Spomini na stres v poporodnem obdobju 1

Hči bo kmalu stara 3 leta in trenutno se že nekaj časa spopadamo z njeno prehrano oz. prehranjevalnimi navadami. Takih obdobij je bilo do zdaj že kar nekaj, od katerih se vseh niti ne spomnim več (dobro) in smo jih tako ali drugače prebrodili in ponavadi je sledila faza, ko je vse teklo dokaj gladko, nato pa se je spet pojavila kakšna težava.

Pravzaprav zdaj razmišljam, da je prehrana otroka izziv za starše že čisto od začetka, ne šele, ko začne zavračati zelenjavo. :) Kot vsaka ali vsaj večina mam sem se tudi sama soočila najprej s popolnim neznanjem na tem področju, potem pa z goro literature v fizični in elektronski obliki, v slovenščini in angleščini pa še kakšnem jeziku, v strokovnih in prijateljskih vodah, da pa niti ne omenjam forumov in FB skupin, kjer mamice debatirajo o težavah glede prehrane in delijo nasvete, ki so pri njih delovali.

V nosečnosti sem se začela seznanjati z vsemi področji dojenčkovega razvoja, tudi prehrano. Čisto na začetku se novorojenček itak prehranjuje z mlekom, vprašanje je le, s katerim: materinim ali adaptiranim. Naivno sem mislila, da je razlika med tema možnostma le v tem, da se mama odloči, ali bo dojila ali ne (in seveda kakšni zdravstveni razlogi). Torej če želiš otroka dojiti, se moraš za to samo odločiti in ga dojiš, če se odločiš drugače, pa pač kupiš mlečno formulo in vsakič sproti pripraviš flaško za svojega dojenčka.

Ok, odločila sem se za dojenje. Zdelo se mi je dobro za otroka in verjetno tudi zame, zato sem se odločila, da poskusim. Pojma nisem imela, kako bo to v resnici zgledalo. Nisem si niti v sanjah predstavljala, da ima tako majhno bitjece, ki se je pravkar rodilo, tako močan sesalni refleks, da tako močno potegne bradavico, da sem čisto na začetku dobesedno videla zvezde. Kar ni mi šlo v račun, kaj delava narobe, ko stvar ni takoj stekla, če pa sem se odločila, da bom dojila. A ni to dovolj? A ni tako, da otroka enostavno pristaviš, on začne piti, mamo nič ne boli, ampak vmes samo občuduje svojega otročka in ko je sit, podre kupček in mirno zaspi. Hm? :) Očitno so reklame in podobe materinstva, kot nam ga prikazujejo mediji, vplivali na mojo predstavo o dojenju.

Ni bilo enostavno, dokler se dojenje ni vzpostavilo do te mere, da je postalo res enostavno. :) Bolj enostavno ne bi moglo biti: kjerkoli in kadarkoli sem imela takoj pripravljeno hrano idealne temperature za svojo dojenčico. Luksuz! Pot do tja pa ni bila lahka.

Nisem še delila svoje zgodbe, ki se je začela odvijati kakšen teden po porodu. Po treh dneh sva odšli iz porodnišnice in prvih nekaj dni preživeli pri mojih starših. Tako sem imela res vso skrb in nego, ki sem jo takrat krvavo potrebovala, mož pa je tačas v službi uredil še nekaj stvari. V mojem novem domu mi mož ne bi znal in zmogel nuditi toliko in take podpore. Moja mami je bila v tistem trenutku res edina oseba na svetu, ki je brez besed točno vedela, kaj kot novopečena mamica z novorojenčkom potrebujem: mir, počitek, udobno in čisto ležišče, hrano, ki mi je ni treba kuhati (pojedla pa nisem malo, precej več kot sicer, saj sem bila ves čas lačna kot volk :)), nekoga, ki mi prinese še četrti vzglavnik in deseto tetra pleničko. In vse to sem dobila v hotelu mama, kjer mi je izredno pomagal tudi ati, ki je ponoči pomagal nositi našo punčko gor in dol po sobi, saj ji ni bilo jasno, da naj bi ponoči spali. :) Veliko je jokala, se zbujala in mrmrala.

Bila sem izmučena od poroda, tri dni v porodnišnici sem sicer imela vso zdravstveno oskrbo in pomoč, za kar sem hvaležna, vendar sem kljub temu morala praktično ves čas bedeti in ni bilo časa, da bi se spočila, ker če ni jokal moj dojenček, je pa sosedin. Tako sem komaj čakala, da pridem domov, ker sem vedela, da bom tam lahko dojenčico vsaj za kakšno urico lahko zaupala staršem, spala bom v svoji postelji, kjer je temno in tiho, lahko bom zadremala tudi čez dan in nabrala vsaj nekaj moči. 

