Nagrajenki, ki prejmeta paketek morskih živalic iz penaste gume

Nagrajenki, ki prejmeta nagrado - paketek morskih živalici z penaste gume - sta Tamara Babič in Tinca Kreslin. Čestitam! :)

DIY igrača ali darilo v 10 minutah: morske živali iz penaste gume + GIVEAWAY

Če želite svojemu ali prijateljičinemu mulčku podariti nekaj izdelanega doma, a nimate časa, da bi ustvarjali in komplicirali glede daril, bo tale ideja ravno pravšnja. Pri nas je pogosto v uporabi in nas je že nekajkrat rešila. Uporabili smo jo, ko je naša navihanka morala vaditi vstajanje s pručke. Odrasli bi to seveda storili tako, da bi po navodilih delali vaje v predpisanem časovnem obdobju in stvar bi bila rešena. Otrok pa ne razume, da je nekaj pač treba, zato mu moramo malo pomagati z motivacijo. In tele ribice in druge morske živalice so bile v veliko pomoč. O tem si lahko preberete tukaj.

Da bi dosegla živalice na zgornjem delu omare, je morala vstati.

Drugič so nam skrajšale nekaj trenutkov na morju, da smo odrasli lahko po zajtrku še malo uživali pri mizi ob poslušanju valov in galebov in vonjanju jutranjega morskega zraka. Naša morska deklica je medtem imela ogromno dela z razporejanjem živalic po oknu.

Na šipi je nastal akvarij.

Nepogrešljive pa so te živalice vsakič, ko je čas za kopanje. O tem bom kaj več napisala kmalu. Upam, da mi uspe še letos. :)

Takole v naši kopalnici plavajo ribice iz penaste gume.

Tako, zdaj pa še nekaj o tem, kako sploh naredimo to učinkovito igračo, ki pa je lahko tudi priročno darilo. Poleg tega, da je uporabna, je ta igrača tudi izdelana zelo hitro, preprosto in zanjo potrebujemo le:

- penasto gumo v poljubnih barvah,

- škarje.

pripomočki in material za izdelavo morskih živali iz penaste gume

Iz penaste gume, ki je zelo mehka in jo zlahka prerežemo, s škarjami izrežemo različne živalice. Jaz sem se odločila za ribice, morsko zvezdo, hobotnico, rakca in školjko. Pri tem se ne obremenjujte z natančnostjo in s tem, da npr. rakec sploh ne bo podoben pravemu raku, saj otroci niso zakomplicirani. Ema se je igrala celo z ostanki, ki sem jih mislila zavreči, a jih je prav lepo sprejela med ostale ribic.

Ko morske živali iz penaste gume ponudimo otroku, potrebujemo le še vodo in površino, kamor jih bo lahko pritrdil. Suha penasta guma se obnaša podobno kot papir, če jo zmočimo, pa se na površino prilepi. Otrok jo tako zlahka pritrdi ali odstrani s površine ali pa med seboj spoji več različnih živalic. Uporabne so med kopanjem v kadi ali bazenu, kjer jih lahko pritrdi na steno kadi oz. bazena ali keramične ploščice, lahko jih lepi na okno, omaro, vrata ali hladilnik, nenazadnje pa se primejo tudi na golo kožo. :) Uporabljamo jih lahko poleti in pozimi, ker so zelo majhne in lahke, pa jih z lahkoto vzamemo tudi na počitnice ali obisk. Pride k vam več otrok in ne veste, kaj bi jim ponudili za igranje, saj so že naveličani kock, avtomobilčkov, sestavljank, pobarvank ... ? Hitro na plano potegnite živali iz penaste gume! :)

Če boste aktivnost z morskimi živalicami iz penaste gume podarili, je tule moj predlog, kako živalice zaviti. 

lično zaviti paketki morskih živali iz penaste gume

Potrebujete:

- prozorne darilne vrečkice (jaz sem jih kupila v Ikei),

- moder papir,

- škarje,

- selotejp,

- morske živalice iz penaste gume.

Postopek:

1. Najprej pomerite, kako velik kos modrega papirja potrebujete, da ga boste lahko vstavili v prozorno darilno vrečkico. Nato ga odrežite in vstavite vanjo.

2. V vrečkico vstavite morske živali iz penaste gume.

3. Zaprite vrečkico in jo zalepite s selotejpom.

4. Podarite vrečkico z živalicami malemu nadobudnežu.

Če kljub temu, da vam izdelava domače igrače ne bo vzela dosti več kot 10 minut, nimate časa ali pa se vam v obilici daril, ki jih morate pripraviti, ne ljubi še izdelovati igrač, saj bo dovolj dela že z zavijanjem, pa imam za vas dobro novico:

2 paketka morskih živalic iz penaste gume bom PODARILA!

