Fora za umivanje zob št. 1: Krtačka, preženi črvičke z zobkov

Tole aktivnost sem zasledila nekje na spletu, žal nimam pojma, kje, da bi prilepila link, sem si pa zapomnila, kako se izdela in jo pripravila za hčerko. Res je super, a jo otrok večinoma opravi hitreje, kot jo starš pripravi. :)

Zanjo potrebujemo:
 fotografijo zob,
plastično mapico za v fascikel,
staro, odsluženo zobno krtačko in
flomaster za po beli tabli.

Fotko zob sem snela z interneta, jo kopirala v word in raztegnila ter natisnila v barvah. List sem vstavila v mapico. Kupila sem flomaster za po beli tabli, torej flomaster, ki se ga z lahkoto zbriše (s krpico, prstom, krtačko ...) in poiskala staro krtačko, ki bi sicer romala v koš za smeti.

Emi sem na mizo položila fotko lepih, čistih, zdravih, sijočih zob in ji povedala, da če jih ne umivamo, prilezejo črvički, ki zavohajo ostanke hrane in se jih lotijo. Ko pojedo te, naprej glodajo naše zobe, ki tako postanejo luknjičasti, črvivi, bolni in nas bolijo ter težko grizemo in jemo. To zgodbico sicer že pozna, saj smo imeli grozne boje za umivanje zob. Zdaj je to k sreči mimo in pridno sama krtači zobe, pusti pa tudi nama z možem, da ji jih očistiva.

No, na zobe sem torej s flomastrom narisala ostanke hrane, črvičke (čisto po trenutni domišljiji) in luknje, ki so jih zvrtali v zobe. Lotila se jih se s krtačko in en, dva, tri ni bilo niti sledu več o umazaniji! :) Aktivnost je ponavljala kar dolgo, je pa meni vzelo več časa, da sem ji zobne nepridiprave narisala, kot ga je ona potrebovala, da jih je zbrisala. Potem jih je risala tudi sama, a večinoma ji je bilo bolj všeč, če sem jih jaz.

Kako pa gre vam umivanje zob vaših otrok ali vnukov? Imate težave ali pridno odprejo usta? Kako rešujete težave? Mogoče bo tale ideja komu pomagala, da bo otrok zjutraj in zvečer le odprl usta.

Kmalu opišem še en način, ki bi lahko prepričal kakšnega navdušenca nad kraljičnami, vitezi in gradovi. ;)

DIY snežna krogla - zabava zagotovljena

Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)

Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.

Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)

Srečno 2017!

Umetnica narava: ivje

Te dni so okoliški hribi pobeljeni - pa ne od snega, ampak ivja. Tako je mrzlo, večinoma le malo nad ničlo ali celo sploh ne tudi čez dan, da se pokrajina in vsak delček nje odene v bel plašč. 

Pred nekaj tedni sem se zbudila v povsem belo jutro - ivje je segalo vse do nižin. Pogled je bil veličasten, a vseeno že poznan prizor. Že skozi okno sva s hčerko opazovali, kako je mrzlo zunaj in se pogovarjali, da se temu pojavu reče ivje, pravo lepoto pa sem spoznala, ko sva se odpravili od hiše do avta. Ob poti namreč raste par sadnih dreves, tako da sva lahko veje videli čisto od blizu. In kar je bilo na njih, me je prevzelo! Na njih so bile prave ledene špice! Ko sva se jih dotaknili s prstom, so se stopile, kar izginjale so pred najinimi očmi. Bilo jih je vse polno in očarana sem hčerki začela govoriti, kam vse naj še pogleda, da bo ja videla to lepoto narave, saj sem vedela, da se tak pojav ne zgodi ravno vsak dan. Spomnim se, da sem bila enkrat že tako navdušena nad stvaritvami narave. Samo sekundo, da poiščem objavo, ker jo moram še enkrat pokazati! Pravzaprav sta kar dve: ta in ta. :)

No, želela sem povedati, da seveda nisem mogla ne fotografirati! :) Ko sem hčerko oddala v vrtec, sem šibala po fotoaparat, da ne bi slučajno česa zamudila, saj se lahko vreme hitro spremeni. Vse me je počakalo, saj se sonce ni prikazalo še kar nekaj časa. Kar brez rokavic in v nekoliko neprimerni obutvi sem šla fotografirat veje sadnih dreves, ki sva jih prej opazovali, potem pa so me prav poklicala še drevesa pod hišo in tista naprej ob poti in tako dalje in hitro je minila kakšna ura. Čeprav me je že res zeblo, mi ni žal niti trenutka, saj že kmalu ni bilo več enako, potem pa ne duha ne sluha o tej čudoviti naravni dekoraciji.

