Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj.

Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.

Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo. 

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma. 

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!

 

Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. :)

Ledeni okraski - aktivnost za zamotit različno stare otroke

Na obisk je prišla Emina sestrična, ki je stara 8 let in razmišljala sem, kaj jima lahko ponudim po tem, ko sta se naveličali spontane igre in sta se začeli vleči po stanovanju. Večino časa sem samo z Emo, zato mi hendlanje več otrok hkrati ne gre najbolje od rok, občasno, ko prideta na obisk njena bratranec in sestrična, pa se lahko preizkusim tudi v tem. Poleti smo skupaj ustvarili 2 projekta, ki sta potekala v dveh zaporednih vikendih: slikanje z razpršilko in čopiči iz travniških rastlin in skupni projekt Morje, za pusta pa smo skupaj ustvarjali pustne maske z nalepkami. Tokrat sem se spomnila na že nekaj časa občudovan in načrtovan projekt ledenih okraskov, ki sem jih opazila pred časom nekje na internetu in jih dala na svoj to-do list, kjer so kar dolgo čakali na realizacijo. Ko je pritisnil tale sibirski mraz, je bil ravno pravi čas za ledene okraske!

Toplo smo se oblekle in se pred hišo najprej ustavile pred termometrom. Ogledale smo si, iz česa je sestavljen in opazovale, do katere črtice sega tekočina. Ugotovile smo, da pozimi tekočina sega tudi pod oznako "0" in da je takrat zelo mrzlo. Pogovarjale smo se, kako pa je poleti in ugotovile, da nam je takrat vroče. Pokazala sem jima, do kam takrat sega tekočina. Bilo jima je zanimivo in želela sem se vsaj na hitro dotakniti letnih časov, temperature in merjenja te.
Med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov tistega dne smo šle nabirat naravni material, ki smo ga polagale v cekar in kanglico. Šle smo nedaleč od hiše in se pogovarjale o tem, kaj vse bi lahko uporabile. Na dnu kanglice in cekarja so se znašli razni listi, mah, vejice, trava, detelja, kamenčki, polžja hišica, bodeča neža, smrekove veje, storži ...

Ko smo se vrnile, sta vsebino stresli na mizo, jaz pa sem po omarah pobrskala še za drugim materialom in našla prodnike, školjke, kostanj. Na polici se mi je že od izdelave adventnega venčka z okraski iz slanega testa valjalo nekaj okraskov, ki jih pač nisva porabili, stran jih pa nisem želela vreči, saj sem bila prepričana, da jih bova nekako že uporabili. Čas je mineval, posodico z okraski sem pa kar prestavljala in mi je zdaj takoj prišla na misel, da bi se le končno na pameten način znebila teh okraskov! :) Pripravila sem jima tudi odpadno plastično embalažo od raznih skut, namazov, sira itd., ki jo pri nas vedno pomijemo in ponovno uporabimo, tako da sem lahko izbirala in jima ponudila tiste, ki so se mi po obliki zdele najprimernejše. Pozorna sem bila na to, kako bomo potem ledene okraske dobili ven iz posodic in da niso bili preveliki.

Pripravila sem tudi dva pekača za mafine s 6 vdolbinami in vrč in vrček z vodo.

Potem smo se lotile izdelave ledenih okraskov. Vsaka je izbrala posodico in vanjo dala poljuben material. Tudi jaz sem se prepustila raziskovanju in po dolgem času mi je z otroško igrivostjo in radovednostjo uspelo pristopiti k delu - v posodico sem nalila vodo in vanjo položila nekaj naravnega materiala. Skupaj smo ugotavljale, kaj potone in kaj plava.

Presenečeno smo ugotovile, da se bodeča neža v vodi zapre!

