Misija: reševanje živali iz ledenega oklepa

To je bila res prava misija! K sreči ne misija nemogoče! :) Zdelo se mi je, da bo moji Emi ta izziv všeč in izkoristila sem ga za učenje o ledu.

Najprej sem v plastično posodo nalila malo vode in vanjo dala dve plastični živalici iz njenega kompleta živali. To sem postavila v zamrzovalnik za kakšno uro. Potem sem dolila nekaj vode, čisto malo, saj je led v stiku z njo začel pokati in enkrat mi je celo priplaval na vrh. :) Malo sem morala poskušati, da mi je potem uspelo vkleniti noge živali v objem ledu. Tako sem postopno dolivala vodo in dodala še več živali, skupaj sem jih uporabila 5 ali 6.

Ko je bila vsa voda spremenjena v led in vse živali skrite v njem, sem Emi ponudila to čudežno zadevo, ki ji je na obraz priklicala nasmeh in navdušenje.

Najprej je morala ugotoviti, kako kepo ledu sploh dobiti iz posode. Z nekaj namigi ji je uspelo tako, da je nanj polivala vodo. Medtem so se pokazali prvi obrisi živali, nekatere pa so celo pokukale ven.

Vse je bilo treba seveda dokumentirati in če je slikala mami, bo tudi ona. :D

 

Reševanja živali, ujetih v led, se je najprej lotila nežno, počasi, previdno. A na lep način tukaj ni šlo, zato je posegla po bolj drastičnih ukrepih - kladivu! :) Razbijanja se je hitro navadila in pogumno je tolkla po ledu ter sproti odkrivala, kaj je sploh skrito v ledu ter kako lahko pomaga živalim, da se rešijo.

Spodbudila sem jo, da preizkusi še kakšen drug način. Ponudila sem ji sol in pogovor navezala na sol, ki jo pozimi uporabljamo za posipanje cest.

Sol je počasi razžirala led, prepočasi za najino misijo. :) Sva pa s tipanjem raziskovali razliko med gladkim ledom in hrapavo površino ledu, ki ga je že razjedla sol.

Nekaj ledu je lahko odstranila kar z rokami.

Spodbudila pa sem jo tudi, da je skušala led stopiti, zato je nanj polivala toplo vodo. Aja, vmes sva pa vanj pihali še s fenom! :)

Misija je uspela in vse živali so bile na koncu rešene iz ledenega oklepa! Tole je definitivno aktivnost, ki jo bom poleti pripravila Emi in njenima bratrancu in sestrični, da bodo z združenimi močmi ugotovili, kako iz ledu dobiti tisto, kar se je ujelo vanj. ;)

DIY snežna krogla - zabava zagotovljena

Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)

Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.

Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)

Lepota odbitih spontanih družinskih trenutkov

Je pač tako, da kot družina ne preživimo skupaj veliko časa. Vsaj tistega v pravem pomenu besedne zveze ne. In vsaj ne toliko, kot si želim, da bi ga. Ko smo vsi trije skupaj, je namreč dinamika povsem drugačna, kot če je le eden od naju z otrokom ali seveda če sva samo midva z možem. Super je imeti kdaj čas zase, pa za partnerja, pa za otroka, posebno kategorijo pa si zasluži družina. In to ne moja, ne njegova, ampak najina.

Vedno sem veljala za precej zrelo za svoja leta (ne glede na to, katera leta so to bila :)), sem znala pa biti tudi otročja, navihana, zvedava ali naivna kot otrok. Zdi se mi, da odkar sem mami, ni toliko prostora za "nezrelost", ampak imam občutek, da naj bi midva, ki sva odrasla, temu primerno tudi ravnala, ukrepala, živela itd. Moja resnost in introvertiranost sta del mene, to sem jaz in sama sebe sem vajena, drugi se tudi prej ko slej navadijo (včasih pa se kakšni odnosi tudi ohladijo, razrahljajo in nazadnje prekinejo) in na tak način prav lepo in dobro funkcioniram. 

