Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 

Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

11 idej kako zamotiti otroka v čakalnici, na obisku ali v restavraciji in anketa

Zelo bom hvaležna za izpolnjeno anketo o dojenčkih, ki vam ne bi smela vzeti več kot 5 minut in v zameno pošljem e-knjižico 11 idej kako zamotiti otroka v čakalnici, na obisku ali v restavraciji. ;)

Hvala in lep dan še naprej! :)

Lepota odbitih spontanih družinskih trenutkov

Je pač tako, da kot družina ne preživimo skupaj veliko časa. Vsaj tistega v pravem pomenu besedne zveze ne. In vsaj ne toliko, kot si želim, da bi ga. Ko smo vsi trije skupaj, je namreč dinamika povsem drugačna, kot če je le eden od naju z otrokom ali seveda če sva samo midva z možem. Super je imeti kdaj čas zase, pa za partnerja, pa za otroka, posebno kategorijo pa si zasluži družina. In to ne moja, ne njegova, ampak najina.

Vedno sem veljala za precej zrelo za svoja leta (ne glede na to, katera leta so to bila :)), sem znala pa biti tudi otročja, navihana, zvedava ali naivna kot otrok. Zdi se mi, da odkar sem mami, ni toliko prostora za "nezrelost", ampak imam občutek, da naj bi midva, ki sva odrasla, temu primerno tudi ravnala, ukrepala, živela itd. Moja resnost in introvertiranost sta del mene, to sem jaz in sama sebe sem vajena, drugi se tudi prej ko slej navadijo (včasih pa se kakšni odnosi tudi ohladijo, razrahljajo in nazadnje prekinejo) in na tak način prav lepo in dobro funkcioniram. 

Ampak veste, kaj? Včasih pa tako paše postati spet otrok za nekaj časa! Spoznavam, da si mogoče to premalokrat dovolim in me občasno preveč vodi občutek, da naj bi bila odrasla. 

Prav pretekli tedni pa so bili zame pravi zasuk vsakdanjosti, dobrodošla sprememba in obuditev spominov na otroštvo. Že med decembrskimi prazniki, ko je na vsakem koraku potekala kakšna prireditev, sva se s hčerko pridružili rajanju s pravljičnimi junaki iz Pravljične dežele v Celju. Sicer je mala precej samostojna in upa ogovoriti tudi ljudi, ki jih prvič vidi, ji ob množici otrok in neznanih bitij, ki so se držali za roke in hodili v krogu ni bilo preveč prijetno in je želela, da grem z njo. Tako sva najprej nežno migali ob zvokih otroških pesmic na robu kroga plesalcev, v varnem zavetju staršev, ki so čakali in opazovali svoje nadebudneže, in ostalih obiskovalcev prazničnega Celja. Bilo ji je všeč, želela je biti še tam in tako sva se sčasoma obe sprostili in se pomaknili bližje otrokom in pravljičnim vilam in snežakom, ki so naju nazadnje tudi povabili medse. Kljub vsemu se ni želela spustiti iz mojega naročja na tla. Rajali sva in plesali in peli otroške pesmice. Jaz sem jih. Saj ne da doma ne pojemo, otroške pesmice pojem zadnji dve leti in pol čisto vsak dan, vsaj zvečer pri uspavanju, a me nihče, razen moje hčerke, ki ji je petje namenjeno, ne posluša. In ne gleda mojih plesnih korakov na Žiga žaga, poje žaga. :) Tokrat pa sva se prepustili in nazadnje prav uživali!

rajanje s pravljičnimi junaki v Pravljični deželi v Celju

In kdaj odrasli spustimo zavore in se predamo razposajenim doživetjem, ki nas spominjajo na otroštvo? Mislim, da v bazenu, na morju ali v jezeru ter ko zapade sneg! A ni res? Takrat čofotamo ali se kepamo vsi, mladi in stari. Odrasli se pridružimo malčkom in uživamo. Ko je pri nas zapadel sneg, sva bila z možem še bolj vesela kot Ema! Prepričala (komaj) sva jo, da smo šli ven, čeprav je bilo že temno, in naredili snežaka. Takega pravega, velikega, saj se je sneg odlično sprijemal in kepe so se hitro večale. Na glavo smo mu poveznili star lonec in v roko je dobil metlo. Za oči, usta in gumbe smo uporabili kamenje, ki smo ga izkopali izpod snega, nos pa je imel iz čisto pravega korenja! Ema je že zelo kmalu začela sitnariti za notri, midva pa sva kar valjala sneg, dodajala, gladila, gradila, dokler ni na našem dvorišču stal gospod Snežak.

