DIY snežna krogla - zabava zagotovljena

Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)

Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.

Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)

Lepota odbitih spontanih družinskih trenutkov

Je pač tako, da kot družina ne preživimo skupaj veliko časa. Vsaj tistega v pravem pomenu besedne zveze ne. In vsaj ne toliko, kot si želim, da bi ga. Ko smo vsi trije skupaj, je namreč dinamika povsem drugačna, kot če je le eden od naju z otrokom ali seveda če sva samo midva z možem. Super je imeti kdaj čas zase, pa za partnerja, pa za otroka, posebno kategorijo pa si zasluži družina. In to ne moja, ne njegova, ampak najina.

Vedno sem veljala za precej zrelo za svoja leta (ne glede na to, katera leta so to bila :)), sem znala pa biti tudi otročja, navihana, zvedava ali naivna kot otrok. Zdi se mi, da odkar sem mami, ni toliko prostora za "nezrelost", ampak imam občutek, da naj bi midva, ki sva odrasla, temu primerno tudi ravnala, ukrepala, živela itd. Moja resnost in introvertiranost sta del mene, to sem jaz in sama sebe sem vajena, drugi se tudi prej ko slej navadijo (včasih pa se kakšni odnosi tudi ohladijo, razrahljajo in nazadnje prekinejo) in na tak način prav lepo in dobro funkcioniram. 

Ampak veste, kaj? Včasih pa tako paše postati spet otrok za nekaj časa! Spoznavam, da si mogoče to premalokrat dovolim in me občasno preveč vodi občutek, da naj bi bila odrasla. 

Prav pretekli tedni pa so bili zame pravi zasuk vsakdanjosti, dobrodošla sprememba in obuditev spominov na otroštvo. Že med decembrskimi prazniki, ko je na vsakem koraku potekala kakšna prireditev, sva se s hčerko pridružili rajanju s pravljičnimi junaki iz Pravljične dežele v Celju. Sicer je mala precej samostojna in upa ogovoriti tudi ljudi, ki jih prvič vidi, ji ob množici otrok in neznanih bitij, ki so se držali za roke in hodili v krogu ni bilo preveč prijetno in je želela, da grem z njo. Tako sva najprej nežno migali ob zvokih otroških pesmic na robu kroga plesalcev, v varnem zavetju staršev, ki so čakali in opazovali svoje nadebudneže, in ostalih obiskovalcev prazničnega Celja. Bilo ji je všeč, želela je biti še tam in tako sva se sčasoma obe sprostili in se pomaknili bližje otrokom in pravljičnim vilam in snežakom, ki so naju nazadnje tudi povabili medse. Kljub vsemu se ni želela spustiti iz mojega naročja na tla. Rajali sva in plesali in peli otroške pesmice. Jaz sem jih. Saj ne da doma ne pojemo, otroške pesmice pojem zadnji dve leti in pol čisto vsak dan, vsaj zvečer pri uspavanju, a me nihče, razen moje hčerke, ki ji je petje namenjeno, ne posluša. In ne gleda mojih plesnih korakov na Žiga žaga, poje žaga. :) Tokrat pa sva se prepustili in nazadnje prav uživali!

rajanje s pravljičnimi junaki v Pravljični deželi v Celju

In kdaj odrasli spustimo zavore in se predamo razposajenim doživetjem, ki nas spominjajo na otroštvo? Mislim, da v bazenu, na morju ali v jezeru ter ko zapade sneg! A ni res? Takrat čofotamo ali se kepamo vsi, mladi in stari. Odrasli se pridružimo malčkom in uživamo. Ko je pri nas zapadel sneg, sva bila z možem še bolj vesela kot Ema! Prepričala (komaj) sva jo, da smo šli ven, čeprav je bilo že temno, in naredili snežaka. Takega pravega, velikega, saj se je sneg odlično sprijemal in kepe so se hitro večale. Na glavo smo mu poveznili star lonec in v roko je dobil metlo. Za oči, usta in gumbe smo uporabili kamenje, ki smo ga izkopali izpod snega, nos pa je imel iz čisto pravega korenja! Ema je že zelo kmalu začela sitnariti za notri, midva pa sva kar valjala sneg, dodajala, gladila, gradila, dokler ni na našem dvorišču stal gospod Snežak.

