Razlog za zatišje na Kuhartnici in napovednik

Dragi vsi, ki berete moj blog!

Zadnje čase se oglašam manj kot sicer in ker stvari, ki so vzrok temu, tečejo počasneje, kot sem mislila, da bodo, sem se odločila, da vas ne pustim več čakati in vam povem, kar sem vam sicer mislila kasneje. 

Nekateri me poznate osebno, nekateri me spremljate preko interneta in veste, da počnem veliko stvari: že od nekdaj rada ustvarjam, izdelujem poročno dekoracijo (iz papirja, blaga – poročni šopki iz blaga, odpadne embalaže, naravnega materiala), vabila, čestitke, sožalnice, rišem pobarvanke za odrasle, ljubiteljsko pečem, objavljam recepte na oblizniprste.si, pišem dva bloga – Kuhartnico in blog o poročni tematiki, Idejko.

Vse to me veseli in osrečuje, izpopolnjuje. Kljub temu pa mi je težko usklajevati in ves čas menjavati pripomočke in en dan delati cakepopse, naslednji dan poročni trakec, še naslednji pa čestitko ob rojstvu otroka. Nimam prostora, kjer bi imela vse pripomočke in material na enem mestu, kjer bi lahko, preden grem po otroka v vrtec, za sabo zaprla vrata, naslednji dan pa bi takoj zjutraj prišla v isto sobo, kjer bi me na mizi čakalo delo prejšnjega dne. Tako malo čez 2. uro vedno hitim pospravljati, da bom imela kam postaviti kosilo in da mi kdo česa ne zmečka, umaže ali kako drugače nenamerno poškoduje. Naslednji dan izgubljam čas, da vse stvari, ki jih potrebujem, spet privlečem iz škatel in nadaljujem.

To me je v več letih začelo motiti. Rada bi delala en projekt dlje časa in ne vsak dan nekaj drugega. Rada bi imela prostor, ki bi bil namenjen mojemu delu in rada bi imela vse na enem mestu, na eni spletni strani.

Poleg tega od moje poroke minevajo 4 leta, materinstvo, skrb za otroka, kuhanje za družinske člane, ustvarjanje z malčkom pa se mi dogajajo zdaj, prav vsak dan. In tako sem ob četrtkih (ob petkih sem objavljala na temo porok) bila na trnih, o čem naj sploh pišem. Včasih sem dobila spontan navdih, marsikdaj pa ne in sem bila pod pritiskom, ker enostavno nisem imela še nič objaviti. Po drugi strani sem istočasno objavljala na Kuhartnici, in to spontano, bolj pogosto in vedno sem pisala iz sebe, iz svojega življenja, zato mi iskanje tem ni bilo težko, ampak mi je ponavadi še zmanjkalo časa za vse, kar bi rada napisala.

Tako sem po premisleku ugotovila, da se trenutno ne želim posvečati porokam. Tudi ko sem to ugotovila, sama sebi nisem pustila odnehati in se počutiti tako, kot sem se. Čez nekaj časa, po premisleku in brainstormanju (s samo sabo in drugimi), sem prišla do zaključka, da poroke dam na pavzo. Ne rečem, da se k njim ne bom več vrnila, ampak trenutno se moje življenje vrti okoli čisto drugih stvari, pri katerih sem s srcem, in to je tisto, kar želim početi.

Ob tem je zrasla tudi odločitev za nadgradnjo, zato Kuhartnico združujem z Idejko. Vsebina Kuhartnice se tako seli na Idejko, ampak ne staro Idejko, ki je bila v glavnem namenjena porokam, ampak čisto novo, svežo spletno stran, ki mi jo je vsebinsko pomagala postaviti ena prav posebna, srčna in razgledana oseba, ki se je za moj projekt zavzela tako močno kot jaz sama – to je mag. Alenka Menard, ki uči spletni marketing in jo lahko spoznate tukaj (p. s.: vsak teden objavlja bloge z zelo koristno vsebino, ki je namenjena začetnicam na področju spletnega marketinga in najbolj všeč pri tem mi je, da razumem, kaj sploh želi povedati, saj pove zelo po domače, ne izumetničeno in preveč strokovno. ;))

