sobota, 25. marec 2017

Ob materinskem dnevu: kako naši otročki zapuščajo gnezda ali kako je hči prespala pri sorodnikih


Bilo je navadno petkovo popoldne, nič posebnega se ni dogajalo in tudi nič ni bilo v planu ali na vidiku. Oglasila se je moževa sestra z družino in Ema je po celem tednu spet videla bratranca in sestrično. So veliki prijatelji, čeprav se tudi ves čas kregajo in prepirajo, a so kmalu spet zavezniki in se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo.

Ko so se že odpravljali domov, se je tudi Ema želela zbasati v avto in v hecu smo rekli, naj se. :) Vzela nas je zares in začela spraševati, če sme z njimi. V smehu sva z Bojanom dejala, da seveda, saj nisva mislila, da naju bo vzela tako resno oz. da ona misli resno. Pa je! Svak in svakinja sta se strinjala in odhitela sem napolnit njeno potovalko. Možgani so mi delali le na pol, saj sem vedela, da me čakajo, da so že vsi pripravljeni za odhod in razmišljala sem, kaj vse ji moram dati zraven (kaj je nujno in kaj naj bo rezerva), obenem pa mi je veliko kapacitete možganov zapolnilo razmišljanje o tem, da bo moja punčka dejansko kar šla od doma, kar šla bo na počitnice, prespat k drugim ljudem. Čeprav so to njeni sorodniki, je še vseeno moja mala deklica in ne more kar tako iti. 

Prvič je šla na počitnice in to kar za 4 dni, ko je bila stara skoraj dve leti. Šla je k mojim staršem, da sva midva v miru dokončala gradnjo oz. opremljanje njene sobe. To je bilo načrtovano in sem se nekako lahko pripravila. Moja mami jo res dobro pozna, pozna naša pravila, rutino in to tudi upošteva. Tudi ati se zelo aktivno posveča svoji edini vnukinji in vedno poskrbi, da ji ni dolgčas. Teklo je gladko, da bolj ne bi moglo, komaj nama je dala ljubčka za slovo, ona bi kar šla! :) Meni je bilo gotovo težje kot njej. Zdaj pa je to prišlo kar iznenada! Še vedno sem letala iz kopalnice v njeno sobo in dnevno in vmes me je mož že prišel priganjat, kar seveda ni čisto nič pripomoglo k temu, da bi nalogo opravila kaj hitreje, halo!?

Ko sem potovalko prinesla do avta, so že vsi trije otroci sedeli na zadnjih sedežih, vsak na svojem mestu, ustrezno pripeti s pasom in vsi so bili veseli, nasmejani, navdušeni. Verjetno so bili vsi tudi presenečeni, zagotovo tudi nad tem, da ji midva dovoliva iti z njimi. Prevevali so me dvomi, da bo iz tega sploh kaj in svaku sem rekla, da se vidimo čez par, ko sem pričakovala, da bo želela domov.
Če ne prej, me hoče zvečer. Večinoma jo jaz dajem spat, kdaj pa tudi mož. Ampak takrat je vedno težava in zaspi precej kasneje, saj na vsak način hoče mene. In tako sem pričakovala, da bo če ne prej zvečer pred spanjem želela mene ali moža. 

Odpeljali so se in gledala sem za njimi in v meni je vihralo. Sploh ne vem, kako sem se počutila, lahko rečem le, da zmedeno. Vrnila sem se na vrt in nadaljevala z delom, vmes pa sem dojemala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zamotila sem se s plevelom in odločila sem se, da bom čas, ko je otrok na obisku, izkoristila za delo, ki sem ga popoldne odložila, ker sem bila res utrujena. 