naš prvi snežak to zimo

Naslednji dan smo naredili še enega manjšega in se sankali po snegu. Moža sem prepričala, da mi je večjo vrečo napolnil s senom, da sem sedla nanjo in se spustila po bregu. Slišali so me vsi sosedi! :) V trenutku sem odplavala enih 20 let nazaj, ko smo z otroki iz sosednjih stanovanj pritekli ven, takoj ko je zapadel sneg. Najbolj se spomnim, da smo iz snega naredili ogromne kupe (oziroma so nam jih atiji, ki so pridno skidali vsak svoj parkirni prostor, malo je pomagal pa še plug, ki je splužil cesto :)) in skalali v njih z garaže ali pa naredili bunkerje in tunele. Ampak takrat je bilo res veliko snega in med posameznimi bunkerji so bili res pravi rovi. Zakon! 

in še drugi sneženi mož

In kako je šele lepo, ko do odbitih družinskih trenutkov pride kar samo od sebe, nepredvideno in nenačrtovano. Ker tisti načrtovani dostikrat sploh ne izpadejo, kot si človek zamisli. Zadnjič smo se vračali z zabave za rojstni dan Emine sovrstnice, ko je sijalo sonce in zunaj je bila res prava zimska idila. Srce mi ni pustilo, da bi šli kar domov. Prepričala sem ju, da smo zavili proti jezeru in komaj smo našli parkirni prostor, toliko ljudi je bilo enakih misli kot jaz. Sank žal nismo imeli s sabo, zato smo pot do jezera prehodili, kar je bil za naju kar izziv, saj sva morala ves čas prepričevati in navduševati otroka, ki bi kljub vsem lepotam šel najraje direktno domov. No, nekako smo uspeli priti do jezera, ko smo osupnili: jezero je bilo povsem zamrznjeno. Govorim o Šmartinskem jezeru, ki je eno večjih umetnih jezer v Sloveniji, ne o neki malo večji mlaki. Baje večkrat zamrzne, a jaz sem ga videla prvič in četudi sem že večkrat videla zamrznjeno Blejsko jezero, me vedno znova prevzame. In na jezeru je bilo polno ljudi! Eni so se sprehajali, drugi so za seboj vlekli sanke, tretji so tekli na smučeh, opazili pa smo celi nekatere, ki so se po jezeru vozili z motornimi sanmi! Hm, moja prva misel je bila: "Waaaw!", druga: "Norci!", tretja pa: "Ampak potem že mora biti dovolj trden." Opogumili smo se in previdno stopili na ledeno gladino Šmarjaka. Ker ga obiščemo večkrat, smo točno vedeli, da v tistem predelu voda ni globlja od 20 cm, tudi če bi se nam led vdrl. Občutek je bil že tukaj prav adrenalinski. V moževih očeh in po njegovem nasmešku sem razbrala, da se je tudi v njem zbudil otrok. Ker nismo načrtovali tega izleta, nismo bili primerno oblečeni in tako sva si samo Emo, ki je imela zimske hlače, podajala po ledu in gospa se je celo nasmejala. Bučka moja mala. Na koncu je nisva mogla spraviti domov, a sva vedela, koliko moramo prehoditi nazaj do avta in da pot ne bo nič kaj prijetna, za nikogar od nas, če bomo hodili po tem, ko bo sonce že zašlo. 

prvi previdni koraki na zaledenelem Šmartinskem jezeru

Zimske radosti smo želeli deliti s sorodniki, zato smo se odpravili na obisk k Emini sestrični in bratrancu. K njim je lani poleti prišla nebogljena srnica, ki bi brez njihove pomoči zagotovo poginila. Zdaj nadomešča hišnega psa. Prav res, saj skače po dvorišču in se pusti božati, pokuka v stanovanje ali se pogreje v hlevu, zahaja pa tudi v svoj prvotni dom - gozd. Že takoj, ko smo se prišli sankat in smučat, nas je prišla pozdravit. Meni se ni pustila božati, Emi pa, saj ima raje družbo otrok. V srcu občutim toplino, ko lahko od blizu opazujem divjo žival, toplo pa mi je tudi, ker vem, da so še ljudje, ki živalim pomagajo, saj je vse preveč takih, ki so do njih grobi. 