Prav tako sem bila kot totalno naivna začetnica v dojenju obremenjena z uro, saj so mi v porodnišnici rekli, da moram dojiti na tri ure (šteto od začetka podoja), pri enem podoju pa se morata izmenjati obe dojki. Tako naj bi najprej dojila 20 minut na eni, potem še 20 na drugi strani (vrstni red pa se mora pri naslednjem podoju zamenjati). Hm? Cela znanost in štetje in gledanje na uro in zagata, kaj storiti po 20 minutah, ko dojenček še vneto vleče: mu spuliti dojko iz ustec in ga pristaviti na drugo, ga pustiti, da sam zaključi, ampak ali bo potem na drugi strani pojedel manj itd. Poleg tega je en podoj trajal več kot 40 minut, saj je bilo treba podreti še kupček in tako sem jo podnevi in ponoči nosila okoli, iskala položaje in jo iz roke v roko prestavljala nad posteljo, če bi mi slučajno padla iz rok (!), kar je trajalo še kakšne pol ure ali uro, saj kupčka ni bilo od nikoder.

Tako mi je do naslednjega podoja, ki naj bi bil čez tri ure od začetka prejšnjega, ostala približno ena ura. Nekajkrat sem si celo nastavila budilko in oči zatisnila za dobre pol ure, pa je že zvonila, saj sem želela, da pridobi toliko teže, da bova lahko po treh dneh odšli domov. Takrat bi obe spali, jaz in dojenčica, ki ji tako ni bilo do hranjenja. Soseda se ni sekirala in je malo pustila spati pa še sama se je obrnila okoli in glasno začela smrčati! :) Na koncu sva šli obe isti dan domov, ampak jaz sem pač bolj na ziher pa vsemu temu se zdaj smejim in se sama sebi zdim butasta, ampak takrat sem bila res čisti začetnik.

Nadaljevanje si lahko preberete tukaj.

Veganski čokoladni browniji z jabolki

Na obisk je prišla prijateljica, ki je veganka. Povabila sem jo tudi na kosilo, saj rada kuham in pečem za povabljene, priznam pa, da mi je to predstavljalo svojevrsten izziv. Vedno se rada potrudim za goste in prilagodim jedilnik njihovemu okusu. Tokrat sem imela na eni strani torej veganko, na drugi pa še vedno moža, ki je zagrižen mesojedec. Hm? :)

Za bratov rojstni dan smo bili povabljeni v Vegan Fresh, vegansko resavracijo v Medvodah, in oba sva se do sitega najedla, saj je bilo zelo okusno in zanimivo. K sreči je mož tudi tokrat pristal na to, da bo preživel, če en dan ne bo jedel mesa za kosilo in tako mi ni bilo treba zraven posebej pripravljati še tega. Ja, če zdaj tole bere kdo, ki ga pozna, je verjetno presenečen, ampak je čisto res bilo tako. :)

No, za kosilo sem torej pripravila čemaževo juho, popečeno polento z zelišči in zelenjavno omako ter solato z balzamičnim kisom in bučnim oljem. Ker sem za rojstni dan stare mame delala francosko solato in mi je ostalo nekaj kuhanega krompirja, sem pač zraven ponudila še tega. :)

Za čez sem želela pripraviti še nekaj sladkega. Zelo prav mi je prišla knjižica receptov Adriane Hudolin z naslovom Vsakdanja peka brez jajc in mleka. Kupila sem jo že pred časom in želela kaj speči, a nekako nisem našla pravega trenutka. No, obisk veganke je bil pa ravno pravi čas za to. :)

Odločila sem se za pripravo veganskih čokoladnih brownijev z višnjami, ki pa sem jih nadomestila z jabolki, saj višenj nisem imela pa tudi sicer jih ne maram, jabolka pa imamo vedno na zalogi pa še okusna so in v sladicah izpadejo dobro ter ne preveč izrazito. 

Glavno jed sem pozabila fotografirati, tudi mudilo se nam je jesti, ker so se želodčki že oglašali, uspelo pa mi je fotografirati sladico. :)

Moja prijateljica, za katero so bili browniji tudi pripravljeni, jih je pohvalila! :) Tudi meni je bil okus všeč, bi pa lahko pecivo pekla še kakšno minutko, saj sem uporabila manjši pekač, kot je naveden v knjižici. Znotraj so bili gumijasti in hrustljavi na vrhu, povsod pa čokoladni. :) Pripočam. ;)

Adriana Hudolin pa ravno v teh dneh pripravlja 3. veganski izziv, ki se začne že v ponedeljek, 10. aprila. Več informacij najdete tukaj, kjer se lahko tudi prijavite. ;)

Kaj pa vi, tudi kdaj pripravite kaj veganskega, čeprav sicer v družini uživate tudi meso in druge izdelke živalskega izvora?

