Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 

Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

Pastelni pirhi barvani s svilenim papirjem

Ne morem iz svoje kože in tako skušam vsako leto pirhe okrasiti malo drugače. Dokler nisem postala mamica, sem upoštevala svoje želje in sposobnosti, zdaj pa v račun vzamem še Emo in razmišljam, katera tehnika krasitve bi bila primerna in zanimiva tudi zanjo. 

Pirhe kuhane v čebulnih olupkih in okrašene z listi rastlin ali izrezki iz papirja je vedno pripravljala mama in so še vedno v njeni domeni. Kljub temu sem se lani odločila pripraviti delno podobne pirhe, ki sem jih neokrašene skuhala v čebulnih olupkih, nato pa jih je Ema poslikala z belo barvo, jaz pa sem nadaljevala poslikavo z belim flomastrom. Nastali so kontrastni in edinstveni pirhi!

Letos me je seveda vleklo, da bi poskusila kaj drugega in med brskanjem med idejami na internetu, ki jih je res ogromno, sem naletela na pirhe, krašene s svilenim papirjem. Spomnim se, da sem tudi sama že barvala pirhe na tak način nekaj let nazaj, ko sem bolj kot ne po naključju ugotovila, da svilen papir pušča barvo in tako tudi sled. 

Doma imam zalogo svilenega papirja, iz katere sem izbrala rumen, oranžen in zelen papir. Zelenega in oranžnega sem imela celo v dveh odtenkih. Papir sva skupaj z Emo narezali na koščke, velike dober kvadratni centimeter ali malo večje, pri tem namreč nisva komplicirali, saj to ni pomembno.

Pripravila sem še vse ostalo potrebno za ustvarjanje: umetniško haljico, papirnate brisačke, posodo z belimi trdo kuhanimi jajci, skledico z malo vode, krožnik z narezanim svilenim papirjem.

Pirhe sva krasili tako, da sva ga najprej pomočili v vodo, nato pa z mokrimi prsti prilepili košček svilenega papirja. Tega sva še dodatno zmočili, da se je res dobro prijel na površino pirha. Če se je pri tem malo zmečkal, še toliko bolje, saj je tako nastal res zanimiv in neponovljiv vzorec. Na tak način sva s svilenim papirjem prelepili vso površino pirha. Ponekod so se koščki papirja različnih barv prekrivali in barve so se prelivale.

Pirhe sva zložili na krožnik in jih pustili, da so se posušili. Nato sva jih olupili – povsem preprosto je bilo odstraniti posušen svilen papir, ki je pod sabo pustil nežne sledi. Nastali so res lepi pirhi, tehnika pa je sploh enostavna in primerna za male ročice.

Obstajata sicer dva načina krašenja pirhov s svilenim papirjem. Prvi je ta, po katerem sva delali tudi midve z Emo, drugi pa je tak, da koščke svilenega papirja pomočiš v vodo in potem barvo vtiraš v površino pirha. Tudi na ta način bova definitivno poskusili, morda že drugo leto, vsekakor pa ne bova za preizkus čakali do naslednje velike noči, saj je to zanimiva slikarska tehnika tudi tako in lahko na tak način pobarvamo tudi druge površine, npr. navaden risalni list.

Želim vam uživanje in zabavo ob krašenju pirhov! ;)

DIY snežna krogla - zabava zagotovljena

Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)

Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.

Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)

Ledeni okraski - aktivnost za zamotit različno stare otroke

Na obisk je prišla Emina sestrična, ki je stara 8 let in razmišljala sem, kaj jima lahko ponudim po tem, ko sta se naveličali spontane igre in sta se začeli vleči po stanovanju. Večino časa sem samo z Emo, zato mi hendlanje več otrok hkrati ne gre najbolje od rok, občasno, ko prideta na obisk njena bratranec in sestrična, pa se lahko preizkusim tudi v tem. Poleti smo skupaj ustvarili 2 projekta, ki sta potekala v dveh zaporednih vikendih: slikanje z razpršilko in čopiči iz travniških rastlin in skupni projekt Morje, za pusta pa smo skupaj ustvarjali pustne maske z nalepkami. Tokrat sem se spomnila na že nekaj časa občudovan in načrtovan projekt ledenih okraskov, ki sem jih opazila pred časom nekje na internetu in jih dala na svoj to-do list, kjer so kar dolgo čakali na realizacijo. Ko je pritisnil tale sibirski mraz, je bil ravno pravi čas za ledene okraske!