Obesila sem perilo, iz pomivalnega stroja zložila posodo in vanj naložila umazano, ki se je valjala po celi kuhinji, pripravila lazanjo in spekla pecivo za naslednji dan in potem vse pospravila in pomila, da je v kuhinji po dolgem času vladal red. Vmes je prišel mož z idejo, da večer izkoristiva zase in greva v lajf! :) To je tako redka priložnost, da je ne smeva izpustiti iz rok. Predlagal je, da greva na večerjo! Ha, nisem se branila! :) Še hitreje sem opravila vse v kuhinji, skočila pod tuš, se malo lepše oblekla in si uredila make-up ter – pazi to – obula čevlje s peto! Po 100 letih! :)
 
Šla sva v restavracijo, ki sva jo že večkrat želela obiskati, pa je vedno prišlo kaj vmes, nazadnje nismo dobili proste mize. Tokrat sva imela srečo in sva dobila mizo v kotu. Ogledala sva si jedilni list in izbrala sem puranji zrezek s sirom in pršutom ter pečenimi krhlji krompirja, mož pa zanimiv burger s čebulnimi obročki in ocvrtim krompirjem. Bilo je zelo okusno in za čez sva si privoščila še sladico. Obnašala in počutila sva se, kot da sva še sveže zaljubljen parček, brez otrok, brez obveznosti starševstva. Čeprav sem rada mamica moji punčki, prav paše kakšen tak večer na off.
Moram reči tudi, da sem se kar sprostila in nisem imela ves čas občutka, da bo zazvonil telefon in bova prosila natakarja, če nama hrano zavije za s sabo, saj bova hitela po hčerko, ker ne bo več zdržala brez naju. Na poti nazaj, ko je bila ura že pol polnoči, pa je vedno bolj postajalo očitno, da bo res tam prespala.

Še vedno sem čutila presenečenje, veselje, dvom, žalost, zaskrbljenost. Prav za vsako čustvo lahko povem, zakaj se je prebudilo. Presenečenje je bilo itak najbolj očitno že takoj na začetku, ko je želela s sorodniki. Dvomila sem, da bo res prespala. Po drugi strani sem čutila veselje, in to iz dveh razlogov: ker je pomenilo, da imava par uric samo zase, brez skrbi, odgovornosti, prepirov med pripravami na spanje, utrujenosti itd., in drugič, ker je to pomenilo, da moja deklica odrašča, da postaja vedno bolj samostojna. In to je bil hkrati tudi razlog za žalost. Moja mala deklica odrašča! Poooočasi, skoraj neopazno odhaja od mene, ne rabi me več tako zelo, vsak dan manj, včasih ji bom celo odveč. To kar malo boli. 

Bila sem tudi zaskrbljena. Pa ne zato, ker moževi sestri in njenemu možu ne bi zaupala, da poleg dveh svojih otrok ne bosta znala poskrbeti za mojo hči, ampak ker jo jaz poznam najbolje na svetu, jaz vem, kaj jo pomiri, kaj potrebuje v določenih trenutkih, kaj najbolj pomaga v določenih situacijah, kaj pomeni določena beseda, čeprav govori že zelo razločno in se vse zmeni sama. Zavedala sem se, da je dom dom in tukaj imamo določena pravila, rutino. Zdaj pa je pri sorodnikih, kjer ne obstaja še nobena rutina, saj je na tem, da prvič prespi pri njih. 

Skušala sem se prepustiti in tudi otroku dovoliti, da gre v svet in da se pač znajde sam. Da sama pove, da želi, da ji v skodelico kakava nalijejo še malo hladnega mleka, in to pred njenimi očmi, ker je to pri nas pač protokol, ne glede na to, ali je kakav res tako vroč, da rabi malo hladnega zraven, ali ne.
Spomnila sem se tudi, da sem ji pozabila dati v potovalko zobno ščetko. Ne bo je konec, če si enkrat ne bo umila zob, bolj me je skrbelo, da bo težava, ker je pač navajena umiti zobe pred spanjem. 

Rutina je pri nas doma pomembna, držimo se jo in ničkolikokrat nas je tudi že rešila. Kaj pa bo zdaj, ko bo vsa rutina drugačna? Spet sem se tolažila z dejstvom, da je eno rutina pri nas doma, nekaj čisto drugega pa je prespati pri sorodnikih. Kaj je lahko bolj vznemirljivega za otroka? Se bo že znašla, mogoče ima svakinja kakšno rezervno krtačko in bodo že nekako rešili zadevo.