Torej, zatišje na Kuhartnici je nastalo zato, ker sem mislila, da mi bo prej uspelo imeti novo spletno stran. Za postavitev strani se zahvaljujem podjetju Tomaža Gorca, še posebej Tilnu, ki skrbi, da bodo vse moje želje glede barve, fotk, oblike itd. upoštevane. :) Precejšen del pa opravljam tudi sama – prenašam vsebino Kuhartnice na novo Idejko. In to je zamudno in objav, ki bi jih rada prenesla, ni malo in tako traja in traja. Dlje, kot sem mislila, da bo.

Vseeno upam in mislim, da mi bo uspelo delo dokončati prihodnji teden, Tilnu pa tudi, zato bo verjetno Idejka zaživela konec naslednjega tedna! Komaj, komaj, komaj čakam! :) Res bi rada čimprej začela objavljati tekoče zadeve, ki so že pripravljene in čakajo na svoj trenutek. Vsebina bo razdeljena bolj pregledno, kar vam bo olajšalo iskanje tistega, kar bi vam v določenem trenutku najbolj koristilo.

Zdaj pa nazaj na delo, da bo prihodnji teden Idejka res že delovala. ;)

Se slišimo! :)

Veganski čokoladni browniji z jabolki

Na obisk je prišla prijateljica, ki je veganka. Povabila sem jo tudi na kosilo, saj rada kuham in pečem za povabljene, priznam pa, da mi je to predstavljalo svojevrsten izziv. Vedno se rada potrudim za goste in prilagodim jedilnik njihovemu okusu. Tokrat sem imela na eni strani torej veganko, na drugi pa še vedno moža, ki je zagrižen mesojedec. Hm? :)

Za bratov rojstni dan smo bili povabljeni v Vegan Fresh, vegansko resavracijo v Medvodah, in oba sva se do sitega najedla, saj je bilo zelo okusno in zanimivo. K sreči je mož tudi tokrat pristal na to, da bo preživel, če en dan ne bo jedel mesa za kosilo in tako mi ni bilo treba zraven posebej pripravljati še tega. Ja, če zdaj tole bere kdo, ki ga pozna, je verjetno presenečen, ampak je čisto res bilo tako. :)

No, za kosilo sem torej pripravila čemaževo juho, popečeno polento z zelišči in zelenjavno omako ter solato z balzamičnim kisom in bučnim oljem. Ker sem za rojstni dan stare mame delala francosko solato in mi je ostalo nekaj kuhanega krompirja, sem pač zraven ponudila še tega. :)

Za čez sem želela pripraviti še nekaj sladkega. Zelo prav mi je prišla knjižica receptov Adriane Hudolin z naslovom Vsakdanja peka brez jajc in mleka. Kupila sem jo že pred časom in želela kaj speči, a nekako nisem našla pravega trenutka. No, obisk veganke je bil pa ravno pravi čas za to. :)

Odločila sem se za pripravo veganskih čokoladnih brownijev z višnjami, ki pa sem jih nadomestila z jabolki, saj višenj nisem imela pa tudi sicer jih ne maram, jabolka pa imamo vedno na zalogi pa še okusna so in v sladicah izpadejo dobro ter ne preveč izrazito. 

Glavno jed sem pozabila fotografirati, tudi mudilo se nam je jesti, ker so se želodčki že oglašali, uspelo pa mi je fotografirati sladico. :)

Moja prijateljica, za katero so bili browniji tudi pripravljeni, jih je pohvalila! :) Tudi meni je bil okus všeč, bi pa lahko pecivo pekla še kakšno minutko, saj sem uporabila manjši pekač, kot je naveden v knjižici. Znotraj so bili gumijasti in hrustljavi na vrhu, povsod pa čokoladni. :) Pripočam. ;)

Adriana Hudolin pa ravno v teh dneh pripravlja 3. veganski izziv, ki se začne že v ponedeljek, 10. aprila. Več informacij najdete tukaj, kjer se lahko tudi prijavite. ;)

Kaj pa vi, tudi kdaj pripravite kaj veganskega, čeprav sicer v družini uživate tudi meso in druge izdelke živalskega izvora?

