Doma izdelano darilo za materinski dan - ogrlica iz slanega testa

Materinski dan se mi že od nekdaj zdi lep praznik. Vedno sem mami podarila kakšno malenkost v znak pozornosti, ljubezni in zahvale. Ponavadi sem darilce izdelala sama, zdaj pa se mi zdi lepo to prenesti na svojega otroka.

Darilo za mamice so otroci pripravili v vrtcu: starši smo bili povabljeni na nastop v obliki druženja in skupnega rajanja, otroci pa so mimogrede z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice zapeli par pesmic in zraven kazali s prstki ali skakali in se vrteli v krogu. Na koncu smo se posladkali s suhim sadjem in mamice smo prejele rožice, oba starša skupaj pa izdelek iz das mase s posvetilom.

Pomembno se mi zdi, da se praznuje materinski dan, ko se mamam zahvali za vso ljubezen, podporo, pomoč in skrb, ki nam jo nudijo celo leto. Občutek imam, da šele zdaj, ko sem sama mamica, vem, kaj sploh pomeni materinska ljubezen. Vse življenje sem jo k sreči imela in bila res ljubljen otrok in sem še vedno in mislim, da vedno bom, a odkar imam svojega otroka, na to gledam povsem drugače. Šele zdaj se zavedam, kaj vse ženska da skozi, preden sploh pride do otroka, in koliko skrbi, nege, pomoči in podpore je potrebne, da se otrok toliko osamosvoji, da je sposoben sam skrbeti zase v smislu higiene, oblačenja, hranjenja. Kje je še vse ostalo?

Tako še vedno svoji mamici in obema mamama ob tem prazniku podarim voščilnico, ki jo izdelam sama oz. zadnje čase v sodelovanju z Emo. :) Zraven sva kot Emino oz. zopet najino skupno darilce za mojo in moževo mami, torej Emini stari mami, izdelali ogrlici iz slanega testa.

Želela sem, da jima podariva nekaj doma narejenega, primernega njeni starosti in interesom ter uporabnega. Tako se mi je zdela ogrlica iz slanega testa prava izbira.

Ema rada ustvarja iz različnih vrst oblikovalnih mas do pravega testa za piškote ali njoke. Obvlada že valjanje kroglic med dlanmi, izdelovanje in rezanje kačic, izsekovanje motivov z modelčki za piškote, zlaganje na pekač itd. 

Zamesili sva slano testo in iz njega zvaljali kačice, ki jih je narezala na koščke. To zelo rada počne, jo pa kljub vsemu še vedno zamika, da kak košček nese v usta. Se mi zdi, da se to obdobje, ko otrok nosi stvari v usta, kar ne konča. No, pri slanem testu itak kmalu ugotovi, da okus ni ravno najboljši. :)

Med dlanmi je potem zvaljala kroglice. Pri nekaterih sem ji malo pomagala, da so imele kolikor toliko okroglo obliko, itak pa je bil moj namen, da se vidi, da je to delo otroka, torej jih sicer nisem popravljala in so bile pač take oblike, kot jih je izdelala.

Kmalu je nastalo kar nekaj kroglic. Nisem imela končne zamisli, koliko jih bova porabili za eno ogrlico, zato jih je pač valjala, dokler se ji je zdelo zanimivo in to je bilo, dokler ni porabila vsega testa. Zložili sva jih na pekač, da bi se posušile.

Po nekaj urah sem se spomnila, da bova kroglice bolj težko nanizali na vrvico, saj sva pozabili narediti luknjice! Hitro sem vzela v roke zobotrebec, Emi sploh nisem nič razlagala in jo vabila zraven in poskusila, če jih sploh lahko še prebodem. Šlo je, a se je že delala skorjica na površini, zato se je oblika kroglic še dodatno popačila. Tako je bilo še bolj očitno, da je to delo otroških rok. :)

Skratka, kroglice so dobile luknjico in se posušile. Nekatere so sicer imele preozko luknjico ali sploh ne do konca prebodeno, a nič zato, saj sva jih imeli dovolj.

