Velikonočno darilo ali kako podariti pirhe: izdelava preproste košarice za pirhe

 
Za veliko noč smo si vedno podarjali pirhe, vi tudi? Zdelo se mi je super podariti in dobiti pirhe. Ponavadi je to izgledalo tako, da smo si jih izmenjali kar iz roke v roko. Zakaj bi komplicirali? :)

Praktično pa včasih to vseeno ni najbolj. Recimo ko gremo na obisk in nesemo prihe, je treba poskrbeti za transport, tako da se jajca ne razbijejo, še preden jih prinesemo do cilja. Ja, seveda jih lahko preprosto zavijemo v krpico ali papirnato brisačko in damo v plastično posodo s pokrovom, preden jih damo iz rok, pa jih pač vzamemo ven in enostavno podarimo.

Ampak a ni bolj luštno, če je tudi embalaža darilna? A ni potem to že pravo malo darilce? Sama namreč nisem navdušena nad vsemi mogočimi prazniki, ki se zvrstijo čez leto, in samo kopičijo igrače, pliškote in podobno: od rojstnega dne do decembrskih dobrih mož, ki prinesejo darila, nekateri praznujejo še god, drugi pa podarjajo večja darila tudi za veliko noč, noč čarovnic, valentinovo itd. Seveda, vsak po svoje, ampak moja želja je, da otrok ceni darila, ki jih prejme, in da spozna vrednost samega obdarovanja, ki nima veze s cenovno vrednostjo darila ali njegovo velikostjo.

Tako želim za veliko noč pripraviti tudi za otroke sorodnikov tako darilo, ki:
- bo preprosto in izdelano s srcem
- bo rezultat dela, spretnosti in ustvarjalnost naše družine

- bo vključevalo čim manj sladkarij oz. nezdravih živil
- bo izdelano iz naravnih materialov ali z recikliranjem.

In spodaj vam predstavljam velikonočno darilo, ki je točno to: pirh v košarici. To je tudi ideja, kako podariti pirhe, ne da bi se razbili in da jih podarimo kot pravo darilo, ne kar nekaj, kar mimogrede pač daš iz rok. ;)

Izdelava preprostih košaric za pirhe je zabavna, malčkom zanimiva, skoraj zastonj in nezahtevna, vsekakor pa boste morali določene korake opraviti starši sami (rezanje z olfa nožem). Pri vseh ostalih vam lahko pomaga mali nadebudnež. ;)

Za preproste košarice za pirhe potrebujemo:
- embalažo za jajca (če je embalaža za 10 jajc, bomo dobili 10 košaric)
- tempera, prstne, vodene ali akrilne barve
- čopič, paleto, lonček z vodo
- primerno zaščiteno delovno površino (na mizo nalepimo časopisni papir ali vrečko)
- oblačila, ki se lahko umažejo (Emi vedno oblečem umetniško haljico - preveliko in odsluženo pižamo)
- olfa nož in škarje
- celofan in darilni trak.

Ko pripravimo delovno površino in otroku oblečemo zaščitna oblačila, mu pripravimo paleto z barvo, čopič, lonček z vodo in embalažo od jajc. Tej odrežemo pokrov in uporabimo samo spodnji del. Otroku ponudimo poljubne barve, odvisno, kakšne barve košarice želimo. Slika naj svobodno, je pa smiselno, da pobarva embalažo z obeh strani, saj bosta vidni obe.

seveda mora svoj smrček povsod vtakniti tudi Zof :)

Pobarvano embalažo pustimo, da se posuši. Suho razrežemo s škarjami ali olfa nožem tako, da iz embalaže za 10 jajc dobimo 10 košaric. Osrednje dele, ki so višji, odrežemo na isto višino.

V košarico položimo pirh. Odrežemo primerno veliko kos celofana in košarico s pirhom postavimo na sredino. Celofan zavijemo in ga povežemo z darilnim trakom.

Na tak način zavijemo vse pirhe, ki jih imamo namen podariti in pripravljeni smo na obdarovanje za veliko noč. :)

Lepo ustvarjanje in praznovanje velike noči vam želim! ;)

Doma izdelano darilo za materinski dan - ogrlica iz slanega testa

Materinski dan se mi že od nekdaj zdi lep praznik. Vedno sem mami podarila kakšno malenkost v znak pozornosti, ljubezni in zahvale. Ponavadi sem darilce izdelala sama, zdaj pa se mi zdi lepo to prenesti na svojega otroka.