Ampak veste, kaj? Včasih pa tako paše postati spet otrok za nekaj časa! Spoznavam, da si mogoče to premalokrat dovolim in me občasno preveč vodi občutek, da naj bi bila odrasla. 

Prav pretekli tedni pa so bili zame pravi zasuk vsakdanjosti, dobrodošla sprememba in obuditev spominov na otroštvo. Že med decembrskimi prazniki, ko je na vsakem koraku potekala kakšna prireditev, sva se s hčerko pridružili rajanju s pravljičnimi junaki iz Pravljične dežele v Celju. Sicer je mala precej samostojna in upa ogovoriti tudi ljudi, ki jih prvič vidi, ji ob množici otrok in neznanih bitij, ki so se držali za roke in hodili v krogu ni bilo preveč prijetno in je želela, da grem z njo. Tako sva najprej nežno migali ob zvokih otroških pesmic na robu kroga plesalcev, v varnem zavetju staršev, ki so čakali in opazovali svoje nadebudneže, in ostalih obiskovalcev prazničnega Celja. Bilo ji je všeč, želela je biti še tam in tako sva se sčasoma obe sprostili in se pomaknili bližje otrokom in pravljičnim vilam in snežakom, ki so naju nazadnje tudi povabili medse. Kljub vsemu se ni želela spustiti iz mojega naročja na tla. Rajali sva in plesali in peli otroške pesmice. Jaz sem jih. Saj ne da doma ne pojemo, otroške pesmice pojem zadnji dve leti in pol čisto vsak dan, vsaj zvečer pri uspavanju, a me nihče, razen moje hčerke, ki ji je petje namenjeno, ne posluša. In ne gleda mojih plesnih korakov na Žiga žaga, poje žaga. :) Tokrat pa sva se prepustili in nazadnje prav uživali!

rajanje s pravljičnimi junaki v Pravljični deželi v Celju

In kdaj odrasli spustimo zavore in se predamo razposajenim doživetjem, ki nas spominjajo na otroštvo? Mislim, da v bazenu, na morju ali v jezeru ter ko zapade sneg! A ni res? Takrat čofotamo ali se kepamo vsi, mladi in stari. Odrasli se pridružimo malčkom in uživamo. Ko je pri nas zapadel sneg, sva bila z možem še bolj vesela kot Ema! Prepričala (komaj) sva jo, da smo šli ven, čeprav je bilo že temno, in naredili snežaka. Takega pravega, velikega, saj se je sneg odlično sprijemal in kepe so se hitro večale. Na glavo smo mu poveznili star lonec in v roko je dobil metlo. Za oči, usta in gumbe smo uporabili kamenje, ki smo ga izkopali izpod snega, nos pa je imel iz čisto pravega korenja! Ema je že zelo kmalu začela sitnariti za notri, midva pa sva kar valjala sneg, dodajala, gladila, gradila, dokler ni na našem dvorišču stal gospod Snežak.

naš prvi snežak to zimo

Naslednji dan smo naredili še enega manjšega in se sankali po snegu. Moža sem prepričala, da mi je večjo vrečo napolnil s senom, da sem sedla nanjo in se spustila po bregu. Slišali so me vsi sosedi! :) V trenutku sem odplavala enih 20 let nazaj, ko smo z otroki iz sosednjih stanovanj pritekli ven, takoj ko je zapadel sneg. Najbolj se spomnim, da smo iz snega naredili ogromne kupe (oziroma so nam jih atiji, ki so pridno skidali vsak svoj parkirni prostor, malo je pomagal pa še plug, ki je splužil cesto :)) in skalali v njih z garaže ali pa naredili bunkerje in tunele. Ampak takrat je bilo res veliko snega in med posameznimi bunkerji so bili res pravi rovi. Zakon! 