naš prvi snežak to zimo

Naslednji dan smo naredili še enega manjšega in se sankali po snegu. Moža sem prepričala, da mi je večjo vrečo napolnil s senom, da sem sedla nanjo in se spustila po bregu. Slišali so me vsi sosedi! :) V trenutku sem odplavala enih 20 let nazaj, ko smo z otroki iz sosednjih stanovanj pritekli ven, takoj ko je zapadel sneg. Najbolj se spomnim, da smo iz snega naredili ogromne kupe (oziroma so nam jih atiji, ki so pridno skidali vsak svoj parkirni prostor, malo je pomagal pa še plug, ki je splužil cesto :)) in skalali v njih z garaže ali pa naredili bunkerje in tunele. Ampak takrat je bilo res veliko snega in med posameznimi bunkerji so bili res pravi rovi. Zakon! 

in še drugi sneženi mož

In kako je šele lepo, ko do odbitih družinskih trenutkov pride kar samo od sebe, nepredvideno in nenačrtovano. Ker tisti načrtovani dostikrat sploh ne izpadejo, kot si človek zamisli. Zadnjič smo se vračali z zabave za rojstni dan Emine sovrstnice, ko je sijalo sonce in zunaj je bila res prava zimska idila. Srce mi ni pustilo, da bi šli kar domov. Prepričala sem ju, da smo zavili proti jezeru in komaj smo našli parkirni prostor, toliko ljudi je bilo enakih misli kot jaz. Sank žal nismo imeli s sabo, zato smo pot do jezera prehodili, kar je bil za naju kar izziv, saj sva morala ves čas prepričevati in navduševati otroka, ki bi kljub vsem lepotam šel najraje direktno domov. No, nekako smo uspeli priti do jezera, ko smo osupnili: jezero je bilo povsem zamrznjeno. Govorim o Šmartinskem jezeru, ki je eno večjih umetnih jezer v Sloveniji, ne o neki malo večji mlaki. Baje večkrat zamrzne, a jaz sem ga videla prvič in četudi sem že večkrat videla zamrznjeno Blejsko jezero, me vedno znova prevzame. In na jezeru je bilo polno ljudi! Eni so se sprehajali, drugi so za seboj vlekli sanke, tretji so tekli na smučeh, opazili pa smo celi nekatere, ki so se po jezeru vozili z motornimi sanmi! Hm, moja prva misel je bila: "Waaaw!", druga: "Norci!", tretja pa: "Ampak potem že mora biti dovolj trden." Opogumili smo se in previdno stopili na ledeno gladino Šmarjaka. Ker ga obiščemo večkrat, smo točno vedeli, da v tistem predelu voda ni globlja od 20 cm, tudi če bi se nam led vdrl. Občutek je bil že tukaj prav adrenalinski. V moževih očeh in po njegovem nasmešku sem razbrala, da se je tudi v njem zbudil otrok. Ker nismo načrtovali tega izleta, nismo bili primerno oblečeni in tako sva si samo Emo, ki je imela zimske hlače, podajala po ledu in gospa se je celo nasmejala. Bučka moja mala. Na koncu je nisva mogla spraviti domov, a sva vedela, koliko moramo prehoditi nazaj do avta in da pot ne bo nič kaj prijetna, za nikogar od nas, če bomo hodili po tem, ko bo sonce že zašlo. 

prvi previdni koraki na zaledenelem Šmartinskem jezeru

Zimske radosti smo želeli deliti s sorodniki, zato smo se odpravili na obisk k Emini sestrični in bratrancu. K njim je lani poleti prišla nebogljena srnica, ki bi brez njihove pomoči zagotovo poginila. Zdaj nadomešča hišnega psa. Prav res, saj skače po dvorišču in se pusti božati, pokuka v stanovanje ali se pogreje v hlevu, zahaja pa tudi v svoj prvotni dom - gozd. Že takoj, ko smo se prišli sankat in smučat, nas je prišla pozdravit. Meni se ni pustila božati, Emi pa, saj ima raje družbo otrok. V srcu občutim toplino, ko lahko od blizu opazujem divjo žival, toplo pa mi je tudi, ker vem, da so še ljudje, ki živalim pomagajo, saj je vse preveč takih, ki so do njih grobi. 