Darilo za mamice so otroci pripravili v vrtcu: starši smo bili povabljeni na nastop v obliki druženja in skupnega rajanja, otroci pa so mimogrede z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice zapeli par pesmic in zraven kazali s prstki ali skakali in se vrteli v krogu. Na koncu smo se posladkali s suhim sadjem in mamice smo prejele rožice, oba starša skupaj pa izdelek iz das mase s posvetilom.

Pomembno se mi zdi, da se praznuje materinski dan, ko se mamam zahvali za vso ljubezen, podporo, pomoč in skrb, ki nam jo nudijo celo leto. Občutek imam, da šele zdaj, ko sem sama mamica, vem, kaj sploh pomeni materinska ljubezen. Vse življenje sem jo k sreči imela in bila res ljubljen otrok in sem še vedno in mislim, da vedno bom, a odkar imam svojega otroka, na to gledam povsem drugače. Šele zdaj se zavedam, kaj vse ženska da skozi, preden sploh pride do otroka, in koliko skrbi, nege, pomoči in podpore je potrebne, da se otrok toliko osamosvoji, da je sposoben sam skrbeti zase v smislu higiene, oblačenja, hranjenja. Kje je še vse ostalo?

Tako še vedno svoji mamici in obema mamama ob tem prazniku podarim voščilnico, ki jo izdelam sama oz. zadnje čase v sodelovanju z Emo. :) Zraven sva kot Emino oz. zopet najino skupno darilce za mojo in moževo mami, torej Emini stari mami, izdelali ogrlici iz slanega testa.

Želela sem, da jima podariva nekaj doma narejenega, primernega njeni starosti in interesom ter uporabnega. Tako se mi je zdela ogrlica iz slanega testa prava izbira.

Ema rada ustvarja iz različnih vrst oblikovalnih mas do pravega testa za piškote ali njoke. Obvlada že valjanje kroglic med dlanmi, izdelovanje in rezanje kačic, izsekovanje motivov z modelčki za piškote, zlaganje na pekač itd. 

Zamesili sva slano testo in iz njega zvaljali kačice, ki jih je narezala na koščke. To zelo rada počne, jo pa kljub vsemu še vedno zamika, da kak košček nese v usta. Se mi zdi, da se to obdobje, ko otrok nosi stvari v usta, kar ne konča. No, pri slanem testu itak kmalu ugotovi, da okus ni ravno najboljši. :)

Med dlanmi je potem zvaljala kroglice. Pri nekaterih sem ji malo pomagala, da so imele kolikor toliko okroglo obliko, itak pa je bil moj namen, da se vidi, da je to delo otroka, torej jih sicer nisem popravljala in so bile pač take oblike, kot jih je izdelala.

Kmalu je nastalo kar nekaj kroglic. Nisem imela končne zamisli, koliko jih bova porabili za eno ogrlico, zato jih je pač valjala, dokler se ji je zdelo zanimivo in to je bilo, dokler ni porabila vsega testa. Zložili sva jih na pekač, da bi se posušile.

Po nekaj urah sem se spomnila, da bova kroglice bolj težko nanizali na vrvico, saj sva pozabili narediti luknjice! Hitro sem vzela v roke zobotrebec, Emi sploh nisem nič razlagala in jo vabila zraven in poskusila, če jih sploh lahko še prebodem. Šlo je, a se je že delala skorjica na površini, zato se je oblika kroglic še dodatno popačila. Tako je bilo še bolj očitno, da je to delo otroških rok. :)

Skratka, kroglice so dobile luknjico in se posušile. Nekatere so sicer imele preozko luknjico ali sploh ne do konca prebodeno, a nič zato, saj sva jih imeli dovolj.

Na vrsti je bila poslikava kroglic. Razmišljala sem o izbiri barve in kot ponavadi na mizo prinesla le osnovne barve (rumeno, rdečo in modro) ter belo in črno. Iz izkušenj sem se namreč naučila, da ni dobro pred otroka postaviti cele škatle barv, saj ga potem zamika, da bi odprl in uporabil kar vse, kar je sicer lahko čisto ok, a ne v vsakem primeru. V tem že ne bi bilo dobro. :) Poleg tega pa želim tudi, da Ema spoznava, kako iz dveh barv nastane nova. Zato vedno pred njo oz. skupaj mešava barve na paleti in se pogovarjava, katere barve imava in katera nova barva bo z mešanjem nastala.