in še drugi sneženi mož

In kako je šele lepo, ko do odbitih družinskih trenutkov pride kar samo od sebe, nepredvideno in nenačrtovano. Ker tisti načrtovani dostikrat sploh ne izpadejo, kot si človek zamisli. Zadnjič smo se vračali z zabave za rojstni dan Emine sovrstnice, ko je sijalo sonce in zunaj je bila res prava zimska idila. Srce mi ni pustilo, da bi šli kar domov. Prepričala sem ju, da smo zavili proti jezeru in komaj smo našli parkirni prostor, toliko ljudi je bilo enakih misli kot jaz. Sank žal nismo imeli s sabo, zato smo pot do jezera prehodili, kar je bil za naju kar izziv, saj sva morala ves čas prepričevati in navduševati otroka, ki bi kljub vsem lepotam šel najraje direktno domov. No, nekako smo uspeli priti do jezera, ko smo osupnili: jezero je bilo povsem zamrznjeno. Govorim o Šmartinskem jezeru, ki je eno večjih umetnih jezer v Sloveniji, ne o neki malo večji mlaki. Baje večkrat zamrzne, a jaz sem ga videla prvič in četudi sem že večkrat videla zamrznjeno Blejsko jezero, me vedno znova prevzame. In na jezeru je bilo polno ljudi! Eni so se sprehajali, drugi so za seboj vlekli sanke, tretji so tekli na smučeh, opazili pa smo celi nekatere, ki so se po jezeru vozili z motornimi sanmi! Hm, moja prva misel je bila: "Waaaw!", druga: "Norci!", tretja pa: "Ampak potem že mora biti dovolj trden." Opogumili smo se in previdno stopili na ledeno gladino Šmarjaka. Ker ga obiščemo večkrat, smo točno vedeli, da v tistem predelu voda ni globlja od 20 cm, tudi če bi se nam led vdrl. Občutek je bil že tukaj prav adrenalinski. V moževih očeh in po njegovem nasmešku sem razbrala, da se je tudi v njem zbudil otrok. Ker nismo načrtovali tega izleta, nismo bili primerno oblečeni in tako sva si samo Emo, ki je imela zimske hlače, podajala po ledu in gospa se je celo nasmejala. Bučka moja mala. Na koncu je nisva mogla spraviti domov, a sva vedela, koliko moramo prehoditi nazaj do avta in da pot ne bo nič kaj prijetna, za nikogar od nas, če bomo hodili po tem, ko bo sonce že zašlo. 

prvi previdni koraki na zaledenelem Šmartinskem jezeru

Zimske radosti smo želeli deliti s sorodniki, zato smo se odpravili na obisk k Emini sestrični in bratrancu. K njim je lani poleti prišla nebogljena srnica, ki bi brez njihove pomoči zagotovo poginila. Zdaj nadomešča hišnega psa. Prav res, saj skače po dvorišču in se pusti božati, pokuka v stanovanje ali se pogreje v hlevu, zahaja pa tudi v svoj prvotni dom - gozd. Že takoj, ko smo se prišli sankat in smučat, nas je prišla pozdravit. Meni se ni pustila božati, Emi pa, saj ima raje družbo otrok. V srcu občutim toplino, ko lahko od blizu opazujem divjo žival, toplo pa mi je tudi, ker vem, da so še ljudje, ki živalim pomagajo, saj je vse preveč takih, ki so do njih grobi. 

