Misija: reševanje živali iz ledenega oklepa

To je bila res prava misija! K sreči ne misija nemogoče! :) Zdelo se mi je, da bo moji Emi ta izziv všeč in izkoristila sem ga za učenje o ledu.

Najprej sem v plastično posodo nalila malo vode in vanjo dala dve plastični živalici iz njenega kompleta živali. To sem postavila v zamrzovalnik za kakšno uro. Potem sem dolila nekaj vode, čisto malo, saj je led v stiku z njo začel pokati in enkrat mi je celo priplaval na vrh. :) Malo sem morala poskušati, da mi je potem uspelo vkleniti noge živali v objem ledu. Tako sem postopno dolivala vodo in dodala še več živali, skupaj sem jih uporabila 5 ali 6.

Ko je bila vsa voda spremenjena v led in vse živali skrite v njem, sem Emi ponudila to čudežno zadevo, ki ji je na obraz priklicala nasmeh in navdušenje.

Najprej je morala ugotoviti, kako kepo ledu sploh dobiti iz posode. Z nekaj namigi ji je uspelo tako, da je nanj polivala vodo. Medtem so se pokazali prvi obrisi živali, nekatere pa so celo pokukale ven.

Vse je bilo treba seveda dokumentirati in če je slikala mami, bo tudi ona. :D

 

Reševanja živali, ujetih v led, se je najprej lotila nežno, počasi, previdno. A na lep način tukaj ni šlo, zato je posegla po bolj drastičnih ukrepih - kladivu! :) Razbijanja se je hitro navadila in pogumno je tolkla po ledu ter sproti odkrivala, kaj je sploh skrito v ledu ter kako lahko pomaga živalim, da se rešijo.

Spodbudila sem jo, da preizkusi še kakšen drug način. Ponudila sem ji sol in pogovor navezala na sol, ki jo pozimi uporabljamo za posipanje cest.

Sol je počasi razžirala led, prepočasi za najino misijo. :) Sva pa s tipanjem raziskovali razliko med gladkim ledom in hrapavo površino ledu, ki ga je že razjedla sol.

Nekaj ledu je lahko odstranila kar z rokami.

Spodbudila pa sem jo tudi, da je skušala led stopiti, zato je nanj polivala toplo vodo. Aja, vmes sva pa vanj pihali še s fenom! :)

Misija je uspela in vse živali so bile na koncu rešene iz ledenega oklepa! Tole je definitivno aktivnost, ki jo bom poleti pripravila Emi in njenima bratrancu in sestrični, da bodo z združenimi močmi ugotovili, kako iz ledu dobiti tisto, kar se je ujelo vanj. ;)

Ideja, kako otroku približati skrb za okolje in živa bitja: ptičja krmilnica iz odpadne embalaže

V teh zimskih dneh, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, smo se večino časa zadrževali v notranjih prostorih. To je pomenilo, da nam je bilo kdaj tudi dolgčas. Mislim, da s tem ni nič narobe, saj verjamem, da se tako otrok sam domisli, kako bi se lahko zabaval (res pa je, da nam odraslim ponavadi izbira ni najbolj všeč, hehe) in ni vedno najbolje, da mu ponujamo samo organizirane dejavnosti, vnaprej premišljene in pripravljene aktivnosti in da vedno odrasli posegamo v igro. Vseeno sem želela dolge popoldneve popestriti s kakšno aktivnostjo, ki Emo veseli in ki bi imela nek namen, ne samo preganjanje dolgčasa. 

Mislim, da sta ogled oddaje na televiziji, ki je prikazovala prezimovanje živali, in mraz, ki je pritisnil zunaj in sta bila Zof in Tinči veliko več časa notri kot sicer, pripomogla k temu, da sem razmišljala, kako bi lahko malo olajšala boj za življenje še kakšnemu živemu bitju, ki ne leži na svoji brisački ali celo v postelji, sit, ljubljen in lepo na toplem.

Spomnila sem se, da smo doma včasih imeli ptičjo hišico, da so ptički lahko prišli jest semena. To, da bi jo z Emo izdelali sami, se mi je zdela dobra ideja. Stvar sva seveda poenostavili in se nisva lotili izdelave prave ptičje hišice iz lesa, ampak sem splaknila prazen tetrapak od mleka, ki je bil osnova za najino krmilnico.

