Zelo čokoladno bučkino pecivo

Bučke kar ne nehajo rasti. Prave buče so, ne bučke. Naveličana sem že bučk za kosilo v sto in eni različici, običajno pa kar paniranih ali v obliki polpetkov, ki so sicer zelo okusni, a tokrat se mi je prav zluštalo nekaj malo drugačnega. Nekaj sladkega. Pomislila sem na jabolčno pito, ki ji z lahkoto dodamo bučke, ki se sploh ne bodo okusile. Tako lahko naredimo tudi bučkin zavitek in sploh ne bo zaznati, da v njem ni jabolk. Na tak način sem lani porabila nekaj zavitkov naribanih bučk iz zamrzovalnika in nihče sploh ni nič posumil. :) 

A ni super, ker lahko domače pecivo narediš še boljše, ker mu dodaš zelenjavo? Tudi to pecivo sem brez slabe vesti (seveda v razumnih količinah) ponudila Emi.

Recept najdete tule. Čokoladno-bučni dober tek! :)

Prve sledi

 
 Emi sem do zdaj že predstavila nekaj risal, in sicer voščenke in vodene barve. Vzela sem velik list papirja, ga položila na tla, sedla nanj z Emo v naročju in ji z navdušenjem pokazala predmete, ki puščajo sled. Najprej sem z voščenkami risala vijuge po papirju jaz, potem pa sem voščenko dala v roke njej. Emo je najbolj zanimalo, kakšnega okusa je stvar, ki ji pravim voščenka. Dlje od nekaj pikic, ki so se nastale na papirju, ko je z voščenko mahala po zraku in slučajno udarila tudi ob tla, nisva prišli.

Naslednji poskus - vodenke - se je začel in končal podobno: s pričakovanjem sem prednjo postavila pripomočke, ji pokazala, kako se slika in ji dala v roke čopič. Mala umetnica ga je navdušeno pograbila, zamahnila z njim, da so barvne kapljice špricale naokoli, in se smejala. Jaz, optimist, sem bila prepričana, da bo dovolj, če ji oblečem majčko, "ki je ni škoda", hlač in copatk pa že ne bova "umazali". Seveda je majčka ostala nedotaknjena, hlače in copatke pa so bile bogatejše za nekaj rdečih pik. :) 

 Ok, bomo pač še malo počakali. Med čakanjem pa se nama je priložnost za slikanje ponudila kar sama. Zadnjič sem tako kot ponavadi po koncu kosila začutila nujo po dozi sladkorja in k mizi prinesla vrečko mojih najljubših čokoladnih politank. V njej so bile le še tri. Vzela sem prvo in jo z užitkom pojedla, Ema pa je samo opazovala, žvečila zadnji košček kosila in ni kazala pretiranega zanimanja za sladico. Premamila jo je zadnja politanka, ki mi jo je vzela iz rok. Pustila sem ji, ker me je zanimalo, kaj bo naredila. Poskusila jo je in očitno ji je bila všeč. Ok, naj ji bo, naj jo malo odgrizne. Opazovala sem jo in se smejala, ker je bila tako prisrčna. Iz minute v minuto bolj in tudi bolj čokoladna. Kmalu mi je bilo jasno, da sem ob zadnjo politanko. Vzela sem fotoaparat in zabeležila te trenutke. Roke je imela čisto rjave in ko se je z njimi dotaknila bele mizice, je opazila, da nastaja sled. Pa sva le prišli do prve (sladke) slike. :)

Cakepopsi konjički

Maša je lani praznovala drugi rojstni dan. Ko sem njeno mamico vprašala, kaj bi ji lahko podarila za rojstnodnevno darilo, mi je rekla, naj naredim cakepopse. Vendar ne navadne okrogle, kakršne sem delala do takrat, ampak v obliki živali. Da bodo pasali k torti, je rekla.

Ammmm?! Cmok v grlu. Živalice? Kako pa naj to naredim? Saj še nikoli nisem delala drugačnih cakepopsov kot okrogle. Pravzaprav sploh še nisem naredila veliko cakepopsov. Kako naj zdaj naredim take cakepopse, in to za rojstni dan, ko morajo biti res lepi?

Kljub vsemu sem rekla ja. Ves čas sem razmišljala o tem, kako naj torej naredim take cakepopse. No, res sem se potrudila po svojih najboljših močeh in nastalo je okoli 20 sladkih grižljajčkov v obliki žabic, ovčk, čebelic, pikapolonic, muckov in kužkov. Zapičila sem jih v podstavek v obliki travnika z ribnikom.