Last minute torta za 2. rojstni dan

Za praznovanje 2. rojstnega dne naše navihanke sem imela v načrtu, da bi za otroke naredila grad iz kartona - ki smo ga trenutno imeli doma na pretek - v katerega bi dejansko lahko šli in se v njem igrali. Bolezen mi je malo prekrižala načrte, zato sem morala na koncu to idejo opustiti, sem pa naredila vsaj torto v obliki gradu. Zaradi situacije, kakršna je bila, sem jo izdelala čisto izven svojih okvirjev, le toliko, da jo je sploh imela. In tako je dobesedno nastala v zadnji minuti.

Biskvit sem imela k sreči pripravljen že nekaj dni preden sem obležala, saj je bil sprva namenjen za cake popse. Tako sem ga le vzela iz hladilnika, dvakrat prerezala in že sem imela osnovo za torto za 2. rojstni dan. Preden sem biskvit namazala s kremo, sem ga nasočila z mlekom, da ne bi bila last minute torta presuha.

Za kremo sem zmešala 2 dl sladke smetane in 200 g na koščke nalomljene mlečne čokolade. Vse skupaj sem dala na štedilnik in segrevala toliko časa, dokler se čokolada ni stopila. To bi čez noč ohlajala v hladilniku, naslednji dan pa zmešala, ker se je mudilo, pa sem kremo na hitro ohladila v zmrzovalniku. Vanjo sem nato vmešala še na koščke narezane banane.

nasočen in nadevan biskvit

Medtem ko se je torta hladila, sem izdelala grajska stolpa. Zanju sem uporabila sendvič piškote (tiste, ki imajo v sredini čokoladni nadev) ki sem jih med sabo zlepila s stopljeno temno čokolado. Temno sem uporabila zato, da bi bila čimbolj podobna zidakom v obzidju (kupljene napolitanke, oblite s temno čokolado).

topljenje čokolade nad vodo paro za obliv torte

Stolpa sem dala v hladilnik, da se je čokolada strdila in utrdila konstrukcijo.

grajska stolpa iz sendvič piškotov, spojenimi s stopljeno čokolado

S stopljeno čokolado sem oblila torto. S kroglicami sem oblikovala vhod v grad. Ok, res ni bila najlepša torta, tako da smo na koncu ugotovili, da gre verjetno za zapuščen grad ali celo zelo dobro ohranjene grajske ruševine. :)

torta, oblita s čokolado in z grajskim obzidjem

Na rob torte sem pokonci postavila napolitanke in tako dobila grajsko obzidje. 

za obzidje sem uporabila kupljene napolitanke oblite s temno čokolado, ki sem jih kot zidake zlagala na še nestrjeno čokolado

 Torta se je spet morala nekaj časa ohlajati, potem pa sem nanjo postavila še oba grajska stolpa, ki sem ju prej še oblila s čokolado.

To sem naredila tako, da sem po enega položila na ploščato žlico, čez pa polila stopljeno temno čokolado.

oblivanje stolpa s stopljeno čokolado

Polivala sem ju tako dolgo, da sta bila popolnoma prekrita s čokolado (razen spodaj). Odložila sem ju na kos papirja za peko. Na krožniku bi se preveč prijela in ju ne bi mogla lepo odstraniti z njega. Okrasila sem ju z roza kroglicami, iz katerih sem oblikovala okno.

s čokolado sem prekrila celoten stolp razen spodnje strani

Stolpa sem nato postavila na torto.

last minut torta za 2. rojstni dan je skoraj končana

Torto sem postavila v hladilnik, da se je čokolada do konca strdila, da se je torta ohladila in da so se okusi začeli mešati.

grajski stolp z oknom

Na hitro sem izdelala zastavici z napisom "EMA" in "2", ki smo ju potem zapičili v stolpa. Na internetu sem poiskala podobo viteza, jo sprintala, prilepila na trši bel papir in ga izrezala. Prilepila sem ga na palčko in jo zapičila v torto.

last minute torta "Grad in vitez"

