Luknjice v papir in odkrivanje nasprotij

Zadnjič mi je Ema slučajno dala dobro idejo za aktivnost: na sedežno je dala papir in po njem želela risati s kulijem. Ker je bila podlaga mehka, je konica kulija papir seveda preluknjala. Tako sem ji pripravila aktivnost "luknjice v papir", za katero sva potrebovali le 3 pripomočke:

- nekaj listov papirja,

- kuli,

- staro brisačo.

Brisačo sem položila na mizo in nanjo dala list papirja. Emi sem ponudila kuli in seveda je takoj začela risati. Hitro je ugotovila, da se tokrat risanje razlikuje od običajnega. Najprej je previdno luknjala papir in ugotavlja, kaj se sploh dogaja. Na obrazu se ji je izrisal izraz začudenja in presenečenja, nato navdušenja. Ob spodbudi je korajžno zabadala kuli v papir, da me je že skrbelo, da brisača ne bo dovolj debela, da bi preprečila nastanek luknjic tudi v površini mize.  :)

Čez nekaj časa sem list položila na mizo in ji rekla, naj poskusi narediti luknjico - seveda počasi, nežno in previdno, da ne bi poškodovala mize. Pritiskala je in pritiskala in me na lepem pogledala, ker ji ni bilo nič jasno. Pojasnila sem ji, da je miza trda in zato lista papirja na tak način ne more preluknjati. Spet sva ga dali na brisačo. Vprašala sem jo, če je brisača mehka. Pritrdila je, jaz pa sem ji povedala, da se list na mehki podlagi lahko preluknja.

Aktivnost sva nadgradili tako, da sem ji na papir narisala krog in ji naročila, naj skuša luknjice narediti le v krogu in/ali na črto kroga. Nekaj luknjic ji je uspelo napraviti, a ji je bilo ljubše luknjanje papirja brez omejitev.

Nato sem ji zamenjala papir za nekoliko debelejši papir iz zvezka. Ugotovila je, da ga še vedno lahko preluknja, a se mora za to malo bolj potruditi.

Preluknjan papir sva dvignili v zrak in ga obrnili proti svetlobi, ki je prihajala skozi okno. Opazili sva, da svetloba pronica skozi luknjice in da skoznje lahko tudi vidiva. Kako zanimivo!

Nato sva list položili nazaj na mizo. Ugotavljali sva razlike med gladko in hrapavo površino: miza in nepreluknjan papir sta bila gladka. Tudi preluknjan papir je bil gladek, le da je bilo pod prsti mogoče zaznati vdolbinice. List sva obrnili okoli, tako da je lahko z roko pobožala še spodnjo stran, ki je bila hrapava.

Skozi preprosto in Emi zelo zanimivo aktivnost sva spoznavali nasprotja

trdo - mehko,

gladko - hrapavo,
svetlo - temno.

Senzorična škatla: zima

Toliko časa sem se spravljala pripraviti senzorično škatlo, ki bi vsebovala pravi sneg, da ga je pobralo. Za to ni bilo potrebno veliko časa, saj smo bili v letošnji zimi deležni bele odeje le kratek čas. Še dobro, da sva kar na prostem nekajkrat uživali v zimskih radostih. Pred hišo sva se igrali z lopatkami in kanglicami, ki smo jih poleti uporabljali za igro v peskovniku, se sankali in iz ostankov snega, tik preden so sončni žarki stopili še te, izdelali še mini snežaka.

mini snežak iz ostankov snega

 

Poleti so bile lopatke in posodice nepogrešljive v peskovniku, zdaj na snegu.

Ko je sneg pobralo in je pritisnil mraz, je bil občutek zime spet prisoten, čeprav bi si želela belo obarvano pokrajino. Dobila sem navdih za preprosto senzorično škatlo z zimsko tematiko. Zanjo sem potrebovala:
- velik bel pekač,
- merilno žličko,
- naravni material (storži),
- transportne puhke iz koruznega škroba,
- cofke,
 - posodici (pokrovček od kozarca za marmelado in kovinska posodica),
- kos modro obarvanega domačega plastelina.

Če Zof ne bi prišel pogledat, kaj se dogaja, bi bilo prav čudno. :)

merilna žlička je priročna za zajemanje, ker ima obliko polkrogle

in potem je zlezla dobesedno na pekač :)

Ema se je največ časa igrala tako, da je z žličko zajemala puhke in cofke in jih zlagala v posodico. Storžki ji niso bili preveč zanimivi. Všeč ji je bil tudi plastelin, v katerega je vtikala puhke.

To je bilo še najbolj podobno zimi, ki je letos tako topla, da že vohamo pomlad. Vseeno pri nas cele dneve odmeva pesmica Zima, zima bela, in sicer se sliši takole:
Bima, bima beja,
pata Mika zeja,
čaki, čaki, Miko ti!

:)

Senzorična škatla: pomlad

Emi sem pripravila prvo senzorično škatlo. Pravzaprav sem potem ugotovila, da sem ji eno že pripravila nevede, da gre za senzorično škatlo. Ema je takrat raziskovala kuhinjske zaklade.

Tokrat pa je bila tema pomlad.

Dolgo sem razmišljala, kaj naj ji dam v škatlo, da bo lahko nesla tudi v usta in ne bo panike. Sploh se nisem spomnila na svoje rožice! In potem sploh nisem mogla verjeti, da se nisem spomnila! :) 

No, v škatlo sem torej dala zelene stvari, ki so predstavljale travo, to so bile brisačka, lego kocke, flomastri, skledica, na vrh pa rožice in sonček. 

Emi je bila najbolj zanimiva velik roza cvet, nato pa skledica.

Trenutno je v fazi, ko ne zlaga ven posameznih predmetov, ampak obrne škatlo, lonček, posodo in stvar je rešena. In tako je bilo tudi tokrat.

Se je pa potem igrala na drug način: predmete je zlagala na škatlo.