Leto kasneje je Maša še vedno ljubiteljica živali - tokrat si je zaželela torto v obliki konja. Tudi za ta rojstni dan sem ji podarila cakepopse. Njena mamica mi je rekla, naj naredim kar navadne, naj se ne trudim  preveč in kompliciram, ampak naj uporabim samo malo mrvic in bo čisto ok.

Ha, prepozno, to rundo sem pa jaz rekla, da bom naredila kaj več kot to. No, pravzaprav nisem nič rekla, saj sem želela, da bi bilo to presenečenje. 

Nastali so cakepopsi v obliki konjičkov, ki se pasejo na podstavku v obliki ograjenega pašnika.

Cakepopsi Ninja želve

Za prijateljičinega nečaka sem naredila cakepopse v obliki Ninja želv. Ko sem kolebala med obarvano čokolado in tičino maso, iz katere bi naredila preveze za oči, sem se odločila, da je res že čas, da tudi jaz ustvarim nekaj iz tičine. Prvi in edini poskus do zdaj je bil hitro končan, saj je bila tičina presuha za oblikovanje. Tokrat sem odprla nov paket, obarvala košček mase in jo poskusila razvaljati. Delo me je spominjalo na otroštvo, ko sem se igrala s plastelinom. Za prvič sem bila kar zadovoljna, čeprav je masa med oblikovanjem hitro postajala suha, zaradi česar mi je kar nekaj trakov popokalo ali se prelomilo. Kot začetnik na področju tičine bi bila verjetno prej gotova, če bi se odločila za čokolado, a tako bi bila spet na začetku. No, za prvič bo, morala pa bom še precej vaditi. :)

Cakepopsi snežaki in srečno 2015

Če že ni snega, sem pa naredila vsaj cakepopse, ki spominjajo na zimo. Tokratnji izziv mi je predstavljal snežakov nos, saj sem želela, da bi bil čim bolj podoben pravemu, torej korenju. In sem optimistka poskusila najprej kar s - korenjem! Olupila sem manjše korenje in skrbno oblikovala vsaj 30 majhnih noskov. Ja, vem, lahko bi vsaj preverila, če bo sploh ok, preden sem izrezljala vse, saj je prvi odpadel že, ko je bilo s čokolado oblitih prvih 10 snežakov. Korenje je spustilo vodo in se ločilo od čokolade, odpadlo in za seboj pustilo luknjo sredi bodočega obraza sneženega moža. 

V rezervi sem imela barvne mrvice, a sem vseeno prebrskala omaro, saj se v njej najde marsikaj uporabnega. Mož je pred kratkim kupil žele bonbone, ki sem se jih med iskanjem rešitve prav razveselila, saj sem vedela, da jih bom lahko preoblikovala v nosove. Z njimi žal nisem mogla povsem prikriti neuspeli korenčkov poskus, a so izgledali kar prepričljivo. Nekaj snežakom pa sem na koncu namesto tridimenzionalnega nosu prilepila le mrvico.

Cakepopsi in čestitka za ljubitelja gora

Čeprav je že pol decembra mimo, sploh nimam občutka, da je konec leta pred vrati. Ob teh visokih temperaturah za ta čas, ko ni ne duha ne sluha o snegu, ampak se je tako prijetno sprehajati po sončku, res ne more biti pravega decembrskega vzdušja. Letos je celo tako hudo, da nimamo še niti dreveščka ali kakšne druge okrasitve, ki bi nakazovala, da ni oktober.

Te dni imam precej dela: posvečam se Emi, izdelujem novoletne voščilnice (ki mi sploh ne grejo dobro od rok, ker mi zaradi prej opisane situacije primanjkuje navdiha), pripravljam darila, izpolnjujem naročila, občasno pa še pometem po stanovanju, previjem otroka ali mu nekajkrat na dan pripravim hrano. 

Med vse našteto sem stlačila še pripravo cakepopsov in izdelavo čestitke za 60. rojstni dan družinskega prijatelja, ki rad zahaja v gore. Pri izdelavi cakepopsov sem imela tokrat zanimivo nalogo: njegova partnerka me je prosila za mini tečaj izdelave cakepopsov. :) Tudi pri izdelavi čestitke tokrat nisem bila sama, saj mi je pomagala mama Milka, ki zelo lepo nariše planike. Zaslužna pa sta tudi mami in ati, ki sta medtem pazila na Emo. :)

Hvala vsem!

Pripravila sem limonine cakepopse in čokoladne z rumom in cimetom.

Na čestitki je v ozadju Stol, najvišja gora Karavank.

Cakepopse z napisom 60 in markacijami sem zapičila v "skale".

