Samostojno hranjenje z žlico

Najprej je prišel čas, da moja hčerkica poskusi še kaj drugega kot le moje mleko in nekaj porcij adaptiranega. Potem je prišel čas, ko ni več le odpirala ust in požirala, kar je bilo na žlici, ampak je to želela početi sama - pokazala je zanimanje za jedilni pribor. Ko naju je opazovala pri jedi, je hotela sama držati žlico in vilico. 

 

In tako se je začelo: Ema je vadila samostojno hranjenje, mami pa je veselo letala okoli s cunjo. :)

Na začetku sem ji koščke hrane nabodla na vilico in uspeh je bil, če je z njo zadela cilj. Kmalu se je začela truditi napičiti hrano na vilico, kar je bila dokaj zahtevna naloga, ki pogosto ni uspela, a se Ema ni kaj dosti sekirala in je uporabila drugo roko, ki je bila prosta.

 

Kasneje je želela poskusiti jesti tudi z žlico. Gostejša ko je bila jed, več ji jo je uspelo spraviti v usta. Izkazalo se je, da ni tako preprosto žlice držati ves čas vodoravno, sploh pa je ni enostavno potegniti iz ust tako, da ustnice z nje postrgajo vsebino. Pogosto je žlico obrnila postrani in seveda takoj izgubila pol tovora, potem pa je imela težave dovolj na široko odpreti usta in hkrati z ustnicami zaobjeti žlico. Kar poskusite jesti tako, da žlico držite postrani! :)

Po nekaj mesecih vaje je Ema že pravi ekspert! Večino obroka poje sama, pri tem pa si spretno pomaga z žlico in vilico. Ker je jed na začetku vroča, sem ji je nekaj žličk dala v kavno skodelico in hitro mešala, da se je ohladila na primerno temperaturo. Tako se je navadila, da zdaj je iz kavne skodelice. Ta ima še več prednosti: ima ročaj, ki ga Ema drži in tako nadzira skodelico. Druga pozitivna lastnost je, da ima visok rob, po katerem Ema z žlico lepo podrsa navzgor. Če bi imela hrano naloženo na krožnik, bi ta ob tem padla čez rob, tukaj pa ji visok rob pomaga, da hrana lepo sede na žlico.

Kljub vsemu malo hrane še vedno pristane na slinčku, mizi, majčki, hlačah, stolčku ali celo na tleh. Večinoma uporabljamo navadne slinčke iz blaga, najboljši pa se mi zdijo taki, ki imajo na hrbtni strani plastično prevleko, da tekočina ne steče kar skozenj. Tegale modrega z rokavi smo kupili v Ikei, podobnega, ki ima spredaj frotir, pa v C&A. Ikein se mi zdi boljši, ker ga lahko opereš pod vodo in hitro posušiš. Če ni zelo umazan, ga lahko očistiš tako, da ga preprosto obrišeš s krpo. Ker jih imamo več, to sicer redko počnem, saj jih je še vedno enostavneje vreči v pralni stroj.

Tale Ikein slinček se mi zdi priročen tudi za kakšne umetniške projekte, čeprav je najbolje, da se odločimo, katere hlače in bodi ali majčko lahko pogrešamo in ju pač "žrtvujemo" za umetnost. Tako ne otroku ne nam ni treba ves čas paziti, da se slučajno ne umaže tam, kjer ga slinček ne ščiti, in imamo takoj eno skrb manj.

Ko je bilo zelo vroče, smo stvar še bolj poenostavili in Emo slekli. Trebušček smo pa potem že umili. :)

Kako smo muho spustili nazaj v naravo

K nam je priletela muha. Pa ne le ena, milijon jih je bilo! In os! Eh!

Trudili smo se jih odstraniti iz stanovanja, sploh iz kuhinje, kjer so bile najraje. Večinoma smo se tega lotili s kuhinjsko krpo, s katero kar naprej mahamo po zraku, kakšno muho pa tudi ujamemo in zunaj spustimo v naravo. Za kakšno je pa naš dom tudi zadnja postaja.