K jezeru smo se vrnili čez teden dni, tokrat bolje opremljeni: oblečeni kot za na smučanje in s sankami. Mislila sva, da se bomo s sanmi spuščali po nasipu, ki zajezuje jezero, a se Ema sankanja  boji in prav nič ne uživa, ampak celo joče. Zato smo šli na jezero! Ja, tudi jaz, gospa Nemarampresenečenj, gospa Nespontana, gospa Zihr. Mož je sicer potreboval kar nekaj časa, da me je prepričal in skoraj skregala sva se, ko sem vztrajala, da mi tudi otroka ne bo zvlekel tja gor, ker kaj pa če ... Me je pa mikalo, priznam. Potem sem nekaj poti prehodila po trdnih tleh, in ker se res ni nič zgodilo nikomur, ki je bil na jezeru (pa jih tudi tokrat ni bilo malo), sem se odločila, da prehodim nekaj metrov ob obali. In še nekaj in še nekaj ... Noro! Kar po jezeru hodim! Aaaaaaaaa! V meni so se mešali občutki strahu, pričakovanja, vznemirjenja, igrivosti, na eni rami mi je sedel hudiček, ki mi je prigovarjal, da se lahko kaj zgodi, z druge pa mu je oporekal angelček, ki me je spodbujal, naj se prepustim in uživam. Huda bitka je bila! :) Zmagal je angelček. :) Šli smo čez jezero. Občutki so bili neverjetni. Pogled pa hecen in nenavaden, saj redko vidiš ljudi prav na površini vode. Bilo nam je celo tako všeč, da smo se vrnili že naslednji dan in zraven povabili še prijatelje, s katerimi smo se sankali, drsali (brez drsalk sicer), si otroke podajali po ledu in se potem po kopnem sprehodili še do kolikor je meni znano edinega dela, kjer se voda še ni spremenila v led in to izkoriščajo race in kakih 40 labodov, ki so zdaj vsi zbrani v tistem majhnem bazenčku in ob njem na ledeni plošči. Mislim si, da si gredo že kar malo na živce, saj imajo sicer na razpolago celo širno jezero, zdaj pa nekaj deset kvadratnih metrov.

Očitno nam je te dni ful dogajalo, saj je Ema sama od sebe, ko smo se vrnili, začela plesati. Oziroma najprej je govorila, da telovadi, kot to počnejo v vrtcu in nama je kazala vaje, ki so se kmalu spremenile v ples ali bolj kot nek performans. Itak je želela, da se ji pridruživa in mislim, da sem se ji tokrat precej prej kot bi se ji mogoče običajno. Ponavljala sem njene gibe in tako dobro se ji je zdelo, ker je bila ona glavna. Vse skupaj je zgledalo ful hecno, a sva oba s ponosom v očeh gledala svojo pikico, ki se nama je seveda zdela nadarjena za ples in ritem. :) Nazadnje smo se vsi vrteli o dnevni sobi, plesali smo na otroške pesmice, skladbe, ki so se trenutno vrtele po radiu in nekaj takih po našem izboru, ki smo jih našli na internetu. Včeraj smo to ponovili - tokrat namenoma. Obljubila sva ji, da se ji po jedi pridruživa, sicer bi najraje zdirjala na plesišče že pred obrokom. Kmalu smo se vsi trije vrteli po dnevni sobi in bolj ali manj uspešno lovili ritem, drug drugega in se izogibali vogalov pohištva. Želela sva ji pokazati, kako se pleše v paru, pa naju je na vsak način vlekla narazen. :) 