Če želite prejeti enega od njiju,
všečkajte Facebook stran Kuhartnice,
jo delite med prijatelje in
se pofočkajte v komentar.
Med vsemi pofočkanimi do 22. 12. 2015 do 12.00 bom izžrebala 2 nagrajenca, ki bosta prejela lično zavit paketek morskih živalic iz penaste gume. Tako boste imeli še ravno dovolj časa, da Božičku malo pomagate pri pripravi vseh daril, ki naj bi se na božično noč pojavila pod smrečico.

Enostavno, brezplačno, zabavno: kartonasta hiška

Ema je že tako velika deklica, da smo ji morali kupiti večji avtosedež. Zapakiran je bil v veliki kartonasti škatli. Že nekaj časa sem iskala tako škatlo, pa je bila tista od televizije preozka, zamrzovalnik pa sploh ni bil zapakiran v škatlo, ampak v nekaj kosov stiropora. 

Škatla od avtosedeža je bila kot naročena - ravno prav visoka, široka in dolga, da bi se lahko spremenila v hišico za mojo punčko, v katero bi lahko Ema splezala in se skrila vanjo. 

Za kartonasto hišico sem potrebovale le:

- večjo kartonasto škatlo,

- olfa nož.

Škatlo sem položila na tla, tako da je bila na tleh daljša stranica. 

Vhod je bil preprosto skozi odprtino, skozi katero smo prej ven potegnili sedež. V vrata sem izrezala sem odprtino, ki je predstavljala kljuko. Spodnji del škatle je bil zalepljen in tako sem ga tudi pustila - to je bila potem zadnja stena hišice.

V vhodnih vratih je kljuka v obliki odprtine, s pomočjo katere vrata zapremo ali odpremo.

Okna sem izrezala z olfa nožem: enega tako, da sem ven odrezala del kartona (del stene), druga dva pa tako, da sta imela polkna in se lahko zapreta in odpreta. Vanju sem enako kot v vrata izrezala majhno odprtino, skozi katero lahko vtaknemo prst in tako lahko okna zapremo.

V odprtino potisnemo prst in z lahkoto odpremo ali zapremo okence.

Naslednji korak pri izdelavi hiške je bila fasada. To sem v celoti prepustila Emi in njeni domišljiji. Z veseljem bi iz omare potegnila barve in čopiče in obrobila okna, naslikala travo in rožice, zavese, nabiralnik, strešnike ... Raje sem dala pripomočke Emi v roke in ji dovolila, da svojo hišico okrasi po svoje.

Za fasado potrebujemo:
flomastre, barvice, voščenke ...

Ema je najraje risala s flomastri, nekajkrat pa se je odločila za barvice in enkrat celo za voščenke. Hišica je bila ravno prave višine, da je lahko stala ob njej in sproščeno risala po strehi. Občasno sem morala kaj narisati tudi jaz, največkrat je bil to maček, enkrat pa sva narisali celo ogenj v strehi. :)

Pred vrati hiške sedi mucek, obiskovalci pa lahko pozvonijo na narisan zvonec.

To pa ni hiša kar tako, saj ima tudi čisto pravi naslov.

Hišico je takoj preizkusil tudi Zof - eden izmed redkih obiskovalcev, ki so se v celoti lahko stlačili vanjo.

 Nekaj dni je v hišici spal Emil, Emin fantek, ki je imel notri svojo posteljico.

Crkljanje pred spanjem.

Ema daje spat Emila.

Nisem si mislila, da bo Ema hiško tako vzljubila. Že nekaj tednov je namreč prava atrakcija! Ravno tisti dan, ko smo jo izdelali, je padel tudi prvi letošnji sneg. Ema je bila nad njim navdušena, ko sva skozi okno opazovali padanje snežink, zunaj pa se je pobeljene ceste kar malo bala in nekaj časa ni želela stopiti na sneg. Vse veselje ob prvem snegu (lani je bila še premajhna, da bi hodila po njem, spomni pa se ga verjetno itak ne) pa ni bilo nič v primerjavi s hiško. Prav zato, ker nisem bila prepričana, da se ji bo zdela zanimiva za dlje časa, se nisem preveč obremenjevala s tem, kako bo izgledala, kako natančno bodo izrezana okna, če ostane na njej kakšna nalepka iz trgovine in predvsem če bo čisto navadna škatla brez ene same poteze s čopičem. In Emi vse to niti ni bilo pomembno - razveselila se je svoje majhne hiše, ker je lahko vanjo splezala, za sabo zaprla vrata, pokukala skozi okno in ugotovila, da sem se ji medtem skrila in takoj zatem spet prikazala z glasnim ku-ku. Vanjo je lahko zlezel tudi njen Emil, pa bratranec in sestrična, ki se je komaj še stlačila notri. Na tla hiške je navlekla kar tri odeje in še nekaj igrač, nato pa je imela ogromno dela, da jih je spet znosila ven. Ves čas hodi za nami in nas vabi v svojo hišico, nato pa se jezi, ko nočemo zlesti notri in za sabo še zapreti vrat. Pogosto sama prosi za barvice ali flomastre in mirno riše. Moje domneve, da otroku lahko precej več zadovoljstva nudi preprosta stvar, ki ni igrača, ali celo odpadek, so se spet potrdile.

