Zlato-rdeča darila z lesenimi perlami in snežinkami iz slanega testa

Čeprav nisem ljubiteljica rdeče barve, se mi zdi, da nekako spada k božiču in decembrskemu praznovanju, torej mora biti. Že lani me je prijelo to vzdušje in sem Emi ponudila živo rdečo barvo, s katero je poslikala karton, iz katerega sem izrezala okraske za smrečico oz. aranžma iz vej.

Rdeča manija me je držala tudi letos, zato so tudi letošnji okraski za smrekco v toplih barvah. Izdelali sva kar dve vrsti, lesene in iz slanega testa. V teh odtenkih so bili tudi okraski na adventnih venčkih in nisem se jim mogla upreti tudi pri mislih na darila. Sicer sem v osnovi razmišljala o rdeči in temno rjavi kombinaciji, ki bi ji dodala kanček zlate, a se je misija "enobarven temno rjav darilni papir" izkazala za bolj zahtevno, kot sem pričakovala, zato sem naposled opustila misel nanj in v nakupovalni voziček položila temno rdeč in zlat papir.

Kupila sem sicer tudi zlat darilni trak, a ga na koncu nisem uporabila, saj se ni več skladal s celotno podobo, tako da čaka v predalu z darilnim papirjem in trakovi na svojo priložnost, da zasije. :)

No, zdaj pa k zavijanju novoletnih daril. Vedno in znova pravim, da je pravilo št. 1 pri zavijanju daril oblika tistega, kar želimo zaviti. Če je to škatla (pravilnih, običajnih oblik), ni večjih težav, če pa imamo kup stvari, bo naloga težja. Lahko bi jih seveda potisnili v darilno vrečko in problem bi bil rešen. A meni niso všeč tako enostavne rešitve, čeprav je tudi darilna vrečka lahko lepa in predvsem priročna. Vseeno pa imam preprost trik, kako zaviti drobnarije, da bo še vseeno izgledalo lepo in predvsem, da ne bomo izgubili živcev (vsaj mene to, poleg prozorne folije za živila, spravi na rob! :)). To je prazna kartonasta škatla. Lahko je od čevljev, ali pa taka, da se sestavi v škatlo in potem dno in pokrov zalepimo, sicer se odpira. ;)

Ko imamo vsa darila kupljena ali izdelana, jih razporedimo po škatlah. Potem vsako posebej zavijemo v izbran darilni papir, jaz sem torej izbirala med zlatim in temno rdečim, ker mi ju je zmanjkalo, pa sem imela k sreči na zalogi še nekaj rdečega, ki sem ga potem uporabila.

Na vrsti je okrasitev daril. V ta namen sem že pred časom izdelala snežinke iz slanega testa. Recept najdete tukaj, prav tako navodila, saj sem jih delala enako kot sva s hčerko delali zvezdice za na smrekco. Edina razlika je bila to, da sem jih delala na skrivaj, da me ne bi videla. :)

Če imate čas, jih lahko sušite enako, kot sem jih jaz, torej na zraku in jih vmes večkrat obrnete, dokler niso povsem suhe, če se vam mudi, pa jih lahko posušite v pečici, kar je tudi opisano v objavi Okraski iz slanega testa za novoletno smrekco.

Posušenih zvezdic nisem navezala na vrvico kot zvezdice, ampak sem jih na darila pritrdila s tanko volno. A gremo lepo po vrsti.

Na zvezdice sem s pisalom zlate barve napisala ime obdarjenca in narisala preprost vzorček iz pikic in črtic.

 
Na darilo sem najprej z vozlom zavezala volneno nit.

Potem sem nit nekajkrat ovila okoli darila.

Nato sem nanjo nanizala nekaj lesenih perl v rumenih, oranžnih in rdečih barvah. Pomagala sem si z zobotrebcem.

Na vrsto je prišla snežinka iz slanega testa. Volneno nit sem napeljala skozi luknjico.

Zavezala sem vozel.

Na nekatera darila sem nanizala kakšno perlo še na drugo stran snežinke, potem pa sem na spodnji strani, da se ni videlo, zavezala vozel in odrezala odvečno volno.