Ob vseh teh čustvih me je premagal spanec in zaspala sem v moževem objemu. Zjutraj naju je zbudil telefon – klical je svak. Najprej sem se zavedla, da je dan in da je dejansko prespala pri njih. Waw! Moja mala pogumna deklica! Takoj za tem sem pomislila na to, da naju zdaj pa že res rabi. 

No, pa naju ni. Spraševal je le, ali ji mora tudi zjutraj dati zdravila. Seveda mu nisem dala napotkov za zjutraj, saj niti v sanjah nisem mislila, da bo zares potreboval to informacijo. Mož mu je povedal, koliko katerih zdravil naj ji da in ga vprašal, kako je bilo ponoči. Vsi trije otroci so spali pri njem (svakinja je šla ponoči delat) in zvečer je baje spraševala, kdaj pride mami. OMG, lubica moja! :( No, tip se je res dobro znašel in baje je sedel poleg nje in rekel, da bosta skupaj počakala, da pridem. In medtem je mirno zaspala in spala celo noč, le malo se je premetavala. Waw! Svaka čast, da mu je uspelo shendlati vse tri otroke, jaz si tega ne bi upala ali znala ali zmogla … 

Povedal je še, da bodo zdaj zajtrkovali in da jo pripeljejo po kosilu – če je ne rabiva prej. Waw! Kako je že velika. Bila sem ponosna nanjo in obenem tudi na naju, saj je že res, da je najina, a po drugi strani ni prav nič najina. Ni najina last in vse, kar počneva, vse, kar jo učiva, kar ji pomagava in ji omogočava, dejansko delava zato, da bo enkrat samostojna in sposobna preživeti v svetu, kjer ne bo mamice in atija ves čas zraven. In očitno nama ne gre tako slabo. Skrb za svojega malčka je dvorezen meč, saj se navežeš in navadiš na skrb zanj, po drugi strani pa ti gre večkrat prav to na živce in si želiš samo par minutk miru. 

Ko končno pride čas, da res dobiš teh par minutk in sčasoma ur, dni »miru«, je pa kar nenavadno, saj opaziš, da te prav ta tvoj nebogljeni otroček ne rabi več. Zmore sam. Lahko naredi sam. Sposoben je narediti sam – fizično in psihično. Ne rabi več tvoje pomoči. Ne boš več vedno poleg, ne boš več vsega vedela, ne boš več vsega videla in doživela z njim. Ne bo več vseh svojih radosti, skrbi, dvomov, strahov in veselja delil s tabo. Odpravlja se v svet, kjer bo vedno poseben prostor za mamico in kjer bo tudi mamica vedno vedno vedno imela v srcu in objemu poseben prostor prav za vsakega svojega otroka. Ko je majhen in ko zraste in gre.

Komaj čakam, da se moja pikica vrne, da mi pove, kako je bilo, da jo stisnem in objamem in poljubim in upam, da tudi jaz od nje dobim velik poljubček in močan objem. Vem, da mi vsega ne bo povedala, prvič seveda, ker je premajhna, da bi bila sposobna cele obnove dogodkov preteklih približno 20 ur, pa tudi zato, ker bo vedno več situacij, ko ne bom vedela vsega. Še dobro, da se to dogaja počasi, postopoma, da se mamice navadimo na samostojnost naših pikcev, a se kljub temu verjetno nekega dne zbudimo in nam ni jasno, kdaj je minilo 10, 20, 30 let in so naši dojenčki zdaj že odrasli in imajo po možnosti že svoje otroke. In tako bodo sami doživeli isto zgodbo.

Vsem mamicam želim prelep materinski dan in komaj čakam, da objamem svojo mami, ki jutri pride na obisk!

torek, 21. marec 2017

ponedeljek, 20. marec 2017

Fora za umivanje zob št. 2.: grajska vrata


Opisala sem že en način, s katerim lahko otroka spodbudimo k umivanju oz. krtačenju zob, tukaj pa je še ena ideja, ki bo mogoče prepričala tiste, ki res ne marajo zobne ščetke in zobne paste.

