Vodič s 3 predlogi za unikatno zavita novoletna darila: prešit darilni papir

Danes je na vrsti še zadnji, tretji del vodiča s tremi predlogi za unikatno zavita novoletna darila. Tokrat predstavljam, kako izdelamo prešit darilni papir. To je zelo zabaven postopek, pri katerem končnega izgleda ne moremo čisto natančno načrtovati, saj nastaja sproti po naključju. Za postopek uporabimo šivalni stroj, v katerega namesto kosa blaga potisnemo kos papirja, v katerega bomo zavili darilo. Potem pa zaženemo mašino in papir zasučemo, še preden dosežemo rob papirja. Šivalni stroj šive dela dokaj hitro, zato bo izdelek končan en, dva, tri, mi pa moramo biti pri tem odzivni, saj nam sicer lahko papir hitro pobegne izpod šivanke. Tudi če se to zgodi, ni nič hudega, ga pač obrnemo tako, da spet lahko šivamo in delamo naprej. ;)

Svetujem, da ne odrežete prevelikih kosov papirja, saj jih boste težko spravili v stroj, vmes pa se bodo tudi mečkali. To sicer ni nič takega, lahko bi papir celo namenoma zmečkali in potem spet poravnali. Zakaj pa ne? :)

V prejšnjih dneh sem objavila tudi prvi in drugi del vodiča za unikatno zavita darila, ki si ju lahko pogledate tukaj in tukaj. Če ju niste prebrali, bi vam rada pojasnila, zakaj sem vodič sploh pripravila. Seveda zato, ker se vsi pripravljamo na praznike, h katerim sodijo tudi darila, to je res. A globlji pomen je v moji ljubezni do ustvarjanja na tak in drugačen način in to je eden izmed njih. Z ustvarjanjem je povezano tudi moje delo - stiliranje unikatnih porok, na katerih ženin in nevesta povesta svojo ljubezensko zgodbo.

Zdaj pa k vodiču za PREŠIT DARILNI PAPIR:

Želim vam prijetno ustvarjanje in naj bo zavijanje daril zabavno opravilo, predvsem pa naj bo v njih tisto, kar bo obdarjence razveselilo in jim srce napolnilo s hvaležnostjo.

Vodič s 3 predlogi za unikatno zavita novoletna darila: darila z naravno dekoracijo

Danes objavljam drugi del vodiča s 3 predlogi za unikatno zavita novoletna darila. Prvega sem objavila včeraj, v njem pa sem predstavila, kako v treh korakih do potiskanega darilnega papirja, o čemer več piše tukaj.

Zdaj pa naj povem nekaj več o darilih, okrašenih z naravno dekoracijo. Kaj sploh štejemo pod naravno dekoracijo? To je material, ki ga najdemo v naravi in ga uporabimo za okrasitev predmetov ali prostorov. To so recimo vejice, listi in plodovi različnih dreves, sploh slednji so raznovrstni in zanimivi, npr. storži, želod, žir. Naravna dekoracija so tudi razne trave, cvetlice in druge travniške in gozdne rastline. Uporabimo lahko tudi lubje, kamne in korenine. Uporabimo lahko sveže rastline, pri čemer moramo upoštevati, da se bodo začele sušiti in drobiti ter spreminjati barvo, ali že posušene. Posušimo jih lahko mi ali pa že suhe naberemo. Vsekakor priporočam, da nabran material doma damo iz košare (ali vrečke, embalaže), da bo lahko dihal, sicer lahko začne plesneti. Prav tako je dobro, da se do konca posuši, za kar je super kurilnica ali radiator. Določene rastline ali deli teh se vidno spremenijo, ko so posušeni, npr. storži se med sušenjem na soncu ali na radiatorju razprejo! Prav tako je dobro pustiti material nekje, kjer lahko ven zlezejo morebitni prebivalci. To je zelo pomembno, saj se je nam letos zgodilo, da smo v dnevni sobi dvakrat našli črva. Prvič sem mislila, da se je priplazil skozi balkonska vrata ali da se je prilepil mačku na dlako in mu je v stanovanju pač padel dol. Pri drugem sem postala bolj pozorna in ugotovila, da sta zlezla iz kostanja! Tako da - pazljivo. :)

Nabiranje naravnega materiala združimo s sprehodom, z nami gredo lahko otroci ali mogoče pes (z mano gresta moja mačka, če ne grem predaleč :)). Svetujem, da s seboj vzamete košaro in nož ali kar vrtne ali vinogradniške škarje. Pametno je imeti tudi kakšno posodico (odpadno embalažo), v katero lahko zložimo bolj droben ali občutljiv material. 