Darila sem skrbno skrila in jih na božično noč postavila pod smrekco. :)

Zjutraj je bilo veselje opazovati Emo, ko je našla darila in jih hitela odpirati. Pomagali smo ji ugotoviti, na katerem je napisano njeno ime. Med drugim je dobila tudi copate in škornje in čeprav se ponavadi brani novih čevljev in imamo včasih resne težave, da jo prepričamo, da so ji stari premajhni/pretopli/prehladni, je te, od Božička, obula brez težav! Mulc mali! :)

Potem je pomagala vsakemu posebej najti njegovo darilo. Spraševala je: "Kje pa ti pišeš?" :) Ko je našla ustrezno darilo, ga je vsakemu tudi pomagala odpreti. Najraje bi odprla še tiste, ki so bili za sorodnike in prijatelje, ki jih takrat ni bilo z nami. :)

Simple leseni okraski za novoletno smrekco

 Prednovoletni čas je zame tudi čas ustvarjanja. To je bil že prej, zdaj, ko imam hčerko, pa je še toliko bolj. Aktivnosti rada prilagodim tako, da lahko sodeluje, določene korake pa opravim sama. Letos sva izdelali dve vrsti okraskov: lesene in iz slanega testa. Preproste, reciklirane okraske sva izdelali tudi lani, ko sva uporabili škatlo od pice.

Za letošnje lesene okraske za novoletno smrekco sva najprej prosili atija, če nama nareže lesene kolutke iz polen. Vanje sem potem zvrtala luknje.

Kolutkov je bilo veliko in zložila sem jih v škatlo. Nekaj časa so čakali pri vratih in kar zdelo se mi je, da bodo zamikali Emo. Zlagala jih je v košaro in po tleh in pustila sem ji proste roke in domišljijo pri igri.

 Potem sva se lotili barvanja kolutkov. Sicer ponujajo široko paleto možnosti, a sem se odločila za preprosto, svobodno slikanje z rumeno, oranžno in rdečo, ki se bodo dobro videle na zeleni smrekci. V mislih sem imela še finiš z zlato, a sem se premislila, ko so bili poslikani, ker se mi zdi, da bi bilo že vsega potem preveč.

Poslikane lesene kolutke sva zložili na papir, da so se posušili. Nato sva jih poslikali še na drugi strani. Uporabili sva:

- akrilne barve 

- čopiče

- paleto

- kozarček z vodo

- kasneje še črno volno, ki sem jo uporabila, da sem lahko lesene okraske obesila na veje.

Ema je kot vedno oblekla umetniško haljico, da sva zaščitili njena oblačila, saj se akrilnih barv ne da sprati z blaga. Ema je tokrat hitro zgubila zanimanje za barvanje, verjetno je bila kriva tudi nekoliko poznejša ura. Tudi krašenje smrekce je ni zanimalo, kot sem pričakovala, da jo bo, in ni se veselila skupnega krašenja. Mi je bilo kar malo žal, glede na to, da je lani okraske obešala na smrekco več kot eno uro. Mož je na smrekco obesil lučke, jaz pa potem lesene okraske. Ti so izpadli še precej bolje, kot sem mislila, da bodo, saj so na temno zeleni smrečici res izstopali.

Vrt z lesenimi označevalci

Za letošnji rojstni dan moje mami smo s skupnimi močmi izdelali unikatno darilo - lesene vrtne označevalce. Več o tem, kako so nastali, si lahko pogledate tukaj.

 Ker mami praznuje pozimi, sem vedela, da bo naše darilo moralo še malo počakati, preden ga bo lahko uporabila. Komaj sem čakala, da bo pomlad in primerno vreme za urejanje vrta, da bodo naši označevalci končno dobili svoje mesto med gredicami.

Mislim, da smo z oranžno in rdečo barvo kar zadeli, saj zelo popestri vse tisto zelenje, označevalci pa pridejo do izraza. Vrt zgleda poenoten in urejen, označevalci pa so se izkazali za zelo praktične sploh na začetku, ko še ni na daleč opazno, kaj raste na določeni gredici. Tudi velikost ustreza, čeprav so se mi na začetku zdeli prerobustni. Ker so leseni, se čisto naravno vklopijo v kontekst vrtička in mu dajejo piko na i. :)

Kako se vam zdijo?

Sicer pa sem za svoj vrt že pred leti izdelala keramične vrtne označevalce, ki so preverjeno odporni na vreme, saj jih uporabljam že četrto leto. Problem nastane le, če ti padejo na tla in se razbijejo. To se pa z lesenimi res ne zgodi. :)

DIY darilo z otrokom: leseni vrtni označevalci

Za mojo mami imam vedno dosti idej na zalogi, kaj bi ji lahko podarila za darilo za rojstni dan ali novo leto - za razliko od nekaterih, pri katerih moram res napeti možgane, da se domislim kakšnega bolj izvirnega darila kot 100 g kave. Zanjo mi je večinoma res prav v veselje razmišljati o darilih in jih potem tudi kupovati ali izdelovati.
Ker svojega lastnega vrta starša nimata, imata že nekaj let vrt v najemu. Ja, tudi to se da. :) Na njem pridelata nekaj zelenjave za na krožnik in nekaj za dušo. :) Tako kot meni, je tudi moji mami pomembno, da vrt tudi vsaj približno lepo zgleda, ne da je kar tam nekje nekaj posajeno. In to je bil povod za idejo za letošnje rojstnodnevno darilo!