Emin krst: miza s sladicami

Za hčerkin krst sem želela pripraviti posebno mizo s sladicami, s katerimi bi postregla povabljencem. Uspelo mi je ob pomoči mame, ki je ta čas pazila na vnukinjo in mi sproti pomagala pomivati posodo, da sem imela ves čas pri roki čisto za novo dozo stepene smetane ali mešanje sestavin za biskvit. Prav tako se je zopet izkazala mama Milka, ki pri svojih 83 letih še vedno peče vse sorte dobrote - tokrat je v polno zadela s piškoti v obliki ptičkov, ki so se skladali z rdečo nitjo Eminega dne. Za spremembo tudi ni bilo vse roza, ampak sem izbrala belo, sivo in rumeno. S cortkanimi dodatki so tudi te barve izpadle punčkasto, naša Emica pa je bila kot prava princeska!

Seveda ni šlo brez cake popsov. :) Pripravila sem limonine

in čokoladne.

Torta ni smela manjkati! Spekla sem dvonadstropno, in to drugič v življenju. Prvič sem se tega podviga lotila pred več leti. Končal se je z napadom smeha in žlico v roki, s katero smo pojedli nedokončano torto. Drugič, torej tokrat, sem se zadeve lotila bolj premišljeno - omislila sem si podstavek za drugo nadstropje torte, kar sem prvič izpustila. To je bila očitno prava pot, saj je torta preživela do tja, kamor je morala - do mize s slaščicami. Izdelala sem tudi topper v stilu vabil.

Tole pa so mamini ptički:

Vse skupaj je sestavljalo mizico s slaščicami.

Brownie torta za mamo

Mama je septembra praznovala 83. rojstni dan in želela sem ji speči torto, ki ne bi bila časovno zamudna, a kljub temu okusna. Kot nalašč sem se nekaj dni pred tem pogovarjala s sošolko s faksa, ki praznuje dva dni pred mamo in je bila navdušena nad tole tortico, za katero sem se nazadnje odločila tudi jaz. Tako da hvala, Sandra, in vse najboljše, mama Milka!

Delala sem po temle receptu, ki pa sem ga kot po navadi malo prilagodila:
200 g masla
3 jajca
180 g sladkorja
250 g čokolade (pol temne, pol mlečne)
110 g moke (pol bele, pol ponozrnate)
ščepec soli
ščepec pecilnega praška
1 vanilijev sladkor.

Nad paro sem stopila čokolado in maslo in zmes nekoliko ohladila. V drugi posodi sem zmešala jajca in obe vrsti sladkorja, penasti mešanici pa sem počasi dodala še čokoladno zmes. Nato sem primešala mešanico suhih sestavin in zmes prelila v model za torto, ki sem ga prej namastila z maslom in posula z malo moke (to sem naredila le na dnu pekača). Tortico sem pekla 35 minut na približno 170 °C. Na vrhu je prav mamljivo razpokala!

Torto sem servirala na pladenj. Okrasila sem jo le z žlico stepene sladke smetane in narezano čokolado. Poleg sem ponudila breskov sladoled, smetano in čokoladni ganaš. Želela sem, da si vsak odreže svoj kos, po želji vzame sladoled in smetano, nato pa uživa ob pogledu na čokoladno lavo, ki v ustih mami brbončice ob stiku hladnega s toplim. Njaaaami!
 

Preprosti pisani cakepopsi

Cakepopsi so postali stalnica v moji kuhinji. Pogosto se za posebne priložnosti lotim posebno oblikovanih, zato je bilo prav dobrodošlo in zabavno po dolgem času narediti bolj preproste, a vesele, pisane popse. Ema je še premajhna, da bi mi pri tem pomagala, je pa ravno toliko stara, da je tudi priprava preprostejših sladic časovno in logistično vprašljiv podvig. Veselim se, da jih bom pripravila za njeno praznovanje, še bolj pa, da bova skupaj kuhali in pekli, kot sem jaz vedno pomagala stari mami in lahko za "svojo" sladico porabila ostanke testa.

Ajdovi piškoti z dvojno čokolado in arašidi

 Že dolgo sem želela iz ajdove moke pripraviti še kaj drugega kot le ajdove žgance. Poskusila sem s kruhom in rezanci, ki so bili kar ok, štruklji pa mi niso uspeli. Tokrat pa sem na Uglašeni kuhinji našla recept za piškote in se jih takoj lotila. Kot vedno nisem ostala pri originalnem receptu in dodala arašide, ki so mi ravno prišli pod roko. Pa temno čokolado, ki mi jo je pred kratkim podaril sosed.

Piškoti so bili res drugačni, najbolj všeč pa so mi bili naslednji dan, ko so prenočili v odprti posodi.