Na vrsti je bila poslikava kroglic. Razmišljala sem o izbiri barve in kot ponavadi na mizo prinesla le osnovne barve (rumeno, rdečo in modro) ter belo in črno. Iz izkušenj sem se namreč naučila, da ni dobro pred otroka postaviti cele škatle barv, saj ga potem zamika, da bi odprl in uporabil kar vse, kar je sicer lahko čisto ok, a ne v vsakem primeru. V tem že ne bi bilo dobro. :) Poleg tega pa želim tudi, da Ema spoznava, kako iz dveh barv nastane nova. Zato vedno pred njo oz. skupaj mešava barve na paleti in se pogovarjava, katere barve imava in katera nova barva bo z mešanjem nastala.

Emi je zadnje čase všeč zelena barva, zato se je seveda odločila, da bodo kroglice zelene. :) Sama sem si najprej zamislila rumene in na paleto sem ji stisnila malo rumene barve, s čimer se je strinjala. Pobarvala je nekaj kroglic, potem pa sva z dodajanjem modre dobili zeleno. Bila je precej temna, zato sva postopno dodajali rumeno in dobili več odtenkov zelene barve.

Kroglice sva zložili na pokrov škatle in jih pustili, da se barva posuši. Naslednji dan sem jih prelakirala s prozornim lakom v spreju. 

Morali sva jih le še nanizati na vrvico. Pri tem sem ji morala pomagati, saj je šla vrvica bolj težko skozi pa tudi sicer je to ni preveč zanimalo. Mi je pa pomagala izbirati, katero kroglico bova nanizali naslednjo. 

Nastali sta torej dve ogrlici iz slanega testa, ki sva jih lepo zavili in podarili skupaj z voščilnico.

Za prababici sva izdelali odtis ročice, ki sva ju naredili v kepo slanega testa. Ta je Ema pobarvala (izbrala je modro in rumeno barvo), jaz pa sem ju prelakirala in opremila z napisom. Še zavili sva ju in se odločili, da modrega podariva mami, ki ji vid peša, da bo bolje videla pobarvan odtis roke. Druga mama, ki ima vid boljši kot marsikdo mojih let, pa je prejela rumen odtis. 

Upam, da ste materinski dan preživeli lepo!

Simple leseni okraski za novoletno smrekco

 Prednovoletni čas je zame tudi čas ustvarjanja. To je bil že prej, zdaj, ko imam hčerko, pa je še toliko bolj. Aktivnosti rada prilagodim tako, da lahko sodeluje, določene korake pa opravim sama. Letos sva izdelali dve vrsti okraskov: lesene in iz slanega testa. Preproste, reciklirane okraske sva izdelali tudi lani, ko sva uporabili škatlo od pice.

Za letošnje lesene okraske za novoletno smrekco sva najprej prosili atija, če nama nareže lesene kolutke iz polen. Vanje sem potem zvrtala luknje.

Kolutkov je bilo veliko in zložila sem jih v škatlo. Nekaj časa so čakali pri vratih in kar zdelo se mi je, da bodo zamikali Emo. Zlagala jih je v košaro in po tleh in pustila sem ji proste roke in domišljijo pri igri.

 Potem sva se lotili barvanja kolutkov. Sicer ponujajo široko paleto možnosti, a sem se odločila za preprosto, svobodno slikanje z rumeno, oranžno in rdečo, ki se bodo dobro videle na zeleni smrekci. V mislih sem imela še finiš z zlato, a sem se premislila, ko so bili poslikani, ker se mi zdi, da bi bilo že vsega potem preveč.

Poslikane lesene kolutke sva zložili na papir, da so se posušili. Nato sva jih poslikali še na drugi strani. Uporabili sva:

- akrilne barve 

- čopiče

- paleto

- kozarček z vodo

- kasneje še črno volno, ki sem jo uporabila, da sem lahko lesene okraske obesila na veje.