Tole muho smo na oknu ujeli v kozarec, nato pa pod njega dali papir, da ni mogla prehitro uiti ven. Pokazala sva jo Emi, ki jo je z zanimanjem opazovala, sploh ko se je premikala.

Razložila sva ji, zakaj smo jo ujeli in kaj bomo z njo naredili.

Šli smo v dnevno in odprli balkonska vrata - in jo spustili nazzzzzzaj v naravo.

Ješprenj in ajda, piščanec in grah

Treba je bilo poskusiti letošnji grah, ki smo ga že pobrali, oluščili in zamrznili. Nekaj je bilo precej suhega in Bojanova stara mama ima k sreči veliko izkušenj in posledično nasvetov za take vrste težav. Svetovala mi je, naj tudi suh grah shranim v zamrzovalniku, preden ga bom skuhala, pa naj ga čez noč namakam v vodi, enako kot fižol. Nasvet sem preizkusila, saj nisem želela po nepotrebnem zasedati prostora v zamrzovalniku z nečim, kar ni užitno, medtem ko ga bom potrebovala za druge pridelke, ki jih bom shranila za čez zimo. Ugotovila sem, da se namočen suh grah skuha tako dobro kot svež. Bil je odličnega, polnega kremastega okusa in z ajdo in ješprenjem ter piščancem je kar zaplesal po brbončicah!

JEŠPRENJ IN AJDA, PIŠČANEC IN GRAH

Sestavine:
pest ješprenja
pest ajdove kaše
pest graha
½ piščančjih prsi
1 žlica zeliščnega masla*

V posodo nalijemo vodo, jo pristavimo na štedilnik in ko zavre, notri vsujemo ješprenj. Kuhamo približno pol ure in poskusimo, če je ješprenj že skoraj primeren za zaužitje. Takrat dodamo prebrano ajdovo kašo in kuhamo naprej.

V drugo posodo prav tako nalijemo vodo in ko zavre, vanjo vsujemo sveži ali zamrznjen grah. Kuhamo približno 20 minut oz. toliko, da je primerno mehak.

Piščančje prsi narežemo na koščke. V ponev damo zeliščno maslo in jo pristavimo na štedilnik. Ko se maslo stopi, v ponev dodamo koščke piščanca. Pražimo 10 minut in vmes večkrat premešamo.

Ko so ješprenj, ajda in grah kuhani, jih odcedimo in primešamo k mesu. Postrežemo.

Priporočam, da grah pretlačite z vilico, da se kroglice ne bi otroku zaletele.

*Če nimamo zeliščnega masla, uporabimo samo žličko navadnega masla, lahko pa dodamo še sesekljana sveža zelišča in strt strok česna. Ko prijetno zadiši, dodamo meso. Namesto svežih zelišč lahko uporabimo tudi poljubna suha zelišča.

Poročna podvezica Mateja

Pred več kot letom dni sem dobila naročilo za izdelavo unikatne poročne dekoracije. Ta poroka se nezadržno bliža! Že vabila so nakazala, da bo poroka obarvana rumeno in vijolično. 

Zanimivo je, da sem pred kratkim dobila še eno naročilo za izdelavo poročnega dodatka in to v popolnoma enaki barvni kombinaciji. 

Zahvaljujem se nevesti Mateji za zaupanje in izziv - želela je podvezico z dvema rožicama iz blaga in trakcema, na katerih bi bili zabeleženi njuni imeni in datum velikega dogodka. Časa za izdelavo in razmislek ni bilo zelo veliko, sem pa vseeno uspela najti rešitev, s katero je bila nevesta zadovoljna. Bila sem res vesela njenega sporočila, ko je prejela podvezico, iz katerega je bilo moč zaznati iskreno navdušenje, prav tako pa bi si želela še več takih sporočil, v katerih mi stranka točno pove, česa si želi in tudi česa ne. 

 

Mateja, hvala in naj bo 29. avgust najlepši dan v vašem življenju!

Raziskovanje Istre

Lansko leto smo bili ves čas, ki smo ga preživeli na morju, v istem kraju - Umagu. Ema je bila ravno še v obdobju, ko je ves čas jokala (imela naj bi krče), dude pa ni hotela, pomagala je le mami. Tako smo bili večinoma pred hišo, na obali, večkrat pa smo se sprehodili do mesta.