Toplo smo se oblekle in se pred hišo najprej ustavile pred termometrom. Ogledale smo si, iz česa je sestavljen in opazovale, do katere črtice sega tekočina. Ugotovile smo, da pozimi tekočina sega tudi pod oznako "0" in da je takrat zelo mrzlo. Pogovarjale smo se, kako pa je poleti in ugotovile, da nam je takrat vroče. Pokazala sem jima, do kam takrat sega tekočina. Bilo jima je zanimivo in želela sem se vsaj na hitro dotakniti letnih časov, temperature in merjenja te.
Med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov tistega dne smo šle nabirat naravni material, ki smo ga polagale v cekar in kanglico. Šle smo nedaleč od hiše in se pogovarjale o tem, kaj vse bi lahko uporabile. Na dnu kanglice in cekarja so se znašli razni listi, mah, vejice, trava, detelja, kamenčki, polžja hišica, bodeča neža, smrekove veje, storži ...

Ko smo se vrnile, sta vsebino stresli na mizo, jaz pa sem po omarah pobrskala še za drugim materialom in našla prodnike, školjke, kostanj. Na polici se mi je že od izdelave adventnega venčka z okraski iz slanega testa valjalo nekaj okraskov, ki jih pač nisva porabili, stran jih pa nisem želela vreči, saj sem bila prepričana, da jih bova nekako že uporabili. Čas je mineval, posodico z okraski sem pa kar prestavljala in mi je zdaj takoj prišla na misel, da bi se le končno na pameten način znebila teh okraskov! :) Pripravila sem jima tudi odpadno plastično embalažo od raznih skut, namazov, sira itd., ki jo pri nas vedno pomijemo in ponovno uporabimo, tako da sem lahko izbirala in jima ponudila tiste, ki so se mi po obliki zdele najprimernejše. Pozorna sem bila na to, kako bomo potem ledene okraske dobili ven iz posodic in da niso bili preveliki.

Pripravila sem tudi dva pekača za mafine s 6 vdolbinami in vrč in vrček z vodo.

Potem smo se lotile izdelave ledenih okraskov. Vsaka je izbrala posodico in vanjo dala poljuben material. Tudi jaz sem se prepustila raziskovanju in po dolgem času mi je z otroško igrivostjo in radovednostjo uspelo pristopiti k delu - v posodico sem nalila vodo in vanjo položila nekaj naravnega materiala. Skupaj smo ugotavljale, kaj potone in kaj plava.

Presenečeno smo ugotovile, da se bodeča neža v vodi zapre!

 To se je dogajalo pred našimi očmi in kmalu je imela vse listke obrnjene povsem navzgor in skupaj. Odločile smo se, da je ne bomo uporabile za naše ledene okraske, saj bi morale izdelati zelo debel okrasek, da bi bila cela prekrita z ledom. Postavile smo jo na radiator in opazovale, kaj se bo zgodilo - ali se bo cvet odprl in listki poravnali. Ugibale smo, ali se to zgodi tudi v naravi, ko sije sonce oz. ko dežuje. Na radiatorju se je sčasoma posušila in res tudi zravnala. Pa ne le to! Povsem se je zakrivila v drugo smer, torej čisto se je odprla in liste upognila navzdol. Zanimivo.

Puncama sem najprej jaz nalila nekaj vode v posodice, potem pa sem jima dovolila, da sami nalivata vodo. Itak ni boljšega! :) Ful sta uživali, opazila pa sem tudi, kako dobro se jima zdi, da sem jima prepustila to odgovorno nalogo, hehe.

Material smo razvrstile po košarah in posodah glede na vrsto: kostanje skupaj, kamenčke skupaj, školjke skupaj ...

Pekač za mafine ima ravno prav velike vdolbinice, v katere sta nalagali material in prilivali vodo. Pri tem smo morali imeti v bližini krpo, saj sta v ene vdolbine nalili malo premalo, v druge pa malo preveč vode in je tekla čez.

