Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 

Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

Razlog za zatišje na Kuhartnici in napovednik

Dragi vsi, ki berete moj blog!

Zadnje čase se oglašam manj kot sicer in ker stvari, ki so vzrok temu, tečejo počasneje, kot sem mislila, da bodo, sem se odločila, da vas ne pustim več čakati in vam povem, kar sem vam sicer mislila kasneje. 

Nekateri me poznate osebno, nekateri me spremljate preko interneta in veste, da počnem veliko stvari: že od nekdaj rada ustvarjam, izdelujem poročno dekoracijo (iz papirja, blaga – poročni šopki iz blaga, odpadne embalaže, naravnega materiala), vabila, čestitke, sožalnice, rišem pobarvanke za odrasle, ljubiteljsko pečem, objavljam recepte na oblizniprste.si, pišem dva bloga – Kuhartnico in blog o poročni tematiki, Idejko.

Vse to me veseli in osrečuje, izpopolnjuje. Kljub temu pa mi je težko usklajevati in ves čas menjavati pripomočke in en dan delati cakepopse, naslednji dan poročni trakec, še naslednji pa čestitko ob rojstvu otroka. Nimam prostora, kjer bi imela vse pripomočke in material na enem mestu, kjer bi lahko, preden grem po otroka v vrtec, za sabo zaprla vrata, naslednji dan pa bi takoj zjutraj prišla v isto sobo, kjer bi me na mizi čakalo delo prejšnjega dne. Tako malo čez 2. uro vedno hitim pospravljati, da bom imela kam postaviti kosilo in da mi kdo česa ne zmečka, umaže ali kako drugače nenamerno poškoduje. Naslednji dan izgubljam čas, da vse stvari, ki jih potrebujem, spet privlečem iz škatel in nadaljujem.

To me je v več letih začelo motiti. Rada bi delala en projekt dlje časa in ne vsak dan nekaj drugega. Rada bi imela prostor, ki bi bil namenjen mojemu delu in rada bi imela vse na enem mestu, na eni spletni strani.

Poleg tega od moje poroke minevajo 4 leta, materinstvo, skrb za otroka, kuhanje za družinske člane, ustvarjanje z malčkom pa se mi dogajajo zdaj, prav vsak dan. In tako sem ob četrtkih (ob petkih sem objavljala na temo porok) bila na trnih, o čem naj sploh pišem. Včasih sem dobila spontan navdih, marsikdaj pa ne in sem bila pod pritiskom, ker enostavno nisem imela še nič objaviti. Po drugi strani sem istočasno objavljala na Kuhartnici, in to spontano, bolj pogosto in vedno sem pisala iz sebe, iz svojega življenja, zato mi iskanje tem ni bilo težko, ampak mi je ponavadi še zmanjkalo časa za vse, kar bi rada napisala.

Tako sem po premisleku ugotovila, da se trenutno ne želim posvečati porokam. Tudi ko sem to ugotovila, sama sebi nisem pustila odnehati in se počutiti tako, kot sem se. Čez nekaj časa, po premisleku in brainstormanju (s samo sabo in drugimi), sem prišla do zaključka, da poroke dam na pavzo. Ne rečem, da se k njim ne bom več vrnila, ampak trenutno se moje življenje vrti okoli čisto drugih stvari, pri katerih sem s srcem, in to je tisto, kar želim početi.

Ob tem je zrasla tudi odločitev za nadgradnjo, zato Kuhartnico združujem z Idejko. Vsebina Kuhartnice se tako seli na Idejko, ampak ne staro Idejko, ki je bila v glavnem namenjena porokam, ampak čisto novo, svežo spletno stran, ki mi jo je vsebinsko pomagala postaviti ena prav posebna, srčna in razgledana oseba, ki se je za moj projekt zavzela tako močno kot jaz sama – to je mag. Alenka Menard, ki uči spletni marketing in jo lahko spoznate tukaj (p. s.: vsak teden objavlja bloge z zelo koristno vsebino, ki je namenjena začetnicam na področju spletnega marketinga in najbolj všeč pri tem mi je, da razumem, kaj sploh želi povedati, saj pove zelo po domače, ne izumetničeno in preveč strokovno. ;))

Torej, zatišje na Kuhartnici je nastalo zato, ker sem mislila, da mi bo prej uspelo imeti novo spletno stran. Za postavitev strani se zahvaljujem podjetju Tomaža Gorca, še posebej Tilnu, ki skrbi, da bodo vse moje želje glede barve, fotk, oblike itd. upoštevane. :) Precejšen del pa opravljam tudi sama – prenašam vsebino Kuhartnice na novo Idejko. In to je zamudno in objav, ki bi jih rada prenesla, ni malo in tako traja in traja. Dlje, kot sem mislila, da bo.

Vseeno upam in mislim, da mi bo uspelo delo dokončati prihodnji teden, Tilnu pa tudi, zato bo verjetno Idejka zaživela konec naslednjega tedna! Komaj, komaj, komaj čakam! :) Res bi rada čimprej začela objavljati tekoče zadeve, ki so že pripravljene in čakajo na svoj trenutek. Vsebina bo razdeljena bolj pregledno, kar vam bo olajšalo iskanje tistega, kar bi vam v določenem trenutku najbolj koristilo.

Zdaj pa nazaj na delo, da bo prihodnji teden Idejka res že delovala. ;)

Se slišimo! :)

Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj.

Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.

Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo. 

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma. 

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!

 

Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. :)

Spomini na stres v poporodnem obdobju 2

Prejšnji del zgodbe je dostopen tukaj.