Kakšen posran dan!

Tudi v mojem življenju pride dan ali dnevi, za katere lahko enostavno rečem, da so posrani. Marsikdo misli, da živim popolno življenje, kjer mi vse prinesejo na pladnju in vedno teče vse super krasno, ampak ok, a to mislijo čisto resno? Saj nisem robot, imam čustva in itak me dejanja drugih včasih prizadenejo, včasih pa se tudi sama kaj naredim tako, da mi je potem žal.

In danes je en tak čuden dan, ki se je slabo napovedoval že včeraj. Kot vsak večer sem bila zaspana in utrujena že ene 2 uri pred Emo, ki je imela še dovolj energije za igro s kinetičnim peskom, kar se je na koncu izkazalo za odličen (njen) predlog, saj se je mirno igrala 45 minut! Jaz sem se samo pogovarjala z njo in vmes med prsti mečkala kepico peska (mimogrede, je prav sproščujoče! ;)).

Po tuširanju, umivanju zob, negi kože in oblačenju pižame je stvari prevzel mož, jaz pa sem skočila pod tuš in v posteljo. Tako zelo rada bi prebrala drugi del knjige Potepuški maček Bob z naslovom Bobov božič, a mi je tudi tokrat komajda uspelo prebrati slabi 2 strani. Slišala sem vpitje iz otroške sobe: "Soka hočem!" in najprej prigovarjanje, nato odločno postavljanje meja in opominjanje na pravilo, da po umivanju zob pijemo le še vodo. Vmes se mi je že nekaj sanjalo in ko sem trznila in se od tega zbudila, sem samo zaprla knjigo, odložila očala in uganila luč in že me ni bilo več.

Ponoči slišim oddaljen glas, ki me kliče. Zavem se, da varuška očitno ni vklopljena in jih slišim direktno iz otroške sobe. Pa sem zvečer prosila Bojana, če varuško vklopi, ker sem jo morala čez dan izredno izklopiti. No, očitno je ni! Vstane in jo gre iskat in ne morem verjeti, kar slišim: Ema še sredi noči vztraja, da želi sok! Neverjetno! Sredi noči razumljivo mož ni bil pripravljen na mirovna pogajanja, zato sem stvari prevzela jaz. Najprej sem nastopila odločno, potem pa sem spremenila taktiko, ker vse skupaj ni peljalo nikamor. Prigovarjala sem ji, da jo razumem, da imam tudi jaz včasih rada sok, da vem, da bi ga rada pila, spraševala sem jo, če je žejna in ponavljala njene besede. Obrestovalo se je in kmalu je bila pripravljena vsaj zlesti v moje naročje. Počasi sva šli v spalnico in kakor hitro sem omenila, da bo sok dobila zjutraj ali da lahko zdaj dobi samo vodo, sva se spet pomaknili par korakov nazaj. Tudi sama sem začutila žejo in popila par požirkov, saj imam plastenko ob postelji. Sama od sebe mi jo je nežno vzela in naredila več velikih požirkov. 

Nato je legla, mi dala roko in kazalo je, da bo mirno zaspala, a jo je očitno še mučila žeja in po nekaj dodatnih kapljicah je res zaspala.

Zjutraj sva dan nadaljevali, kot da se ponoči ne bi nič zgodilo, sva se pa zato skregala z Bojanom in v službo je odšel brez pozdrava in poljubčka, kar je zame velika groza. V vrtec sva zamujali, a je bila k sreči vsaj Ema čisto ok (s tem mislim, da ni imela še ona kakšnih običajnih nenavadnih jutranjih želja in zamisli). 

Očitno se je poznalo že na vremenu, da trenutne energije niso najbolj spodbudne. Danes me ni oplazil še noben sončni žarek, nebo je turobno in svetloba siva. 

Še pred nekaj dnevi sem čutila moč energije morskega vala, ki me je ponesel v višave, na lepem pa imam občutek, da je nekdo pritisnil pavzo, ki kar traja in traja. Z mešanico burnih občutkov in istočasno apatičnosti sem se zavlekla na kavč in začela delati vsaj nekaj minimalnega, za kar sem se čutila sposobno, čeprav bi najraje zavila v spalnico. 

Med pregledovanjem mailov, sporočil, objav, blogov, končno dobim sporočilo, ki sem ga čakala - odgovor je negativen. Grižljaj poznega zajtrka se mi ustavi v ustih, odložim telefon in strmim v prazno. K sreči je vsaj maček ob meni in mi da spodbudnega "bunka", potem pa se zvije v klobčič ob moji nogi in po mačje odmisli vse skrbi. Ko bi le to tudi jaz znala narediti!

