Kinetični pesek: kupljen in domač

DOMAČI KINETIČNI PESEK

Seveda sem se najprej zaprašila v domačo izdelavo kinetičnega peska, ane. :) Na internetu je kar nekaj receptov in med vsemi sem izbrala tegale, le da sem ga prepolovila. Kot boste videli, še dobro. :)

Izbrala sem plastično posodo s pokrovom (od sladoleda) in vanjo stresla pesek. Uporabila sem kar tistega iz peskovnika. Dodala sem škrob in premešala obe sestavini.

Detergent sem zmešala z vodo in ju postopno zlila v pesek ter mešala. Da domači kinetični pesek ne bi splesnel, sem dodala nekaj kapljic eteričnega olja čajevca.

Potem sem mešanico zgnetla z rokami.

 

Domač kinetični pesek sem shranila v posodi in čakala na primeren trenutek, da bi ga ponudila Emi za igro. Ker sva imeli polno drugih zanimivih dejavnosti, je minil kakšen teden, preden sem ga spet odprla. No, in ko sem ga, sem na površini opazila tanek sloj finih nitk plesni. :( Kljub eteričnemu olju čajevca je kinetični pesek začel plesneti. Mogoče je bil vzrok v tem, da sem uporabila pesek iz peskovnika, s katerim smo se že igrali, torej so bili v njem najverjetneje delci umazanije, iz katerih se je na toplem razvila plesen. Eh ja. :/

 KUPLJENI KINETIČNI PESEK

Ideje o kinetičnem pesku zaradi neuspešnega poskusa z domačo izvedbo nisem opustila. ;) Sem pa zaključila z domačimi poskusi in kinetični pesek naročila. S tem smo bili pa zadovoljni prav vsi! :) Še mene je čisto premamilo, ko sem s prsti začela bresti po pesku. Prav sproščujoče. :)

Ema v igri s kinetičnim peskom zelo uživa! Vedno pripraviva prostor za igranje: majhno mizico postaviva na sredino prostora, običajno dnevne sobe, prineseva pručko in stolček, na sredino mize položiva posodo s peskom in pripomočki za igro. Tokrat sva uporabili kovinske in plastične žličke in posodice ter modelčke za igro v peskovniku. 

 Še mene je nalaganje peska z žličko v posodice čisto prevzelo!

Zanimiva lastnost kinetičnega peska je, da drži obliko, dokler se ga ne dotaknemo - potem pa se nežno ugrezne. Rahlo spominja na igro z mokro mivko, a ni povsem tako. Zabavno je delati luknjice vanj s prsti.

Med igro seveda nekaj peska pade tudi na tla. A to ni nikakršna tragedija, ker ga enostavno pometemo (lahko kar s prsti :)) na kupček, primemo in dvignemo. Drobce, ki vseeno na koncu igranja s kinetičnim peskom ostanejo na tleh, pometemo z metlo in zavržemo, ker se tako na smetišnici nabere še kaj drugega kot le pesek.

Po uporabi je treba kinetični pesek dobro zapreti v posodo, kjer bo počakal na naslednjo rundo sproščujoče in zabavne igre.

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Kvinojine palačinkice s cimetom in banano

Odkar naša mala dama hodi v vrtec, priznam, da kuham zelo drugače kot prej. Med tednom imamo kosilo ob zelo nerednih urah, saj ga moram prilagoditi moževemu prihodu domov. Včasih je tako Ema že lačna in pridno je, včasih pa noče ničesar. Opažam tudi, da ji popoldne ne paše še eno kosilo, ker ga je ona že jedla v vrtcu, zato včasih poje le tisti del, ki ji takrat ustreza. Vse skupaj mi sploh ni všeč, ker ne vem več, kaj in kdaj naj sploh kuham. Včeraj sem po dolgem času pripravila jed le zase. Zanjo sem porabila več časa, kot če bi si pripravila sadje in kosmiče ali nekaj namazala na kruh, kar naredim najpogosteje. Vzela sem si čas in po doooolgem času privoščila eksperimentiranje! Prav fajn sem se počutila in res je bilo zelo okusno. Nastale so kvinojine palačinkice s cimetom in banano. Nekaj mase sem prihranila za večerjo in zvečer Emi spekla par palačinkic. Na moje veliko veselje so ji bile všeč! Jeeeej! :)

