Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Odkar naša mala dama hodi v vrtec, priznam, da kuham zelo drugače kot prej. Med tednom imamo kosilo ob zelo nerednih urah, saj ga moram prilagoditi moževemu prihodu domov. Včasih je tako Ema že lačna in pridno je, včasih pa noče ničesar. Opažam tudi, da ji popoldne ne paše še eno kosilo, ker ga je ona že jedla v vrtcu, zato včasih poje le tisti del, ki ji takrat ustreza. Vse skupaj mi sploh ni všeč, ker ne vem več, kaj in kdaj naj sploh kuham. Včeraj sem po dolgem času pripravila jed le zase. Zanjo sem porabila več časa, kot če bi si pripravila sadje in kosmiče ali nekaj namazala na kruh, kar naredim najpogosteje. Vzela sem si čas in po doooolgem času privoščila eksperimentiranje! Prav fajn sem se počutila in res je bilo zelo okusno. Nastale so kvinojine palačinkice s cimetom in banano. Nekaj mase sem prihranila za večerjo in zvečer Emi spekla par palačinkic. Na moje veliko veselje so ji bile všeč! Jeeeej! :)

Sestavine:
5 žlic kvinoje
1 jajce
1 dl ovsenega mleka (lahko tudi katero drugo)
ščep soli
ščep cimeta
1 banana
polnozrnata moka (toliko, da postane masa podobna tisti za palačinke ali še malo bolj gosta)

olje ali kokosova maščoba za ponev

lešniki
pol lončka navadnega jogurta
žlička medu
ščepec cimeta
jabolko

 Postopek:

-        V soljenem kropu skuhamo kvinojo.

-        V skledi zmešamo celo jajce, pretlačeno banano, cimet, ovseno mleko in sol.

-        Dodamo kuhano in odcejeno kvinojo in premešamo.

-        Postopno dodajamo polnozrnato moko in ves čas mešamo, da dobimo gladko maso kot za palačinke.

-        V ponev vlijemo malo olja ali kokosove maščobe in ko se segreje, z žlico nadevamo malo mase, da dobimo male palačinkice.

-        Ko se na vrhu začnejo delati mehurčki, jih obrnemo in spečemo še na drugi strani.

-        Medtem v suhi ponvi popražimo lešnike, da poudarimo njihov okus, nato pa jih grobo sesekljamo.

-        Jogurtu primešamo med, jabolko pa narežemo na koščke.

-        Palačinke prelijemo z medenim jogurtom, dodamo koščke jabolka, lešnike in posujemo s cimetom.

Dober tek! :)

Zelo čokoladno bučkino pecivo

Bučke kar ne nehajo rasti. Prave buče so, ne bučke. Naveličana sem že bučk za kosilo v sto in eni različici, običajno pa kar paniranih ali v obliki polpetkov, ki so sicer zelo okusni, a tokrat se mi je prav zluštalo nekaj malo drugačnega. Nekaj sladkega. Pomislila sem na jabolčno pito, ki ji z lahkoto dodamo bučke, ki se sploh ne bodo okusile. Tako lahko naredimo tudi bučkin zavitek in sploh ne bo zaznati, da v njem ni jabolk. Na tak način sem lani porabila nekaj zavitkov naribanih bučk iz zamrzovalnika in nihče sploh ni nič posumil. :) 

A ni super, ker lahko domače pecivo narediš še boljše, ker mu dodaš zelenjavo? Tudi to pecivo sem brez slabe vesti (seveda v razumnih količinah) ponudila Emi.

Recept najdete tule. Čokoladno-bučni dober tek! :)

Polentina obrnjenka z marelicami

 Spomnim se, da nama je z bratom mama Milka večkrat spekla zdrobov narastek. Brat ga je imel še pesebno rad. 

Včasih ga spečem tudi sama, kot pa že veste, ne zdržim dolgo pri osnovnem receptu. Odločila sem se, da zdrob nadomestim s polento in tako dobim bolj rumeno različico te jedi. Za zdravje sem se odločila dodati marelice. Ema jih nima preveč rada (jih ima, ampak v primerjavi z drugim sadjem pa niso njene najljubše), sploh če niso olupljene. Kadar jih pretlačim ali skuham, teh težav ni. Tako sem ugotovila, da se bodo najbolje zmehčale, če bodo spodaj. In nazadnje sem se odločila - ker je bil že itak ves recept obnjen na glavo - da bo ta sladica obrnjenka - dobesedno.

Recept sem objavila na OblizniPrste. Dober tek!

Osvežilna torta z nektarinami

Včeraj smo imeli piknik in pripravila sem tole tortico. Ema sicer ni preveč sladkosneda, ima raje kisel okus, a jo vseeno kdaj zamikajo sladkarije, če jih vidi na mizi. Moj namen ni preprečiti, da bi poskusila karkoli sladkega, se pa želim sladkorju v njeni prehrani izogniti v tolikšni meri, kot je pač možno.
Ne dajem v isti koš kupljenih, umetnih sladkarij, polnih e-jev, aditivov, konzervansov in podobnega ter doma, z ljubeznijo pripravljenih sladic. In tole torto sem ji dovolila jesti brez slabe vesti.