In katera je druga fora, ki je pri nas užgala? Poimenovala sem jo "Grajska vrata". :)

Gre za to, da ima naša Ema zelo rada pogovore o gradovih, kraljih in kraljičnah, vitezih in pripovedovanja o življenju na gradovih. V naši bližini je tudi grad, ki že razpada, torej grajske ruševine in tudi na to večkrat naveževa pogovor. 

Zadnjič sem se tako domislila, da so lahko njena usta grajska vrata, ona grajski stražar, ki ta vrata straži in odpira ali zapira - odvisno, kdo želi vstopiti. Pokazala sem ji, kako so stražarji mirno stali pred grajskim vhodom in tako je kot kip stala na previjalni mizi. :)

Jaz sem se potem delala, da je krtačka npr. napadalec, razbojnik, tuja vojska, ki želi napasti grad in stražar jih seveda ni pustil naprej. Potem sem bila pa prijazna prijateljica kraljice, ki me je povabila na obisk in tako me je stražarka spustila v grad. Grajska vrata so se odprla in obiskovalka - krtačka - je lahko vstopila. Enkrat sem se zmislila tudi, da je krtačka služabnica, ki pride počistit grajsko dvorišče. :) 

Tako se torej izmišljujemo zgodbice, če ima otrok raje kakšno drugo temo, to pač prilagodimo. Nekaj idej:
- avtobus, ki odpira vrata na postajah in potniki izstopajo in vstopajo,
- usta so lahko vrata našega doma in k otroku na obisk prihajajo njegovi prijatelji (mogoče tako lahko izvemo tudi, s kom se morda v vrtcu ne razume dobro in ga ne želi spustiti na obisk)
- nakupovalna vrečka, v katero zlagamo stvari, ki jih navadno kupimo v trgovini, vmes pa lahko naštevamo stvari, ki jih tam ne dobimo in takrat otrok ust ne odpre
- vrata hladilnika in enako kot pri nakupovalni vrečki naštevamo, kaj bomo dali v hladilnik, otrok pa glede na pravilne odgovore odpira usta
- skleda, v katero dajemo sestavine za določeno jed.

Zelo bom vesela vaših odzivov in še kakšnega predloga za igro, s katero ste otroka prepričali, da je pridno odprl usta in ste mu lahko umili zobe. :)

nedelja, 12. marec 2017

Imate raje pozornost le ob določenih dnevih ali vse leto?

Pozornost nam godi, kadarkoli in čim večkrat in na začetku zveze smo jo tako pogosto tudi deležne. Ko tečejo dnevi, tedni, meseci in leta pa smo včasih vesele že, če se naš dragi spomni na naš rojstni dan, ane? :)

Ob valentinovem in dnevu žena sem razmišljala prav o tem. O pozornosti, ki smo jo ženske deležne, ki si jo želimo in ki jo nemara celo pričakujemo. Obenem smo tudi me tiste, ki jo lahko ali naj bi jo poklonile nazaj (ali vnaprej :)).

Zelo veliko mi pomenijo že čisto vsakdanje malenkosti, vsakdanja moževa pozornost. Ko gre od doma, pričakujem, da si dava poljubček in si, ko gre kdo na kakšen pregled, sestanek, pomemben opravek … zaželiva vso srečo.

Zadnjič pa mi mož ni dal ljubčka, ko je odšel od doma in to za več dni. Res je, da je zamujal in da sem jaz še dremala, a vseeno ga vedno dobim in mu ga tudi vrnem. Bila sem slabe volje in tečna, potem pa sem se spomnila na zgodbo, ki sem jo prebrala tukaj. Govori o tem, kako je učitelj učencem dal test in ko so obrnili list, na katerem so pričakovali vprašanja, so zagledali le črno piko na belem papirju. Naročil jim je, naj pišejo. Prav vsi so pisali o tisti piki na sredi lista. Želel je, da bi spoznali, da se tudi v življenju osredotočamo na tisto eno črno piko sredi beline, na eno slabo stvar sredi morja dobrih. Če dobro premislimo, je res tako, ane?

In tako sem tudi sama načrtno preusmerila misli iz tiste ene stvari, ki je mož ni naredil, na vse tiste, ki  jih je. Glede na to, da je moj mož zlat, mi ni bilo težko hitro najti kar nekaj stvari za na ta seznam.