Sestavine:
5 žlic kvinoje
1 jajce
1 dl ovsenega mleka (lahko tudi katero drugo)
ščep soli
ščep cimeta
1 banana
polnozrnata moka (toliko, da postane masa podobna tisti za palačinke ali še malo bolj gosta)

olje ali kokosova maščoba za ponev

lešniki
pol lončka navadnega jogurta
žlička medu
ščepec cimeta
jabolko

 Postopek:

-        V soljenem kropu skuhamo kvinojo.

-        V skledi zmešamo celo jajce, pretlačeno banano, cimet, ovseno mleko in sol.

-        Dodamo kuhano in odcejeno kvinojo in premešamo.

-        Postopno dodajamo polnozrnato moko in ves čas mešamo, da dobimo gladko maso kot za palačinke.

-        V ponev vlijemo malo olja ali kokosove maščobe in ko se segreje, z žlico nadevamo malo mase, da dobimo male palačinkice.

-        Ko se na vrhu začnejo delati mehurčki, jih obrnemo in spečemo še na drugi strani.

-        Medtem v suhi ponvi popražimo lešnike, da poudarimo njihov okus, nato pa jih grobo sesekljamo.

-        Jogurtu primešamo med, jabolko pa narežemo na koščke.

-        Palačinke prelijemo z medenim jogurtom, dodamo koščke jabolka, lešnike in posujemo s cimetom.

Dober tek! :)

Danes je dober dan - Today is a good day

Takole sem pobarvala pobarvanko Today is a good day - z dobrimi starimi voščenkami. :)

A vam je všeč? Katero barvo bi pa ti izbral/-a? ;)

http://cooloring.club/

A že poznate pobarvanke za odrasle?

Dragi moji!

Tako sem vesela! A veste zakaj? Ker je izšla moja prva pobarvanka za odrasle! :))))

Moja prva pobarvanka za odrasle Happy Thoughts

 

A že poznate pobarvanke za odrasle? To je trenutni hit v Ameriki, ki se vztrajno seli tudi v naše konce. Mogoče ste na policah v knjigarnah že zasledili knjige, polne rožastih, orientalskih, živalskih, domišljijskih vzorcev, ki so vas vabili, da bi v roke kar takoj prijeli barvice in začeli z barvanjem. :)

Tako torej, pobarvanke niso samo za otroke! :) Tudi odrasli so ugotovili, da ima barvanje več pozitivnih učinkov in tako se je začela poplava vseh možnih pobarvank, namenjenih odraslim. In kateri so ti učinki, ki imajo pozitiven vpliv? Tukaj jih je le nekaj:

 - povezovanje s samim sabo

- odklop od vsakodnevnih skrbi

- protistresno učinkovanje

- povečevanje koncentracije

- razvijanje domišljije in ustvarjalnosti.

 

POVEZOVANJE S SAMIM SABO

Za barvanje moramo najti čas. Medtem ko lupimo krompir in se nam okoli nog ovija naš malček, pri vratih pa nas čaka mačka, da jo spustimo notri in nahranimo, verjetno res ne moremo na pultu imeti pobarvanke in mimogrede še malo barvati, ane? :) Najti moramo miren kotiček, kjer nas ne bodo ves čas motili in kjer si bomo lahko privoščili nekaj časa le zase. V roke takrat lahko vzamemo pobarvanko, jo odpremo, poiščemo tisto, ki nam je tisti hip najljubša, in začnemo z barvanjem. Ko v rokah držimo barvico, čopič, pomočen v barvo, ali voščenko, ki za sabo po papirju puščajo sledi in pred našimi očmi rišejo vedno bolj barvaste podobe, imamo idealno priložnost, da se poglobimo vase, v svoje misli, morda dobimo celo kakšno dobro idejo ali se nam zgolj razjasni odgovor na vprašanje, ki nas je mučilo že nekaj časa. V takih mirnih trenutkih ni odveč kakšna umirjena melodija v ozadju - ali pa bolj divja, če ste trenutno bolj slabe volje in si želite dvigniti energijo in razpoloženje. ;)