Tokrat se je naveličala precej hitreje kot prejšnji dan, midva pa sva ravno padla notri. Na tepihu v svojem igralnem kotičku je s knjigami določila meje njene hiške in nekaj časa sama barvala pobarvanke, gledala knjigice in skrbela za svoje tri dojenčke, potem pa me je povabila na obisk. Odmaknila je eno knjigo, da sem lahko vstopila, potem pa sva po skupnem barvanju pobarvanke nekako spontano prišli na idejo, da bom jaz dojenček. Tako sem sedela na tleh in se drla. Prav tečno. :) Nekaj časa sem gledala knjigice, potem sem jih začela gristi, stresla sem lonček barvic (ki jih je Ema takoj sama od sebe pobrala, ha, če jih pa sama strese, se pa to redko zgodi) in si jih zatikala v lase, težila, da sem lačna, govorila nerazločno, dojenčkasto, pa me je kar dobro razumela, tudi potolažila me je, nahranila, zabavala in objela, le usklajevanje nereda, ki sem ga ustvarjala in skrb zame ter odgovorjanje na moje potrebe ji niso šli najbolje od rok. Se je pa videlo, da je vlogo mamice vzela resno, da ji odgovornost prija in da včasih ne ve, katerega opravila naj se loti prej. Ni lahko skrbeti za dojenčka, ja! :) Vključil se je mož, ki je pomagal pri koordinaciji in zamenjani vlogi sta bili še en dogodek, ki se je v naši hiši zgodil spontano, bil pa je povsem odbit, nenavaden in zanimiv. Zame, za Emo, za Bojana. Za nas. Za našo družino.

Deja je dojenček, Ema pa mamica

2 v 1: ideja za izlet in obisk poročnega sejma na Bledu

Ker vem, da je tukaj tudi veliko bodočih nevest ali tašč ali poročnih prič, bi vam rada povedala, na kaj se pripravljam te dni (in zato Kuhartnica malo počiva - kar pa ne pomeni, da se pri nas nič ne dogaja, hehe, dopoldne ustvarjam, snujem, načrtujem, premišljujem, režem, lepim, šivam, slikam, preverjam, odgovarjam na maile, pakiram ... popoldne pa mi pri vsem tem pomagata tudi Ema in Bojan, vmes pa seveda še skuhamo in pojemo, se igramo, pojemo, slikamo, barvamo, pospravljamo pa res samo nujne stvari in imamo bombo v stanovanju :)).

Torej, pripravljam se na sodelovanje na poročnem sejmu na Bledu, ki bo v soboto, 4. 2., potekal v hotelu Astoria od 10.00 do 19.00. 

Ko sem bila pred nekaj dnevi tam, sem pozabila pokukat k jezeru, da bi videla, ali res tudi ta zmrzuje. Tako lahko to pridete preverit sami, s seboj pa seveda vzemite družino in si privoščite izlet na Bled, ki je - vsaj zame - enostavno čudovit v prav vsakem letnem času in vremenu. Po sprehodu ob jezeru, opazovanju rac in labodov ter sladkanju s kremšnito se sprehodite še do hotela Astoria, kjer bo drugič zapored potekal poročni sejem. Vstopnine ni, predstavilo pa se nas bo več kot 20 ponudnikov različnih poročnih storitev. 

Tudi sama sem se poročila na Bledu, ker me nanj veže ogromno lepih spominov. Vse, ki se nameravate poročiti na tem krasnem koščku naše zemljice, le imejte v mislih, da je Bled popularna turistična in poročna točka, zato se lahko zgodi, da bo izbrana lokacija zasedena in zato ni odveč priti na ogled in si prostor kar rezervirati. ;)

Za več informacij pa kliknite na hotel Astoria ali njihovo FB stran.

A se vidimo? :)

Ideja za izlet: Minicity - prostor, od koder ne boste mogli spraviti otrok domov

 
Že nekaj časa sem imela nagledan Minicity, mesto v malem za otroke, kjer se ti lahko preizkusijo v vlogi prodajalcev, frizerjev, zidarjev, voznikov avtobusa, gasilcev, policistov, zobozdravnikov in še mnogo drugih poklicev. Decembra, med prazniki, ko smo čas preživljali, kot si močno želim, da bi ga večkrat, to je družinsko, smo se odpravili še mi pokukat v to mesto. Ema se namreč zelo rada igra, kot da je zdravnica (ali pacientka) in trgovka. Aja, pa mamica vsem svojim trem otročkom, seveda. :) Skratka, zelo se vživi v različne vloge in zato se mi je zdelo, da je za obisk Minicityja stara ravno prav.