In katere so te stvari bile?
- ponoči večkrat on vstane, ko hčerka joka in želi k nama v posteljo in jo gre iskat,
- ker naša deklica spi kot helikopter (beri: me brca celo noč), je pripravljen spati na sredini in ji nastaviti svoj hrbet, :)
- glede vzgoje se res dopolnjujeva in si stojiva ob strani, veliko se pogovarjava in lahko mu zaupam, ko me kaj tare, na kateremkoli področju,
- ko sem skoraj pozabila na potek registracije avta, mi je vse uredil v zadnjem hipu,
- ko se je izkazalo, da zavore na avtu ne delajo, kot bi morale, je poskrbel za nove dele in cel dan preležal na tleh v garaži, da je bil na koncu avto spet kot nov in v voznem stanju,
- za rojstni dan, ki ga imam šele čez dober mesec, mi je že zdaj podaril nekaj, kar sem si že dolgo želela,
- kadar gre na službeno pot, mi pusti svoj avto, saj je udobnejši, močnejši, varnejši,
- tudi ko grem k staršem na drug konec Slovenije, mi posodi svoj avto,
- čeprav ni imel do živali takega odnosa kot jaz, ki svoje hišne ljubljenčke obravnavam kot enakopravne člane družine, jih je sprejel in mi pomaga skrbeti zanje – finančno in tudi sicer, npr. jima odpre okno, skozi katero hodita v stanovanje, če želita notri, pomaga mi jima nanesti vsebino ampule proti zajedavcem ali dati zdravilo, ker mi takrat res prav pride še en par rok, in lepo skrbi zanju, ko mene ni doma.

Še bi lahko naštevala, a je že zdaj dokazov več kot dovolj. Takoj, ko sem se osredotočila na vse dobro in pozitivno, kar moj mož počne zame, je tista ena črna pika zbledela in belina me je kar zaslepila, da je sploh nisem več videla.

Kljub temu sem bila presrečna, ko se je vrnil in sva se objela, hčerka mu je skočila v objem in mu povedala, da ga je pogrešala. Obe sva ga. In on naju. In ni lepšega, kot ko smo spet skupaj.

Tako lahko zaključim, da mi vsekakor prija pozornost, nežnost, občutek ljubljenosti in pomembnosti ter povezanosti ves čas. Brez tega pravzaprav ne morem. Lepo se mi seveda zdi, če me mož preseneti s kakšno rožico za praznike, kot je valentinovo ali dan žena. Ne bom lagala. Res pa je, da nikoli nisem pričakovala šopka vrtnic ali drugih kupljenih rož, ki so ob takih dnevih vedno dražje kot sicer. Zelo bi me razveselil šopek travniških rožic ali recimo virtualni, ki mi ga je za letošnji 8. marec poslal mož, ker mi ga fizično ni mogel izročiti. Všeč mi je, če je malo iznajdljiv in darilcu, ki mi ga želi nameniti, doda svojo noto. Tako je lahko darilo brezplačno ali precej cenejše kot običajno kupljeno, zahteva pa morda kakšno minutko več časa kot postanek v cvetličarni.

Kako pa je všeč vam? S kakšnim darilom ali v kakšni obliki najraje vidite, da se vas vaš dragi spomni na praznik ljubezni ali praznik žensk?

Upam, da ste bile deležne take pozornosti, kot si želite! ;)

petek, 10. marec 2017

Fora za umivanje zob št. 1: Krtačka, preženi črvičke z zobkov




Tole aktivnost sem zasledila nekje na spletu, žal nimam pojma, kje, da bi prilepila link, sem si pa zapomnila, kako se izdela in jo pripravila za hčerko. Res je super, a jo otrok večinoma opravi hitreje, kot jo starš pripravi. :)

Zanjo potrebujemo:
 fotografijo zob,
plastično mapico za v fascikel,
staro, odsluženo zobno krtačko in
flomaster za po beli tabli.