 To se je dogajalo pred našimi očmi in kmalu je imela vse listke obrnjene povsem navzgor in skupaj. Odločile smo se, da je ne bomo uporabile za naše ledene okraske, saj bi morale izdelati zelo debel okrasek, da bi bila cela prekrita z ledom. Postavile smo jo na radiator in opazovale, kaj se bo zgodilo - ali se bo cvet odprl in listki poravnali. Ugibale smo, ali se to zgodi tudi v naravi, ko sije sonce oz. ko dežuje. Na radiatorju se je sčasoma posušila in res tudi zravnala. Pa ne le to! Povsem se je zakrivila v drugo smer, torej čisto se je odprla in liste upognila navzdol. Zanimivo.

Puncama sem najprej jaz nalila nekaj vode v posodice, potem pa sem jima dovolila, da sami nalivata vodo. Itak ni boljšega! :) Ful sta uživali, opazila pa sem tudi, kako dobro se jima zdi, da sem jima prepustila to odgovorno nalogo, hehe.

Material smo razvrstile po košarah in posodah glede na vrsto: kostanje skupaj, kamenčke skupaj, školjke skupaj ...

Pekač za mafine ima ravno prav velike vdolbinice, v katere sta nalagali material in prilivali vodo. Pri tem smo morali imeti v bližini krpo, saj sta v ene vdolbine nalili malo premalo, v druge pa malo preveč vode in je tekla čez.

Ko so bili okraski pripravljeni, je bil čas, da se voda spremeni v led. Ko smo opazovale termometer, smo se pogovarjale, da se voda, ko je temperatura pod ničlo, spremeni v led. Zato bi lahko naše posodice dale na balkon, a sem želela, da se voda v led spremeni hitro, ko je bila sestrična še na obisku. Tako smo posodice dale v zamrzovalnik. Tik pred tem smo namestile še vrvice, s katerimi smo kasneje ledene okraske obesile. Te je bilo kar težko dovolj potunkati, da so kasneje res nosile težo ledenih okraskov. Pomagala sem si tako, da sem vrvico zataknila pod kakšen težji kos naravnega materiala, recimo kamenček.

Tako, okraski so bili na hladnem, me smo se igrale z drugimi stvarmi, pospravile vse, kar je ostalo od izdelave okraskov in vmes večkrat preverile, ali se voda že spreminja v led. To jima je bilo ful zanimivo, sploh ko je na površini vode res začela nastajati plast ledu in sta jo lahko predrli s prstom. Ugotovile smo tudi, da je voda postala zelo mrzla.

Naši okraski so obtičali v zamrzovalniku za kar nekaj dni. Čeprav je voda medtem že zdavnaj zamrznila, sem čakala, da bo sestrična spet prišla na obisk in bomo okraske obesile skupaj. Ema se je vmes večkrat sama spomnila nanje in morala sem ji odpreti zamrzovalnik, da je pokukala notri in kakšnega celo vzela iz posodice in ga nosila po stanovanju. Ker je od njega kmalu začelo kapljati, sva ga seveda vrnili na minus. :) Sva pa ugotovili, da nekateri deli okraskov nikakor nočejo zamrzniti in postajajo mehki - to so bili okraski iz slanega testa. Priznam, da sem pomislila na to, da se bo posušeno testo napilo vode in se bo zmehčalo, a sem avtomatsko mislila, da se bo v zamrzovalniku strdilo, ker bo itak zamrznilo. Ha! Seveda ni, zakaj pa bi sicer pozimi posuvali sol na ceste? :) 

Nekega mrzlega januarskega dne pa so naši ledeni okraski končno polepšali gole veje drevesa pred hišo.

V bistvu sploh niso prišli močno do izraza, saj so se zaradi prozornosti ledu in naravnih barv detajlov, ujetih v led, zlili z okolico. Pred vrtcem so drevo okrasili z barvnimi ledenimi okraski, ki so precej bolj izstopali. Uporabili so obarvano vodo (verjetno so uporabili tempera barve), sicer pa je bila v njih ujeta samo vrvica. Že od daleč je zgledalo res kul! Naše in vrtčevske okraske so sončni žarki in dvig temperature malo nad ničlo stopili in na tleh so ostale barvne lužice, pod našim drevesom pa kamenčki, kostanj, školjke, storžki ... :)