Odgovor, ki se mi sprva sploh ni zdel mogoč, me je včeraj prešinil večkrat. Ok, očitno mi intuicija še ni zatajila in hvaležna sem ji, da me malo pripravi na take trenutke.

Jutri imam še zdravniški pregled in kar strah me je, kaj bom izvedela tam. 

Pisati bi morala vsebine za novo spletno stran, a ne čutim nobenega navdiha, nimam idej in prave energije, s katero bi jih napisala in bi se jo v njih tudi čutilo. Take energije, ki me preveva danes, pa res ne bi rada širila naokoli! :)

Je že tako, da vse ne more biti vedno, kot smo si zamislili. Trudim se verjeti, da je to za nekaj dobro, čeprav v teorijo, da je vse za nekaj dobro, že dolgo ne verjamem več. Najbolje, kar iz tega lahko potegnem je, da imam novo izkušnjo in da imam še nekaj želez v ognju. Mogoče moje ideje ne bodo ubrale zamišljenih poti, bodo pa jih zagotovo.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno ob tem: da si dovolim biti slabe volje, žalostna, nerazpoložena in čutiti to, kar pač v takem trenutku čutim. Zdi se mi, da se v taki situaciji, torej ob zavrnitvi, hitro pojavijo misli, ki nas spodbujajo, da nam bo že uspelo, če ne tako, pa drugače in da nam bo to dalo dodaten zagon in motivacijo in da se ne bomo predale ... Ja, super, ampak to pride malo kasneje. Pomembno se mi zdi narediti in dati prostor tudi čustvom, ki jih občutimo takoj ob slabi novici. In da se osredotočimo nanje, ne takoj na rešitve, prihodnje cilje in poti do njih. To pride na vrsto takoj za tem.

Skupina Mami blogerke

Blog sem začela pisati leta 2012, uf, kje je že to! Spomnim se, da me je vleklo v svet pisanja (že v otroštvu) in bloganje je bila odlična možnost za izražanje. 

Prve objave so bile namenjene beleženju mojih ustvarjalnih projektov, umetniških oz. hobi projektov in tistih v kuhinji. Tako je nastalo tudi ime, Kuhartnica, ki združuje mojo ljubezen do ustvarjanja in kuhanja (oz. bolj peke :)). 

Odkar sem mamica, so se objave naravno dotaknile področja materinstva. To je enostavno tako pomembno in veliko področje mojega življenja, da sega tudi na druga. In tako sem v bistvu popolnoma spontano postala mami blogerka!

Moja želja je širite svoje ideje za ustvarjanje z otrokom, preživljanje časa z njim, kuhanje zanj in celo družino, vključevanje otroka v vsakdanja opravila in deljenje svojih občutkov ob vsem tem. Preprosto o vlogi mame in opazovanju svojega otroka pri odraščanju, osamosvajanju, učenju, napredovanju, odkrivanju tega sveta. 

Iz medijev mamice hitro dobimo občutek, da naj bi bile ves čas urejene in imele vse pod kontrolo - realnost pa je čisto drugačna. Jaz sem pogosto v trenirki, imam mastne lase, nimam make-upa, nimam nalakiranih nohtov, nimam bleščeče pospravljenega in očiščenega stanovanja - imam pa največ, kar si lahko zaželim: ljubečega moža in zdravo hčerko! Pa še dva mačka za povrhu! :) TO je tisto, kar rabim in me osrečuje! Ja, tudi jezi, pogosto, hehe, in prav o vsem tem rada pišem, saj se mi zdi, da vsaka mami kdaj rabi podporo in zavedanje, da ni sama, edina in slaba, če ni vse tipi topi! Kdaj pa preprosto rabi samo kakšno idejo, kaj skuhati in kaj za vraga početi z otrokom že šesti deževni dan zapored. :)

Na področju mami bloganja je v zadnjih nekaj letih prav pestro dogajanje. Blogov na to temo je vedno več in pred kratkim smo se mamiblogerke zbrale v FB skupini, 22. 4. pa bo zaživela tudi skupna spletna stran, ki jo vse že nestrpno pričakujemo! :)

Vesela in počaščena sem, da sem del te skupnosti! Naš namen je združiti moči nas žensk, mamic in z vami deliti svoje najboljše zapise iz svojih lastnih življenj z našimi otročki. 