Zelo pa se je za Emin 2. rojstni dan izkazal tudi ati, ki je Emi naredil svojo torto. No, v bistvu sva prvič res sodelovala pri peki torte, sicer se v kuhinji ne moreva zediniti. :)

Pripravil je odlično sadno torto, ki je bila sestavljena iz ene običajno velike torte in ene manjše. Prvo je normalno razrezal in nadeval, enako drugo, le da jo je potem razrezal na 6 kosov in jih položil na vrh večje. Tako je dobil nekakšno obzidje, vrh grajskega stolpa. Okrasil ga je s stepeno smetano, ki jo je nabrizgal tako, da so nastale opeke. V to torto sva zapičila princesko, ki je bila izdelana po enakem postopku kot vitez.

atijeva torta "Vrh grajskega stolpa s princesko"

Ema je bila na praznovanju dobro razpoložena in vesela in po moje itak ni dojela vsega, kar se je dogajalo, saj je bilo vsega za dvoletnico kar veliko. Komaj sva ji uspela zaželeti vse najboljše! :) 

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Odkar naša mala dama hodi v vrtec, priznam, da kuham zelo drugače kot prej. Med tednom imamo kosilo ob zelo nerednih urah, saj ga moram prilagoditi moževemu prihodu domov. Včasih je tako Ema že lačna in pridno je, včasih pa noče ničesar. Opažam tudi, da ji popoldne ne paše še eno kosilo, ker ga je ona že jedla v vrtcu, zato včasih poje le tisti del, ki ji takrat ustreza. Vse skupaj mi sploh ni všeč, ker ne vem več, kaj in kdaj naj sploh kuham. Včeraj sem po dolgem času pripravila jed le zase. Zanjo sem porabila več časa, kot če bi si pripravila sadje in kosmiče ali nekaj namazala na kruh, kar naredim najpogosteje. Vzela sem si čas in po doooolgem času privoščila eksperimentiranje! Prav fajn sem se počutila in res je bilo zelo okusno. Nastale so kvinojine palačinkice s cimetom in banano. Nekaj mase sem prihranila za večerjo in zvečer Emi spekla par palačinkic. Na moje veliko veselje so ji bile všeč! Jeeeej! :)

Sestavine:
5 žlic kvinoje
1 jajce
1 dl ovsenega mleka (lahko tudi katero drugo)
ščep soli
ščep cimeta
1 banana
polnozrnata moka (toliko, da postane masa podobna tisti za palačinke ali še malo bolj gosta)

olje ali kokosova maščoba za ponev

lešniki
pol lončka navadnega jogurta
žlička medu
ščepec cimeta
jabolko

 Postopek:

-        V soljenem kropu skuhamo kvinojo.

-        V skledi zmešamo celo jajce, pretlačeno banano, cimet, ovseno mleko in sol.

-        Dodamo kuhano in odcejeno kvinojo in premešamo.

-        Postopno dodajamo polnozrnato moko in ves čas mešamo, da dobimo gladko maso kot za palačinke.

-        V ponev vlijemo malo olja ali kokosove maščobe in ko se segreje, z žlico nadevamo malo mase, da dobimo male palačinkice.

-        Ko se na vrhu začnejo delati mehurčki, jih obrnemo in spečemo še na drugi strani.

-        Medtem v suhi ponvi popražimo lešnike, da poudarimo njihov okus, nato pa jih grobo sesekljamo.

-        Jogurtu primešamo med, jabolko pa narežemo na koščke.

-        Palačinke prelijemo z medenim jogurtom, dodamo koščke jabolka, lešnike in posujemo s cimetom.

Dober tek! :)

Miklavževa darila

.

Tudi nas je obiskal Miklavž! Pretekli vikend smo se odpeljali k sorodnikom po moji strani na obisk. Miklavž ima res vse pod kontrolo, kljub obilici dela, ki ga mora opraviti v eni sami noči, saj je očitno točno vedel, da smo tam in nas je razveselil z darili. Ko smo zjutraj vstali, nas je na mizi v dnevni sobi čakalo polno daril, ovitih v praznično potiskan papir, na katerih so bilo napisana tudi naša imena. Vsak izmed nas je dobil še svojega parkeljna. Uganete, kateri je Emin? Uganete, kdo je parkeljnom pozobal oči, usta ali nos? :)

Sledilo je odpiranje daril, Ema pa je še posebej občudovala darilni papir, na katerem so bili kužki.