K jezeru smo se vrnili čez teden dni, tokrat bolje opremljeni: oblečeni kot za na smučanje in s sankami. Mislila sva, da se bomo s sanmi spuščali po nasipu, ki zajezuje jezero, a se Ema sankanja  boji in prav nič ne uživa, ampak celo joče. Zato smo šli na jezero! Ja, tudi jaz, gospa Nemarampresenečenj, gospa Nespontana, gospa Zihr. Mož je sicer potreboval kar nekaj časa, da me je prepričal in skoraj skregala sva se, ko sem vztrajala, da mi tudi otroka ne bo zvlekel tja gor, ker kaj pa če ... Me je pa mikalo, priznam. Potem sem nekaj poti prehodila po trdnih tleh, in ker se res ni nič zgodilo nikomur, ki je bil na jezeru (pa jih tudi tokrat ni bilo malo), sem se odločila, da prehodim nekaj metrov ob obali. In še nekaj in še nekaj ... Noro! Kar po jezeru hodim! Aaaaaaaaa! V meni so se mešali občutki strahu, pričakovanja, vznemirjenja, igrivosti, na eni rami mi je sedel hudiček, ki mi je prigovarjal, da se lahko kaj zgodi, z druge pa mu je oporekal angelček, ki me je spodbujal, naj se prepustim in uživam. Huda bitka je bila! :) Zmagal je angelček. :) Šli smo čez jezero. Občutki so bili neverjetni. Pogled pa hecen in nenavaden, saj redko vidiš ljudi prav na površini vode. Bilo nam je celo tako všeč, da smo se vrnili že naslednji dan in zraven povabili še prijatelje, s katerimi smo se sankali, drsali (brez drsalk sicer), si otroke podajali po ledu in se potem po kopnem sprehodili še do kolikor je meni znano edinega dela, kjer se voda še ni spremenila v led in to izkoriščajo race in kakih 40 labodov, ki so zdaj vsi zbrani v tistem majhnem bazenčku in ob njem na ledeni plošči. Mislim si, da si gredo že kar malo na živce, saj imajo sicer na razpolago celo širno jezero, zdaj pa nekaj deset kvadratnih metrov.

Očitno nam je te dni ful dogajalo, saj je Ema sama od sebe, ko smo se vrnili, začela plesati. Oziroma najprej je govorila, da telovadi, kot to počnejo v vrtcu in nama je kazala vaje, ki so se kmalu spremenile v ples ali bolj kot nek performans. Itak je želela, da se ji pridruživa in mislim, da sem se ji tokrat precej prej kot bi se ji mogoče običajno. Ponavljala sem njene gibe in tako dobro se ji je zdelo, ker je bila ona glavna. Vse skupaj je zgledalo ful hecno, a sva oba s ponosom v očeh gledala svojo pikico, ki se nama je seveda zdela nadarjena za ples in ritem. :) Nazadnje smo se vsi vrteli o dnevni sobi, plesali smo na otroške pesmice, skladbe, ki so se trenutno vrtele po radiu in nekaj takih po našem izboru, ki smo jih našli na internetu. Včeraj smo to ponovili - tokrat namenoma. Obljubila sva ji, da se ji po jedi pridruživa, sicer bi najraje zdirjala na plesišče že pred obrokom. Kmalu smo se vsi trije vrteli po dnevni sobi in bolj ali manj uspešno lovili ritem, drug drugega in se izogibali vogalov pohištva. Želela sva ji pokazati, kako se pleše v paru, pa naju je na vsak način vlekla narazen. :) 