Emi je zadnje čase všeč zelena barva, zato se je seveda odločila, da bodo kroglice zelene. :) Sama sem si najprej zamislila rumene in na paleto sem ji stisnila malo rumene barve, s čimer se je strinjala. Pobarvala je nekaj kroglic, potem pa sva z dodajanjem modre dobili zeleno. Bila je precej temna, zato sva postopno dodajali rumeno in dobili več odtenkov zelene barve.

Kroglice sva zložili na pokrov škatle in jih pustili, da se barva posuši. Naslednji dan sem jih prelakirala s prozornim lakom v spreju. 

Morali sva jih le še nanizati na vrvico. Pri tem sem ji morala pomagati, saj je šla vrvica bolj težko skozi pa tudi sicer je to ni preveč zanimalo. Mi je pa pomagala izbirati, katero kroglico bova nanizali naslednjo. 

Nastali sta torej dve ogrlici iz slanega testa, ki sva jih lepo zavili in podarili skupaj z voščilnico.

Za prababici sva izdelali odtis ročice, ki sva ju naredili v kepo slanega testa. Ta je Ema pobarvala (izbrala je modro in rumeno barvo), jaz pa sem ju prelakirala in opremila z napisom. Še zavili sva ju in se odločili, da modrega podariva mami, ki ji vid peša, da bo bolje videla pobarvan odtis roke. Druga mama, ki ima vid boljši kot marsikdo mojih let, pa je prejela rumen odtis. 

Upam, da ste materinski dan preživeli lepo!

DIY snežna krogla - zabava zagotovljena

Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)

Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.

Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)

Ideja, kako otroku približati skrb za okolje in živa bitja: ptičja krmilnica iz odpadne embalaže

V teh zimskih dneh, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, smo se večino časa zadrževali v notranjih prostorih. To je pomenilo, da nam je bilo kdaj tudi dolgčas. Mislim, da s tem ni nič narobe, saj verjamem, da se tako otrok sam domisli, kako bi se lahko zabaval (res pa je, da nam odraslim ponavadi izbira ni najbolj všeč, hehe) in ni vedno najbolje, da mu ponujamo samo organizirane dejavnosti, vnaprej premišljene in pripravljene aktivnosti in da vedno odrasli posegamo v igro. Vseeno sem želela dolge popoldneve popestriti s kakšno aktivnostjo, ki Emo veseli in ki bi imela nek namen, ne samo preganjanje dolgčasa. 

Mislim, da sta ogled oddaje na televiziji, ki je prikazovala prezimovanje živali, in mraz, ki je pritisnil zunaj in sta bila Zof in Tinči veliko več časa notri kot sicer, pripomogla k temu, da sem razmišljala, kako bi lahko malo olajšala boj za življenje še kakšnemu živemu bitju, ki ne leži na svoji brisački ali celo v postelji, sit, ljubljen in lepo na toplem.

Spomnila sem se, da smo doma včasih imeli ptičjo hišico, da so ptički lahko prišli jest semena. To, da bi jo z Emo izdelali sami, se mi je zdela dobra ideja. Stvar sva seveda poenostavili in se nisva lotili izdelave prave ptičje hišice iz lesa, ampak sem splaknila prazen tetrapak od mleka, ki je bil osnova za najino krmilnico.

Ema je z navdušenjem sprejela idejo, da bova ptičkom naredili hišico, vanjo nasuli hrano in jo obesili nekam ven, da bodo ptički lahko prišli jest.

Brez protestiranja je oblekla umetniško haljico in pomagala pripraviti material in pripomočke. Zanje že točno ve, kje so pospravljeni. Na mizo sva prilepili velik list papirja za zaščito in za dodatno slikanje, saj jo vedno zamika, da ne slika samo po predvidenih površinah. :) 

Ko se je prvi sloj akrilne barve v odtenkih po njeni izbiri posušil (vmes je pri nama minilo nekaj dni, suha pa je bila barva že prej), sva na nekatere del nanesli še drugega. Sva pravim zato, ker je želela, da sodelujem tudi jaz. Ko se je posušil še drugi nanos, sem z olfa nožem izrezala odprtini in nad njima naredila strešico. Izrezala sem še nekaj okenc, da je nastala prava hiška. 