Čeprav še ni minilo tako veliko časa, odkar sem nazadnje uporabljala agar agar, sem že pozabila, kako sem pripravila tole tortico. Osvežila sem spomin in brez težav spekla novo, tokrat torto z nektarinami. Še dobro, da se mi ni zgodilo kaj takega kot pri nebeški jogurtovi tortici z ribezom in malinami, saj z biskvita, premazanega z nutelo, ne bi mogla odstraniti vroče in tekoče plasti nektarin! Trike, ki sem jih "pogruntala" takrat, sem zdaj spretno uporabila in k sreči je šlo vse kot po maslu. Še dobro, ker sem pekla zelo pozno zvečer in sem komaj še gledala in vedela, kaj delam. Na hitro sem pospravila kuhinjo in šla spat. Zjutraj se sploh nisem spomnila na torto, saj sem bila zaposlena z Emo, ki zadnje čase včasih noče na kahlico. Ko sem le prišla do kuhinje, sem se v trenutku spomnila na torto. S pričakovanjem in vznemirjenostjo sem odprla vrata hladilnika in bila je tam - taka, kot mora biti.

Dober tek, če se jo odločite pripraviti! ;)
Kaj sladkega pa vi ponudite svojim otrokom?

Medeni venec s poletnim sadjem

Prijateljica mi je spet podarila nekaj malin, ribeza, višenj ... Že dlje časa sem želela speči sladico, ki bo preprosta, naravna in čudovita. Pa še primerna za mojo Emo. In nastal je tale medeni venec s poletnim sadjem.

Priprava ni zapletena: pečen biskvit pustimo, da se ohladi, medtem pa gremo lahko na sprehod. Ko se vrnemo, zmešamo kremo, s katero nadevamo vrh venca. Na koncu le še dodamo sadeže, ki imajo dvojno vlogo: dopolnijo okus in služijo za dekoracijo. A ni to super?

Celoten recept sem napisala na spletni strani Oblizni prste.

Dober tek! ;)

Ema v kuhinji: pecivo z makom, lešniki in rožiči

Preden smo šli na morje, sem želela speči nekaj sladkega, kar bi lahko vzeli s seboj. To je pomenilo, da sladica ne sme biti ravno oblita s čokolado. Škoda. :)

Odločila sem se, da bom "vrgla skupaj" rožičevo pecivo, saj je kar hitro pripravljeno pa še na vročino ni občutljivo. Zadevo glede čokolade bi sproti reševali s koščkom peciva v eni in žlico Nutelle v drugi roki. :)

Ko sem skakala po kuhinji, se mi je pod nogami motala Ema. Samo še Zof je manjkal! Da bi jo zamotila, sem ji - tako kot to storim sem in tja kdaj - naredila malo prostora med posodami in drugimi kuhinjskimi pripomočki in ji začela razlagati, kaj počnem. Seveda jo je zanimalo in seveda je želela sodelovati. In sem ji pustila.

Izučilo me je že, da moram jajca ločiti preden pride zraven, saj je enkrat že pomočila roko vanje. :) Ko sem vklopila mešalnik in začela peniti jajca in sladkor, je pa itak samo gledala.

Potem je morala tudi ona pomagati. :)

Običajno se peke lotim ne da bi prej preverila, če imam vse sestavine. Redko mi česa zmanjka. Če mi, pač prilagodim recept in tako nastane nov.
To se je zgodilo tudi tokrat, saj sem imela rožičeve moke le še za vzorec. Spomnila sem se, da bi lahko združila rožičevo in makovo pecivo in se odločila, da bova z Emico pač namesto dela rožičev vsuli mak. In tako veselo začneva sipati mak v skodelico, ko ugotovim, da to sploh ni mak! Zagrabila sem vrečko mletih lešnikov! Ok, pa naj bodo še lešniki! :) No, potem sva le uspeli najti še mak in ga dodali. Tako sva na koncu namesto 1 skodelice rožičeve moke uporabili tretjino skodelice rožičev, tretjino lešnikov in tretjino maka.

Ema mi je pomagala mešati sestavine v skodelici. To rada počne tudi med igro, le da je tam nihče ne ovira, tukaj pa sem vseeno morala držati skodelico in paziti, da preveč sestavin ni pristalo na pultu in tleh.

Na sredi poti sva se odločili, da bova dali v pecivo še banano. Ema mi jo je pomagala pretlačiti.

Vsem je mešalnik stepel beljake v sneg. Večkrat sva preverili, da ne bi bili že preveč stepeni. Ko so bili ravno pravšnji, sva jih vmešali med ostalo maso. Emi sem pokazala, kako naj z žlico postrga sneg iz posode in šlo ji je kar dobro.

Vsa navdušena je pomagala mešati rjavkasto zmes.

Tako, in spekli sva pecivo z rožiči, lešniki in makom. Na morju smo se več dni po kosilu sladkali z njim. Z mami sva zraven res jedli kavni namaz, ki se je zelo dobro ujemal z okusom peciva. 