Nisem si čisto dobro predstavljala, kako vse skupaj sploh zgleda, saj tudi na njihovi spletni strani nisem našla fotografij, ki bi mi dovolj nazorno prikazovale celoten prostor, sem pa opazila, da ima Minicity zdaj novo spletno stran, ki je zelo privlačna in slikovita. Tako smo se pač prepustili, doma pa smo naštudirali le, kje ga najdemo in koliko evrčkov moramo vzeti s seboj. :) Prijetno sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da vstopnica za otroka, starega do treh let, stane 5 €, v to ceno pa je že vključen en spremljevalec. Za dodatnega spremljevalca smo odšteli še 3 € in tako nas je obisk stal le 8 €. Prišli smo zgodaj popoldne in lahko smo ostali do konca, to je do 8. ure zvečer. Prijazna receptorka nam je razložila, kako vse poteka in nas celo povabila, da najprej naredimo en krog, da se razgledamo in šele potem odločimo za nakup vstopnic. Seveda nam ni bilo treba kaj dosti razmišljati - kupili smo jih in bunde in torbo spravili v garderobo, kar se mi zdi zelo priročno, potem pa smo se podali raziskovat to kreativno mesto.

V Minicityju smo ostali več kot 4 ure, česar nikakor nisem pričakovala in planirala, tako da smo bili že kar lačni. Svojo hrano smo imeli v avtu, kamor pa nismo mogli, saj izhodi niso dovoljeni. Super bi bilo, če bi lahko skočili ven, saj je to včasih preprosto nujno - recimo kaj pojest ali pa po rezervna oblačila, če se zgodi kakšna nesreča - v tem primeru bi se verjetno uspeli dogovoriti, a se nam ni bilo treba, saj je vse potekalo gladko. :) Omaric je v garderobi veliko, a je bilo takrat, ko smo mi obiskali Minicity, prav tako dosti obiskovalcev, saj so bile zimske počitnice.

Lahko bi kaj pojedli in popili v Minicityjevi kavarnici in slaščičarnici, a prvič niti nismo uspeli misliti na hrano (sploh ne Ema! :)), poleg tega pa nam je bolj teknilo nekaj toplega, sladica pa mogoče za čez. Tako smo prigriznili samo kolaček s pladnja, ki so ga animatorke nosile okoli, ko so jih otroci spekli v pekarni.

In kakšen sploh je Minicity? To me je najbolj zanimalo. Gre za prostor v BTC-ju, v hali A, čisto na koncu. Vhod je z zunanje strani, označen pa je zelo dobro in že od daleč viden in razpoznaven po veselih odtenkih. Mi smo prišli skozi halo in smo že od daleč videli izobesene likovne izdelke otrok, kar mi je bilo zelo všeč. Potem smo sledili puščicam, ki so nas pripeljale do vhoda. Naravnost smo zagledali recepcijo, na levi kavarno, na desni pa pisan, razgiban, okrašen prostor, ki je zgledal kot dve ulici. Mimo osrednjega prostora sta vodili dve "cesti", na vsaki strani pa so bile hiške - sobe, v katerih so bili predstavljeni različni poklici, v vsaki drug.

Najprej smo se ustavili v hiški, kjer se otroci lahko preizkusijo kot zidarji, tesarji, vrtnarji. Ema je med vožnjo v Ljubljano spala in se do trenutka, ko sva ji želela pokazati zidake, kladivo, žeblje in drugo orodje, še ni povsem zbudila in ni bila najbolje razpoložena. Spodnje fotografije pa so z obiska Minicityja dobrih 14 dni kasneje, ko sta jo tja peljala moja starša.

Potem smo obiskali trgovino, kjer otroci lahko nakupujejo in - kar je res super - se preizkusijo v vlogi blagajnikov! Mislim, da smo se tukaj zadržali najdlje, saj je Ema želela nakup opraviti večkrat, predvsem pa je komaj čakala, da bo lahko spet skenirala izdelke in jih zaračunala. Komaj sva jo prepričala, da gremo pogledat še v naslednjo! In tako je bilo skoraj v vsaki hiški. :)

Tukaj se je lahko oblekla v čistilca in pometala tla. V tej hiški se otroci učijo ravnanja z odpadki in o tem, kako jih lahko ponovno uporabimo. To se mi v dobi plastičnih odpadkov, ki končajo sredi oceana in nenazadnje spet v nas samih, zdi zelo pomembno!