Na streho sva z lepilno pištolo prilepili strešnike. Te sva izdelali iz lesenih palčk, ki jih je Ema pobarvala z rumeno akrilno barvo. Palčke so take kot tiste od sladoleda, le da sem te kupila, ko je bila stara malo več kot pol leta in sem ji jih večkrat ponudila za vstavljanje v škatlico, v katero sem naredila zarezo. To je bila njena zelo priljubljena aktivnost, s katero se je tudi za kar nekaj časa zamotila.

Kjer je odprtina v tetrapaku, da skoznjo zlivamo mleko, je nastal dimnik, skozi katerega sem napeljala vrvico, s katero sva ptičjo krmilnico obesili na drevo.

Še prej jo je Ema napolnila s semeni za lačne ptice. Vrečko semen sem kupila v Intersparu in ji jih nekaj nasula v skledico, iz katere jih je z žlico preložila v hišico. Pri rezanju odprtin sem upoštevala, da ne smem zarezati prenizko, sicer bodo semena padla ven. Da bi ptički lahko pristali tik ob krmilnici in nato s kljunčkom segli notri, sva dodali palčko, za katero sva na vsaki strani naredili zarezo in jo potisnili skozi prvo luknjico, nato skozi krmilnico, na drugi strani pa je pogledala ven. Odprtina je na obeh straneh, tako da lahko ptički sežejo v krmilnico z dveh strani hkrati.

Danes sva krmilnico obesili na vejo drevesa pred hišo. Upava, da jo bodo ptički kmalu opazili in preizkusili. Pa da jo ne najdeta naša ali kakšen sosedov mačkon. :)

DIY računalnik za otroka - veselje ob izdelavi in uporabi

Tole je pa bil zabaven projekt! V osnovi je bilo to darilo za mojega očeta, ki ima že res bogi računalnik in smo mu za rojstni dan prispevali v mošnjiček za nakup novega. Ker nisem navdušena nad preprosto kuverto, v katero so potisnjeni bankovci, sem razmišljala o malo drugačni rešitvi. Drugega darila nismo imeli, tako nismo mogli kuverte z denarjem priključiti darilu v fizični obliki in res sem želela stvar izpeljati nekako tako, da bi vseeno "nekaj konkretnega dali iz rok".

Hitro se mi je porodila ideja, da bi naredili računalnik, tak za foro, ki bi bil odlično darilo za nekoga, ki tak hec razume, kar moj ati zihr ga, obenem pa sem vedela, da mi bo Ema pomagala pri izdelavi, nato pa ji bo gotovo zanimivo atovo darilo tudi uporabljati, hihi. :)

Za izdelavo računalnika iz kartona sem potrebovala večjo kartonasto škatlo, uporabila sem embalažo od omare, ki je bila res dolga in ozka in sem karton lahko po svojih željah prepognila. Pri rezanju sem si pomagala z ravnilom, svinčnikom, olfa nožem, kar se ni izkazalo za ok izbiro, zato sem robove lepše odrezala s škarjami. Ta korak sem naredila sama, Ema in Zof pa sta se medtem zabavala s preostankom kartonaste embalaže. :)

Zof se najraje zbaše v čimmanjše škatle, lavorje, kovčke, posode ... :)

Odrezala sem ustrezno velik kos samolepilne folije, na katero lahko rišemo in pišemo s kredami. To sem kupila enkrat v Lidlu in je dolgo ležala v predalu, zdaj pa je prišla na svoj račun. :) Tako je nastal ekran prenosnika.

Iz kartona sem izrezala kar na oko približno enako velike kvadratke za tipke. Odločila sem se, da vseh shiftov in drugih funkcijskih tipk ta računalnik ne potrebuje in da bodo tipke s črkami povsem dovolj. Dodala sem še preslednico in tipke s številkami, ki so nanizane nad tipkami s črkami. Več kot dovolj. :)

S tankim alkoholnim flomastrom sem na kvadratke napisala črke in številke. Ema je sedela v mojem naročju in z zanimanjem opazovala. Kvadratke je zlagala in me spraševala, katero črko sem napisala. Še bolj so njeno pozornost pritegnile številke. Skupaj sva šteli do 10, jaz pa sem vmes številke zapisovala na kartončke. Ker zelo rada reže s škarjami, je tudi ona poskusila rezati karton, kar je bila nova izkušnja v primerjavi s tanjšim papirjem. Ni ji šlo preveč dobro, zato je kmalu izgubila zanimanje za rezanje.

