mamice so otroci pripravili v vrtcu: starši smo bili povabljeni na nastop v obliki druženja in skupnega rajanja, otroci pa so mimogrede z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice zapeli par pesmic in zraven kazali s prstki ali skakali in se vrteli v krogu. Na koncu smo se posladkali s suhim sadjem in mamice smo prejele rožice, oba starša skupaj pa izdelek iz das mase s posvetilom.
Pomembno se mi zdi, da se praznuje materinski dan, ko se mamam zahvali za vso ljubezen, podporo, pomoč in skrb, ki nam jo nudijo celo leto. Občutek imam, da šele zdaj, ko sem sama mamica, vem, kaj sploh pomeni materinska ljubezen. Vse življenje sem jo k sreči imela in bila res ljubljen otrok in sem še vedno in mislim, da vedno bom, a odkar imam svojega otroka, na to gledam povsem drugače. Šele zdaj se zavedam, kaj vse ženska da skozi, preden sploh pride do otroka, in koliko skrbi, nege, pomoči in podpore je potrebne, da se otrok toliko osamosvoji, da je sposoben sam skrbeti zase v smislu higiene, oblačenja, hranjenja. Kje je še vse ostalo?
Tako še vedno svoji mamici in obema mamama ob tem prazniku podarim voščilnico, ki jo izdelam sama oz. zadnje čase v sodelovanju z Emo. :) Zraven sva kot Emino oz. zopet najino skupno darilce za mojo in moževo mami, torej Emini stari mami, izdelali ogrlici iz slanega testa.
Želela sem, da jima podariva nekaj doma narejenega, primernega njeni starosti in interesom ter uporabnega. Tako se mi je zdela ogrlica iz slanega testa prava izbira.
Ema rada ustvarja iz različnih vrst oblikovalnih mas do pravega testa za piškote ali njoke. Obvlada že valjanje kroglic med dlanmi, izdelovanje in rezanje kačic, izsekovanje motivov z modelčki za piškote, zlaganje na pekač itd.
Zamesili sva slano testo in iz njega zvaljali kačice, ki jih je narezala na koščke. To zelo rada počne, jo pa kljub vsemu še vedno zamika, da kak košček nese v usta. Se mi zdi, da se to obdobje, ko otrok nosi stvari v usta, kar ne konča. No, pri slanem testu itak kmalu ugotovi, da okus ni ravno najboljši. :)
Med dlanmi je potem zvaljala kroglice. Pri nekaterih sem ji malo pomagala, da so imele kolikor toliko okroglo obliko, itak pa je bil moj namen, da se vidi, da je to delo otroka, torej jih sicer nisem popravljala in so bile pač take oblike, kot jih je izdelala.
Kmalu je nastalo kar nekaj kroglic. Nisem imela končne zamisli, koliko jih bova porabili za eno ogrlico, zato jih je pač valjala, dokler se ji je zdelo zanimivo in to je bilo, dokler ni porabila vsega testa. Zložili sva jih na pekač, da bi se posušile.
Po nekaj urah sem se spomnila, da bova kroglice bolj težko nanizali na vrvico, saj sva pozabili narediti luknjice! Hitro sem vzela v roke zobotrebec, Emi sploh nisem nič razlagala in jo vabila zraven in poskusila, če jih sploh lahko še prebodem. Šlo je, a se je že delala skorjica na površini, zato se je oblika kroglic še dodatno popačila. Tako je bilo še bolj očitno, da je to delo otroških rok. :)
Skratka, kroglice so dobile luknjico in se posušile. Nekatere so sicer imele preozko luknjico ali sploh ne do konca prebodeno, a nič zato, saj sva jih imeli dovolj.
Na vrsti je bila poslikava kroglic. Razmišljala sem o izbiri barve in kot ponavadi na mizo prinesla le osnovne barve (rumeno, rdečo in modro) ter belo in črno. Iz izkušenj sem se namreč naučila, da ni dobro pred otroka postaviti cele škatle barv, saj ga potem zamika, da bi odprl in uporabil kar vse, kar je sicer lahko čisto ok, a ne v vsakem primeru. V tem že ne bi bilo dobro. :) Poleg tega pa želim tudi, da Ema spoznava, kako iz dveh barv nastane nova. Zato vedno pred njo oz. skupaj mešava barve na paleti in se pogovarjava, katere barve imava in katera nova barva bo z mešanjem nastala.
Emi je zadnje čase všeč zelena barva, zato se je seveda odločila, da bodo kroglice zelene. :) Sama sem si najprej zamislila rumene in na paleto sem ji stisnila malo rumene barve, s čimer se je strinjala. Pobarvala je nekaj kroglic, potem pa sva z dodajanjem modre dobili zeleno. Bila je precej temna, zato sva postopno dodajali rumeno in dobili več odtenkov zelene barve.
Kroglice sva zložili na pokrov škatle in jih pustili, da se barva posuši. Naslednji dan sem jih prelakirala s prozornim lakom v spreju.
Morali sva jih le še nanizati na vrvico. Pri tem sem ji morala pomagati, saj je šla vrvica bolj težko skozi pa tudi sicer je to ni preveč zanimalo. Mi je pa pomagala izbirati, katero kroglico bova nanizali naslednjo.
Nastali sta torej dve ogrlici iz slanega testa, ki sva jih lepo zavili in podarili skupaj z voščilnico.
Za prababici sva izdelali odtis ročice, ki sva ju naredili v kepo slanega testa. Ta je Ema pobarvala (izbrala je modro in rumeno barvo), jaz pa sem ju prelakirala in opremila z napisom. Še zavili sva ju in se odločili, da modrega podariva mami, ki ji vid peša, da bo bolje videla pobarvan odtis roke. Druga mama, ki ima vid boljši kot marsikdo mojih let, pa je prejela rumen odtis.
Upam, da ste materinski dan preživeli lepo!