Kako izdelati novoletno dekoracijo iz škatle od pice: poslikani kvadratki

 Ko smo pojedli družinsko pico, nam je ostala ogromna bela škatla. Pokrov smo odtrgali še pred začetkom kosila, tako da je bil popolnoma čist in nedotaknjen. Takoj, ko sem ga zagledala, sem namreč dobila idejo, kako ga bom uporabila - prelevil se bo v novoletno dekoracijo!

Ker je hčerka še premajhna, da bi naslikala kaj prepoznavnega, sta ji pa risanje in slikanje v veliko veselje, sem se odločila za bolj abstraktno umetniško potezo. Velik kos kartona sem položila na njeno mizico in ji oblekla zaščitna oblačila (sama je hotela obleči slinček, s čimer sem se seveda popolnoma strinjala, sicer pa pri umetniških projektih uporabljava "umetniško haljico" - staro majčko, ki ji je nekoliko prevelika in jo z lahkoto obleče čez svoja oblačila). Pred kratkim sem ji kupila nove prstne barve in tako sem ji ponudila eno izmed njih - rdečo.

Že po nekaj potezah s čopičem se je izkazalo, da bi se o rdeči barvi lahko pogajali, saj je bila bolj svetlo roza kot živo rdeča, ampak ok. Tudi čopič, ki je bil priložen kompletu, bi si komaj zaslužil to ime, vendar se je kasneje izkazalo, da njegove trde ščetine v debeli plasti barve, ki jo je nanesla moja umetnica, pustijo zanimive sledi.

Ema je tako opravila svoj del naloge. Meni tisti odtenek rdeče ni pustil spati, zato sem naslednji dan sama dodala še malo rdeče rdeče akrilne barve. Če ne bi bila akrilna, bi tudi to prepustila Emi. 

Karton sva poslikali na obeh straneh. Ko se je barva posušila, jaz pa sem dokončala kosilo, sem ga razrezala na kvadratke. V enega izmed kotov sem zapičila zobotrebec in tako napravila luknjico, skozi katero sem napeljala rdečo volno. Nastala je novoletna dekoracija iz odslužene škatle od pice.

Med sprehodom sva nabrali macesnove veje, ki se jih držijo ti ljubki storžki in male izboklinice. Postavila sem jih v prazno vazo in nanje obesila poslikane kvadratke.

 Ko sem pri Mamini mazi opazila eko izziv, sem takoj vedela, da bo tale ideja kot nalašč za izziv št. 2. :)

Kako boste pa vi letos okrasili dom?

Miklavževa darila

.

Tudi nas je obiskal Miklavž! Pretekli vikend smo se odpeljali k sorodnikom po moji strani na obisk. Miklavž ima res vse pod kontrolo, kljub obilici dela, ki ga mora opraviti v eni sami noči, saj je očitno točno vedel, da smo tam in nas je razveselil z darili. Ko smo zjutraj vstali, nas je na mizi v dnevni sobi čakalo polno daril, ovitih v praznično potiskan papir, na katerih so bilo napisana tudi naša imena. Vsak izmed nas je dobil še svojega parkeljna. Uganete, kateri je Emin? Uganete, kdo je parkeljnom pozobal oči, usta ali nos? :)

Sledilo je odpiranje daril, Ema pa je še posebej občudovala darilni papir, na katerem so bili kužki.

Nove igrače je bilo treba takoj preizkusiti. :)

Presenečeni smo ob vrnitvi domov ugotovili, da je Miklavž nosil tudi pri nas, medtem ko smo se potepali. Le kako je smuknil notri?
Kakorkoli že, bili smo veseli vseh daril in najlepše se zahvaljujemo Miklavžu za prav vse, kar nam je prinesel.