Nove igrače je bilo treba takoj preizkusiti. :)

Presenečeni smo ob vrnitvi domov ugotovili, da je Miklavž nosil tudi pri nas, medtem ko smo se potepali. Le kako je smuknil notri?
Kakorkoli že, bili smo veseli vseh daril in najlepše se zahvaljujemo Miklavžu za prav vse, kar nam je prinesel.

Z vami pa bi rada delila še zgodbo, ki sem jo napisala za izziv, ki ga pripravljata Mamina maza in Gozdalnica. Tole je moja najlepša otroška decembrska zgodba:

Prav poseben spomin na decembrsko praznično vzdušje me veže na Miklavža. Ko sem bila majhna, je pri nas nosil darila le ta dobri mož in z bratom sva ga vedno nestrpno čakala. Pri stari mami in atu je včasih že nekaj dni prej vrgel majhno vrečkico s piškoti na balkon ali okensko polico. Zaradi tega je bilo vznemirjenje še toliko večje.
Ko sem bila stara približno 7 ali 8 let, sem mu kot po navadi napisala pismo, v katerem sem mu zaupala tudi svoje želje in se za darila tudi vnaprej zahvalila. Tisto leto sem mu natančno opisala, kakšen voziček si želim za svoje punčke, s katerimi sem se ves čas igrala. Takrat sem že večkrat slišala, da vse skupaj sploh ni res, da Miklavža ni. Bila sem zbegana in nisem bila povsem prepričana, ali naj temu verjamem ali ne. Mami mi je dejala, da si tokrat želim kar precej veliko stvar in naj pričakujem, da se mi želja morda ne bo izpolnila.
Skeptično, a vznemirjeno kot nikoli prej, sem čakala večer na 5. decembra. Težko sem zaspala, saj sem se trudila slišali, ali bo prišel Miklavž. Vseeno me je premagal spanec in zjutraj sva z bratom oddrvela v dnevno sobo, kamor smo zvečer nastavili košare, v katerih bi Miklavž lahko pustil darila. In res jih je! In to koliko! Moje darilo je bilo ogromno. Hitro sem odvila darilni papir in zagledala točno tak voziček, kot sem si ga tako želela. Bila sem vzhičena in spet sem povsem verjela v dobrega moža, ki nosi darila.
Lepo je biti otrok in verjeti v dobro ter ne vedeti za marsikaj slabega, kar se dogaja okoli nas. Veselim se, da bom lahko to čarobnost pričarala tudi hčerki.

Kaj je pa vam prinesel Miklavž? :)

Kaj pa vi naredite z ostanki hrane?

No, jih porabite ali jih zavržete? O odnosu do hrane, ki smo ga imeli pri nas doma, odnosu, ki sem ga videla med delom na šoli in o odnosu, ki bi ga rada privzgojila hčerki preberite tukaj. Prav tako boste našli recept za kroglice iz rižote, ki je nismo pojedli do konca.

O vlogi mame in mandljevi piškoti s kvinojo in brez jajc

O tem, kako sva z Emo skupaj pekli malo drugačne piškote, in sicer mandljeve piškote s kvinojo in brez jajc, lahko preberete tukaj. Našli boste recept zanje, ob tem pa še moje razmišljanje o vlogi mamice.

Vesela bom vaših komentarjev. ;)

Zelo čokoladno bučkino pecivo

Bučke kar ne nehajo rasti. Prave buče so, ne bučke. Naveličana sem že bučk za kosilo v sto in eni različici, običajno pa kar paniranih ali v obliki polpetkov, ki so sicer zelo okusni, a tokrat se mi je prav zluštalo nekaj malo drugačnega. Nekaj sladkega. Pomislila sem na jabolčno pito, ki ji z lahkoto dodamo bučke, ki se sploh ne bodo okusile. Tako lahko naredimo tudi bučkin zavitek in sploh ne bo zaznati, da v njem ni jabolk. Na tak način sem lani porabila nekaj zavitkov naribanih bučk iz zamrzovalnika in nihče sploh ni nič posumil. :) 

A ni super, ker lahko domače pecivo narediš še boljše, ker mu dodaš zelenjavo? Tudi to pecivo sem brez slabe vesti (seveda v razumnih količinah) ponudila Emi.