2016: top 16 aktivnosti z Emo

Konec leta opravim nekakšno inventuro bloga in se ozrem na pretekle objave. Letos sem to naredila že četrtič. Tukaj so povezave do seznamov preteklih let:

Top 13 leta 2013

Top 14 leta 2014

2015 - top 15 naravnih lepot

2015 - top 15 aktivnosti z Emo

Na seznam uvrstim tiste objave, ki so se mene najbolj dotaknile. Dobro, da je vsako leto številka na koledarju in število objav na seznamu višje, saj vedno kolebam, katerih 13, 14, 15, 16 ... objav naj izpostavim. Zajeti skušam različna področja najinega ustvarjanja in ker je objav s teh področij res veliko, vas vsekakor vabim, da uporabite iskalnik na desni strani bloga ali pa seznam let in mesecev, ki se prav tako nahaja ob strani desno. Kliknete lahko na posamezno leto ali mesec in pokazale se vam bodo vse objave, ki so bile objavljene v tistem obdobju. Lahko pa kliknete na puščico ob letu ali mesecu in odpre se vam seznam objav. Preberete naslove in kliknete na tistega, ki vam pade v oči. ;)

Kot sem rekla, pa sem tudi letos pripravila seznam top 16 aktivnosti z Emo, ki pokrivajo različna likovna področja in Emino starost, od 20 do 31 mesecev starosti, torej od dobrega leta in pol do dveh let in pol. V okvirčku si lahko pogledate, katera objava vas najbolj zanima in spodaj na seznamu pri določeni številki kliknete kar na naslov. Pri vsaki objavi izberem tudi oznake, ki povzemajo vsebino posamezne objave. Če vas zanimajo podobne objave, lahko sledite tem oznakam (tako da kliknete na izbrano oznako in pokažejo se vam še ostale objave, označene z isto oznako). Oznake se nahajajo pod objavo spodaj v svetlo sivem okvirčku.

 Tako, in kakšna je ugotovitev za leto 2016?

Mislim, da lahko rečem, da sva bili kar ustvarjalni, da sva pokrili bolj ali manj vse praznike, se o njih pogovarjali in jih prilagajali po svoje. Ugotavljam tudi, da sem vedno bolj vesela, da pišem blog, saj tako beležim dogajanje pri nas doma, Emin razvoj, napredek, veselje ob ustvarjanju, izdelke ... Te tudi shranjujem, a vseh enostavnem ne morem in tako živijo na blogu, kjer bom čez leta lahko obnovila spomine na potek dela, kar bi zagotovo pozabila. Vem tudi, da objave berejo sorodniki, s katerimi se ne vidimo pogosto in takole lahko spremljajo najine dogodivščine (pozdrav v Maribor! :)). 

Veselim se tudi, da bo nekoč Ema lahko prebrala, kaj vse sva počeli. Prepričana sem, da ji bo zanimivo, saj je tudi meni ful zanimivo gledati stare posnetke na videokasetah, ko sva bila z bratom majhna. Ema že zdaj rada gleda svoje fotografije in filmčke, kaj šele bo! :) Teh imamo res ogromno in moram reči, da za zdaj še dokaj dobro obvladujem ocean datotek, ki se z vsakim mesecem veča in veča. Dela s tem je kar nekaj, če se ne želiš izgubiti v njem, a se vsekakor splača. Zavedam se, da bo šla en, dva, tri v šolo in potem bo odrasla in nikoli več ne bo moja mala pikica. Vsako obdobje ima in bo imelo svoje lepote in posebnosti, zato jih želim ovekovečiti, dokumentirati, zabeležiti, ohraniti, vtisniti v spomin in jih obdržati. In blog je kot naročen za to. Če pa zraven ob prebiranju poleg sorodnikov in prijateljev, ki naju spremljajo, dobi kakšna mamica kakšno idejo za preživljanje časa s svojim otročkom, pa še toliko bolje. ;)

Hvala vsem, ki spremljate moje objave, lepo vas pozdravljam in vam želim super leto 2017!