Z vami pa bi rada delila še zgodbo, ki sem jo napisala za izziv, ki ga pripravljata Mamina maza in Gozdalnica. Tole je moja najlepša otroška decembrska zgodba:

Prav poseben spomin na decembrsko praznično vzdušje me veže na Miklavža. Ko sem bila majhna, je pri nas nosil darila le ta dobri mož in z bratom sva ga vedno nestrpno čakala. Pri stari mami in atu je včasih že nekaj dni prej vrgel majhno vrečkico s piškoti na balkon ali okensko polico. Zaradi tega je bilo vznemirjenje še toliko večje.
Ko sem bila stara približno 7 ali 8 let, sem mu kot po navadi napisala pismo, v katerem sem mu zaupala tudi svoje želje in se za darila tudi vnaprej zahvalila. Tisto leto sem mu natančno opisala, kakšen voziček si želim za svoje punčke, s katerimi sem se ves čas igrala. Takrat sem že večkrat slišala, da vse skupaj sploh ni res, da Miklavža ni. Bila sem zbegana in nisem bila povsem prepričana, ali naj temu verjamem ali ne. Mami mi je dejala, da si tokrat želim kar precej veliko stvar in naj pričakujem, da se mi želja morda ne bo izpolnila.
Skeptično, a vznemirjeno kot nikoli prej, sem čakala večer na 5. decembra. Težko sem zaspala, saj sem se trudila slišali, ali bo prišel Miklavž. Vseeno me je premagal spanec in zjutraj sva z bratom oddrvela v dnevno sobo, kamor smo zvečer nastavili košare, v katerih bi Miklavž lahko pustil darila. In res jih je! In to koliko! Moje darilo je bilo ogromno. Hitro sem odvila darilni papir in zagledala točno tak voziček, kot sem si ga tako želela. Bila sem vzhičena in spet sem povsem verjela v dobrega moža, ki nosi darila.
Lepo je biti otrok in verjeti v dobro ter ne vedeti za marsikaj slabega, kar se dogaja okoli nas. Veselim se, da bom lahko to čarobnost pričarala tudi hčerki.

Kaj je pa vam prinesel Miklavž? :)

Kaj pa vi naredite z ostanki hrane?

No, jih porabite ali jih zavržete? O odnosu do hrane, ki smo ga imeli pri nas doma, odnosu, ki sem ga videla med delom na šoli in o odnosu, ki bi ga rada privzgojila hčerki preberite tukaj. Prav tako boste našli recept za kroglice iz rižote, ki je nismo pojedli do konca.

Kako otroka vključiti v praznično vzdušje razen z darili: adventni venček iz slanega testa

Sploh ne vem, kdaj se je pojavilo toliko dobrih mož in drugih bitij, ki obdarujejo otroke. V mojem otroštvu je darila nosil Miklavž, sem in tja je v službo staršev ali na krajevno prireditev prišel dedek Mraz, malo kasneje se je pojavil Božiček. Darilo smo dobili še za rojstni dan in nekateri tudi za god. In to je bilo to. Danes pa darila nosijo še vsaj zobne miške in velikonočni zajčki.

Prav v teh prazničnih dneh, ko škratje pomagajo dobrim možem pri pripravi daril, pogosto zmanjka časa za tisto darilo, ki je najbolj dragoceno - čas, posvečen bližnjim, ljubljenim, v tem primeru otrokom. Namesto da bi Emo potisnila med kup igrač, da bi lahko v miru pričarala praznično vzdušje v našem domu, sem se odločila, da jo bom raje vključila v več decembrskih običajev. Najprej sva na zadnjo novembrsko nedeljo, ki je bila hkrati tudi prva adventna, izdelali adventni venček iz slanega testa.

Najprej sva pripravili testo, ki sva ga zamesili po receptu Varuške Žive. 

Obarvali sva ga z rumenim in modrim barvilom za živila in pregnetli le toliko, da sta se barvi začeli spreminjati v zeleno, še vedno pa so bili vidni posamezni temnejši in svetlejši deli. Tako se mi je zdelo bolj plastično in naravno.

Iz kepe zelenega slanega testa sem oblikovala obroč in ji ga ponudila na nizki mizici. Zraven sem ji nastavila še nekaj rdečih gumbov in naravni material (storžke, vejice, koruzna zrna in še nekaj drugih plodov različnih dreves in grmov), ki sva ga nabrali na sprehodu. Zraven sem ji ponudila še kepico testa, ki bi ga lahko gnetla, če bi želela.

V obroč je najprej nekajkrat potisnila prst, kar se ji je zdelo zelo smešno. Verjetno je videla, da razmišljam, kako ga bom potem v enem kosu odlepila od podlage. :)

Koruzna zrna so s svojo rumeno barvo lepo poživila venček, rdeči gumbi pa so pričarali praznični barvni kontrast.

Venček sem preložila na krožnik in ga postavila na mizo. Na sredino sem dodala le še čajno svečko in naš advent se je pričel.

V nekaj dneh je venček postal trši in svetlejše zelene barve. Okraski se nanj niso dobro prijeli, zato bi jih bilo za venček, ki bi visel na vratih, potrebno prilepiti z lepilom.

Ste tudi vi z otrokom ustvarili adventni venček? Zelo bom vesela kakšne fotografije! :)