Ko so bili okraski pripravljeni, je bil čas, da se voda spremeni v led. Ko smo opazovale termometer, smo se pogovarjale, da se voda, ko je temperatura pod ničlo, spremeni v led. Zato bi lahko naše posodice dale na balkon, a sem želela, da se voda v led spremeni hitro, ko je bila sestrična še na obisku. Tako smo posodice dale v zamrzovalnik. Tik pred tem smo namestile še vrvice, s katerimi smo kasneje ledene okraske obesile. Te je bilo kar težko dovolj potunkati, da so kasneje res nosile težo ledenih okraskov. Pomagala sem si tako, da sem vrvico zataknila pod kakšen težji kos naravnega materiala, recimo kamenček.

Tako, okraski so bili na hladnem, me smo se igrale z drugimi stvarmi, pospravile vse, kar je ostalo od izdelave okraskov in vmes večkrat preverile, ali se voda že spreminja v led. To jima je bilo ful zanimivo, sploh ko je na površini vode res začela nastajati plast ledu in sta jo lahko predrli s prstom. Ugotovile smo tudi, da je voda postala zelo mrzla.

Naši okraski so obtičali v zamrzovalniku za kar nekaj dni. Čeprav je voda medtem že zdavnaj zamrznila, sem čakala, da bo sestrična spet prišla na obisk in bomo okraske obesile skupaj. Ema se je vmes večkrat sama spomnila nanje in morala sem ji odpreti zamrzovalnik, da je pokukala notri in kakšnega celo vzela iz posodice in ga nosila po stanovanju. Ker je od njega kmalu začelo kapljati, sva ga seveda vrnili na minus. :) Sva pa ugotovili, da nekateri deli okraskov nikakor nočejo zamrzniti in postajajo mehki - to so bili okraski iz slanega testa. Priznam, da sem pomislila na to, da se bo posušeno testo napilo vode in se bo zmehčalo, a sem avtomatsko mislila, da se bo v zamrzovalniku strdilo, ker bo itak zamrznilo. Ha! Seveda ni, zakaj pa bi sicer pozimi posuvali sol na ceste? :) 

Nekega mrzlega januarskega dne pa so naši ledeni okraski končno polepšali gole veje drevesa pred hišo.

V bistvu sploh niso prišli močno do izraza, saj so se zaradi prozornosti ledu in naravnih barv detajlov, ujetih v led, zlili z okolico. Pred vrtcem so drevo okrasili z barvnimi ledenimi okraski, ki so precej bolj izstopali. Uporabili so obarvano vodo (verjetno so uporabili tempera barve), sicer pa je bila v njih ujeta samo vrvica. Že od daleč je zgledalo res kul! Naše in vrtčevske okraske so sončni žarki in dvig temperature malo nad ničlo stopili in na tleh so ostale barvne lužice, pod našim drevesom pa kamenčki, kostanj, školjke, storžki ... :)

Slikanje s pritrkavanjem čopiča

Ko smo bili letos poleti prvič na morju, sva z Emo ustvarili razglednice, ki sva jih tudi poslali domačim in prijateljem. Med takratnim ustvarjanjem sem slučajno, po navdihu močno namočen čopič potresla nad papirjem in z njega so padle drobne kapljice, ki so se ustavile na razglednicah.

Emi je bilo pritrkavanje čopiča ful všeč, zato sva še nekajkrat slikali na tak način. No, ko rečem, da sva slikali, mislim, da sem ji pripravila material, potem pa je sama prijela čopič v roke, ga pomočila v barvo in ga začela vihteti po slikarski podlagi in ga tresti nad njo.

Nekatere kapljice je pustila, druge je kasneje razmazala s čopičem. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se našobi, kako se poglobi in popolnoma skoncentrira in takrat ne sliši nikogar in ničesar. Tako luštna je, ko tiste majhne prstke položi pod čopič in ga narahlo udarja obnje.

Slikanje z razpršilko in čopiči iz travniških rastlin

 Na topel poznospomladanski dan smo si kosilo spekli kar zunaj in ga pred hišo tudi pojedli. Po njem smo bili vsi prijetno utrujeni, razen otrok seveda. :) In nekaj je bilo treba najti, da niso brezciljno letali naokoli.