Naslednji dan je bil ponedeljek in prišla je patronažna sestra. Po pregledu otroka je svetovala, naj jo dojim povsem drugače, kot so mi povedali v porodnišnici. Bila sem zbegana in nisem vedela, komu naj verjamem. To sem ji tudi povedala in dobila sem nasvet, ki sem si ga zelo dobro zapomnila. Rekla mi je: »Dobili boste veliko nasvetov, takšnih in drugačnih. Poslušajte vse, upoštevajte pa le tiste, ki se vam za vas in vašega otroka zdijo najboljši.« Od takrat naprej sem vsak dan delala bolj po svoje oz. po najino, kot sem čutila, da je zame in za Emo najbolje.

Po enem tednu sva šli domov. Mož je takrat vzel očetovski dopust in je bil z nama doma. Oba sva se itak še ful lovila, pojma nisva imela in sva otroka in vlogo staršev šele spoznavala. Noči so bile naporne, po več kot tednu dni spanja po koščkih, dojenja, hormonskega koktajla, ki je delal svoje, utrujenosti od poroda, ki se je samo nalagala z vsako neprespano nočjo, občutljivostjo, obupom, ker svojega otročka nisem znala potolažiti, takšnih in drugačnih nasvetov z vseh strani itd. je vse skupaj postajala nočna mora. 

Kje so zdaj tisti občutki nepopisne sreče? Kje je dojenček, ki popije mleko in spokojno zaspi? Od kod potem rek: spati kot dojenček? A je z mano, z nama nekaj narobe, da se otrok ves čas dere? Je z otrokom kaj narobe? Zakaj mi ni namenjeno samo nekaj ur spanja v kosu, brez kakršnihkoli motenj? Kaj se je sploh zgodilo, da sem tu in zdaj v nekem čudnem trenutku in situaciji, ki ji ni videti konca?

Z vsakim dnem sva se tudi z možem vedno bolj prepirala in enostavno nisem mogla razumeti, da veliko časa preživi zunaj in dela okoli hiše, ko pa jaz komajda še funkcioniram. Želela sem si nazaj k staršem, kjer sem imela podporo in razumevanje, ampak ko sem bila tam, sem si želela bližine moža in da bi mi trije počasi postajali družina, svoja, novonastala družina. Počutila sem se, kot da me pušča samo z dojenčkom na drugi strani brezna. In da mu sploh ni mar za naju. Seveda ni bilo tako, le povezati se nisva znala in oba sva se spopadala z novo vlogo, ki je bila drugačna, kot sva si predstavljala.

Vem, da so bili krivi hormoni, utrujenost, občutljivost, neznanje na področju skrbi za dojenčka … in vedela sem, da to nekako morava rešiti midva, saj je otrok najin, ne od mojih staršev ali kogarkoli drugega. Vem, da ga je vse skupaj preplašilo, presenetilo in da ni bil pripravljen. Ampak jaz tudi nisem bila! Želela sem, da skupaj odkrivava novo vlogo in skupaj nama bo uspelo.

Ves stres in fizični ter predvsem psihični napor se je po nekaj tednih začel kazati na mojem fizičnem telesu. Začela me je peči koža na levi dojki, ne na bradavici, ampak nekoliko višje. Že pred nosečnostjo sem spoznala prijazno in strokovno svetovalko za dojenje in obrnila sem se k njej po pomoč. Svetovala mi je mazilo proti glivicam, ki pa mi ni pomagalo. Po nekaj dneh sem obiskala ginekologa in kar trije so si ogledovali moje prsi. :) Ja, ful prijetno! :) Zaključili so, da gre za bolezen kože in da moram urgentno k dermatologu. Res sem bila na vrsti v pol ure in tam so ugotovili, da naj bi bil kriv nov in slabo opran modrc za dojenje. Hm … Dobila sem kremo in šla domov.

Ni mi pomagala. Bolečine so se nadaljevale in stopnjevale. Zaradi dojenja nisem smela vzeti nič drugega kot lekadol, ki pa ni imel učinka. Koža me je na tistem predelu pekla, žgala, kot bi imela na njej ogenj! To ni bila običajna bolečina. Svoje so dodali dobronamerni nasveti, ki so me samo še dodatno preplašili in zbegali, priporočila ginekologov v porodnišnici, kjer sem rodila, kamor sem jih klicala po telefonu, prijateljice, zaposlene na področju medicine, ki so sumile na mastitis, vnetje, glivice … Noben nasvet ni pomagal, nekoliko mi je odleglo med in po tuširanju, nato pa je bila kmalu bolečina tako huda, da sem si na kožo dajala ledeno mrzle konzerve graha, da so mi nekoliko omilile vse skupaj, koža pa je bila povsem pordela in omrtvičena od mraza.

Vedela sem, da mi uradna medicina ne more in ne bo pomagala in da se moram kot že večkrat v življenju zateči k alternativi. Bioenergetik, ki me je v otroštvu ozdravil ponavljajočih se angin, je žal že pokojen. Klicala sem drugam, kjer pa niso bili preveč prijazni in so okrivili mojo egoističnost. Sesuval se mi je svet, čas se mi je kar ustavil, solz nisem mogla ustaviti, četudi sem se trudila. Še tam, kjer sem res računala na pomoč, sem jih dobila po buči. Sploh nisem več vedela, na koga naj se obrnem. Partner mi ni mogel pomagati in bil je že sam ves živčen zaradi vsega, vsi nasveti od vseh možnih sorodnikov, prijateljev in znancev niso pomagali, strokovno osebje mi ni moglo pomagati, alternativci so me krivili. Kdo mi sploh še ostane?

Nadaljevanje zgodbe najdete tukaj.