Recept najdete tule. Čokoladno-bučni dober tek! :)

Polentina obrnjenka z marelicami

 Spomnim se, da nama je z bratom mama Milka večkrat spekla zdrobov narastek. Brat ga je imel še pesebno rad. 

Včasih ga spečem tudi sama, kot pa že veste, ne zdržim dolgo pri osnovnem receptu. Odločila sem se, da zdrob nadomestim s polento in tako dobim bolj rumeno različico te jedi. Za zdravje sem se odločila dodati marelice. Ema jih nima preveč rada (jih ima, ampak v primerjavi z drugim sadjem pa niso njene najljubše), sploh če niso olupljene. Kadar jih pretlačim ali skuham, teh težav ni. Tako sem ugotovila, da se bodo najbolje zmehčale, če bodo spodaj. In nazadnje sem se odločila - ker je bil že itak ves recept obnjen na glavo - da bo ta sladica obrnjenka - dobesedno.

Recept sem objavila na OblizniPrste. Dober tek!

Osvežilna torta z nektarinami

Včeraj smo imeli piknik in pripravila sem tole tortico. Ema sicer ni preveč sladkosneda, ima raje kisel okus, a jo vseeno kdaj zamikajo sladkarije, če jih vidi na mizi. Moj namen ni preprečiti, da bi poskusila karkoli sladkega, se pa želim sladkorju v njeni prehrani izogniti v tolikšni meri, kot je pač možno.
Ne dajem v isti koš kupljenih, umetnih sladkarij, polnih e-jev, aditivov, konzervansov in podobnega ter doma, z ljubeznijo pripravljenih sladic. In tole torto sem ji dovolila jesti brez slabe vesti.

Čeprav še ni minilo tako veliko časa, odkar sem nazadnje uporabljala agar agar, sem že pozabila, kako sem pripravila tole tortico. Osvežila sem spomin in brez težav spekla novo, tokrat torto z nektarinami. Še dobro, da se mi ni zgodilo kaj takega kot pri nebeški jogurtovi tortici z ribezom in malinami, saj z biskvita, premazanega z nutelo, ne bi mogla odstraniti vroče in tekoče plasti nektarin! Trike, ki sem jih "pogruntala" takrat, sem zdaj spretno uporabila in k sreči je šlo vse kot po maslu. Še dobro, ker sem pekla zelo pozno zvečer in sem komaj še gledala in vedela, kaj delam. Na hitro sem pospravila kuhinjo in šla spat. Zjutraj se sploh nisem spomnila na torto, saj sem bila zaposlena z Emo, ki zadnje čase včasih noče na kahlico. Ko sem le prišla do kuhinje, sem se v trenutku spomnila na torto. S pričakovanjem in vznemirjenostjo sem odprla vrata hladilnika in bila je tam - taka, kot mora biti.

Dober tek, če se jo odločite pripraviti! ;)
Kaj sladkega pa vi ponudite svojim otrokom?

Ema v kuhinji: pecivo z makom, lešniki in rožiči

Preden smo šli na morje, sem želela speči nekaj sladkega, kar bi lahko vzeli s seboj. To je pomenilo, da sladica ne sme biti ravno oblita s čokolado. Škoda. :)

Odločila sem se, da bom "vrgla skupaj" rožičevo pecivo, saj je kar hitro pripravljeno pa še na vročino ni občutljivo. Zadevo glede čokolade bi sproti reševali s koščkom peciva v eni in žlico Nutelle v drugi roki. :)

Ko sem skakala po kuhinji, se mi je pod nogami motala Ema. Samo še Zof je manjkal! Da bi jo zamotila, sem ji - tako kot to storim sem in tja kdaj - naredila malo prostora med posodami in drugimi kuhinjskimi pripomočki in ji začela razlagati, kaj počnem. Seveda jo je zanimalo in seveda je želela sodelovati. In sem ji pustila.