Ema je kot vedno oblekla umetniško haljico, da sva zaščitili njena oblačila, saj se akrilnih barv ne da sprati z blaga. Ema je tokrat hitro zgubila zanimanje za barvanje, verjetno je bila kriva tudi nekoliko poznejša ura. Tudi krašenje smrekce je ni zanimalo, kot sem pričakovala, da jo bo, in ni se veselila skupnega krašenja. Mi je bilo kar malo žal, glede na to, da je lani okraske obešala na smrekco več kot eno uro. Mož je na smrekco obesil lučke, jaz pa potem lesene okraske. Ti so izpadli še precej bolje, kot sem mislila, da bodo, saj so na temno zeleni smrečici res izstopali.

Preprost in očarljiv adventni venček

Odkar imam Emo, se tako rada lotim priprave praznične dekoracije skupaj z njo. Mislim, da to da pravi čar praznikom - da skupaj ustvarjava in preživljava čas ob aktivnosti, ki nama je obema v veselje. Še bolje pa je, ko z izdelki razveseliva nama drage.

Lani sva izdelali takle adventni venček, ki je bil v osnovi izdelan iz slanega testa. To je tako preprosto in hitro za pripravo, rabimo pa le 3 sestavine, poleg tega pa je tako kot testo. Tudi letos me je mikalo, da bi izdelali tak venček, a rada poskusim kaj drugega, zato sem razmišljala in razmišljala (in to celo tako dolgo, da je bila prva adventna nedelja že mimo, hehe) in se domislila, da bom iz papirja izdelala osnovo, okraski pa bodo res iz slanega testa.

Zamesili sva slano testo, za kar sva potrebovali:
1 skodelico moke
1/2 skodelice soli
malo vode

Najprej sva v skledi premešali moko in sol, nato pa dolili nekaj žličk vode in mešali. Postopno sva dodajali vodo, dokler se niso sestavine lepo povezale in je testo postalo voljno, mehko in sva ga enostavno oblikovali.

Pomokali sva mizo in z valjarjem zvaljali testo. To sem naredila jaz, medtem ko je Ema gnetla košček testa. Nato sem ji ponudila nekaj modelčkov za piškote. Izbrala sem le modelčke osnovnih oblik: manjši in večji krog, zvezdico, srček.

Z modelčki sva izrezovali oblike. Ema večinoma ni pritisnila dovolj močno, zato sva morali izrez ponavljati. Ta se ni ujemal s prejšnjim, zato je imel prav vsak malo drugačen vzorček oz. obrobo.

Vmes se je Ema tudi igrala po domišljiji in postavljala modelčke v vrsto v kepo testa, oblikovali sva obroč, v katerega je zapikovala vilice.

Občasno je kar tako odtiskovala kroge v testo in tako po površini ustvarila naključen vzorec. Ko sva potem ven izrezali okraske, so imeli prav simpatičen potisk.

Iz ostankov, ki jih ni bilo več mogoče zvaljati, sva oblikovali kroglice in kačice. To sva naredili tako, da sva koščke testa s prsti na grobo oblikovali v kepico, da so se držali skupaj, to sva položili na zravnano dlan ene roke in jo z drugo, tudi zravnano, pokrili. Nato sva z dlanmi začeli krožiti in počasi se je izoblikovala bolj ali manj okrogla kroglica.

Za kačico sva vzeli malo več testa, ga na hitro stisnili skupaj v svaljek in ga med rokami valjali, da je nastala kačica.

Med ustvarjanjem je bilo Emi zelo zanimivo izsekovanje okraskov z modelčki, ne glede na količino testa, v katero jih je pritiskala. :)

Učila se je tudi uporabe noža kot pripomočka za odstranjevanje okraskov iz zvaljanega testa, kar ji je šlo presenetljivo dobro!

Okraske sva zlagali na pekač in jih pustili nekaj dni, da so se posušili. Vmes sem jih zložila na radiator in jih večkrat obrnila.

Potem pa sva se lotili barvanja okraskov za najin res preprost in očarljiv adventni venček.