ODKLOP OD VSAKDANJIH SKRBI

Vsakdo ima skrbi in vsakdo potrebuje nekaj, da se od njih malo umakne, umiri in sprosti. Nekateri si omislijo športno aktivnost, drugi kuhajo, pletejo, šivajo, slikajo, fotografirajo, nekateri pa se od vsakdanjih skrbi odklopijo tako, da v roke vzamejo pobarvanko in barvice. :) Ko razmišljamo o tem, katero pobarvanko bi pobarvali danes, katero barvo bi izbrali za posamezne dele pobarvanke in ko se osredotočamo na samo barvanje, res ni časa in prostora za negativne misli in skrbi. :)

 

PROTISTRESNO UČINKOVANJE

Barvanje pobarvank lahko postane vaša redna terapija! Ta seveda ne more nadomestiti strokovnjaka, s katerim bi se pogovorili o svojih težavah, lahko pa pripomore vsaj k temu, da se stopnja stresa ne povečuje. Ko morate pozornost preusmeriti na roko, v kateri držite čopič ali barvico, in razmišljati o potezah, da bo nastalo, kar želite, enostavno ne morete istočasno razmišljati o težavah s tako vnemo, kot bi to lahko počeli, če bi imeli vse kapacitete možganov na voljo le za premlevanje problemov. ;)

POVEČEVANJE KONCENTRACIJE IN VZTRAJNOSTI

Se je treba kar zbrati in razmišljati, kako bomo pobarvali posamezen del pobarvanke, kajne? Prav tako je potrebne nekaj vztrajnosti, da pobarvanko sploh pobarvamo do konca. Tako se krepita naša koncentracija in vztrajnost.

 

RAZVIJANJE DOMIŠLJIJE IN USTVARJALNOSTI 

Čeprav bi pomislili, da vas vnaprej narisana risba, določene linije, ki se jih morate držati in jih upoštevati, utesnjujejo in celo krnijo vašo domišljijo, je pravzaprav obratno. Linije so namreč lahko le usmeritev, podlaga, opora, ni pa se jih treba strogo držati. Vsako ploskev, omejeno z linijami, lahko pobarvamo z isto barvo in se tako navidezno zlije v eno. Druga možnost je, da vsako ploskev pobarvamo z drugo barvo ali drugačnim odtenkom iste barve in tako dobimo tridimenzionalni učinek. Ploskev tudi ni treba pobarvati le z eno barvo, ampak si lahko sami določimo dodatne navidezne linije, ki jih upoštevamo pri barvanju in tako dobimo večbarvno ploskev, ki deluje še bolj realistično.

Zakaj pa ne bi delom pobarvank dodali nekaj čisto svojega, npr. pike, črte ali nek čisto svoj domišljijski vzorec? Možnosti je res ogromno! ;) 

In končno je čas, da vas povabim na našo spletno stran - Cooloring Club, kjer z Urško Hartman in ostalimi oblikovalci ustvarjamo naše pobarvanke za odrasle. :)

Moja pobarvanka je na voljo tukaj. Za še nižjo ceno vpišite tole kodo: P4HBDXI0PW. ;) Veselo barvanje! :) Zelo bom vesela vaših komentarjev, še bolj pa fotografij pobarvanih pobarvank. ;)

Drugi poskus rezanja sadja

Pred kratkim sva poskusili rezati banano z nožkom, ki je v bistvu igrača. Zakaj prvi poskus ni bil uspešen, si lahko preberete tukaj. Glede na ugotovitve pri prvem poskusu sem se odločila, da ji tokrat ponudim pravi nož, in sicer tisti za mazanje. Tega sem izbrala zato, ker ima tanko rezilo, ki banano z lahkoto prereže, ni pa skoraj nobene nevarnosti, da bi se Ema urezala v prstke. Seveda sem ji to dovolila početi le, ko sem bila zraven, nato sem ji nož vzela.