Vabim vas k spremljanju FB skupine Mami blogerke! ;)

Lep sončen vikend vam želim! Mi dobimo na obisk mojo sošolko iz srednje šole, s katero si obe želiva, da bi živeli nekaj deset km bližje, da bi se lahko večkrat videli. Danes se končno bova in čeprav nas je v skupini bivših sošolk, ki se še vedno družimo, šest, sva midve, ker sva do zdaj edini mamici, nekako posebej povezani, saj naju družijo izkušnje nosečnosti, poroda in materinstva. Komaj čakam, pa še Odprta Kuhna je v Celju in seveda bomo skočili še tja, njam, njam! :)

Doma izdelano darilo za materinski dan - ogrlica iz slanega testa

Materinski dan se mi že od nekdaj zdi lep praznik. Vedno sem mami podarila kakšno malenkost v znak pozornosti, ljubezni in zahvale. Ponavadi sem darilce izdelala sama, zdaj pa se mi zdi lepo to prenesti na svojega otroka.

Darilo za mamice so otroci pripravili v vrtcu: starši smo bili povabljeni na nastop v obliki druženja in skupnega rajanja, otroci pa so mimogrede z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice zapeli par pesmic in zraven kazali s prstki ali skakali in se vrteli v krogu. Na koncu smo se posladkali s suhim sadjem in mamice smo prejele rožice, oba starša skupaj pa izdelek iz das mase s posvetilom.

Pomembno se mi zdi, da se praznuje materinski dan, ko se mamam zahvali za vso ljubezen, podporo, pomoč in skrb, ki nam jo nudijo celo leto. Občutek imam, da šele zdaj, ko sem sama mamica, vem, kaj sploh pomeni materinska ljubezen. Vse življenje sem jo k sreči imela in bila res ljubljen otrok in sem še vedno in mislim, da vedno bom, a odkar imam svojega otroka, na to gledam povsem drugače. Šele zdaj se zavedam, kaj vse ženska da skozi, preden sploh pride do otroka, in koliko skrbi, nege, pomoči in podpore je potrebne, da se otrok toliko osamosvoji, da je sposoben sam skrbeti zase v smislu higiene, oblačenja, hranjenja. Kje je še vse ostalo?

Tako še vedno svoji mamici in obema mamama ob tem prazniku podarim voščilnico, ki jo izdelam sama oz. zadnje čase v sodelovanju z Emo. :) Zraven sva kot Emino oz. zopet najino skupno darilce za mojo in moževo mami, torej Emini stari mami, izdelali ogrlici iz slanega testa.

Želela sem, da jima podariva nekaj doma narejenega, primernega njeni starosti in interesom ter uporabnega. Tako se mi je zdela ogrlica iz slanega testa prava izbira.

Ema rada ustvarja iz različnih vrst oblikovalnih mas do pravega testa za piškote ali njoke. Obvlada že valjanje kroglic med dlanmi, izdelovanje in rezanje kačic, izsekovanje motivov z modelčki za piškote, zlaganje na pekač itd. 

Zamesili sva slano testo in iz njega zvaljali kačice, ki jih je narezala na koščke. To zelo rada počne, jo pa kljub vsemu še vedno zamika, da kak košček nese v usta. Se mi zdi, da se to obdobje, ko otrok nosi stvari v usta, kar ne konča. No, pri slanem testu itak kmalu ugotovi, da okus ni ravno najboljši. :)

Med dlanmi je potem zvaljala kroglice. Pri nekaterih sem ji malo pomagala, da so imele kolikor toliko okroglo obliko, itak pa je bil moj namen, da se vidi, da je to delo otroka, torej jih sicer nisem popravljala in so bile pač take oblike, kot jih je izdelala.

Kmalu je nastalo kar nekaj kroglic. Nisem imela končne zamisli, koliko jih bova porabili za eno ogrlico, zato jih je pač valjala, dokler se ji je zdelo zanimivo in to je bilo, dokler ni porabila vsega testa. Zložili sva jih na pekač, da bi se posušile.

Po nekaj urah sem se spomnila, da bova kroglice bolj težko nanizali na vrvico, saj sva pozabili narediti luknjice! Hitro sem vzela v roke zobotrebec, Emi sploh nisem nič razlagala in jo vabila zraven in poskusila, če jih sploh lahko še prebodem. Šlo je, a se je že delala skorjica na površini, zato se je oblika kroglic še dodatno popačila. Tako je bilo še bolj očitno, da je to delo otroških rok. :)

Skratka, kroglice so dobile luknjico in se posušile. Nekatere so sicer imele preozko luknjico ali sploh ne do konca prebodeno, a nič zato, saj sva jih imeli dovolj.