Po opazovanju tipkovnice pravega računalnika sem kartončke zložila po enakem vrstem redu na najin računalnik iz kartona. Ema je pomagala in ponavljala črke in številke. To, da sem jih takole postavila še preden sem jih trajno prilepila z lepilno pištolo, je bilo zelo pomembno in pametno, saj bi sicer prišla preblizu roba računalnika, tako pa sem jih lahko prestavljala tako dolgo, dokler nisem bila s postavitvijo zadovoljna. Pri lepljenju z vročim lepilom sem morala paziti, da se nisem opekla, še bolj pa, da vroče lepilo ni končalo na Eminih prstkih, ki so se mi motali v bližini.

Z izdelkom sem bila prav zadovoljna. Na ekran sva s kredo napisali voščilo, kar tako po domače. :) 

Aja, da ne pozabim! Izdelala sem še miško, seveda! :) Izrezala sem oval in dodala levi in desni gumb, ki sem ju prilepila z vročim lepilom. Čisto enostavno, a očitno povsem jasno, da gre za miško, saj jo je Ema takoj prijela v roko in iz gibov njenih prstov je bilo razvidno, da vrti navidezni kolešček, ki ga ima sicer moja prava miška! :) 

Na začetku je bil ekran pod zmernim kotom, zelo hitro pa se je računalnik skoraj povsem zravnal in ekran se je skoraj dotikal tal oziroma mize. To mi ni bilo preveč všeč in razmišljala sem, da bi napeljala vrvico, ki bi preprečevala, da se računalnik preveč odpre, a ni bilo časa pa ful manj hudo bi zgledal s tisto vrvico. :) Sem pustila kar takega in je vseeno zažgal pri slavljencu in Emi, ki ga je seveda z veseljem posvojila, osvojila pa že zdavnaj. :) To me je sicer ful presenetilo, ker zelo malo časa preživi pred ekrani, kakršnimikoli, a glede na to, da je res kot prava spužva, je očitno dovolj že, da opazuje druge, kaj delamo, ko strmimo v take in drugačne ekrane.

Ful se je rada igrala z računalnikom, zdaj jo je začetna navdušenost malo minila, a je po kakšnem tednu premora spet zanimiv. Domišljija ji dela na polno in ful originalno se je pretvarjala, da izbira pesmice na youtubu ali da nekaj piše. :) Kred ji še nisem ponudila, da bi z njimi pisala po ekranu, je pa tudi to v planu.

2016: top 16 aktivnosti z Emo

Konec leta opravim nekakšno inventuro bloga in se ozrem na pretekle objave. Letos sem to naredila že četrtič. Tukaj so povezave do seznamov preteklih let:

Top 13 leta 2013

Top 14 leta 2014

2015 - top 15 naravnih lepot

2015 - top 15 aktivnosti z Emo

Na seznam uvrstim tiste objave, ki so se mene najbolj dotaknile. Dobro, da je vsako leto številka na koledarju in število objav na seznamu višje, saj vedno kolebam, katerih 13, 14, 15, 16 ... objav naj izpostavim. Zajeti skušam različna področja najinega ustvarjanja in ker je objav s teh področij res veliko, vas vsekakor vabim, da uporabite iskalnik na desni strani bloga ali pa seznam let in mesecev, ki se prav tako nahaja ob strani desno. Kliknete lahko na posamezno leto ali mesec in pokazale se vam bodo vse objave, ki so bile objavljene v tistem obdobju. Lahko pa kliknete na puščico ob letu ali mesecu in odpre se vam seznam objav. Preberete naslove in kliknete na tistega, ki vam pade v oči. ;)

Kot sem rekla, pa sem tudi letos pripravila seznam top 16 aktivnosti z Emo, ki pokrivajo različna likovna področja in Emino starost, od 20 do 31 mesecev starosti, torej od dobrega leta in pol do dveh let in pol. V okvirčku si lahko pogledate, katera objava vas najbolj zanima in spodaj na seznamu pri določeni številki kliknete kar na naslov. Pri vsaki objavi izberem tudi oznake, ki povzemajo vsebino posamezne objave. Če vas zanimajo podobne objave, lahko sledite tem oznakam (tako da kliknete na izbrano oznako in pokažejo se vam še ostale objave, označene z isto oznako). Oznake se nahajajo pod objavo spodaj v svetlo sivem okvirčku.