K jezeru smo se vrnili čez teden dni, tokrat bolje opremljeni: oblečeni kot za na smučanje in s sankami. Mislila sva, da se bomo s sanmi spuščali po nasipu, ki zajezuje jezero, a se Ema sankanja  boji in prav nič ne uživa, ampak celo joče. Zato smo šli na jezero! Ja, tudi jaz, gospa Nemarampresenečenj, gospa Nespontana, gospa Zihr. Mož je sicer potreboval kar nekaj časa, da me je prepričal in skoraj skregala sva se, ko sem vztrajala, da mi tudi otroka ne bo zvlekel tja gor, ker kaj pa če ... Me je pa mikalo, priznam. Potem sem nekaj poti prehodila po trdnih tleh, in ker se res ni nič zgodilo nikomur, ki je bil na jezeru (pa jih tudi tokrat ni bilo malo), sem se odločila, da prehodim nekaj metrov ob obali. In še nekaj in še nekaj ... Noro! Kar po jezeru hodim! Aaaaaaaaa! V meni so se mešali občutki strahu, pričakovanja, vznemirjenja, igrivosti, na eni rami mi je sedel hudiček, ki mi je prigovarjal, da se lahko kaj zgodi, z druge pa mu je oporekal angelček, ki me je spodbujal, naj se prepustim in uživam. Huda bitka je bila! :) Zmagal je angelček. :) Šli smo čez jezero. Občutki so bili neverjetni. Pogled pa hecen in nenavaden, saj redko vidiš ljudi prav na površini vode. Bilo nam je celo tako všeč, da smo se vrnili že naslednji dan in zraven povabili še prijatelje, s katerimi smo se sankali, drsali (brez drsalk sicer), si otroke podajali po ledu in se potem po kopnem sprehodili še do kolikor je meni znano edinega dela, kjer se voda še ni spremenila v led in to izkoriščajo race in kakih 40 labodov, ki so zdaj vsi zbrani v tistem majhnem bazenčku in ob njem na ledeni plošči. Mislim si, da si gredo že kar malo na živce, saj imajo sicer na razpolago celo širno jezero, zdaj pa nekaj deset kvadratnih metrov.

Očitno nam je te dni ful dogajalo, saj je Ema sama od sebe, ko smo se vrnili, začela plesati. Oziroma najprej je govorila, da telovadi, kot to počnejo v vrtcu in nama je kazala vaje, ki so se kmalu spremenile v ples ali bolj kot nek performans. Itak je želela, da se ji pridruživa in mislim, da sem se ji tokrat precej prej kot bi se ji mogoče običajno. Ponavljala sem njene gibe in tako dobro se ji je zdelo, ker je bila ona glavna. Vse skupaj je zgledalo ful hecno, a sva oba s ponosom v očeh gledala svojo pikico, ki se nama je seveda zdela nadarjena za ples in ritem. :) Nazadnje smo se vsi vrteli o dnevni sobi, plesali smo na otroške pesmice, skladbe, ki so se trenutno vrtele po radiu in nekaj takih po našem izboru, ki smo jih našli na internetu. Včeraj smo to ponovili - tokrat namenoma. Obljubila sva ji, da se ji po jedi pridruživa, sicer bi najraje zdirjala na plesišče že pred obrokom. Kmalu smo se vsi trije vrteli po dnevni sobi in bolj ali manj uspešno lovili ritem, drug drugega in se izogibali vogalov pohištva. Želela sva ji pokazati, kako se pleše v paru, pa naju je na vsak način vlekla narazen. :) 

Tokrat se je naveličala precej hitreje kot prejšnji dan, midva pa sva ravno padla notri. Na tepihu v svojem igralnem kotičku je s knjigami določila meje njene hiške in nekaj časa sama barvala pobarvanke, gledala knjigice in skrbela za svoje tri dojenčke, potem pa me je povabila na obisk. Odmaknila je eno knjigo, da sem lahko vstopila, potem pa sva po skupnem barvanju pobarvanke nekako spontano prišli na idejo, da bom jaz dojenček. Tako sem sedela na tleh in se drla. Prav tečno. :) Nekaj časa sem gledala knjigice, potem sem jih začela gristi, stresla sem lonček barvic (ki jih je Ema takoj sama od sebe pobrala, ha, če jih pa sama strese, se pa to redko zgodi) in si jih zatikala v lase, težila, da sem lačna, govorila nerazločno, dojenčkasto, pa me je kar dobro razumela, tudi potolažila me je, nahranila, zabavala in objela, le usklajevanje nereda, ki sem ga ustvarjala in skrb zame ter odgovorjanje na moje potrebe ji niso šli najbolje od rok. Se je pa videlo, da je vlogo mamice vzela resno, da ji odgovornost prija in da včasih ne ve, katerega opravila naj se loti prej. Ni lahko skrbeti za dojenčka, ja! :) Vključil se je mož, ki je pomagal pri koordinaciji in zamenjani vlogi sta bili še en dogodek, ki se je v naši hiši zgodil spontano, bil pa je povsem odbit, nenavaden in zanimiv. Zame, za Emo, za Bojana. Za nas. Za našo družino.