Med hojo, ko sem imela mir, tišino in okolico le zase, sem razmišljala, kako se mi v teh prazičnih dneh trudimo okrasiti naše domove in uporabljamo vse sorte pripomočke in materiale, da bi nam čim bolje uspelo. Narava pa nima nič, nobenih škarij, blaga, papirja, lepila, pa ustvari take čudeže! Počutila sem se tako majhno in nemočno v primerjavi z vsemogočno naravo. 

O dekoraciji sem verjetno razmišljala tudi zato, ker je to pač moje delo in o tem tako ali drugače razmišljam ves čas, saj sem stilistka unikatnih porok. Prav točno to ivje je bilo tudi povod za mojo prvo objavo na blogu Idejka, kar sta tudi moje ustvarjalno ime in znamka, ko kar nisem vedela, o čem naj napišem ravno prvo objavo, potem pa mi je pomagala narava. :) Če ste bodoča nevesta, ali samo razmišljate, da bi se nekoč poročili, ali pa če poznate kakšno, ki bo postala soproga, vas vabim, da si blog Idejka tudi preberete ali pa ga pošljete bodoči nevesti. ;)

Zdaj pa bi vam čisto zares rada pokazala, kaj sem fotografirala in zanima me, če bo tudi vas prevzelo tako, kot je mene. :)

 

No, a ni čudovito?

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Odkar naša mala dama hodi v vrtec, priznam, da kuham zelo drugače kot prej. Med tednom imamo kosilo ob zelo nerednih urah, saj ga moram prilagoditi moževemu prihodu domov. Včasih je tako Ema že lačna in pridno je, včasih pa noče ničesar. Opažam tudi, da ji popoldne ne paše še eno kosilo, ker ga je ona že jedla v vrtcu, zato včasih poje le tisti del, ki ji takrat ustreza. Vse skupaj mi sploh ni všeč, ker ne vem več, kaj in kdaj naj sploh kuham. Včeraj sem po dolgem času pripravila jed le zase. Zanjo sem porabila več časa, kot če bi si pripravila sadje in kosmiče ali nekaj namazala na kruh, kar naredim najpogosteje. Vzela sem si čas in po doooolgem času privoščila eksperimentiranje! Prav fajn sem se počutila in res je bilo zelo okusno. Nastale so kvinojine palačinkice s cimetom in banano. Nekaj mase sem prihranila za večerjo in zvečer Emi spekla par palačinkic. Na moje veliko veselje so ji bile všeč! Jeeeej! :)

Sestavine:
5 žlic kvinoje
1 jajce
1 dl ovsenega mleka (lahko tudi katero drugo)
ščep soli
ščep cimeta
1 banana
polnozrnata moka (toliko, da postane masa podobna tisti za palačinke ali še malo bolj gosta)

olje ali kokosova maščoba za ponev

lešniki
pol lončka navadnega jogurta
žlička medu
ščepec cimeta
jabolko

 Postopek:

-        V soljenem kropu skuhamo kvinojo.

-        V skledi zmešamo celo jajce, pretlačeno banano, cimet, ovseno mleko in sol.

-        Dodamo kuhano in odcejeno kvinojo in premešamo.

-        Postopno dodajamo polnozrnato moko in ves čas mešamo, da dobimo gladko maso kot za palačinke.

-        V ponev vlijemo malo olja ali kokosove maščobe in ko se segreje, z žlico nadevamo malo mase, da dobimo male palačinkice.

-        Ko se na vrhu začnejo delati mehurčki, jih obrnemo in spečemo še na drugi strani.

-        Medtem v suhi ponvi popražimo lešnike, da poudarimo njihov okus, nato pa jih grobo sesekljamo.

-        Jogurtu primešamo med, jabolko pa narežemo na koščke.

-        Palačinke prelijemo z medenim jogurtom, dodamo koščke jabolka, lešnike in posujemo s cimetom.

Dober tek! :)

Velikonočno ustvarjanje z malčkom: pirhi z belo poslikavo in rožami

Spraševala sem se, kakšne pirhe naj izdelam letos. Kako naj jih okrasim? V ustvarjalni proces sem želela vključiti tudi Emo, ki je bila lani za veliko noč še premajhna, da bi skupaj resneje ustvarjali, leto pozneje pa je že prava slikarka, zato bi bili pirhi samo zanimiv nadomestek papirja, ki je bolj običajna slikarska podlaga.

Torej, kako okrasiti pirhe, da bo primerno njeni starosti, da bodo še vedno užitni, da bom lahko svoj piskerček pristavila tudi jaz in da bo tehnika nekaj novega?

To so bila vprašanja, ki so se mi motala po glavi. Potem pa mi je šinilo skozi misli, da ni treba, da je tehnika nekaj novega! Emi bo itak novo skoraj vse, saj še nikoli v življenju ni barvala pirhov! Torej je čisto vseeno, če začneva lepo na začetku, če ne pretiravam, ne iščem popolnosti, kot me rado zanese, ampak se raje prepustim toku dogajanja. 