1: DIY novoletno darilo za stare starše: koledar z Eminimi likovnimi izdelki

2: Grafika za malčke: monotipija

3: Pustne maske z nalepkami

4: Kiparstvo za malčke: valentinovi srčki in trik z glino

5: Slikanje na veliiiiko navpično podlago

6: Velikonočno ustvarjanje z malčkom: pirhi z belo poslikavo in rožami

7: DIY darilo z otrokom: leseni vrtni označevalci

8: Izdelava rojstnodnevnih vabil

9: Unikatni lonček s skrivnostno vsebino za vzgojiteljico

10: Skupni projekt Morje

11: Morsko slikanje z vodenkami in akvareli

12: Odtisi jesenskih listov

13: Enostavno pripravljena aktivnost primerna tudi za na počitnice - plastelin s peskom in moka

14: Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

15: Preprost in očarljiv adventni venček

16: Simple leseni okraski za novoletno smrekco

Domišljijska igra s plastelinom iz peska: polžji grad

Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.

Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!

Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)

Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.

Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

Plastelin s peskom, o katerem sem prvič pisala tukaj, našli pa boste tudi recept zanj, je pri nas zelo aktualen in priljubljen za preganjanje dolgčasa. Uporabili sva ga že na več načinov, všeč pa mi je tudi, da ga lahko enostavno vzamemo s seboj, če gremo na počitnice. Rada ji ga ponudim, ko ji ob dolgih zimskih ali deževnih popoldnevih pade koncentracija in včasih ne ve, kaj bi sama s sabo in ji ni nič več zanimivo. Včasih pomaga tudi, da se greva žogat kar v stanovanju, lovit ali obmetavat z blazinami, a ker to vedno ni mogoče, se mi zdi plastelih super zanjo, ker zelo rada gnete, trga, valja, stiska ... in se tako res sprosti in ponavadi čist pade notr. :)

Tokrat sva z Emo na sprehodu nabrali prazne polžje hišice, ki sva jih potem uporabili pri igri v kombinaciji s plastelinom s peskom. Tega plastelina nisem obarvala, zato je ostal naravne rjavkaste barve, kakršne je mivka, ki sem jo uporabila za ta plastelin. Vzela sem kar nekaj tiste za v peskovnik. Plastelin take barve je bil ravno pravšnji za telesa polžev.

Najprej sem ji ponudila flomastre, s katerimi je polžje hišice porisala. Pri tem ji je bilo bolj zanimivo odpiranje in zapiranje pokrovčkov na flomastrih, saj je ugotovila, da se barvno ne skladajo in jih je potem sortirala. :) Nekaj hišic sva le porisali. Tokrat ji nisem oblekla umetniške haljice, ki ji jo sicer vedno, ko slikava, sploh z akrili, ki se z oblačil ne dajo sprati. Flomastre sem za zdaj še skoraj vedno uspela odstraniti, res pa je, da je odvisno, iz kakšnega materiala ali barve je oblačilo ter katere flomastre uporabimo. Ne spomnim se več točno, katero znamko flomastrov smo kupili, saj jih imamo že približno 2 leti, gre pa za običajne otroške flomastre.

Med risanjem poljubnih vzorčkov se je s polžki tudi pogovarjala ali razlagala, kaj počne. Flomaster se na polžje hišice ne prime najbolje, zato sva imeli na koncu roke precej pisane, saj se je barva odtisnila na kožo. Z vodo in milom sva barvo flomastrov sprali z rok.