Banano pa je treba najprej olupiti, ane? :) Šlo ji je ful dobro, saj so bile banane že zelo zrele, zato se olupek ni več močno držal sadeža.

Zelo natančno se je lotila tudi laskov, ki včasih ostanejo na banani potem, ko z nje potegnemo olupek. Oboje je odložila v posodo za biološke odpadke (zanje nimam nobene posebne fancy posode, ampak kar embalažo od sladoleda, ki se vidi na levi strani fotografije :)).

Nato je sledilo rezanje. Njena spretnost me je kar presenetila! Torej ji nisem dala nožka v roke prezgodaj. Kosi so bili seveda zelo neenakomerni, a to se v končnem izdelku - pecivu - ne bo videlo. :)

Občasno je nož obrnila okrog, a je hitro ugotovila, kako ga mora držati.

Zrezala je kar tri banane! Še dobro, da sva jih rabili za v pecivo, saj jih pojedla zagotovo ne bi.

 

Ste opazili, da ima oblečen predpasnik? To je obvezna oprema za začetek kuhanja ali peke. Tako kot umetniška haljica, ko se lotiva likovnega ustvarjanja. Zdaj oboje že dobro ve in ju gre kar sama iskat.

Pa še nekaj je zelo pomembno, preden začneva karkoli delati v kuhinji - in pri tem vztrajam - umivanje rok. Načeloma imamo pri nas doma pravilo, da vsi vedno, ko pridemo domov, najprej umijemo roke. Ponavadi so naša pota zanimiva in polna dogodivščin, ki jih je treba otipati, ne le videti ali slišati. Tako se na roke hitro prikrade umazanija, ki jo je včasih moč videti celo s prostim očesom. Taka ostane na rokah ponavadi po igri s peskom ali zemljo, nabiranju rožic in naravnega materiala, po tem, ko Ema atiju pomaga šraufati in kaj podobnega. Včasih pa se na roke prikrade tudi taka bolj skrita umazanija, ki jo je polno na kljukah, ključih, stikalih, ograjah, ročajih nakupovalnih vozičkov, mobitelih in daljincih in še marsikje, kjer sploh ne bi pomislili nanjo, ker je ne vidimo nujno. Da domov prinesemo čimmanj umazanije in tudi bacilov, ki se utegnejo skrivati med njo, si tako po prihodu domov najprej sezujemo čevlje, slečemo bundo in morebitne kape in šale, nato pa zavijemo v kopalnico, kjer si Ema že skoraj sama umije roke. Najprej zaviha rokave, odpre vodo, zmoči roke, nato ji na dlan stisnem malo mila, iz katerega kmalu nastane nekaj mehurčkov, potem pa roke še spereva. Ponavadi se nama še malo zatakne ravno pri zadnjem delu, saj se ne strinjava glede tega, kdaj je z rok res sprana vsa žajfa! :) Aja, imamo pa bide, ki ga sicer skorajda ne uporabljamo, ampak zdaj nam pa pride zelo prav.

Tako, včasih kar ne morem verjeti, koliko moja malčica že zmore sama! Kako navdušeno mi pomaga kuhati in peči! Prav vesela sem, da me je zadnjič prešinilo, da bi jo namesto da hitim z gospodinjskimi opravili, raje povabila zraven. Opravila se tako res malo zavlečejo, včasih tudi skoraj izgubim živce, saj na vsak način hoče kaj neizvedljivega. Včasih moram biti tudi izredno iznajdljiva, da uskladim tisto delo, ki ga Ema lahko opravi, s tistim, ki ga moram opraviti sama, pri tem pa skušati zagotoviti, da Ema ne bo imela občutka, da vse naredim jaz in da ona nič ne sme pomagati. Na koncu, ko potegnem črto, pa je obojestrankega zadovoljstva še vseeno več kot občasnih kratkih stikov. :)