Pri zavijanju daril se meni osebno zdi najlepše, če naravno dekoracijo kombiniramo s papirjem in trakovi naravne barve ali materialov. Kot boste videli v vodiču, sem za svoja darila z naravno dekoracijo uporabila nevtralen enobarvni bež papir in vrvico namesto darilnega traku. Na vsako darilo sem dodala nekaj skrbno izbranih kosov naravnega materiala. Tako zavita in okrašena darila so bila za moj okus zelo lepa, minimalistična, naravna, elegantna, preprosta, po drugi strani pa nekoliko barvno mrtva ali vsaj nezanimiva. Zato, da bi jih oživila oz. popestrila, sem dodala nekaj rdeče barve. Kakšna se vam zdijo moja darila z naravno dekoracijo? Zelo bom vesela, če mi tudi vi pokažete fotografije vaših daril, ki jih krasijo vejice, kamenčki, storžki, listi ...

Zdaj pa k drugemu delu vodiča, tokrat za DARILA Z NARAVNO DEKORACIJO:

Če imate kakršnokoli vprašanje o zavijanju daril, mi pišite in vam bom z veseljem pomagala. ;)

Vodič s 3 predlogi za unikatno zavita novoletna darila: potiskan darilni papir

Ustvarjanje je del mene. Že od nekdaj. Kadar prirejam zabavo, izdelujem ali zavijam darila, krasim novoletno smrekco, serviram hrano, skušam narediti prostore bolj naše, domače ... razmišljam, kako bi to naredila še nekoliko lepše, malo bolj simpatično, s tisto pikico na i, predvsem pa osebno noto. Ob vsem tem zelo uživam, kar se tudi vidi in začuti.

V prazničnem decembru, ki je ravno zaradi vsega ustvarjanja, ročnih izdelkov, pravljičnosti in čarobnosti na vsakem koraku moj najljubši mesec, se še posebej rada zakopljem med papir, trakove, blago, bleščice, lepilo, škarje, svinčnike, barve, čopiče, žage, palete, lončke, volno ... Sicer sem stilistka unikatnih porok in tako je moje poslanstvo, da s svojim ustvarjanjem drugim polepšam ne le nek običajen dan, ampak enega izmed njihovih najpomembnejših v življenju! Vabim vas, da si več o tem preberete tukaj. 

Za vas pa sem danes pripravila prvega izmed treh vodičev, ki vam jih bom predstavila v teh dneh pred božičem in novim letom, ko vsi razmišljamo o darilih: najprej smo tuhtali, kaj podariti našim najbližjim letos in takoj naslednje vprašanje, ki se nam zastavi je, kako zdaj to zaviti. Zbrala sem tri predloge, ki sem jih v preteklih objavah sicer že objavila, a sem se potrudila in zdaj še fotografirala in opisala postopke dela. 

Vsi trije predlogi za zavijanje unikatnih novoletnih daril so moji, enostavni in v le 3 korakih. Zanje ne boste potrebovali nevem kakšnih groznih materialov in pripomočkov, pomagajo pa vam lahko tudi otroci (razen če bodo darila za njih, hehe, potem le pazite, da vas ne zalotijo pri delu! ;))

Danes predstavljam vodič za POTISKAN DARILNI PAPIR:

Zelo bom vesela, če mi sporočite, ali vam je bil vodič všeč in predvsem, ali vam je prišel prav! :)

Jutri vam pokažem, kako lahko na sprehodu nabrane vejice, storžke, listke, mah ... uporabite za unikatno zavita darila z naravno dekoracijo. ;)

Simple leseni okraski za novoletno smrekco

 Prednovoletni čas je zame tudi čas ustvarjanja. To je bil že prej, zdaj, ko imam hčerko, pa je še toliko bolj. Aktivnosti rada prilagodim tako, da lahko sodeluje, določene korake pa opravim sama. Letos sva izdelali dve vrsti okraskov: lesene in iz slanega testa. Preproste, reciklirane okraske sva izdelali tudi lani, ko sva uporabili škatlo od pice.