Ema mi tokrat v kuhinji ni pomagala ne prvič ne zadnjič. Prvič sva pekli pico, a v bližini ni bilo nikogar, ki bi naju lahko fotografiral. Ker pa tokrat gotovo ni bilo zadnjič, sem pripravila kar novo rubriko in jo poimenovala Ema v kuhinji. 

Objavljam še recept za najino prvo pecivo:
PECIVO Z MAKOM, LEŠNIKI IN ROŽIČI

Sestavine:

4 jajca
1 skodelica sladkorja
1/3 skodelice sončničnega olja

1 banana
1/2 skodelice bele moke
1/2 skodelice polnozrnate moke
1/3 skodelice mletega maka
1/3 skodelice mletih lešnikov
1/3 skodelice rožičeve moke
1/2 skodelice navadnega mleka
1/2 skodelice ovsenega mleka
1 zavitek pecilnega praška

 1 noževa konica cimeta

 Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg.

Rumenjake in sladkor spenimo, dodamo olje in obe vrsti mleka. Premešamo in dodamo pretlačeno banano.

V skodelico nasujemo in premešamo mak, lešnike in rožiče ter cimet. Vmešamo v maso.

Zmešamo še obe vrsti moke in pecilni prašek ter te sestavine počasi z metlico ročno vmešamo v zmes.

Na koncu previdno vmešamo še sneg.

Zmes vlijemo na pekač s teflonsko oblogo ali pa na dno položimo papir za peko v velikosti pekača. Spečemo do temne zlato rjave barve, za vsak slučaj pa naredimo še preizkus z zobotrebcem: ko menimo, da je pecivo pečeno, vanj (še v pečici) zapičimo zobotrebec. Če je, ko ga izvlečemo, čist, je pecivo res že pečeno.

Pustimo, da se malo ohladi, nato pa ga lahko prelijemo s poljubnim prelivom ali pa zraven ponudimo stepeno sladko smetano in kakšno sadje. 

Dober tek!

Deja in Ema

Večplastna jagodna grmada

Verjetno zadnje letošnje travniške jagode, ki sva jih z Emo nabrali na Štajerskem, so končale v tejle sladici. Nekaj dišečih večjih sestric, vrtnih jagod, je prispeval tudi vrt stare mame. Še meni, ki nisem prav velik jagodoljub, so zelo dišale!

Recept sem objavila na strani Oblizni prste, vabim vas, da si ga preberete in seveda poskusite pripraviti tole sladico, ki lahko skrita počaka v hladilniku na konec kosila ob kakšnem posebnem dogodku. ;)

Jagodna sadna kaša z jogurtom

Tale jed je nastala preden so bile jagode na vrtu zrele. Zagledala sem jih v trgovini, kjer so bile seveda postavljene na takem mestu, da jih je ja vsak videl in ni mogel ravnodušen mimo. Celo jaz, ki sicer nisem neka velika ljubiteljica. Pa tudi rdeča barva ni ravno moja najljubša. Kako je potem šele s tistimi, ki so nori na jagode? Če že ne zaradi okusa, so mi zanimive zaradi obarvanja kašic in krem, s katerimi se potem lahko poigravaš. Tale zajtrk je bil vseeno samo zajtrk, torej pripravljen karseda hitro, saj ga je čakal prazen želodček. Za kaj več, npr. kakšno ornk sladico, jih je pa do popoldne, ko bi imela (morda!!!) kaj več časa, v košarici že preveč manjkalo.

Sestavine:
3 manjše jagode
1 banana
1 jabolko
½ lončka navadnega jogurta

1. način:

Sadje narežemo in zmešamo s paličnim mešalnikom.

Polovico kašice nadevamo v kozarec.

Na sadno plast nadevamo jogurt.

Zaključimo s še eno plastjo sadne kašice.

2. način:

Jabolko in jagode narežemo in damo v kozico s toliko vode, da je dno pokrito. Kuhamo 5 minut.

Dodamo banano ter pretlačimo (z vilicamo za bolj grobo zmes in s paličnim mešalnikom za bolj fino).

Zlagamo kot pri prvem načinu.

Pirino-koruzne palčke

Sestavine:
½ skodelice pirinega zdroba
½ skodelice polente
3 skodelice vode ali mleka
2 jž masla
1 rumenjak oz. jajce
1 jž sladkorja
1 nž cimeta
riževi kosmiči

V vodi ali mleku skuhamo polento in pirin zdrob.
primešamo maslo in ohladimo.
Primešamo jajce, sladkor in cimet ter premešamo, da nastane enotna zmes. Če je zmes tekoča, dodamo malo riževih kosmičev.
Vlijemo jo na pekač, ki ga obložimo s papirjem za peko.
Pečeno pecivo razrežemo na palčke.

Uporabimo materino, kravje ali adaptirano mleko.
Uporabimo le rumenjak, če je dojenček starejši, pa lahko celo jajce.

Sladkor dodamo po želji.

Čas in temperatura peke sta odvisna od pečice in velikosti pekača – od tega je odvisno tudi, kako debelo bo pecivo.