Urošu za 30. rojstni dan

Za prijateljev 30. rojstni dan sem izdelala dve stojali cakepopsov. Na prvem so bili čokoladni cakepopsi z rumom, na katerih je bila številka 30. Dodala sem še svetle cakepopse, ki so tvorili napis Uroš, vse najboljše! Drugo stojalo je bilo polno limoninih cakepopsov, oblitih z belo čokolado. Nanje sem skušala narisati kompas, a s končnim izdelkom nisem bila najbolj zadovoljna, upam pa, da se je vseeno prepoznalo bistvo.

Torej, vse najboljše, Uroš!

Še več košaric polnih moussa / More baskets full of mousse

Navadno po e-mailu dobivam samo še nadležne reklame, verižna pisma, obvestila in sem pa tja tudi kaj pametnega v obliki starega dobrega e-pisma. Na take z veseljem odpišem. Včerajšnje je bilo sicer nekakšno verižno pismo, a je namesto grožnje (ali obljube?) kaj slabega se mi bo zgodilo, če v 24 urah ne pošljem vsebine na vsaj 15 naslovov, vsebovalo navodila za sodelovanje v poletni izmenjavi receptov. Naloga prejemnika je, da prispeva svoj recept in navodila pošlje naprej 20 prijateljem, za katere meni, da jim bo sodelovanje v veselje. 

Tako sem premišljevala, kateri recept izbrati. Verjetno naj bi bil poletno obarvan. Hm, torej nekaj z zelenjavo z vrta? Ali pa cakepopsi, saj piše, da je najboljši kar recept, ki ti prvi pride na misel in ga lahko tudi napišeš iz glave. Cakepopsi verjetno niso najbolj primerni, saj je recept zanje malo težje razložiti, ker niso pomembne točne količine, ampak občutek in nekaj izkušenj. 

Odločila sem se pregledati recepte na blogu in med neobjavljenimi objavami sem našla košarice z musom, ki sem jih večkrat pripravila lansko poletje, letos sem pa čisto pozabila nanje! Jim delam krivico, saj so okusne in izgledajo, kot da je bilo z njimi precej več dela. Da se jim malo oddolžim, bom prispevala recept zanje, ker mi je pravkar zmanjkalo makovega peciva, ki ga večkrat speče moja mami in je obenem moje najljubše, pa bo glede na to dvoje logično, da jih ta vikend spet spečem. :) Upam le, da me ne bo do takrat premamil že kakšen drug recept, saj imam nagledanih kar nekaj novih.

Te košarice s čokoladnim in cimetovim moussom in popečenimi bananami sem lani pripravila za prijateljevo rojstnodnevno zabavo, sicer pa je recept sestavljen iz taščinega recepta za jabolčno pito, maminega recepta za kremo in mojega dodatka.

 Košarice:

 500 g moke 

1 pecilni prašek

200 g masla

1 vanilijev sladkor

2 jajci

200 g sladkorja

V skledo damo moko, pecilni prašek in na koščke narezano maslo. Vse dobro premešamo, da dobimo gladko maso. V drugi skledi zmešamo jajci, sladkor, vanilijev sladkor in to primešamo k prvi mešanici. Testo naj malo počiva, nato pa ga zvaljamo 2 mm debelo in s kozarcem ali modelčkom za krofe izrežemo kroge. Te zlagamo v pekač za mafine, dno prebodemo z vilicami in damo peči na 150 °C. Zapečemo jih do nežno rjave barve, poberemo ven in pustimo, da se ohladijo.

Bel cimetov mousse:

 2,5 dl sladke smetane

200 g bele čokolade

cimet

 

Čokoladni mousse:

 2,5 dl sladke smetane

200 g mlečne čokolade

Za oba moussa segrejemo sladko smetano, dodamo nalomljeno čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. V belo kremo dodamo cimet. Obe kremi čez noč pustimo v hladilnik, naslednji dan pa ju stepemo z mešalnikom, da postaneta svetlejši in penasti.

Popečene banane:

3 ali 4 banane

rum

žlička sladkorja v prahu

žlička masla

V ponev s prevleko proti prijemanju damo maslo, ga segrejemo, dodamo narezane banane, jih posujemo s sladkorjem in zalijemo z malo ruma. Segrevamo, dokler banane ne postanejo mehkejše in rahlo zapečene, tekočina pa izpari.

Ko imamo pripravljene banane in kremi, banane nadevamo na dno košaric. Pustimo, da se dobro ohladijo, najbolje pa je, da jih damo kar v hladilnik. Kremo prestavimo v dresirno vrečko in jo nato nabrizgamo na banane. Če nimamo vrečke, bo dobra tudi žlica, s katero bomo dobili bolj mršave košarice. Po vrhu jih lahko posujemo s cimetom in kakavom v prahu.

Pogled v nebo med velikani / A look in the sky between giants

Lani sem bila prvič v življenju na drugi strani Atlantskega oceana. Obiskala sem ZDA in Kanado. Največ časa sem preživela v Torontu, natančneje v Mississaugi, nekaj dni sem bila v glavnem kanadskem mestu Ottawi, vmes pa sem za konec tedna poletela v New York. 