 Tako, in kakšna je ugotovitev za leto 2016?

Mislim, da lahko rečem, da sva bili kar ustvarjalni, da sva pokrili bolj ali manj vse praznike, se o njih pogovarjali in jih prilagajali po svoje. Ugotavljam tudi, da sem vedno bolj vesela, da pišem blog, saj tako beležim dogajanje pri nas doma, Emin razvoj, napredek, veselje ob ustvarjanju, izdelke ... Te tudi shranjujem, a vseh enostavnem ne morem in tako živijo na blogu, kjer bom čez leta lahko obnovila spomine na potek dela, kar bi zagotovo pozabila. Vem tudi, da objave berejo sorodniki, s katerimi se ne vidimo pogosto in takole lahko spremljajo najine dogodivščine (pozdrav v Maribor! :)). 

Veselim se tudi, da bo nekoč Ema lahko prebrala, kaj vse sva počeli. Prepričana sem, da ji bo zanimivo, saj je tudi meni ful zanimivo gledati stare posnetke na videokasetah, ko sva bila z bratom majhna. Ema že zdaj rada gleda svoje fotografije in filmčke, kaj šele bo! :) Teh imamo res ogromno in moram reči, da za zdaj še dokaj dobro obvladujem ocean datotek, ki se z vsakim mesecem veča in veča. Dela s tem je kar nekaj, če se ne želiš izgubiti v njem, a se vsekakor splača. Zavedam se, da bo šla en, dva, tri v šolo in potem bo odrasla in nikoli več ne bo moja mala pikica. Vsako obdobje ima in bo imelo svoje lepote in posebnosti, zato jih želim ovekovečiti, dokumentirati, zabeležiti, ohraniti, vtisniti v spomin in jih obdržati. In blog je kot naročen za to. Če pa zraven ob prebiranju poleg sorodnikov in prijateljev, ki naju spremljajo, dobi kakšna mamica kakšno idejo za preživljanje časa s svojim otročkom, pa še toliko bolje. ;)

Hvala vsem, ki spremljate moje objave, lepo vas pozdravljam in vam želim super leto 2017!

1: DIY novoletno darilo za stare starše: koledar z Eminimi likovnimi izdelki

2: Grafika za malčke: monotipija

3: Pustne maske z nalepkami

4: Kiparstvo za malčke: valentinovi srčki in trik z glino

5: Slikanje na veliiiiko navpično podlago

6: Velikonočno ustvarjanje z malčkom: pirhi z belo poslikavo in rožami

7: DIY darilo z otrokom: leseni vrtni označevalci

8: Izdelava rojstnodnevnih vabil

9: Unikatni lonček s skrivnostno vsebino za vzgojiteljico

10: Skupni projekt Morje

11: Morsko slikanje z vodenkami in akvareli

12: Odtisi jesenskih listov

13: Enostavno pripravljena aktivnost primerna tudi za na počitnice - plastelin s peskom in moka

14: Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

15: Preprost in očarljiv adventni venček

16: Simple leseni okraski za novoletno smrekco

Zlato-rdeča darila z lesenimi perlami in snežinkami iz slanega testa

Čeprav nisem ljubiteljica rdeče barve, se mi zdi, da nekako spada k božiču in decembrskemu praznovanju, torej mora biti. Že lani me je prijelo to vzdušje in sem Emi ponudila živo rdečo barvo, s katero je poslikala karton, iz katerega sem izrezala okraske za smrečico oz. aranžma iz vej.