Za letošnje lesene okraske za novoletno smrekco sva najprej prosili atija, če nama nareže lesene kolutke iz polen. Vanje sem potem zvrtala luknje.

Kolutkov je bilo veliko in zložila sem jih v škatlo. Nekaj časa so čakali pri vratih in kar zdelo se mi je, da bodo zamikali Emo. Zlagala jih je v košaro in po tleh in pustila sem ji proste roke in domišljijo pri igri.

 Potem sva se lotili barvanja kolutkov. Sicer ponujajo široko paleto možnosti, a sem se odločila za preprosto, svobodno slikanje z rumeno, oranžno in rdečo, ki se bodo dobro videle na zeleni smrekci. V mislih sem imela še finiš z zlato, a sem se premislila, ko so bili poslikani, ker se mi zdi, da bi bilo že vsega potem preveč.

Poslikane lesene kolutke sva zložili na papir, da so se posušili. Nato sva jih poslikali še na drugi strani. Uporabili sva:

- akrilne barve 

- čopiče

- paleto

- kozarček z vodo

- kasneje še črno volno, ki sem jo uporabila, da sem lahko lesene okraske obesila na veje.

Ema je kot vedno oblekla umetniško haljico, da sva zaščitili njena oblačila, saj se akrilnih barv ne da sprati z blaga. Ema je tokrat hitro zgubila zanimanje za barvanje, verjetno je bila kriva tudi nekoliko poznejša ura. Tudi krašenje smrekce je ni zanimalo, kot sem pričakovala, da jo bo, in ni se veselila skupnega krašenja. Mi je bilo kar malo žal, glede na to, da je lani okraske obešala na smrekco več kot eno uro. Mož je na smrekco obesil lučke, jaz pa potem lesene okraske. Ti so izpadli še precej bolje, kot sem mislila, da bodo, saj so na temno zeleni smrečici res izstopali.

Domišljijska igra s plastelinom iz peska: polžji grad

Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.

Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!

Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)

Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.

Ideja za deževno popoldne: polžki iz plastelina s peskom

Plastelin s peskom, o katerem sem prvič pisala tukaj, našli pa boste tudi recept zanj, je pri nas zelo aktualen in priljubljen za preganjanje dolgčasa. Uporabili sva ga že na več načinov, všeč pa mi je tudi, da ga lahko enostavno vzamemo s seboj, če gremo na počitnice. Rada ji ga ponudim, ko ji ob dolgih zimskih ali deževnih popoldnevih pade koncentracija in včasih ne ve, kaj bi sama s sabo in ji ni nič več zanimivo. Včasih pomaga tudi, da se greva žogat kar v stanovanju, lovit ali obmetavat z blazinami, a ker to vedno ni mogoče, se mi zdi plastelih super zanjo, ker zelo rada gnete, trga, valja, stiska ... in se tako res sprosti in ponavadi čist pade notr. :)

Tokrat sva z Emo na sprehodu nabrali prazne polžje hišice, ki sva jih potem uporabili pri igri v kombinaciji s plastelinom s peskom. Tega plastelina nisem obarvala, zato je ostal naravne rjavkaste barve, kakršne je mivka, ki sem jo uporabila za ta plastelin. Vzela sem kar nekaj tiste za v peskovnik. Plastelin take barve je bil ravno pravšnji za telesa polžev.

Najprej sem ji ponudila flomastre, s katerimi je polžje hišice porisala. Pri tem ji je bilo bolj zanimivo odpiranje in zapiranje pokrovčkov na flomastrih, saj je ugotovila, da se barvno ne skladajo in jih je potem sortirala. :) Nekaj hišic sva le porisali. Tokrat ji nisem oblekla umetniške haljice, ki ji jo sicer vedno, ko slikava, sploh z akrili, ki se z oblačil ne dajo sprati. Flomastre sem za zdaj še skoraj vedno uspela odstraniti, res pa je, da je odvisno, iz kakšnega materiala ali barve je oblačilo ter katere flomastre uporabimo. Ne spomnim se več točno, katero znamko flomastrov smo kupili, saj jih imamo že približno 2 leti, gre pa za običajne otroške flomastre.