Tokrat se je naveličala precej hitreje kot prejšnji dan, midva pa sva ravno padla notri. Na tepihu v svojem igralnem kotičku je s knjigami določila meje njene hiške in nekaj časa sama barvala pobarvanke, gledala knjigice in skrbela za svoje tri dojenčke, potem pa me je povabila na obisk. Odmaknila je eno knjigo, da sem lahko vstopila, potem pa sva po skupnem barvanju pobarvanke nekako spontano prišli na idejo, da bom jaz dojenček. Tako sem sedela na tleh in se drla. Prav tečno. :) Nekaj časa sem gledala knjigice, potem sem jih začela gristi, stresla sem lonček barvic (ki jih je Ema takoj sama od sebe pobrala, ha, če jih pa sama strese, se pa to redko zgodi) in si jih zatikala v lase, težila, da sem lačna, govorila nerazločno, dojenčkasto, pa me je kar dobro razumela, tudi potolažila me je, nahranila, zabavala in objela, le usklajevanje nereda, ki sem ga ustvarjala in skrb zame ter odgovorjanje na moje potrebe ji niso šli najbolje od rok. Se je pa videlo, da je vlogo mamice vzela resno, da ji odgovornost prija in da včasih ne ve, katerega opravila naj se loti prej. Ni lahko skrbeti za dojenčka, ja! :) Vključil se je mož, ki je pomagal pri koordinaciji in zamenjani vlogi sta bili še en dogodek, ki se je v naši hiši zgodil spontano, bil pa je povsem odbit, nenavaden in zanimiv. Zame, za Emo, za Bojana. Za nas. Za našo družino.

Deja je dojenček, Ema pa mamica

Domišljijska igra s plastelinom iz peska: polžji grad

Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.

Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!

Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)

Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.

Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

Plastelin s peskom, o katerem sem prvič pisala tukaj, našli pa boste tudi recept zanj, je pri nas zelo aktualen in priljubljen za preganjanje dolgčasa. Uporabili sva ga že na več načinov, všeč pa mi je tudi, da ga lahko enostavno vzamemo s seboj, če gremo na počitnice. Rada ji ga ponudim, ko ji ob dolgih zimskih ali deževnih popoldnevih pade koncentracija in včasih ne ve, kaj bi sama s sabo in ji ni nič več zanimivo. Včasih pomaga tudi, da se greva žogat kar v stanovanju, lovit ali obmetavat z blazinami, a ker to vedno ni mogoče, se mi zdi plastelih super zanjo, ker zelo rada gnete, trga, valja, stiska ... in se tako res sprosti in ponavadi čist pade notr. :)

Tokrat sva z Emo na sprehodu nabrali prazne polžje hišice, ki sva jih potem uporabili pri igri v kombinaciji s plastelinom s peskom. Tega plastelina nisem obarvala, zato je ostal naravne rjavkaste barve, kakršne je mivka, ki sem jo uporabila za ta plastelin. Vzela sem kar nekaj tiste za v peskovnik. Plastelin take barve je bil ravno pravšnji za telesa polžev.

Najprej sem ji ponudila flomastre, s katerimi je polžje hišice porisala. Pri tem ji je bilo bolj zanimivo odpiranje in zapiranje pokrovčkov na flomastrih, saj je ugotovila, da se barvno ne skladajo in jih je potem sortirala. :) Nekaj hišic sva le porisali. Tokrat ji nisem oblekla umetniške haljice, ki ji jo sicer vedno, ko slikava, sploh z akrili, ki se z oblačil ne dajo sprati. Flomastre sem za zdaj še skoraj vedno uspela odstraniti, res pa je, da je odvisno, iz kakšnega materiala ali barve je oblačilo ter katere flomastre uporabimo. Ne spomnim se več točno, katero znamko flomastrov smo kupili, saj jih imamo že približno 2 leti, gre pa za običajne otroške flomastre.

Med risanjem poljubnih vzorčkov se je s polžki tudi pogovarjala ali razlagala, kaj počne. Flomaster se na polžje hišice ne prime najbolje, zato sva imeli na koncu roke precej pisane, saj se je barva odtisnila na kožo. Z vodo in milom sva barvo flomastrov sprali z rok.

