Emi sva za rojstni dan kupila tudi prstne barve in bil je že skrajni čas, da se tudi ona preizkusi v packanju. Mislim, da sem se tega veselila bolj jaz kot ona. No, saj ona sploh ni mogla vedeti, kaj jo čaka. :)
Ko sem v trgovini kupovala barve, so imeli samo še "girly" komplet, kar pomeni lonček modre, vijolične, svetlo in temno roza barve. Halo, a deklice pa ne morejo slikati še s kakšno rumeno, oranžno, zeleno barvo? Kasneje doma sem bila jezna sama nase, da sem jih sploh kupila, ampak ok, za prvič bodo v redu, ker bo Ema gotovo pozorna tudi na druge elemente, ne samo barvo.
In res je bilo tako, saj so jo zelo zanimali pokrovčki, s katerimi je želela zapreti lončke. To je na splošno njeno najljubše opravilo.
Zanimivo jo je bilo opazovati, ko je prste pomočila v gosto barvo.
Potem se je z namazano roko dotaknila papirja in ugotovila, da na njem ostaja sled.
Namrščeno je gledala svoje male modre prstke. :)
Potem sem ji ponudila še čopič, s katerim je razmazala barvo kar po tleh. Ja če pa pač zmanjkalo papirja. :)
Oblekla sem ji bodi in hlačke, ki jih ni škoda in mi ni bilo treba ves čas kričati ne tu, ne tam, ne po tistem in onem.
Seveda je pobarvala tudi noge, ko je puzala po papirju in jih pomočila v packo barve.
Ja, nastal je ustvarjalni kaos. :)
Na koncu je prej bel papir zgledal takole.
Tokrat je še nisem obremenjevala s tem, da se v lonček barve ne pomaka čopiča polnega druge barve.
Del končnega izdelka sem odrezala in ga shranila za spomin.
Odtisi malih prstkov.
Na podlagi najine slikarske dogodivščine lahko podam nekaj ugotovitev in nasvetov, ki bodo mogoče koristili še kakšni mamici ali očku.
Ugotovila sem, da sem imela kar realne predstave in pričakovanja o poteku slikanja s prstnimi barvami in da sem bila na podvig tudi ustrezno pripravljena, čeprav mi kakšen pomočnik ne bi škodil. Res pa je, da bi to že lahko bila gneča, saj bi se tako že dve osebi "vtikali" v Emino raziskovanje sveta barv. Sama sem se poskušala čimmanj in sem jo samo opazovala in pazila, da se ni ravno lotila stene ali barve nosila v usta. Mislim, da bo za naslednjo sliko zelo primeren zunanji prostor, kjer bo lahko tudi malo popackala travo ali asfalt. Ugotovila sem namreč, da je bilo modro barvo kar težko sprati - naslednji dan sva po drugem tuširanju še vedno obe malo modrikasti. :)
Bodija in hlačk nisem oprala, ampak le posušila in tako sta pripravljena na naslednje madeže barv. Emo sem enostavno morala stuširati, zato se bomo naslednjič projekta slikanje lotili pozno popoldne, da bo šla po njem kar v posteljo.
Kako pa slikanje izgleda pri vas? Imate kakšen nasvet za prihodnje slikarske vragolije? Vesela jih bom! ;)