Fotko zob sem snela z interneta, jo kopirala v word in raztegnila ter natisnila v barvah. List sem vstavila v mapico. Kupila sem flomaster za po beli tabli, torej flomaster, ki se ga z lahkoto zbriše (s krpico, prstom, krtačko ...) in poiskala staro krtačko, ki bi sicer romala v koš za smeti.

Emi sem na mizo položila fotko lepih, čistih, zdravih, sijočih zob in ji povedala, da če jih ne umivamo, prilezejo črvički, ki zavohajo ostanke hrane in se jih lotijo. Ko pojedo te, naprej glodajo naše zobe, ki tako postanejo luknjičasti, črvivi, bolni in nas bolijo ter težko grizemo in jemo. To zgodbico sicer že pozna, saj smo imeli grozne boje za umivanje zob. Zdaj je to k sreči mimo in pridno sama krtači zobe, pusti pa tudi nama z možem, da ji jih očistiva.

No, na zobe sem torej s flomastrom narisala ostanke hrane, črvičke (čisto po trenutni domišljiji) in luknje, ki so jih zvrtali v zobe. Lotila se jih se s krtačko in en, dva, tri ni bilo niti sledu več o umazaniji! :) Aktivnost je ponavljala kar dolgo, je pa meni vzelo več časa, da sem ji zobne nepridiprave narisala, kot ga je ona potrebovala, da jih je zbrisala. Potem jih je risala tudi sama, a večinoma ji je bilo bolj všeč, če sem jih jaz.


Kako pa gre vam umivanje zob vaših otrok ali vnukov? Imate težave ali pridno odprejo usta? Kako rešujete težave? Mogoče bo tale ideja komu pomagala, da bo otrok zjutraj in zvečer le odprl usta.

Kmalu opišem še en način, ki bi lahko prepričal kakšnega navdušenca nad kraljičnami, vitezi in gradovi. ;)

torek, 07. marec 2017

Misija: reševanje živali iz ledenega oklepa


To je bila res prava misija! K sreči ne misija nemogoče! :) Zdelo se mi je, da bo moji Emi ta izziv všeč in izkoristila sem ga za učenje o ledu.

Najprej sem v plastično posodo nalila malo vode in vanjo dala dve plastični živalici iz njenega kompleta živali. To sem postavila v zamrzovalnik za kakšno uro. Potem sem dolila nekaj vode, čisto malo, saj je led v stiku z njo začel pokati in enkrat mi je celo priplaval na vrh. :) Malo sem morala poskušati, da mi je potem uspelo vkleniti noge živali v objem ledu. Tako sem postopno dolivala vodo in dodala še več živali, skupaj sem jih uporabila 5 ali 6.

Ko je bila vsa voda spremenjena v led in vse živali skrite v njem, sem Emi ponudila to čudežno zadevo, ki ji je na obraz priklicala nasmeh in navdušenje.



Najprej je morala ugotoviti, kako kepo ledu sploh dobiti iz posode. Z nekaj namigi ji je uspelo tako, da je nanj polivala vodo. Medtem so se pokazali prvi obrisi živali, nekatere pa so celo pokukale ven.

Vse je bilo treba seveda dokumentirati in če je slikala mami, bo tudi ona. :D

 
Reševanja živali, ujetih v led, se je najprej lotila nežno, počasi, previdno. A na lep način tukaj ni šlo, zato je posegla po bolj drastičnih ukrepih - kladivu! :) Razbijanja se je hitro navadila in pogumno je tolkla po ledu ter sproti odkrivala, kaj je sploh skrito v ledu ter kako lahko pomaga živalim, da se rešijo.





Spodbudila sem jo, da preizkusi še kakšen drug način. Ponudila sem ji sol in pogovor navezala na sol, ki jo pozimi uporabljamo za posipanje cest.



Sol je počasi razžirala led, prepočasi za najino misijo. :) Sva pa s tipanjem raziskovali razliko med gladkim ledom in hrapavo površino ledu, ki ga je že razjedla sol.

Nekaj ledu je lahko odstranila kar z rokami.