 Že nekaj časa sem imela v planu, da bova z Emo poskusili slikati z razpršilko, zato sem v ta namen shranila prazno embalažo čistila. Vanjo sem nalila vodo in dodala nekaj prstne barve. Ne da bi preveč razmišljala za naprej, sem se odločila za vijolično barvo, saj je bila najmočnejša od vseh, kar sem jih imela doma, želela pa sem, da se na papirju barva dobro vidi. 

Najprej je malo trajalo, da sem zadela pravšnjo količino, kar pa je kasneje na končnem izdelku izpadlo čisto super, saj je bila nekje barva bolj izrazita, drugod pa manj.

Na tla pred hišo smo tako z Emo in nečakoma razporedili velike rahlo rumenkasto obarvane liste in jih obtežili s kamni. Pod njimi je bila trava, zato se je list malo zgubal, to pa je prav tako pripomoglo k temu, da se je na nekaterih mestih nabralo več barve.

Otrokom je bila aktivnost všeč precej bolj, kot sem pričakovala, da jim bo! Morala sem biti kar jasna in vztrajna pri dogovarjanju, da naj se postavijo v vrsto in si podajajo razpršilko. Žal sem imela samo eno. Ali pa na srečo - kakor se vzame. Zdi se mi, da so dandanes otroci navajeni VSE dobiti TAKOJ. To se mi ne zdi dobro. Že preden sem rodila, sem si zadala cilj, da svojega otroka navadim vsaj malo počakati. In tale aktivnost je bila za to ravno pravšnja. :)

Seveda so se tudi kregali, goljufali pri vrstnem redu in si razpršilko pulili iz rok. Vseeno smo nekako vedno znova uspeli vzpostaviti sistem, s katerim so bili bolj ali manj zadovoljni vsi.

Iz minute v minuto je bilo na papirjih več barve. Tako so bili zagreti za slikanje z razpršilko, da sem jo vmes morala celo nekajkrat ponovno napolniti! :)

Prešinilo me je, da bi jim lahko ponudila še kakšno drugo podlago, po kateri bi špricali in primerjali, kako se razredčena barva obnaša na njej. Skočila sem po stari tetra plenici, ki ju imam za brisanje tal. Z veseljem so se lotili tudi teh. :) Blago je obarvano vodo seveda bolj vpilo kot papir, zato je bil učinek drugačen, končni rezultat pa precej bolj monoton.

Otroci so vidno uživali in prav "trpeli", ko so čakali, da spet pridejo na vrsto. :) Ko so bili listi že čisto prepojeni, smo jim dali nekaj časa, da se posušijo. Mi smo se medtem odpravili naokoli, do bližnjega travnika, da bi nabrali travniške rastline. Iz njih smo namreč želeli izdelati čopiče. :)

Izdelave mi pri treh zagretih umetnikih ni uspelo poslikati. Manjše šopke travniških rastlin smo povezali z vrvico, odrezali predolga stebla in že smo imeli čopiče iz travniških rastlin! :)

Seveda so jih tačas že zasrbeli prstki in so lužice barve razpackali kar z rokami, razpršilka pa je bila še vedno aktualna. Za Emo, ki je bila najmlajša, je bila razpršilka kar malo pretrda za stisniti, zato je potrebovala malo pomoči in bila tako navdušena, ko ji je uspelo spraviti nekaj barve na papir. Miška moja. :)

Za čopič smo uporabili tudi smrekove vejice, ki pa se niso izkazale za najbolj uporabne.

 Slikanje s čopiči iz travniških rastlin je bilo otrokom všeč, saj so bili čopiči dovolj trdni za prijeti in dovolj upogljivi na koncu, da so z njimi lahko nežno slikali.

So pa čopiči iz travniških rastlin puščali za sabo še drugačne sledi kot le barvo - razpadali so, zato je bilo čez čas na listu polno delcev rastlin, nekaj iglic pa je prinesel tudi veter.

Vse smo pustili tako, kot je. Nič nismo popravljali, odstranjevali, olepševali. Slike, naslikane z razpršilko in s čopiči iz travniških rastlin, smo pustili na soncu, da so se posušile, ko smo naslednji vikend spet pekli in jedli zunaj, pa smo s skupnim projektom nadaljevali.