Rdeča manija me je držala tudi letos, zato so tudi letošnji okraski za smrekco v toplih barvah. Izdelali sva kar dve vrsti, lesene in iz slanega testa. V teh odtenkih so bili tudi okraski na adventnih venčkih in nisem se jim mogla upreti tudi pri mislih na darila. Sicer sem v osnovi razmišljala o rdeči in temno rjavi kombinaciji, ki bi ji dodala kanček zlate, a se je misija "enobarven temno rjav darilni papir" izkazala za bolj zahtevno, kot sem pričakovala, zato sem naposled opustila misel nanj in v nakupovalni voziček položila temno rdeč in zlat papir.

Kupila sem sicer tudi zlat darilni trak, a ga na koncu nisem uporabila, saj se ni več skladal s celotno podobo, tako da čaka v predalu z darilnim papirjem in trakovi na svojo priložnost, da zasije. :)

No, zdaj pa k zavijanju novoletnih daril. Vedno in znova pravim, da je pravilo št. 1 pri zavijanju daril oblika tistega, kar želimo zaviti. Če je to škatla (pravilnih, običajnih oblik), ni večjih težav, če pa imamo kup stvari, bo naloga težja. Lahko bi jih seveda potisnili v darilno vrečko in problem bi bil rešen. A meni niso všeč tako enostavne rešitve, čeprav je tudi darilna vrečka lahko lepa in predvsem priročna. Vseeno pa imam preprost trik, kako zaviti drobnarije, da bo še vseeno izgledalo lepo in predvsem, da ne bomo izgubili živcev (vsaj mene to, poleg prozorne folije za živila, spravi na rob! :)). To je prazna kartonasta škatla. Lahko je od čevljev, ali pa taka, da se sestavi v škatlo in potem dno in pokrov zalepimo, sicer se odpira. ;)

Ko imamo vsa darila kupljena ali izdelana, jih razporedimo po škatlah. Potem vsako posebej zavijemo v izbran darilni papir, jaz sem torej izbirala med zlatim in temno rdečim, ker mi ju je zmanjkalo, pa sem imela k sreči na zalogi še nekaj rdečega, ki sem ga potem uporabila.

Na vrsti je okrasitev daril. V ta namen sem že pred časom izdelala snežinke iz slanega testa. Recept najdete tukaj, prav tako navodila, saj sem jih delala enako kot sva s hčerko delali zvezdice za na smrekco. Edina razlika je bila to, da sem jih delala na skrivaj, da me ne bi videla. :)

Če imate čas, jih lahko sušite enako, kot sem jih jaz, torej na zraku in jih vmes večkrat obrnete, dokler niso povsem suhe, če se vam mudi, pa jih lahko posušite v pečici, kar je tudi opisano v objavi Okraski iz slanega testa za novoletno smrekco.

Posušenih zvezdic nisem navezala na vrvico kot zvezdice, ampak sem jih na darila pritrdila s tanko volno. A gremo lepo po vrsti.

Na zvezdice sem s pisalom zlate barve napisala ime obdarjenca in narisala preprost vzorček iz pikic in črtic.

 
Na darilo sem najprej z vozlom zavezala volneno nit.

Potem sem nit nekajkrat ovila okoli darila.

Nato sem nanjo nanizala nekaj lesenih perl v rumenih, oranžnih in rdečih barvah. Pomagala sem si z zobotrebcem.

Na vrsto je prišla snežinka iz slanega testa. Volneno nit sem napeljala skozi luknjico.

Zavezala sem vozel.

Na nekatera darila sem nanizala kakšno perlo še na drugo stran snežinke, potem pa sem na spodnji strani, da se ni videlo, zavezala vozel in odrezala odvečno volno.

Darila sem skrbno skrila in jih na božično noč postavila pod smrekco. :)

Zjutraj je bilo veselje opazovati Emo, ko je našla darila in jih hitela odpirati. Pomagali smo ji ugotoviti, na katerem je napisano njeno ime. Med drugim je dobila tudi copate in škornje in čeprav se ponavadi brani novih čevljev in imamo včasih resne težave, da jo prepričamo, da so ji stari premajhni/pretopli/prehladni, je te, od Božička, obula brez težav! Mulc mali! :)

Potem je pomagala vsakemu posebej najti njegovo darilo. Spraševala je: "Kje pa ti pišeš?" :) Ko je našla ustrezno darilo, ga je vsakemu tudi pomagala odpreti. Najraje bi odprla še tiste, ki so bili za sorodnike in prijatelje, ki jih takrat ni bilo z nami. :)