Sama od sebe je začela polžje hišice razporejati po velikosti in jih postavljati v vrsto. Opažam, da to zadnje čase rada počne tudi z drugimi predmeti. Najbolj luštna je takrat, ko ima dva enaka predmeta, enega manjšega in enega večjega. Večjemu pravi mamica, manjšemu pa dojenček. :)

No, in končno vam lahko pokažem najine polžke. Iz plastelina s peskom sva oblikovali svaljke in nanje položili porisane polžje hišice. A niso originalni? :)

Preprost in očarljiv adventni venček

Odkar imam Emo, se tako rada lotim priprave praznične dekoracije skupaj z njo. Mislim, da to da pravi čar praznikom - da skupaj ustvarjava in preživljava čas ob aktivnosti, ki nama je obema v veselje. Še bolje pa je, ko z izdelki razveseliva nama drage.

Lani sva izdelali takle adventni venček, ki je bil v osnovi izdelan iz slanega testa. To je tako preprosto in hitro za pripravo, rabimo pa le 3 sestavine, poleg tega pa je tako kot testo. Tudi letos me je mikalo, da bi izdelali tak venček, a rada poskusim kaj drugega, zato sem razmišljala in razmišljala (in to celo tako dolgo, da je bila prva adventna nedelja že mimo, hehe) in se domislila, da bom iz papirja izdelala osnovo, okraski pa bodo res iz slanega testa.

Zamesili sva slano testo, za kar sva potrebovali:
1 skodelico moke
1/2 skodelice soli
malo vode

Najprej sva v skledi premešali moko in sol, nato pa dolili nekaj žličk vode in mešali. Postopno sva dodajali vodo, dokler se niso sestavine lepo povezale in je testo postalo voljno, mehko in sva ga enostavno oblikovali.

Pomokali sva mizo in z valjarjem zvaljali testo. To sem naredila jaz, medtem ko je Ema gnetla košček testa. Nato sem ji ponudila nekaj modelčkov za piškote. Izbrala sem le modelčke osnovnih oblik: manjši in večji krog, zvezdico, srček.

Z modelčki sva izrezovali oblike. Ema večinoma ni pritisnila dovolj močno, zato sva morali izrez ponavljati. Ta se ni ujemal s prejšnjim, zato je imel prav vsak malo drugačen vzorček oz. obrobo.

Vmes se je Ema tudi igrala po domišljiji in postavljala modelčke v vrsto v kepo testa, oblikovali sva obroč, v katerega je zapikovala vilice.

Občasno je kar tako odtiskovala kroge v testo in tako po površini ustvarila naključen vzorec. Ko sva potem ven izrezali okraske, so imeli prav simpatičen potisk.

Iz ostankov, ki jih ni bilo več mogoče zvaljati, sva oblikovali kroglice in kačice. To sva naredili tako, da sva koščke testa s prsti na grobo oblikovali v kepico, da so se držali skupaj, to sva položili na zravnano dlan ene roke in jo z drugo, tudi zravnano, pokrili. Nato sva z dlanmi začeli krožiti in počasi se je izoblikovala bolj ali manj okrogla kroglica.

Za kačico sva vzeli malo več testa, ga na hitro stisnili skupaj v svaljek in ga med rokami valjali, da je nastala kačica.

Med ustvarjanjem je bilo Emi zelo zanimivo izsekovanje okraskov z modelčki, ne glede na količino testa, v katero jih je pritiskala. :)

Učila se je tudi uporabe noža kot pripomočka za odstranjevanje okraskov iz zvaljanega testa, kar ji je šlo presenetljivo dobro!

Okraske sva zlagali na pekač in jih pustili nekaj dni, da so se posušili. Vmes sem jih zložila na radiator in jih večkrat obrnila.

Potem pa sva se lotili barvanja okraskov za najin res preprost in očarljiv adventni venček.

Uporabili sva akrilne barve. Za to sva kot vedno pripravili delovni kotiček, oblekli umetniško haljico in iz omare privlekli čopiče, paleto in barve. Tokrat sem ji ponudila le belo, rumeno, rdečo in magento. Nekaj časa je Ema uporabljala čopič, potem je barvala kar s prsti. :)

Okraski so mi res fuuul všeč! Tako žarijo v teh barvah, da res pridejo do izraza in poživijo, razveselijo. Ful se mi zdi simpatično, da niso vsi enaki, pravilni, lepo oblikovani, ampak je vsak drugačen, vidi se, da je pri ustvarjanju sodeloval malček, nekateri so povsem naključnih in nerazpoznavnih oblik. Spet sem jih zložila v pekač, kjer so se čez noč posušili. Naslednji dan sem pripravila osnovo za najine očarljive venčke.