Letos smo bili precej bolj aktivni. Vsi, saj smo ves čas animirali našo veliko punčko. Čeprav še ne teka naokoli, je je bilo povsod dosti. :)

Kaj smo počeli pred hišo in na plaži ter v vodi, si lahko pogledate tukaj. Morda dobite kakšno idejo za aktivnosti z otroki na morju ali pa kar doma, ko je pri nas tudi tako vroče, kot bi bili na Obali. 

Sicer pa smo letos - poleg tega, da smo šli nekajkrat peš do centra Umaga - obiskali še dve istrski mesti: Rovinj in Novigrad. V načrtu sta bila še Grožnjan in Motovun, a je bilo enostavno prevroče, zato upam, da bomo ta del plana izvedli kdaj drugič.

Nekega večera smo se odpravili na ribjo fešto. Ko smo prišli v Karigador, kjer naj bi bila, so nam povedali, da smo en dan prepozni. Nam so se pa že tako cedile sline! Nadaljevali smo do Novigrada in si privoščili sendvič ter sladoled. Prijetno smo bili presenečeni nad pisanim nebom nad ulico, ki je bil ustvarjen iz živobarvnih dežnikov. Zelo simpatično!

V Novigradu in Rovinju sem že bila, a se slednjega ne spomnim čisto nič. Ko smo se med našim dopustom na enega redkih malo manj sončnih - a kot se je izkazalo nič manj vročih - dni odpravili po istrskem polotoku navzdol, sem se prvič peljala po avtocesti. Vedno smo se namreč vozili ob morju. Hitro smo prispeli do cilja, parkirali ob pristanišču in se peš in z vozičkom pomešali med množico turistov. Pravzaprav smo se z njo kar dobro zlili, saj smo bili opremljeni s fotoaparatom in slamnikom pa še nič se nismo trudili govoriti hrvaško, ko smo naročali sladoled. Sladoledarji na Hrvaškem se itak vse zmenijo v več tujih jezikih - čeprav slovenščine ponavadi ni med njimi, pa nas razumejo. Ravno lani so nas privabljali v restavracijo v vsaj treh jezikih, ko smo jim odgovorili z dober dan, so pa ostali kar lepo pri svojem maternem jeziku. No, v Rovinju nas je presenetil natakar, ki je razumel in celo odgovarjal slovensko, le pol-pol kepice mi ni hotel prodati, ker naj je mi, Slovenci, njemu enkrat v Ljubljani tudi ne bi. :)

Rovinj je ljubko, obmorsko mestece, strnjeno na hribčku, na vrhu katerega kraljuje cerkev.

Uličice so neprevozne z avtomobili, stisnjene med barvaste hiše, med katerimi so napeljane vrvi za obešanje perila.

Presenetilo me je, koliko umetniških ateljejev in majhnih prodajaln je v mestu. Prav vsaka je po svoje ljubka in posebna.

Nekaj umetnikov svoje izdelke izdeluje kar na ulici, da jih lahko mimoidoči opazujejo pri delu.

Nazaj smo šli po drugi poti, in sicer po cesti, ki pelje ob obali. Ustavili smo se na mestu, kjer se dokaj dobro vidi Limski kanal, ki smo ga prej opazovali z avtoceste, ki vodi čez most nad njim. Prebivalci okoliških krajev so na mestih, kjer naj bi bile dobre razgledne točke, postavili stolpe, s katerih je pogled še boljši. Našli smo celo tako brez vstopnine, prodajalci lokalnih pridelkov, ki imajo zraven postavljene stojnice, pa upajo, da bodo tako kaj več prodali.

Vseeno smo za potešitev firbca zavili malo s poti in na neobljudenem delu pobočja opazovali vodo v globini.

Potem smo se zapeljali čisto do nižine in prečkali morje, ki ustvarja kanal.

Malo naprej so imeli galebi sestanek. Gospoda Goloba niso pustili zraven. :)

Tako, drugič pa še Motovun in Grožnjan.