Ema je z navdušenjem sprejela idejo, da bova ptičkom naredili hišico, vanjo nasuli hrano in jo obesili nekam ven, da bodo ptički lahko prišli jest.

Brez protestiranja je oblekla umetniško haljico in pomagala pripraviti material in pripomočke. Zanje že točno ve, kje so pospravljeni. Na mizo sva prilepili velik list papirja za zaščito in za dodatno slikanje, saj jo vedno zamika, da ne slika samo po predvidenih površinah. :) 

Ko se je prvi sloj akrilne barve v odtenkih po njeni izbiri posušil (vmes je pri nama minilo nekaj dni, suha pa je bila barva že prej), sva na nekatere del nanesli še drugega. Sva pravim zato, ker je želela, da sodelujem tudi jaz. Ko se je posušil še drugi nanos, sem z olfa nožem izrezala odprtini in nad njima naredila strešico. Izrezala sem še nekaj okenc, da je nastala prava hiška. 

Na streho sva z lepilno pištolo prilepili strešnike. Te sva izdelali iz lesenih palčk, ki jih je Ema pobarvala z rumeno akrilno barvo. Palčke so take kot tiste od sladoleda, le da sem te kupila, ko je bila stara malo več kot pol leta in sem ji jih večkrat ponudila za vstavljanje v škatlico, v katero sem naredila zarezo. To je bila njena zelo priljubljena aktivnost, s katero se je tudi za kar nekaj časa zamotila.

Kjer je odprtina v tetrapaku, da skoznjo zlivamo mleko, je nastal dimnik, skozi katerega sem napeljala vrvico, s katero sva ptičjo krmilnico obesili na drevo.

Še prej jo je Ema napolnila s semeni za lačne ptice. Vrečko semen sem kupila v Intersparu in ji jih nekaj nasula v skledico, iz katere jih je z žlico preložila v hišico. Pri rezanju odprtin sem upoštevala, da ne smem zarezati prenizko, sicer bodo semena padla ven. Da bi ptički lahko pristali tik ob krmilnici in nato s kljunčkom segli notri, sva dodali palčko, za katero sva na vsaki strani naredili zarezo in jo potisnili skozi prvo luknjico, nato skozi krmilnico, na drugi strani pa je pogledala ven. Odprtina je na obeh straneh, tako da lahko ptički sežejo v krmilnico z dveh strani hkrati.

Danes sva krmilnico obesili na vejo drevesa pred hišo. Upava, da jo bodo ptički kmalu opazili in preizkusili. Pa da jo ne najdeta naša ali kakšen sosedov mačkon. :)

Domišljijska igra s plastelinom iz peska: polžji grad

Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.

Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!

Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)

Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.

Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

Plastelin s peskom, o katerem sem prvič pisala tukaj, našli pa boste tudi recept zanj, je pri nas zelo aktualen in priljubljen za preganjanje dolgčasa. Uporabili sva ga že na več načinov, všeč pa mi je tudi, da ga lahko enostavno vzamemo s seboj, če gremo na počitnice. Rada ji ga ponudim, ko ji ob dolgih zimskih ali deževnih popoldnevih pade koncentracija in včasih ne ve, kaj bi sama s sabo in ji ni nič več zanimivo. Včasih pomaga tudi, da se greva žogat kar v stanovanju, lovit ali obmetavat z blazinami, a ker to vedno ni mogoče, se mi zdi plastelih super zanjo, ker zelo rada gnete, trga, valja, stiska ... in se tako res sprosti in ponavadi čist pade notr. :)

Tokrat sva z Emo na sprehodu nabrali prazne polžje hišice, ki sva jih potem uporabili pri igri v kombinaciji s plastelinom s peskom. Tega plastelina nisem obarvala, zato je ostal naravne rjavkaste barve, kakršne je mivka, ki sem jo uporabila za ta plastelin. Vzela sem kar nekaj tiste za v peskovnik. Plastelin take barve je bil ravno pravšnji za telesa polžev.