Priprava osnov za te venčke ne bi mogla biti bolj enostavna! Res! Uporabila sem reklamni papir in ga po dolgem zvila v svaljek. Ta svaljek sem zvila v krog in prilepila selotejp, da je vse držal skupaj. Krog sem položila na polo zelenega svilenega papirja in na sredini naredila par zarez v obliki zvezde.

Krog iz papirja sem namazala z lepilom v stiku - čisto tako, na hitro, ravno toliko, da se je prva plast svilenega papirja prijela nanj.

Razrezan papir na sredini sem zapognila proti krogu in trikotniki so se prilepili na krog.

Papir na zunanji strani kroga sem prav tako začela ovijati na krog.

In nadaljevala, dokler ni bil krog povsem prekrit s papirjem. Če se je kje še vedno malo videlo osnove, torej reklamnega papirja, se nisem preveč obremenjevala. Če vas to zelo moti, lahko kasneje tja prilepite okrasek ali pa venček ovijete v še eno plast svilenega papirja.

Razmišljala sem, kako zdaj papir fiksirati na obroč. Hm, hm, hm. V mislih sem imela lepilo, najbolj Mekol, s katerim bi premazala venček, ki bi se potem sušil in sušil in sušil. Želela sem res hitro in preprosto rešitev brez packanja in kompliciranja. V trenutku sem se spomnila štrukljev, ki sem jih pripravljala pred nekaj dnevi. Jaz jih kuham tako, da jih zavijem v kuhinjsko krpo in zavežem ter previjem s sukancem, ki štrukelj in servet držijo na mestu. Dobila sem idejo, da bi enako naredila pri tem venčku. In se je izkazalo za super idejo!

Najprej sem na obroč zavezala sukanec

in ga nato ovijala okoli in okoli obroča,

na koncu pa nit zavezala z začetnim delom.

Tako, osnove so čakale, okraski so bili suhi. Lotili sva se najbolj zanimivega dela (meni, Ema pa je po moje najbolj uživala v igranju s testom in barvanju). Kljub začetnim pomislekom glede uporabe lepilne pištole zaradi potencialne nevarnosti, sem se na koncu le odločila zanjo, saj le ima svoje prednosti: lepilo je učinkovito in hitro prime. Tudi nanašanje je enostavno, le paziti je treba, da ne pride vroče lepilo v stik s kožo, ker tisto pa res ni fajn in se lahko resno opečemo! Prav zato sem si vzela čas in Emi razložila, da morava res pazit in da bova delali tako, da bova lepili skupaj. Začuda se je strinjala! :) Verjetno je v mojem glasu čutila resnost.

Najprej sem na venček prilepila 4 čajne svečke. Emo sem prosila, naj mi jih podaja in pove, kam naj jih prilepim.

Potem sva se lotili lepljenja okraskov iz slanega testa. Ubrali sva enak pristop: ona je izbirala okraske in govorila, kam naj jih prilepim, jaz sem jih lepila.

Vmes se je igrala z okraski

in jih zlagala ter se z njimi pogovarjala. :)

Na koncu so nastali res luštni adventni venčki, ki so še mene presenetili, saj ob gnetenju slanega testa za okraske še nisem imela čisto dodelane slike v glavi, kako bodo izgledali na koncu. Vse je nastajalo nekako spontano. In s končnim izdelkom sem bila res zadovoljna, ker:
- so tako barviti,
- ker so očarljivo skofuzlani (zmedeni) :)
- sem se domislila nekaj prepostih in učinkovitih rešitev,
- ker je izdelek nastajal v etapah in sva imeli veselje več dni zapored.

Adventne venčke sva podarili starim staršem, eden pa bo krasil naši jedilno mizo.