Uporabili sva akrilne barve. Za to sva kot vedno pripravili delovni kotiček, oblekli umetniško haljico in iz omare privlekli čopiče, paleto in barve. Tokrat sem ji ponudila le belo, rumeno, rdečo in magento. Nekaj časa je Ema uporabljala čopič, potem je barvala kar s prsti. :)

Okraski so mi res fuuul všeč! Tako žarijo v teh barvah, da res pridejo do izraza in poživijo, razveselijo. Ful se mi zdi simpatično, da niso vsi enaki, pravilni, lepo oblikovani, ampak je vsak drugačen, vidi se, da je pri ustvarjanju sodeloval malček, nekateri so povsem naključnih in nerazpoznavnih oblik. Spet sem jih zložila v pekač, kjer so se čez noč posušili. Naslednji dan sem pripravila osnovo za najine očarljive venčke.

Priprava osnov za te venčke ne bi mogla biti bolj enostavna! Res! Uporabila sem reklamni papir in ga po dolgem zvila v svaljek. Ta svaljek sem zvila v krog in prilepila selotejp, da je vse držal skupaj. Krog sem položila na polo zelenega svilenega papirja in na sredini naredila par zarez v obliki zvezde.

Krog iz papirja sem namazala z lepilom v stiku - čisto tako, na hitro, ravno toliko, da se je prva plast svilenega papirja prijela nanj.

Razrezan papir na sredini sem zapognila proti krogu in trikotniki so se prilepili na krog.

Papir na zunanji strani kroga sem prav tako začela ovijati na krog.

In nadaljevala, dokler ni bil krog povsem prekrit s papirjem. Če se je kje še vedno malo videlo osnove, torej reklamnega papirja, se nisem preveč obremenjevala. Če vas to zelo moti, lahko kasneje tja prilepite okrasek ali pa venček ovijete v še eno plast svilenega papirja.

Razmišljala sem, kako zdaj papir fiksirati na obroč. Hm, hm, hm. V mislih sem imela lepilo, najbolj Mekol, s katerim bi premazala venček, ki bi se potem sušil in sušil in sušil. Želela sem res hitro in preprosto rešitev brez packanja in kompliciranja. V trenutku sem se spomnila štrukljev, ki sem jih pripravljala pred nekaj dnevi. Jaz jih kuham tako, da jih zavijem v kuhinjsko krpo in zavežem ter previjem s sukancem, ki štrukelj in servet držijo na mestu. Dobila sem idejo, da bi enako naredila pri tem venčku. In se je izkazalo za super idejo!

Najprej sem na obroč zavezala sukanec

in ga nato ovijala okoli in okoli obroča,

na koncu pa nit zavezala z začetnim delom.

Tako, osnove so čakale, okraski so bili suhi. Lotili sva se najbolj zanimivega dela (meni, Ema pa je po moje najbolj uživala v igranju s testom in barvanju). Kljub začetnim pomislekom glede uporabe lepilne pištole zaradi potencialne nevarnosti, sem se na koncu le odločila zanjo, saj le ima svoje prednosti: lepilo je učinkovito in hitro prime. Tudi nanašanje je enostavno, le paziti je treba, da ne pride vroče lepilo v stik s kožo, ker tisto pa res ni fajn in se lahko resno opečemo! Prav zato sem si vzela čas in Emi razložila, da morava res pazit in da bova delali tako, da bova lepili skupaj. Začuda se je strinjala! :) Verjetno je v mojem glasu čutila resnost.

Najprej sem na venček prilepila 4 čajne svečke. Emo sem prosila, naj mi jih podaja in pove, kam naj jih prilepim.

Potem sva se lotili lepljenja okraskov iz slanega testa. Ubrali sva enak pristop: ona je izbirala okraske in govorila, kam naj jih prilepim, jaz sem jih lepila.

Vmes se je igrala z okraski

in jih zlagala ter se z njimi pogovarjala. :)

Na koncu so nastali res luštni adventni venčki, ki so še mene presenetili, saj ob gnetenju slanega testa za okraske še nisem imela čisto dodelane slike v glavi, kako bodo izgledali na koncu. Vse je nastajalo nekako spontano. In s končnim izdelkom sem bila res zadovoljna, ker:
- so tako barviti,
- ker so očarljivo skofuzlani (zmedeni) :)
- sem se domislila nekaj prepostih in učinkovitih rešitev,
- ker je izdelek nastajal v etapah in sva imeli veselje več dni zapored.

Adventne venčke sva podarili starim staršem, eden pa bo krasil naši jedilno mizo.