Deja je dojenček, Ema pa mamica

Ledeni okraski - aktivnost za zamotit različno stare otroke

Na obisk je prišla Emina sestrična, ki je stara 8 let in razmišljala sem, kaj jima lahko ponudim po tem, ko sta se naveličali spontane igre in sta se začeli vleči po stanovanju. Večino časa sem samo z Emo, zato mi hendlanje več otrok hkrati ne gre najbolje od rok, občasno, ko prideta na obisk njena bratranec in sestrična, pa se lahko preizkusim tudi v tem. Poleti smo skupaj ustvarili 2 projekta, ki sta potekala v dveh zaporednih vikendih: slikanje z razpršilko in čopiči iz travniških rastlin in skupni projekt Morje, za pusta pa smo skupaj ustvarjali pustne maske z nalepkami. Tokrat sem se spomnila na že nekaj časa občudovan in načrtovan projekt ledenih okraskov, ki sem jih opazila pred časom nekje na internetu in jih dala na svoj to-do list, kjer so kar dolgo čakali na realizacijo. Ko je pritisnil tale sibirski mraz, je bil ravno pravi čas za ledene okraske!

Toplo smo se oblekle in se pred hišo najprej ustavile pred termometrom. Ogledale smo si, iz česa je sestavljen in opazovale, do katere črtice sega tekočina. Ugotovile smo, da pozimi tekočina sega tudi pod oznako "0" in da je takrat zelo mrzlo. Pogovarjale smo se, kako pa je poleti in ugotovile, da nam je takrat vroče. Pokazala sem jima, do kam takrat sega tekočina. Bilo jima je zanimivo in želela sem se vsaj na hitro dotakniti letnih časov, temperature in merjenja te.
Med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov tistega dne smo šle nabirat naravni material, ki smo ga polagale v cekar in kanglico. Šle smo nedaleč od hiše in se pogovarjale o tem, kaj vse bi lahko uporabile. Na dnu kanglice in cekarja so se znašli razni listi, mah, vejice, trava, detelja, kamenčki, polžja hišica, bodeča neža, smrekove veje, storži ...

Ko smo se vrnile, sta vsebino stresli na mizo, jaz pa sem po omarah pobrskala še za drugim materialom in našla prodnike, školjke, kostanj. Na polici se mi je že od izdelave adventnega venčka z okraski iz slanega testa valjalo nekaj okraskov, ki jih pač nisva porabili, stran jih pa nisem želela vreči, saj sem bila prepričana, da jih bova nekako že uporabili. Čas je mineval, posodico z okraski sem pa kar prestavljala in mi je zdaj takoj prišla na misel, da bi se le končno na pameten način znebila teh okraskov! :) Pripravila sem jima tudi odpadno plastično embalažo od raznih skut, namazov, sira itd., ki jo pri nas vedno pomijemo in ponovno uporabimo, tako da sem lahko izbirala in jima ponudila tiste, ki so se mi po obliki zdele najprimernejše. Pozorna sem bila na to, kako bomo potem ledene okraske dobili ven iz posodic in da niso bili preveliki.

Pripravila sem tudi dva pekača za mafine s 6 vdolbinami in vrč in vrček z vodo.

Potem smo se lotile izdelave ledenih okraskov. Vsaka je izbrala posodico in vanjo dala poljuben material. Tudi jaz sem se prepustila raziskovanju in po dolgem času mi je z otroško igrivostjo in radovednostjo uspelo pristopiti k delu - v posodico sem nalila vodo in vanjo položila nekaj naravnega materiala. Skupaj smo ugotavljale, kaj potone in kaj plava.

Presenečeno smo ugotovile, da se bodeča neža v vodi zapre!