Na vrsti je bila poslikava kroglic. Razmišljala sem o izbiri barve in kot ponavadi na mizo prinesla le osnovne barve (rumeno, rdečo in modro) ter belo in črno. Iz izkušenj sem se namreč naučila, da ni dobro pred otroka postaviti cele škatle barv, saj ga potem zamika, da bi odprl in uporabil kar vse, kar je sicer lahko čisto ok, a ne v vsakem primeru. V tem že ne bi bilo dobro. :) Poleg tega pa želim tudi, da Ema spoznava, kako iz dveh barv nastane nova. Zato vedno pred njo oz. skupaj mešava barve na paleti in se pogovarjava, katere barve imava in katera nova barva bo z mešanjem nastala.

Emi je zadnje čase všeč zelena barva, zato se je seveda odločila, da bodo kroglice zelene. :) Sama sem si najprej zamislila rumene in na paleto sem ji stisnila malo rumene barve, s čimer se je strinjala. Pobarvala je nekaj kroglic, potem pa sva z dodajanjem modre dobili zeleno. Bila je precej temna, zato sva postopno dodajali rumeno in dobili več odtenkov zelene barve.

Kroglice sva zložili na pokrov škatle in jih pustili, da se barva posuši. Naslednji dan sem jih prelakirala s prozornim lakom v spreju. 

Morali sva jih le še nanizati na vrvico. Pri tem sem ji morala pomagati, saj je šla vrvica bolj težko skozi pa tudi sicer je to ni preveč zanimalo. Mi je pa pomagala izbirati, katero kroglico bova nanizali naslednjo. 

Nastali sta torej dve ogrlici iz slanega testa, ki sva jih lepo zavili in podarili skupaj z voščilnico.

Za prababici sva izdelali odtis ročice, ki sva ju naredili v kepo slanega testa. Ta je Ema pobarvala (izbrala je modro in rumeno barvo), jaz pa sem ju prelakirala in opremila z napisom. Še zavili sva ju in se odločili, da modrega podariva mami, ki ji vid peša, da bo bolje videla pobarvan odtis roke. Druga mama, ki ima vid boljši kot marsikdo mojih let, pa je prejela rumen odtis. 

Upam, da ste materinski dan preživeli lepo!

Ob materinskem dnevu: kako naši otročki zapuščajo gnezda ali kako je hči prespala pri sorodnikih

Bilo je navadno petkovo popoldne, nič posebnega se ni dogajalo in tudi nič ni bilo v planu ali na vidiku. Oglasila se je moževa sestra z družino in Ema je po celem tednu spet videla bratranca in sestrično. So veliki prijatelji, čeprav se tudi ves čas kregajo in prepirajo, a so kmalu spet zavezniki in se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo.

Ko so se že odpravljali domov, se je tudi Ema želela zbasati v avto in v hecu smo rekli, naj se. :) Vzela nas je zares in začela spraševati, če sme z njimi. V smehu sva z Bojanom dejala, da seveda, saj nisva mislila, da naju bo vzela tako resno oz. da ona misli resno. Pa je! Svak in svakinja sta se strinjala in odhitela sem napolnit njeno potovalko. Možgani so mi delali le na pol, saj sem vedela, da me čakajo, da so že vsi pripravljeni za odhod in razmišljala sem, kaj vse ji moram dati zraven (kaj je nujno in kaj naj bo rezerva), obenem pa mi je veliko kapacitete možganov zapolnilo razmišljanje o tem, da bo moja punčka dejansko kar šla od doma, kar šla bo na počitnice, prespat k drugim ljudem. Čeprav so to njeni sorodniki, je še vseeno moja mala deklica in ne more kar tako iti. 

Prvič je šla na počitnice in to kar za 4 dni, ko je bila stara skoraj dve leti. Šla je k mojim staršem, da sva midva v miru dokončala gradnjo oz. opremljanje njene sobe. To je bilo načrtovano in sem se nekako lahko pripravila. Moja mami jo res dobro pozna, pozna naša pravila, rutino in to tudi upošteva. Tudi ati se zelo aktivno posveča svoji edini vnukinji in vedno poskrbi, da ji ni dolgčas. Teklo je gladko, da bolj ne bi moglo, komaj nama je dala ljubčka za slovo, ona bi kar šla! :) Meni je bilo gotovo težje kot njej. Zdaj pa je to prišlo kar iznenada! Še vedno sem letala iz kopalnice v njeno sobo in dnevno in vmes me je mož že prišel priganjat, kar seveda ni čisto nič pripomoglo k temu, da bi nalogo opravila kaj hitreje, halo!?

Ko sem potovalko prinesla do avta, so že vsi trije otroci sedeli na zadnjih sedežih, vsak na svojem mestu, ustrezno pripeti s pasom in vsi so bili veseli, nasmejani, navdušeni. Verjetno so bili vsi tudi presenečeni, zagotovo tudi nad tem, da ji midva dovoliva iti z njimi. Prevevali so me dvomi, da bo iz tega sploh kaj in svaku sem rekla, da se vidimo čez par, ko sem pričakovala, da bo želela domov.