Najprej sem ji ponudila flomastre, s katerimi je polžje hišice porisala. Pri tem ji je bilo bolj zanimivo odpiranje in zapiranje pokrovčkov na flomastrih, saj je ugotovila, da se barvno ne skladajo in jih je potem sortirala. :) Nekaj hišic sva le porisali. Tokrat ji nisem oblekla umetniške haljice, ki ji jo sicer vedno, ko slikava, sploh z akrili, ki se z oblačil ne dajo sprati. Flomastre sem za zdaj še skoraj vedno uspela odstraniti, res pa je, da je odvisno, iz kakšnega materiala ali barve je oblačilo ter katere flomastre uporabimo. Ne spomnim se več točno, katero znamko flomastrov smo kupili, saj jih imamo že približno 2 leti, gre pa za običajne otroške flomastre.

Med risanjem poljubnih vzorčkov se je s polžki tudi pogovarjala ali razlagala, kaj počne. Flomaster se na polžje hišice ne prime najbolje, zato sva imeli na koncu roke precej pisane, saj se je barva odtisnila na kožo. Z vodo in milom sva barvo flomastrov sprali z rok.

Sama od sebe je začela polžje hišice razporejati po velikosti in jih postavljati v vrsto. Opažam, da to zadnje čase rada počne tudi z drugimi predmeti. Najbolj luštna je takrat, ko ima dva enaka predmeta, enega manjšega in enega večjega. Večjemu pravi mamica, manjšemu pa dojenček. :)

No, in končno vam lahko pokažem najine polžke. Iz plastelina s peskom sva oblikovali svaljke in nanje položili porisane polžje hišice. A niso originalni? :)

Obisk Živalskega vrta Ljubljana

Odkar imamo Emo, smo ZOO Ljubljana obiskali drugič. Prvič je bila še precej majhna in so jo živali bolj malo zanimale, sploh tiste, ki so ležerno poležavale v senčki ali se skrivale bolj v ozadju kletk oz. njihovih prostorov.

Letos ji je bil še vedno od vsega najbolj všeč trampolin, a so tudi živale dobile veliiiiko njene pozornosti. Vse nas je očarala slonica Ganga, ki je stara že več kot 40 let. Opazovali smo oskrbnika, ki sta ji prinesla hrano: seno, jabolka, banane, korenje in lubenico za kasneje.

Pozdravili sta nas dve žirafi, ki sta smukali liste z veje. Presenetilo nas je, kako sta se zaletavali z glavo druga v drugo in si ovijali dolge vratove.

Kapibara nas je najprej očarala s svojo družinico, potem pa se je šla ohladit v vedro vode. :)

Ari sta sedeli na veji in si s kljunom prebirali perje. Nista se pustila motiti obiskovalcem.

Tudi sova, ta nočna ptica, je naš obisk predremala. Ustrašila se je le, ko je živalski vrt preletel helikopter, ko se je hrup polegel, pa je spet utonila v svoj svet.

S svojo samozavestno hojo in držo ter prelepim vzorcem in na splošno z dejstvom, da tako lepo, veliko in tudi nevarno žival, po drugi pa le ljubko mucko, vidim v živo čisto od blizu, me je prevzel tiger Vito. Imela sem ga priložnost videti, ko se je odločil ohladiti v ribniku. Igrati z žogo se mu pa ni ljubilo.

Dvogrba kamela ni bila preveč navdušena nad fotografiranjem in se je delala, da nas ne opazi.

Pokukali smo še v valilnico, kjer smo lahko opazovali rojstvo malih piščančkov. Nekaj je bilo že izvalenih, drugi so ravno tisti trenutek napenjali vse moči svojega drobnega in nebogljenega teleščka, da bi zmogli zlesti iz lupinice, ki so jo komaj prekljuvali.

Zelo gostoljuben je bil gepard, ki nas je prišel pozdravit čisto od blizu. Kljub šipi, ki je bila med nami, je bilo kar malo scary! :)

Pri zebrah so imeli pa dojenčka oziroma malčka, ki je tako prikupno in razposajeno skakal naokoli, kot en mali mucek, kužek ali otrok, ki mu res ornk dogaja. :)

Nazadnje smo se ustavili še pri morskem levu. Najprej smo ga opazovali med plavanjem v bazenu in izkoristili tudi možnost opazovanja te prelepe živali pod vodno gladino. Nato je morski levček pokazal nekaj svojih spretnosti, ko je skakal iz vode, mahal s plavutmi in na smrčku nosil žogo. Za nagrado je dobil ribice in aplavz.

V živalski vrt se bomo zagotovo še vrnili in uživali v opazovanju živali - teh izjemnih bitij.