 To se je dogajalo pred našimi očmi in kmalu je imela vse listke obrnjene povsem navzgor in skupaj. Odločile smo se, da je ne bomo uporabile za naše ledene okraske, saj bi morale izdelati zelo debel okrasek, da bi bila cela prekrita z ledom. Postavile smo jo na radiator in opazovale, kaj se bo zgodilo - ali se bo cvet odprl in listki poravnali. Ugibale smo, ali se to zgodi tudi v naravi, ko sije sonce oz. ko dežuje. Na radiatorju se je sčasoma posušila in res tudi zravnala. Pa ne le to! Povsem se je zakrivila v drugo smer, torej čisto se je odprla in liste upognila navzdol. Zanimivo.

Puncama sem najprej jaz nalila nekaj vode v posodice, potem pa sem jima dovolila, da sami nalivata vodo. Itak ni boljšega! :) Ful sta uživali, opazila pa sem tudi, kako dobro se jima zdi, da sem jima prepustila to odgovorno nalogo, hehe.

Material smo razvrstile po košarah in posodah glede na vrsto: kostanje skupaj, kamenčke skupaj, školjke skupaj ...

Pekač za mafine ima ravno prav velike vdolbinice, v katere sta nalagali material in prilivali vodo. Pri tem smo morali imeti v bližini krpo, saj sta v ene vdolbine nalili malo premalo, v druge pa malo preveč vode in je tekla čez.

Ko so bili okraski pripravljeni, je bil čas, da se voda spremeni v led. Ko smo opazovale termometer, smo se pogovarjale, da se voda, ko je temperatura pod ničlo, spremeni v led. Zato bi lahko naše posodice dale na balkon, a sem želela, da se voda v led spremeni hitro, ko je bila sestrična še na obisku. Tako smo posodice dale v zamrzovalnik. Tik pred tem smo namestile še vrvice, s katerimi smo kasneje ledene okraske obesile. Te je bilo kar težko dovolj potunkati, da so kasneje res nosile težo ledenih okraskov. Pomagala sem si tako, da sem vrvico zataknila pod kakšen težji kos naravnega materiala, recimo kamenček.

Tako, okraski so bili na hladnem, me smo se igrale z drugimi stvarmi, pospravile vse, kar je ostalo od izdelave okraskov in vmes večkrat preverile, ali se voda že spreminja v led. To jima je bilo ful zanimivo, sploh ko je na površini vode res začela nastajati plast ledu in sta jo lahko predrli s prstom. Ugotovile smo tudi, da je voda postala zelo mrzla.

Naši okraski so obtičali v zamrzovalniku za kar nekaj dni. Čeprav je voda medtem že zdavnaj zamrznila, sem čakala, da bo sestrična spet prišla na obisk in bomo okraske obesile skupaj. Ema se je vmes večkrat sama spomnila nanje in morala sem ji odpreti zamrzovalnik, da je pokukala notri in kakšnega celo vzela iz posodice in ga nosila po stanovanju. Ker je od njega kmalu začelo kapljati, sva ga seveda vrnili na minus. :) Sva pa ugotovili, da nekateri deli okraskov nikakor nočejo zamrzniti in postajajo mehki - to so bili okraski iz slanega testa. Priznam, da sem pomislila na to, da se bo posušeno testo napilo vode in se bo zmehčalo, a sem avtomatsko mislila, da se bo v zamrzovalniku strdilo, ker bo itak zamrznilo. Ha! Seveda ni, zakaj pa bi sicer pozimi posuvali sol na ceste? :) 

Nekega mrzlega januarskega dne pa so naši ledeni okraski končno polepšali gole veje drevesa pred hišo.

V bistvu sploh niso prišli močno do izraza, saj so se zaradi prozornosti ledu in naravnih barv detajlov, ujetih v led, zlili z okolico. Pred vrtcem so drevo okrasili z barvnimi ledenimi okraski, ki so precej bolj izstopali. Uporabili so obarvano vodo (verjetno so uporabili tempera barve), sicer pa je bila v njih ujeta samo vrvica. Že od daleč je zgledalo res kul! Naše in vrtčevske okraske so sončni žarki in dvig temperature malo nad ničlo stopili in na tleh so ostale barvne lužice, pod našim drevesom pa kamenčki, kostanj, školjke, storžki ... :)