Če ne prej, me hoče zvečer. Večinoma jo jaz dajem spat, kdaj pa tudi mož. Ampak takrat je vedno težava in zaspi precej kasneje, saj na vsak način hoče mene. In tako sem pričakovala, da bo če ne prej zvečer pred spanjem želela mene ali moža. 

Odpeljali so se in gledala sem za njimi in v meni je vihralo. Sploh ne vem, kako sem se počutila, lahko rečem le, da zmedeno. Vrnila sem se na vrt in nadaljevala z delom, vmes pa sem dojemala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zamotila sem se s plevelom in odločila sem se, da bom čas, ko je otrok na obisku, izkoristila za delo, ki sem ga popoldne odložila, ker sem bila res utrujena. 

Obesila sem perilo, iz pomivalnega stroja zložila posodo in vanj naložila umazano, ki se je valjala po celi kuhinji, pripravila lazanjo in spekla pecivo za naslednji dan in potem vse pospravila in pomila, da je v kuhinji po dolgem času vladal red. Vmes je prišel mož z idejo, da večer izkoristiva zase in greva v lajf! :) To je tako redka priložnost, da je ne smeva izpustiti iz rok. Predlagal je, da greva na večerjo! Ha, nisem se branila! :) Še hitreje sem opravila vse v kuhinji, skočila pod tuš, se malo lepše oblekla in si uredila make-up ter – pazi to – obula čevlje s peto! Po 100 letih! :)

 

Šla sva v restavracijo, ki sva jo že večkrat želela obiskati, pa je vedno prišlo kaj vmes, nazadnje nismo dobili proste mize. Tokrat sva imela srečo in sva dobila mizo v kotu. Ogledala sva si jedilni list in izbrala sem puranji zrezek s sirom in pršutom ter pečenimi krhlji krompirja, mož pa zanimiv burger s čebulnimi obročki in ocvrtim krompirjem. Bilo je zelo okusno in za čez sva si privoščila še sladico. Obnašala in počutila sva se, kot da sva še sveže zaljubljen parček, brez otrok, brez obveznosti starševstva. Čeprav sem rada mamica moji punčki, prav paše kakšen tak večer na off.

Moram reči tudi, da sem se kar sprostila in nisem imela ves čas občutka, da bo zazvonil telefon in bova prosila natakarja, če nama hrano zavije za s sabo, saj bova hitela po hčerko, ker ne bo več zdržala brez naju. Na poti nazaj, ko je bila ura že pol polnoči, pa je vedno bolj postajalo očitno, da bo res tam prespala.

Še vedno sem čutila presenečenje, veselje, dvom, žalost, zaskrbljenost. Prav za vsako čustvo lahko povem, zakaj se je prebudilo. Presenečenje je bilo itak najbolj očitno že takoj na začetku, ko je želela s sorodniki. Dvomila sem, da bo res prespala. Po drugi strani sem čutila veselje, in to iz dveh razlogov: ker je pomenilo, da imava par uric samo zase, brez skrbi, odgovornosti, prepirov med pripravami na spanje, utrujenosti itd., in drugič, ker je to pomenilo, da moja deklica odrašča, da postaja vedno bolj samostojna. In to je bil hkrati tudi razlog za žalost. Moja mala deklica odrašča! Poooočasi, skoraj neopazno odhaja od mene, ne rabi me več tako zelo, vsak dan manj, včasih ji bom celo odveč. To kar malo boli. 

Bila sem tudi zaskrbljena. Pa ne zato, ker moževi sestri in njenemu možu ne bi zaupala, da poleg dveh svojih otrok ne bosta znala poskrbeti za mojo hči, ampak ker jo jaz poznam najbolje na svetu, jaz vem, kaj jo pomiri, kaj potrebuje v določenih trenutkih, kaj najbolj pomaga v določenih situacijah, kaj pomeni določena beseda, čeprav govori že zelo razločno in se vse zmeni sama. Zavedala sem se, da je dom dom in tukaj imamo določena pravila, rutino. Zdaj pa je pri sorodnikih, kjer ne obstaja še nobena rutina, saj je na tem, da prvič prespi pri njih. 

Skušala sem se prepustiti in tudi otroku dovoliti, da gre v svet in da se pač znajde sam. Da sama pove, da želi, da ji v skodelico kakava nalijejo še malo hladnega mleka, in to pred njenimi očmi, ker je to pri nas pač protokol, ne glede na to, ali je kakav res tako vroč, da rabi malo hladnega zraven, ali ne.

Spomnila sem se tudi, da sem ji pozabila dati v potovalko zobno ščetko. Ne bo je konec, če si enkrat ne bo umila zob, bolj me je skrbelo, da bo težava, ker je pač navajena umiti zobe pred spanjem. 