Od vseh velikih mest in manjših krajev me je najbolj očarala Ottawa, ki sprva sploh ni bila načrtovan del počitnic. V vsakem mestu sem videla kaj zanimivega, nenavadnega, očarljivega ali takega, kar te preseneti, navdihne, skratka pusti vtis.

Vsako mesto je bilo samosvojo, v vseh pa sem našla nekaj, kar jim je skupno - stavbe.

 

Kaj pa tebe prevzame v velikih mestih?

Žirafa za Emo

Ema je ob obisku sorodnikov in prijateljev prejela tudi tole simpatično, unikatno in uporabno darilo - žirafo z vrisanimi centimetri, h katerim bomo vpisovali, kako velika je že naša punčka. Žirafico sta izdelali in Emi podarili moji prijateljici Teja in Janja, ki sicer ustvarjata pod imenoma ART (Doroteja Širovnik) in Art Jozelj. Vabim vas, da obiščete njuni FB strani in si ogledate njuno ustvarjalno delo.

Kuhartnica = Idejka

Verjetno že veš, da ustvarjam pod imenom Idejka. Pod tem imenom nastajajo izdelki iz papirja (čestitke, vabila, darilni boni, sožalnice, pogrinjki, predpasniki in dekoracija za zabave), blaga (nakit, obešalniki za nakit, poročni in naprsni šopki, podvezice, naglavni trakovi in lasnice), lesa (sestavljanke za otroke), slike (tudi predvsem za otroke), dobrote za pod zob (take, pri katerih sem lahko čim bolj ustvarjalna, npr. cakepopsi), poleg tega pa vodim še ustvarjalne delavnice, objavljam fotografije in izdelam še kaj neuvrščenega.

Navdih ... Pravzaprav ne vem, od kod ga črpam. O tem niti nisem posebej premišljevala, vem pa, da včasih navdih za kaj dobim takoj, včasih ga pa nekaj časa ni od nikoder. 

Tokrat sem ga dobila zelo hitro. Našla sem ga v jeansu. Kaj nastaja, povem 21. 8. 2014, do takrat pa svoj odgovor napiši pod fotografijo jeansa na Idejkini strani, lajkaj stran in če boš izžreban/-a, prejmeš Idejkino čestitko iz zaloge. ;)

Hitra sladica brez peke

Sem ljubiteljica kuharskih oddaj, še posebej rada sem gledala Barefoot Contesso, dokler smo imeli program Food Network, zdaj pa na 24 Kitchen gledam Rudolfovo pekarno, včasih pa tudi Jaimeja Oliverja, ki v pol ure pripravi slastne obroke. Vedno znova se sprašujem, kako hudiča. No, če nisi preveč natančen in uporabiš kupljeno, baje da že oprano solato in ne tisto z vrta, ki jo moraš še prebrati in očistiti, mogoče že gre nekako. Aja, pa če šteješ samo čas, ki ga potrebuješ, da stvari "zmečeš skupaj", brez kakršnihkoli priprav, tehtanj, lupljenja, pranja itd. Pa obiske raje povabim v pospravljeno kuhinjo kot v tako, v kateri je očitno, da sem v zadnjem hipu skušala nekaj zimprovizirati.

No, kakorkoli, čeprav rada pečem, me včasih zamika, da pripravim malo drugačno sladico. Taka je bila tudi tale na fotografiji.
Na dno kozarcev sem dala nekaj žlic malinovega pudinga, čez nadrobljene piškote, stepeno sladko smetano in narezane sladkane jagode. Piškoti so se prav prijetno napojili s sokom in okusom jagod. Ker sem itak nepoboljšljivi čokoholik, sem morala čez vse skupaj posuti še koščke čokolade.

Ježek

Z Emo in Bojanom smo se odpravili do bližnjega jezera, do katerega vodi tudi urejena pot skozi gozdiček. Potko smo prehodili že večkat in ob različnih delih dneva, pa smo do zdaj opazili le kakšnega ptička, ribe, ki se mečejo iz vode sredi jezera, in pse sprehajalcev. Med zadnjim obiskom jezera pa sem nenadoma tik ob poti zagledala ježa! Bil je malo večji mladič, ki se je verjetno moral ravno ločiti od mame. Bila sem tako navdušena, da sem začela potiho vzklikati in klicati Bojana, ki je potiskal voziček, jaz pa sem bila nekaj metrov naprej s fotoaparatom v rokah. Kljub temu nisem bila sposobna fotografirati! Pa ne zato, ker bi prvič videla ježa, ampak ker sem bila tako presenečena pa ker je bil tako majhen pa ker je bil tako lušten pa ker me take male živalce enostavno povsem očarajo! Enako s mi je zgodilo lani v Kanadi, ko se je iznenada pojavil chipmunk. Tega sem pa res videla prvič. Bil je res tako luštna mala stvarca in čisto podoben tistim iz risanke! :) No, pri ježu sem se hitro skulirala in ga fotografirala in celo posnela, fotografija chipmunka je pa samo dokaz, da so res urni. :)