Med risanjem poljubnih vzorčkov se je s polžki tudi pogovarjala ali razlagala, kaj počne. Flomaster se na polžje hišice ne prime najbolje, zato sva imeli na koncu roke precej pisane, saj se je barva odtisnila na kožo. Z vodo in milom sva barvo flomastrov sprali z rok.

Sama od sebe je začela polžje hišice razporejati po velikosti in jih postavljati v vrsto. Opažam, da to zadnje čase rada počne tudi z drugimi predmeti. Najbolj luštna je takrat, ko ima dva enaka predmeta, enega manjšega in enega večjega. Večjemu pravi mamica, manjšemu pa dojenček. :)

No, in končno vam lahko pokažem najine polžke. Iz plastelina s peskom sva oblikovali svaljke in nanje položili porisane polžje hišice. A niso originalni? :)

Preprost in očarljiv adventni venček

Odkar imam Emo, se tako rada lotim priprave praznične dekoracije skupaj z njo. Mislim, da to da pravi čar praznikom - da skupaj ustvarjava in preživljava čas ob aktivnosti, ki nama je obema v veselje. Še bolje pa je, ko z izdelki razveseliva nama drage.

Lani sva izdelali takle adventni venček, ki je bil v osnovi izdelan iz slanega testa. To je tako preprosto in hitro za pripravo, rabimo pa le 3 sestavine, poleg tega pa je tako kot testo. Tudi letos me je mikalo, da bi izdelali tak venček, a rada poskusim kaj drugega, zato sem razmišljala in razmišljala (in to celo tako dolgo, da je bila prva adventna nedelja že mimo, hehe) in se domislila, da bom iz papirja izdelala osnovo, okraski pa bodo res iz slanega testa.

Zamesili sva slano testo, za kar sva potrebovali:
1 skodelico moke
1/2 skodelice soli
malo vode

Najprej sva v skledi premešali moko in sol, nato pa dolili nekaj žličk vode in mešali. Postopno sva dodajali vodo, dokler se niso sestavine lepo povezale in je testo postalo voljno, mehko in sva ga enostavno oblikovali.

Pomokali sva mizo in z valjarjem zvaljali testo. To sem naredila jaz, medtem ko je Ema gnetla košček testa. Nato sem ji ponudila nekaj modelčkov za piškote. Izbrala sem le modelčke osnovnih oblik: manjši in večji krog, zvezdico, srček.

Z modelčki sva izrezovali oblike. Ema večinoma ni pritisnila dovolj močno, zato sva morali izrez ponavljati. Ta se ni ujemal s prejšnjim, zato je imel prav vsak malo drugačen vzorček oz. obrobo.

Vmes se je Ema tudi igrala po domišljiji in postavljala modelčke v vrsto v kepo testa, oblikovali sva obroč, v katerega je zapikovala vilice.

Občasno je kar tako odtiskovala kroge v testo in tako po površini ustvarila naključen vzorec. Ko sva potem ven izrezali okraske, so imeli prav simpatičen potisk.

Iz ostankov, ki jih ni bilo več mogoče zvaljati, sva oblikovali kroglice in kačice. To sva naredili tako, da sva koščke testa s prsti na grobo oblikovali v kepico, da so se držali skupaj, to sva položili na zravnano dlan ene roke in jo z drugo, tudi zravnano, pokrili. Nato sva z dlanmi začeli krožiti in počasi se je izoblikovala bolj ali manj okrogla kroglica.

Za kačico sva vzeli malo več testa, ga na hitro stisnili skupaj v svaljek in ga med rokami valjali, da je nastala kačica.

Med ustvarjanjem je bilo Emi zelo zanimivo izsekovanje okraskov z modelčki, ne glede na količino testa, v katero jih je pritiskala. :)

Učila se je tudi uporabe noža kot pripomočka za odstranjevanje okraskov iz zvaljanega testa, kar ji je šlo presenetljivo dobro!

Okraske sva zlagali na pekač in jih pustili nekaj dni, da so se posušili. Vmes sem jih zložila na radiator in jih večkrat obrnila.

Potem pa sva se lotili barvanja okraskov za najin res preprost in očarljiv adventni venček.