Rutina je pri nas doma pomembna, držimo se jo in ničkolikokrat nas je tudi že rešila. Kaj pa bo zdaj, ko bo vsa rutina drugačna? Spet sem se tolažila z dejstvom, da je eno rutina pri nas doma, nekaj čisto drugega pa je prespati pri sorodnikih. Kaj je lahko bolj vznemirljivega za otroka? Se bo že znašla, mogoče ima svakinja kakšno rezervno krtačko in bodo že nekako rešili zadevo.

Ob vseh teh čustvih me je premagal spanec in zaspala sem v moževem objemu. Zjutraj naju je zbudil telefon – klical je svak. Najprej sem se zavedla, da je dan in da je dejansko prespala pri njih. Waw! Moja mala pogumna deklica! Takoj za tem sem pomislila na to, da naju zdaj pa že res rabi. 

No, pa naju ni. Spraševal je le, ali ji mora tudi zjutraj dati zdravila. Seveda mu nisem dala napotkov za zjutraj, saj niti v sanjah nisem mislila, da bo zares potreboval to informacijo. Mož mu je povedal, koliko katerih zdravil naj ji da in ga vprašal, kako je bilo ponoči. Vsi trije otroci so spali pri njem (svakinja je šla ponoči delat) in zvečer je baje spraševala, kdaj pride mami. OMG, lubica moja! :( No, tip se je res dobro znašel in baje je sedel poleg nje in rekel, da bosta skupaj počakala, da pridem. In medtem je mirno zaspala in spala celo noč, le malo se je premetavala. Waw! Svaka čast, da mu je uspelo shendlati vse tri otroke, jaz si tega ne bi upala ali znala ali zmogla … 

Povedal je še, da bodo zdaj zajtrkovali in da jo pripeljejo po kosilu – če je ne rabiva prej. Waw! Kako je že velika. Bila sem ponosna nanjo in obenem tudi na naju, saj je že res, da je najina, a po drugi strani ni prav nič najina. Ni najina last in vse, kar počneva, vse, kar jo učiva, kar ji pomagava in ji omogočava, dejansko delava zato, da bo enkrat samostojna in sposobna preživeti v svetu, kjer ne bo mamice in atija ves čas zraven. In očitno nama ne gre tako slabo. Skrb za svojega malčka je dvorezen meč, saj se navežeš in navadiš na skrb zanj, po drugi strani pa ti gre večkrat prav to na živce in si želiš samo par minutk miru. 

Ko končno pride čas, da res dobiš teh par minutk in sčasoma ur, dni »miru«, je pa kar nenavadno, saj opaziš, da te prav ta tvoj nebogljeni otroček ne rabi več. Zmore sam. Lahko naredi sam. Sposoben je narediti sam – fizično in psihično. Ne rabi več tvoje pomoči. Ne boš več vedno poleg, ne boš več vsega vedela, ne boš več vsega videla in doživela z njim. Ne bo več vseh svojih radosti, skrbi, dvomov, strahov in veselja delil s tabo. Odpravlja se v svet, kjer bo vedno poseben prostor za mamico in kjer bo tudi mamica vedno vedno vedno imela v srcu in objemu poseben prostor prav za vsakega svojega otroka. Ko je majhen in ko zraste in gre.

Komaj čakam, da se moja pikica vrne, da mi pove, kako je bilo, da jo stisnem in objamem in poljubim in upam, da tudi jaz od nje dobim velik poljubček in močan objem. Vem, da mi vsega ne bo povedala, prvič seveda, ker je premajhna, da bi bila sposobna cele obnove dogodkov preteklih približno 20 ur, pa tudi zato, ker bo vedno več situacij, ko ne bom vedela vsega. Še dobro, da se to dogaja počasi, postopoma, da se mamice navadimo na samostojnost naših pikcev, a se kljub temu verjetno nekega dne zbudimo in nam ni jasno, kdaj je minilo 10, 20, 30 let in so naši dojenčki zdaj že odrasli in imajo po možnosti že svoje otroke. In tako bodo sami doživeli isto zgodbo.

Vsem mamicam želim prelep materinski dan in komaj čakam, da objamem svojo mami, ki jutri pride na obisk!

11 idej kako zamotiti otroka v čakalnici, na obisku ali v restavraciji in anketa

Zelo bom hvaležna za izpolnjeno anketo o dojenčkih, ki vam ne bi smela vzeti več kot 5 minut in v zameno pošljem e-knjižico 11 idej kako zamotiti otroka v čakalnici, na obisku ali v restavraciji. ;)

Hvala in lep dan še naprej! :)