Tako sem vesela, da me je prešinila ta misel in me streznila! Drugače bi spet porabila veliko časa za iskanje ustrezne rešitve, ki bi se lahko na koncu izkazala za nespametno, pretirano in predvsem nekaj, kar veseli mene, ne mojega otroka. Načeloma zagovarjam neko srednjo varianto, ker sem na lastni koži izkusila, da je res bolje, če je mamica zadovoljna, saj tako lahko zadovoljstvo širi. Kako pa naj ga širi mama, ki je vsa nesrečna? Saj poznate tisto: Česar nimaš, ne moreš dati. No, tako je to.

Ok, zdaj pa k pirhom. Ker Ema res rada slika, sem se odločila, da ji ponudim barve in čopič, kaj pa? :) Pirhe smo skuhali kar v čebulnih olupkih, da so postali temno rjavi, Ema pa jih je poslikala z belo barvo. Začeli sva s tempera barvo, nazadnje pa je slikala kar z akrilnimi, saj se je moja mami bala, da bomo vsi beli, ko se bomo dotaknili pirhov. :) To se ni zgodilo, saj smo itak previdno ravnali z njimi (no, razen Ema, ki še ni vedela, da se jajce pač razbije, hehe, in ga je seveda spustila na tla), tako da vam ne morem povedati, ali se tempera barva dobro obdrži na jajčni lupini ali ne. Lahko pa vam povem, da je bila bolj prekrivna kot akril (seveda je to odvisno od tipa in kvalitete barve). 

No, takole sva se lotili velikonočnega barvanja pirhov:

Za podstavek sva uporabili kar embalažo za jajca, ki sva jo obrnili na glavo, da so se pirhi lepo usedli v vmesne prostorčke. Po zaključku sva jo preprosto zavrgli, zato ni bilo treba ves čas paziti, da ne bi še ta dobila malo barve. :)

Ko se je tempera oz. akrilna barva posušila, sem na pirhe narisala rožice. Uporabila sem bel akrilni flomaster.

Veselo veliko noč 2016!

Dragi moji!

Želim vam lep preostanek velike noči 2016! Upam, da v družbi najdražjih uživate v podaljšanem vikendu.

Takšne pirhe sva letos ustvarili z mojo Emo. Rumene sva porisali z voščenkami, ki so se topile ob stiku s še toplo jajčno lupino, rjave, kuhane v čebulnih listih, pa sva poslikali z belo barvo in porisali z belim flomastrom. Se vidi, da ne morem brez rožic. :)

Več o skupni poslikavi pirhov bom napisala v prihajajoči objavi. ;)

Za pokušino pa 2 fotografiji najinega ustvarjanja. :)

Senzorična škatla: zima

Toliko časa sem se spravljala pripraviti senzorično škatlo, ki bi vsebovala pravi sneg, da ga je pobralo. Za to ni bilo potrebno veliko časa, saj smo bili v letošnji zimi deležni bele odeje le kratek čas. Še dobro, da sva kar na prostem nekajkrat uživali v zimskih radostih. Pred hišo sva se igrali z lopatkami in kanglicami, ki smo jih poleti uporabljali za igro v peskovniku, se sankali in iz ostankov snega, tik preden so sončni žarki stopili še te, izdelali še mini snežaka.

mini snežak iz ostankov snega

 

Poleti so bile lopatke in posodice nepogrešljive v peskovniku, zdaj na snegu.

Ko je sneg pobralo in je pritisnil mraz, je bil občutek zime spet prisoten, čeprav bi si želela belo obarvano pokrajino. Dobila sem navdih za preprosto senzorično škatlo z zimsko tematiko. Zanjo sem potrebovala:
- velik bel pekač,
- merilno žličko,
- naravni material (storži),
- transportne puhke iz koruznega škroba,
- cofke,
 - posodici (pokrovček od kozarca za marmelado in kovinska posodica),
- kos modro obarvanega domačega plastelina.

Če Zof ne bi prišel pogledat, kaj se dogaja, bi bilo prav čudno. :)

merilna žlička je priročna za zajemanje, ker ima obliko polkrogle

in potem je zlezla dobesedno na pekač :)

Ema se je največ časa igrala tako, da je z žličko zajemala puhke in cofke in jih zlagala v posodico. Storžki ji niso bili preveč zanimivi. Všeč ji je bil tudi plastelin, v katerega je vtikala puhke.

To je bilo še najbolj podobno zimi, ki je letos tako topla, da že vohamo pomlad. Vseeno pri nas cele dneve odmeva pesmica Zima, zima bela, in sicer se sliši takole:
Bima, bima beja,
pata Mika zeja,
čaki, čaki, Miko ti!

:)