Zelo zanimivo in originalno je bilo v zobozdravstveni ambulanti, kjer sem sedla na čisto pravi stol, Ema je oblekla zdravstveno haljico in "Aaaaaaaaaaa!" sem morala odpreti usta, da mi je gospa zobozdravnica pregledala zobe. :)

Imeli smo tudi super priložnost ponoviti, kako se pravilno umivajo zobki.

Od vsega je bilo našemu otroku najbolj všeč v policijskem avtomobilu! Ja! :)

Takole simpatično je opremljen oder Minicityja, ki je bil v tem prazničnem času tudi lepo okrašen, zaradi udobnih foteljev in knjižne police pa me je spominjal na dnevno sobo in me vabil, ko je Ema še vedno vozila policijski avto.

V naslednji hišici sva z Emo kuhali in pekli.

Spekli sva torto in jo postregli ter se posladkali.

Potem je bilo pa treba posodo seveda tudi pomiti.

Naša navihanka se je preiskusila tudi kot voznica avtobusa mestnega prometa! :)

Za otroke lepo skrbijo animatorji, ki so razporejeni po različnih hiškah, po zvočniku pa tudi obveščajo obiskovalce Minicityja o delavnicah, ki trenutno potekajo. Takrat se vsuje kopica otrok, ki želijo prisostvovati na izkustvenem dogodku, kjer tudi sami lahko ustvarjajo, mešajo, lepijo, barvajo, prelivajo, iščejo pravilne odgovore, se učijo slediti navodilom, sodelovati v skupini, navezovati stike z nepoznanimi ljudmi, na koncu pa še uživajo v sadovih svojega dela.

Ema se je pridružila delavnici peke kolačkov v pekarni ob trgovini. Animatorka je otroke lepo vodila skozi preprost recept in všeč mi je bilo, da je predvsem njih spraševala, katere sestavine vse potrebujemo za peko kolačkov. Skupaj so ugotavljali tudi zakaj. In kako. In vsak otrok, čeprav je bilo prisotnih okoli 10, je prišel na vrsto, da povonja, pomeša, strese, doda, zajame, pomoči, nadeva ...

Nekaj delavnic sva se udeleželi skupaj, saj je Ema kljub vsemu še nekoliko majhna in ji je pri določenih nalogah prav prišla moja pomoč. Pri čebelarjih sva izdelali nekaj čebelic, ki so se spremenile v magnetek za na hladilnik,

v hiši barv pa sva oblekli pajaca, si nadeli kapo, zaščitili čevlje in šli na delo - pleskat steno. :) S čisto pravo pleskarsko barvo sva skupaj z drugimi otroki prepleskali del hiške.

Čisto proti koncu se je preizkusila še v njej ljubi dejavnosti - likanju. :)

 Skozi otroško kreativno mesto se vije cesta, po kateri se otroci lahko vozijo z majhnimi avtomobilčki - poganjalci, obiskovalci hodijo čez zanimive zebre in uživajo v privlačni podobi, ki jo dodajo še vsi okraski in letnemu času primerno sneg na oznakah.

Vseh kotičkov nismo obiskali, ker nam je zmanjkalo časa, predvsem pa nam(a) je krulilo v želodčku. Ema je bila navdušena nad vsako hiško in stežka sva jo spravila v naslednjo. Vsekakor bi z veseljem še ostala in ravno zato sem bila vesela, ko sta moja starša predlagala, da Minicity obišče še z njima. Pri drugem obisku baje ni bila tako dobro razpoložena - očitno smo obisk ponovili nekoliko prehitro in ji ni bilo tako zanimivo, so pa obiskali nekaj hišk, ki jih mi nismo in je bilo to novo zanjo. Še vedno pa je bil baje najbolj aktualen policijski avto. :)

Ideja za izlet v Minicity se je izkazala za zelo dobro in ob pravem času - tako po starosti naše navihanke kot letnem času, ko mi ni bilo žal, da dan preživljamo v zaprtem prostoru, saj je bilo zunaj precej mrzlo in zato nič kaj prijetno za dlje časa. Prav tako me ni motilo, da je bilo ob našem obisku več obiskovalcev, ker so bile zimske počitnice, saj je tako Ema lahko sodelovala z drugimi otroki in pri delavnicah, ki so jih pripravili animatorji.