Sama od sebe je začela polžje hišice razporejati po velikosti in jih postavljati v vrsto. Opažam, da to zadnje čase rada počne tudi z drugimi predmeti. Najbolj luštna je takrat, ko ima dva enaka predmeta, enega manjšega in enega večjega. Večjemu pravi mamica, manjšemu pa dojenček. :)

No, in končno vam lahko pokažem najine polžke. Iz plastelina s peskom sva oblikovali svaljke in nanje položili porisane polžje hišice. A niso originalni? :)

Kaj uporabiti, če pri roki nimamo barv - slikanje s teraroso

A ste že kdaj slikali z zemljo? :)

Meni se je letos, ko smo bili na morju že skoraj jeseni in je bilo manj priložnosti za preživljanje časa na plaži, ker je kar dosti pihalo pa še oblačno je bilo in nas je na morju zeblo, porodila ideja, da bi namesto običajnih vodenk, s katerimi je Ema poslikala dva kompleta risalnih listov pa ji še ni bilo dovolj :), uporabila zemljo. Idejo sem dobila, ko smo se sprehajali po obali in sem opazovala to zanimivo prst značilne barve.

Naslednji dan smo šli na sprehod z lopatko in modelčkom v obliki ribice v roki, ker je bila kanglica ravno polna kamenčkov in školjk in v njej je nekaj ur prebival rakec. Iskali smo primerno zaplato zemlje, kjer smo jo z lopatko malo zajeli in nadevali v modelček in odnesli do apartmaja.

Tam smo poskusili izvesti eksperiment: ali se sploh da slikati z zemljo. Iskreno povedano se mi je zdelo logično, da se da, konkretne izkušnje pa mislim, da nisem imela, vsaj spomnila se je nisem, čeprav smo kot otroci veliko packali po blatu.

Skratka, vse sem pripravila enako kot za slikanje z vodenkami. Le namesto vodenk sem Emi ponudila zemljo.

Ni bila najbolj razpoložena, zato slikanje ni trajalo dolgo in posnela sem samo par fotk. Je bil pa eksperiment uspešen in ugotovili smo, da je z zemljo možno slikati! Če torej pri roki nimate tempera barv, vodenk ali celo akrilov, lahko otroku ponudite zemljo. Še bolje bo, če slučajno na sprehodu najdeta različne vrste zemlje. Preizkušata lahko zemlje različnih barv ali tekstur - nekatere so bolj fine, npr. ilovica, druge pa vsebujejo vse sorte primesi, od kamenčkov do listja ali delcev školjkic. Uporabite lahko tudi blato, zakaj pa ne? :)

Ema se je kasneje odločila, da bo nekaj naslikala tudi na razglednice. Bilo je zanimivo, a iskreno je izgledalo, kot bi bile razglednice umazane ali celo pokakane. :) Sicer pa je bilo videti kot navadna rjava barva, če ne bi vedela, da gre za slikanje s teraroso, bi mislila, da je bila uporabljena tempera ali vodena barva.

Domač plastelin s peskom

Domači plastelin sem pripravila že večkrat. O igri z njim si lahko preberete tukaj.
Tokrat sem želela pripraviti nekaj malo drugačnega in na internetu sem zasledila idejo o plastelinu s peskom oziroma mivko. Sicer imamo doma tudi kinetični pesek, s katerim se Ema rada igra in smo ga kupili po neuspelem poskusu priprave domačega kinetičnega peska.

No, pa sem se kljub temu še enkrat podala v te vode, hehe, in tokrat je uspelo. Plastelin s peskom sem pripravila po tem receptu, ki sem ga našla pri varuški Živi:
1 skodelica moke
1 skodelica peska
1/4 skodelice soli
1 žlica olja
3/4 skodelice vrele vode

Ema je pomagala pri mešanju sestavin:
V skledici sva z žlico zmešali moko, pesek in sol. Medtem ko je Ema mešala, sem jaz zavrela vodo, dodala olje in tekočino zlila na suhe, pri tem pa sem pazila, da se nisva opekli. Najprej sva mešali z žlico, ko se je zmes nekoliko ohladila, pa sva vse skupaj dali na mizo in gnetli, gnetli, gnetli.

Dodajali sva moko, trgali in spet spajali, obračali, valjali, tolkli ...

Oblikovali sva kroglice in zvaljali kačice. Nastal je tudi tale polžek. Poleg plastelina s peskom sem ji namreč ponudila tudi divje kostanje, ki sva jih nabrali na sprehodu, in zobotrebce, nekatere prelomljene na pol, da so bili krajši in da jih je bilo več.