Japonska češnja

Čisto me je očarala cvetoča japonska češnja! A ni čudovita?

Prve sledi

 
 Emi sem do zdaj že predstavila nekaj risal, in sicer voščenke in vodene barve. Vzela sem velik list papirja, ga položila na tla, sedla nanj z Emo v naročju in ji z navdušenjem pokazala predmete, ki puščajo sled. Najprej sem z voščenkami risala vijuge po papirju jaz, potem pa sem voščenko dala v roke njej. Emo je najbolj zanimalo, kakšnega okusa je stvar, ki ji pravim voščenka. Dlje od nekaj pikic, ki so se nastale na papirju, ko je z voščenko mahala po zraku in slučajno udarila tudi ob tla, nisva prišli.

Naslednji poskus - vodenke - se je začel in končal podobno: s pričakovanjem sem prednjo postavila pripomočke, ji pokazala, kako se slika in ji dala v roke čopič. Mala umetnica ga je navdušeno pograbila, zamahnila z njim, da so barvne kapljice špricale naokoli, in se smejala. Jaz, optimist, sem bila prepričana, da bo dovolj, če ji oblečem majčko, "ki je ni škoda", hlač in copatk pa že ne bova "umazali". Seveda je majčka ostala nedotaknjena, hlače in copatke pa so bile bogatejše za nekaj rdečih pik. :) 

 Ok, bomo pač še malo počakali. Med čakanjem pa se nama je priložnost za slikanje ponudila kar sama. Zadnjič sem tako kot ponavadi po koncu kosila začutila nujo po dozi sladkorja in k mizi prinesla vrečko mojih najljubših čokoladnih politank. V njej so bile le še tri. Vzela sem prvo in jo z užitkom pojedla, Ema pa je samo opazovala, žvečila zadnji košček kosila in ni kazala pretiranega zanimanja za sladico. Premamila jo je zadnja politanka, ki mi jo je vzela iz rok. Pustila sem ji, ker me je zanimalo, kaj bo naredila. Poskusila jo je in očitno ji je bila všeč. Ok, naj ji bo, naj jo malo odgrizne. Opazovala sem jo in se smejala, ker je bila tako prisrčna. Iz minute v minuto bolj in tudi bolj čokoladna. Kmalu mi je bilo jasno, da sem ob zadnjo politanko. Vzela sem fotoaparat in zabeležila te trenutke. Roke je imela čisto rjave in ko se je z njimi dotaknila bele mizice, je opazila, da nastaja sled. Pa sva le prišli do prve (sladke) slike. :)

Vtikanje flomastrov v plastenko

Veliko dela ima naša pikica tudi s prazno plastenko. Zanimiva ji je že sama po sebi. Za dodatno veselje sem plastenko splaknila z vodo in kapljice so ostale na notranji steni. Še bolj zanimiva pa je bila igra vtikanja flomastrov v odprtino plastenke. Ugotovila je tudi, da je sama izdelala ropotuljo in nato še, kako se plastenka izprazni.

Zadeti odprtino ni tako enostavno, kot se zdi.

 

Če malo zatreseš plastenko polno flomastrov, pa nastane ropotuljica.

Zelenjavna juha s polento

Na stopljeni kokosovi masti sem popražila narezano čebulo, dodala narezano zelenjavo in začimbe, nato pa vse zalila z vodo. Dodala sem cel strok česna in ga, ko se je juha skuhala, pretlačila z vilico skozi cedilo. Na koncu sem vkuhala polento.

Bučna juha

Obožujem bučno kremno župco! Večkrat jo skuham zase, tokrat pa sem jo pripravila Emi.

Na maslu sem na hitro podušila sesekljano čebulo in dodala olupljeno in narezano zelenjavo. Po nekaj minutah praženja sem jo zalila z vodo, dodala začimbi in pokrito kuhala približno 20 minut. Juho sem pretlačila s paličnim mešalnikom in jo obogatila z malo bučnega olja. Bila je res dobra!

Glej, muha!

 K nam je priletela muha. Bila je tiste sorte muha, ki ne leta brezglavo po stanovanju in išče ali izhod ali hrano, ampak je bila prav mirna. Pristala je na tleh blizu Eme in ta jo je z zanimanjem opazovala. Če bi jaz prvič videla muho, bi jo verjetno tudi. Zato sem svoje občutke, ki jih gojim do mrčesa, potisnila na stran in jo spodbujala pri spoznavanju novega bitja.

Fotografija pove vse. Rečem lahko le, da ji nisem vcepila strahu pred mrčesom in žuželkami, ampak se je z njim očitno že rodila. :)

Velikonočni zajtrk

Vsako veliko noč mami na plano potegne poročni servis, ki sicer od božiča čaka na svojih pet minut. To je tisto, kar praznikom da tisti poseben čar. Takrat je pomembna dekoracija. Takrat je pomembno, da je posoda posebna. Takrat je pomembno, da smo vsi zbrani za mizo. 

Letos sva z mamo Milko pekli potico za "tamalo veliko noč". To je bilo sploh prvič, da sva jo pekli skupaj. Do zdaj jo je vedno spekla mama, nikoli mami in nikoli je nismo kupili. Le enkrat do zdaj sva potico pekla midva z Bojanom in za prvič je bila kar obetavna. Tokrat pa sem se želela naučiti peči potico, tako "kot se zagre".

Emo sem dala v varstvo k mami Janiki, ki se odpoveduje vsem brezplačnim in neprecenljivim lekcijam o šivanju in peki, midve z mamo pa sva 4 ure preživeli v mamini kuhinji, mesili, mleti, zavijali in pekli. In na koncu je nastala odlična orehova potica, ki smo jo načeli naslednji dan pri velikonočnem zajtrku.

 

Ker sva se z mamo Milko imeli prav fajn, ko sva delali potico, ni bilo drge možnosti, kot da nastane res okusen izdelek. 

Takole pa je izgledal naš zajtrk za tamalo veliko noč. Pirhe smo skuhali, krasili jih bomo spet naslednje leto. Opazite dve majhni gnezdi z belimi in barvnimi jajčki? To so jajčka, ki jih je izvalila naša skobčevka Tomi, za katero smo mislili, da je samček. :) Shranjena imamo že vsaj 5 let, verjetno pa so stara še kakšno leto več.