Izučilo me je že, da moram jajca ločiti preden pride zraven, saj je enkrat že pomočila roko vanje. :) Ko sem vklopila mešalnik in začela peniti jajca in sladkor, je pa itak samo gledala.

Potem je morala tudi ona pomagati. :)

Običajno se peke lotim ne da bi prej preverila, če imam vse sestavine. Redko mi česa zmanjka. Če mi, pač prilagodim recept in tako nastane nov.
To se je zgodilo tudi tokrat, saj sem imela rožičeve moke le še za vzorec. Spomnila sem se, da bi lahko združila rožičevo in makovo pecivo in se odločila, da bova z Emico pač namesto dela rožičev vsuli mak. In tako veselo začneva sipati mak v skodelico, ko ugotovim, da to sploh ni mak! Zagrabila sem vrečko mletih lešnikov! Ok, pa naj bodo še lešniki! :) No, potem sva le uspeli najti še mak in ga dodali. Tako sva na koncu namesto 1 skodelice rožičeve moke uporabili tretjino skodelice rožičev, tretjino lešnikov in tretjino maka.

Ema mi je pomagala mešati sestavine v skodelici. To rada počne tudi med igro, le da je tam nihče ne ovira, tukaj pa sem vseeno morala držati skodelico in paziti, da preveč sestavin ni pristalo na pultu in tleh.

Na sredi poti sva se odločili, da bova dali v pecivo še banano. Ema mi jo je pomagala pretlačiti.

Vsem je mešalnik stepel beljake v sneg. Večkrat sva preverili, da ne bi bili že preveč stepeni. Ko so bili ravno pravšnji, sva jih vmešali med ostalo maso. Emi sem pokazala, kako naj z žlico postrga sneg iz posode in šlo ji je kar dobro.

Vsa navdušena je pomagala mešati rjavkasto zmes.

Tako, in spekli sva pecivo z rožiči, lešniki in makom. Na morju smo se več dni po kosilu sladkali z njim. Z mami sva zraven res jedli kavni namaz, ki se je zelo dobro ujemal z okusom peciva. 

Ema mi tokrat v kuhinji ni pomagala ne prvič ne zadnjič. Prvič sva pekli pico, a v bližini ni bilo nikogar, ki bi naju lahko fotografiral. Ker pa tokrat gotovo ni bilo zadnjič, sem pripravila kar novo rubriko in jo poimenovala Ema v kuhinji. 

Objavljam še recept za najino prvo pecivo:
PECIVO Z MAKOM, LEŠNIKI IN ROŽIČI

Sestavine:

4 jajca
1 skodelica sladkorja
1/3 skodelice sončničnega olja

1 banana
1/2 skodelice bele moke
1/2 skodelice polnozrnate moke
1/3 skodelice mletega maka
1/3 skodelice mletih lešnikov
1/3 skodelice rožičeve moke
1/2 skodelice navadnega mleka
1/2 skodelice ovsenega mleka
1 zavitek pecilnega praška

 1 noževa konica cimeta

 Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg.

Rumenjake in sladkor spenimo, dodamo olje in obe vrsti mleka. Premešamo in dodamo pretlačeno banano.

V skodelico nasujemo in premešamo mak, lešnike in rožiče ter cimet. Vmešamo v maso.

Zmešamo še obe vrsti moke in pecilni prašek ter te sestavine počasi z metlico ročno vmešamo v zmes.

Na koncu previdno vmešamo še sneg.

Zmes vlijemo na pekač s teflonsko oblogo ali pa na dno položimo papir za peko v velikosti pekača. Spečemo do temne zlato rjave barve, za vsak slučaj pa naredimo še preizkus z zobotrebcem: ko menimo, da je pecivo pečeno, vanj (še v pečici) zapičimo zobotrebec. Če je, ko ga izvlečemo, čist, je pecivo res že pečeno.

Pustimo, da se malo ohladi, nato pa ga lahko prelijemo s poljubnim prelivom ali pa zraven ponudimo stepeno sladko smetano in kakšno sadje. 

Dober tek!

Deja in Ema