Tako smo ji letos podarili lesene vrtne označevalce. Seveda so bili domače izdelave! To tudi pomeni, da moram najti dodaten čas poleg vseh obveznosti, da bi uspela darilo sploh izdelati. In tako sem pri darilu za mami šele na tem mestu malo napela možgančke in se spomnila načina, kako združiti prijetno s koristnim - beri: vključiti moža in hčerko. :)

Najprej smo šli poiskat primerne kole, ki jih je mož odžagal pod kotom in na drugi strani obsekal, da so bili "ošiljeni". Potem sva se z Emo lotili ustvarjanja.

Kot je že v navadi, sva pripravili delovno površino, oblekli umetniško haljico in pripravili tudi slikarski material in pripomočke. Leseni vrtni označevalci bodo domovali zunaj, na prostem in bodo izpostavljeni vremenskim razmeram, zato sem izbrala akrilne barve. Z njimi imam že nekaj izkušenj na vrtu: na kamnih zdržijo eno sezono, potem se jim že pozna, da kljubujejo soncu, vetru in dežju. Bomo videli, kako se bodo obnesli na lesu.

Ema je z rumeno in rdečo ter oranžno, ki je z mešanjem obeh barv nastala, pobarvala površino, na katero sva kasneje dodali imena rastlin.

Med delom je kot vedno zelo uživala in 1, 2, 3 sva imeli pobarvanih vseh 20 označevalcev. Izkoristili sva sončno vreme in jih dali sušit na balkon.

obsekani spodnji del označevalcev, da jih bo lažje zabiti v zemljo

Ko se je akrilna barva posušila, sem z alkoholnim flomastrom napisala imena rastlin, za katere sem predvidevala, da jih bo mami posejala oz. posadila letos.

Za zaščito sem napis prelakirala s prozornim akrilnim lakom v spreju. To se ni izkazalo za najboljšo potezo, saj so nekatere črke "stekle". Boljša odločitev bi seveda bila barve in lak za les, a ker tega nisem imela doma, so bili na koncu tudi akrili čisto ok.

Med sušenjem laka sem občudovala preplet mojega in Eminega dela: sama lesenih vrtnih označevalcev nikoli ne bi (z)mogla pobarvati tako "umetniško", kot jih je Ema. To pa zato, ker sem preveč natančna! In to mi gre včasih že prav na živce! Včasih bi prav rada ustvarila bolj messy look, pa se hitro ujamem v drobnarije, ki se jih lotim s svojim mini penzelčkom in čisto preveč natančno obdelam. Eh. :) Včasih goljufam tako, da čopič držim v levi roki, samo ni isto!
Dobro, da sem dala čopič, in to širok čopič, v roke Emi, ki je delo opravila mojstrsko - točno tako, kot sem si predstavljala - malo čez rob pa nekje malo preveč barve, pa drugje malo premalo ali pa sploh nič, pa nekje se vidi prehod v drugo, drugje je čisto zabrisan ... Skratka, bila sem navdušena nad najinim izdelkom! :)

Tako, naše darilo je bilo treba le še nekako zaviti. In kako zaviješ 20 kolov? :)

Kot vedno pravim in ponavljam: škatle so zakon! Tako kot je skoraj nemogoče (lepo) zaviti darilo, sestavljeno iz več kosov, po možnosti čisto čudnih oblik, je tudi kole malo težje. In vedno me v takih situacijah reši škatla. To pa potem že gre! :) V ogromno škatlo od kuhinjskega aparata smo natlačili časopisni papir, vmes pa "skrili" vseh 20 vrtnih označevalcev in potem le še preprosto zavili škatlo. No, najbolj preprosto ni bilo, ker je bila ful težka in velika, tako da sem potrebovala malo pomoči, ampak je šlo. Saj pravim, skupno darilo. :)

Mislim, da spodnja fotka dosti natančno pove, kako je bila presenečena in veselja naša obdarjenka. :)

Kmalu o lesenih vrtnih označevalcih naravnost z vrta! ;)