Uporabili sva akrilne barve. Za to sva kot vedno pripravili delovni kotiček, oblekli umetniško haljico in iz omare privlekli čopiče, paleto in barve. Tokrat sem ji ponudila le belo, rumeno, rdečo in magento. Nekaj časa je Ema uporabljala čopič, potem je barvala kar s prsti. :)

Okraski so mi res fuuul všeč! Tako žarijo v teh barvah, da res pridejo do izraza in poživijo, razveselijo. Ful se mi zdi simpatično, da niso vsi enaki, pravilni, lepo oblikovani, ampak je vsak drugačen, vidi se, da je pri ustvarjanju sodeloval malček, nekateri so povsem naključnih in nerazpoznavnih oblik. Spet sem jih zložila v pekač, kjer so se čez noč posušili. Naslednji dan sem pripravila osnovo za najine očarljive venčke.

Priprava osnov za te venčke ne bi mogla biti bolj enostavna! Res! Uporabila sem reklamni papir in ga po dolgem zvila v svaljek. Ta svaljek sem zvila v krog in prilepila selotejp, da je vse držal skupaj. Krog sem položila na polo zelenega svilenega papirja in na sredini naredila par zarez v obliki zvezde.

Krog iz papirja sem namazala z lepilom v stiku - čisto tako, na hitro, ravno toliko, da se je prva plast svilenega papirja prijela nanj.

Razrezan papir na sredini sem zapognila proti krogu in trikotniki so se prilepili na krog.

Papir na zunanji strani kroga sem prav tako začela ovijati na krog.

In nadaljevala, dokler ni bil krog povsem prekrit s papirjem. Če se je kje še vedno malo videlo osnove, torej reklamnega papirja, se nisem preveč obremenjevala. Če vas to zelo moti, lahko kasneje tja prilepite okrasek ali pa venček ovijete v še eno plast svilenega papirja.

Razmišljala sem, kako zdaj papir fiksirati na obroč. Hm, hm, hm. V mislih sem imela lepilo, najbolj Mekol, s katerim bi premazala venček, ki bi se potem sušil in sušil in sušil. Želela sem res hitro in preprosto rešitev brez packanja in kompliciranja. V trenutku sem se spomnila štrukljev, ki sem jih pripravljala pred nekaj dnevi. Jaz jih kuham tako, da jih zavijem v kuhinjsko krpo in zavežem ter previjem s sukancem, ki štrukelj in servet držijo na mestu. Dobila sem idejo, da bi enako naredila pri tem venčku. In se je izkazalo za super idejo!

Najprej sem na obroč zavezala sukanec

in ga nato ovijala okoli in okoli obroča,

na koncu pa nit zavezala z začetnim delom.

Tako, osnove so čakale, okraski so bili suhi. Lotili sva se najbolj zanimivega dela (meni, Ema pa je po moje najbolj uživala v igranju s testom in barvanju). Kljub začetnim pomislekom glede uporabe lepilne pištole zaradi potencialne nevarnosti, sem se na koncu le odločila zanjo, saj le ima svoje prednosti: lepilo je učinkovito in hitro prime. Tudi nanašanje je enostavno, le paziti je treba, da ne pride vroče lepilo v stik s kožo, ker tisto pa res ni fajn in se lahko resno opečemo! Prav zato sem si vzela čas in Emi razložila, da morava res pazit in da bova delali tako, da bova lepili skupaj. Začuda se je strinjala! :) Verjetno je v mojem glasu čutila resnost.

Najprej sem na venček prilepila 4 čajne svečke. Emo sem prosila, naj mi jih podaja in pove, kam naj jih prilepim.

Potem sva se lotili lepljenja okraskov iz slanega testa. Ubrali sva enak pristop: ona je izbirala okraske in govorila, kam naj jih prilepim, jaz sem jih lepila.

Vmes se je igrala z okraski

in jih zlagala ter se z njimi pogovarjala. :)

Na koncu so nastali res luštni adventni venčki, ki so še mene presenetili, saj ob gnetenju slanega testa za okraske še nisem imela čisto dodelane slike v glavi, kako bodo izgledali na koncu. Vse je nastajalo nekako spontano. In s končnim izdelkom sem bila res zadovoljna, ker:
- so tako barviti,
- ker so očarljivo skofuzlani (zmedeni) :)
- sem se domislila nekaj prepostih in učinkovitih rešitev,
- ker je izdelek nastajal v etapah in sva imeli veselje več dni zapored.

Adventne venčke sva podarili starim staršem, eden pa bo krasil naši jedilno mizo.