Spodbudila pa sem jo tudi, da je skušala led stopiti, zato je nanj polivala toplo vodo. Aja, vmes sva pa vanj pihali še s fenom! :)


Misija je uspela in vse živali so bile na koncu rešene iz ledenega oklepa! Tole je definitivno aktivnost, ki jo bom poleti pripravila Emi in njenima bratrancu in sestrični, da bodo z združenimi močmi ugotovili, kako iz ledu dobiti tisto, kar se je ujelo vanj. ;)

petek, 03. marec 2017

Pobarvanka za odrasle na mavcu - ideja, kako porisati mavec na zlomljeni roki ali nogi


 Mami si je pred kratkim zlomila roko. Ja, en napačen gib in nesreča je tu. Nič ne moremo, 6 tednov bolniške, privajanje na vsakdanja opravila z eno roko, ki so se iz osnovnih in samoumevnih spremenila v pravi izziv. Ko se je mavca malo navadila, se je začela poigravati z idejo, da bi ga porisala, tako kot to počnejo - vsi. :) Zamisel je bila le hipna in odločila se je, da želi raje kar lep, bel rokav kot ves počečkan in sčasoma seveda tudi vedno bolj umazan.

Ni se dala niti, ko sem jo nagovarjala, da ji na mavec narišem cvetlični vzorec. Te vzorce namreč zelo rada rišem, saj sem jih narisala okoli 30 tudi za svojo prvo avtorsko pobarvanko za odrasle Happy Thoughts. Ste že slišali za pobarvanke za odrasle? Gre za hit, ki je k nam kajpak prišel iz Amerike in je zasvojil staro in mlado. Tako kot smo v otroštvu barvali pobarvanke z otroškimi motivi, zdaj lahko kupimo pobarvanko za odrasle, ki pa ima enake učinke kot otroške na otroke - sproščanje.

To sem opazila pri hčerki, ki bo kmalu stara 3 leta in pri ustvarjanju se ji prav spremenita pogled in izraz na obrazu. Enako se zgodi pri barvanju pobarvank in zadnjič se ji je med barvanjem pridružil še mož in tako padel notri, da je nadaljeval še, ko se je hčerka že naveličala! :) Potem veste, kako nas lahko zasvojijo, v pozitivnem smislu seveda! ;)
 
No, proti koncu "mavčnega obdobja" sem mami le prepričala, da mi je dovolila porisati mavec. Narisala sem ji cvetlični vzorec, nekakšen šopek, sestavljen iz različnih cvetov po trenutnem navdihu.
 
 
Mami je bila navdušena! Takoj se je lotila barvanja svoje pobarvanke za odrasle. Ker je desničarka, polomljeno pa je imela levo roko, je imela pobarvanko ves čas na dosegu roke, zdrave roke. :)
 
 


 


Vsakodnevne situacije znajo biti na čase stresne, ane? Vem, in obstaja mnogo načinov za premagovanje stresa. Nekateri telovadite ali celo tečete. To ni zame, grem pa rada na sprehod in hitro hodim. Tudi joga, meditacija in podobne tehnike so super! Med njimi dosežemo globoko sprostitev in tak učinek naj bi imelo tudi barvanje pobarvank. Noro, ane!? Res padeš notri, haha, čeprav si ne bi mislil oz. bi pričakoval, da se tako pač zamotijo samo otroci. Opazujte kakšnega malčka med ustvarjalnim procesom, kako se mu spremeni mimika obraza, kako osredotoči pogled, ki postane prav študiozen. A takrat otrok nori? Ne, povsem se umiri! Enako se zgodi tudi z odraslimi.
Še več vzorcev cvetja, kot sem jih uporabila tudi za okrasitev maminega mavca, vsebuje moja prva pobarvanka za odrasle z naslovom Happy Thoughts, v kateri je 30 pobarvank. Vsako sestavlja ročno napisana pozitivna misel in unikaten, ročno narisan cvetlični vzorec. Na voljo je tukaj. Izbirate lahko med tiskano verzijo ali pa kupite .pdf datoteko in si pobarvanko enostavno natisnete doma. 😉

V nastajanju je že moja druga avtorska pobarvanka za odrasle in komaj čakam, da bo tudi ta na voljo. Do takrat pa uživajte v sprostitvi, ki vas bo v spominih ponesla v otroške dni. :)