Ker živimo v času, ko ima večina dovolj vseh materialnih dobrin, mogoče pa nam primanjkuje česa drugega, recimo časa za druženje z nam dragimi ali celo s samim sabo, včasih človek res ne ve več, kaj bi podaril za rojstni dan otrok sorodnikov in prijateljev ali za praznike. Pred časom sem se odločila, da bodo naša darila večinoma le še doma izdelana (kar so v veliki meri že nekaj časa) ali pa bomo obdarovancem podarili doživetje. In obisk Minicityja je zagotovo na seznamu idej za darila.

Umetnica narava: ivje

Te dni so okoliški hribi pobeljeni - pa ne od snega, ampak ivja. Tako je mrzlo, večinoma le malo nad ničlo ali celo sploh ne tudi čez dan, da se pokrajina in vsak delček nje odene v bel plašč. 

Pred nekaj tedni sem se zbudila v povsem belo jutro - ivje je segalo vse do nižin. Pogled je bil veličasten, a vseeno že poznan prizor. Že skozi okno sva s hčerko opazovali, kako je mrzlo zunaj in se pogovarjali, da se temu pojavu reče ivje, pravo lepoto pa sem spoznala, ko sva se odpravili od hiše do avta. Ob poti namreč raste par sadnih dreves, tako da sva lahko veje videli čisto od blizu. In kar je bilo na njih, me je prevzelo! Na njih so bile prave ledene špice! Ko sva se jih dotaknili s prstom, so se stopile, kar izginjale so pred najinimi očmi. Bilo jih je vse polno in očarana sem hčerki začela govoriti, kam vse naj še pogleda, da bo ja videla to lepoto narave, saj sem vedela, da se tak pojav ne zgodi ravno vsak dan. Spomnim se, da sem bila enkrat že tako navdušena nad stvaritvami narave. Samo sekundo, da poiščem objavo, ker jo moram še enkrat pokazati! Pravzaprav sta kar dve: ta in ta. :)

No, želela sem povedati, da seveda nisem mogla ne fotografirati! :) Ko sem hčerko oddala v vrtec, sem šibala po fotoaparat, da ne bi slučajno česa zamudila, saj se lahko vreme hitro spremeni. Vse me je počakalo, saj se sonce ni prikazalo še kar nekaj časa. Kar brez rokavic in v nekoliko neprimerni obutvi sem šla fotografirat veje sadnih dreves, ki sva jih prej opazovali, potem pa so me prav poklicala še drevesa pod hišo in tista naprej ob poti in tako dalje in hitro je minila kakšna ura. Čeprav me je že res zeblo, mi ni žal niti trenutka, saj že kmalu ni bilo več enako, potem pa ne duha ne sluha o tej čudoviti naravni dekoraciji.

Med hojo, ko sem imela mir, tišino in okolico le zase, sem razmišljala, kako se mi v teh prazičnih dneh trudimo okrasiti naše domove in uporabljamo vse sorte pripomočke in materiale, da bi nam čim bolje uspelo. Narava pa nima nič, nobenih škarij, blaga, papirja, lepila, pa ustvari take čudeže! Počutila sem se tako majhno in nemočno v primerjavi z vsemogočno naravo. 

O dekoraciji sem verjetno razmišljala tudi zato, ker je to pač moje delo in o tem tako ali drugače razmišljam ves čas, saj sem stilistka unikatnih porok. Prav točno to ivje je bilo tudi povod za mojo prvo objavo na blogu Idejka, kar sta tudi moje ustvarjalno ime in znamka, ko kar nisem vedela, o čem naj napišem ravno prvo objavo, potem pa mi je pomagala narava. :) Če ste bodoča nevesta, ali samo razmišljate, da bi se nekoč poročili, ali pa če poznate kakšno, ki bo postala soproga, vas vabim, da si blog Idejka tudi preberete ali pa ga pošljete bodoči nevesti. ;)

Zdaj pa bi vam čisto zares rada pokazala, kaj sem fotografirala in zanima me, če bo tudi vas prevzelo tako, kot je mene. :)

 

No, a ni čudovito?