ponedeljek, 15. maj 2017

Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 
Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

sobota, 06. maj 2017

Razlog za zatišje na Kuhartnici in napovednik



Dragi vsi, ki berete moj blog!

Zadnje čase se oglašam manj kot sicer in ker stvari, ki so vzrok temu, tečejo počasneje, kot sem mislila, da bodo, sem se odločila, da vas ne pustim več čakati in vam povem, kar sem vam sicer mislila kasneje. 

Nekateri me poznate osebno, nekateri me spremljate preko interneta in veste, da počnem veliko stvari: že od nekdaj rada ustvarjam, izdelujem poročno dekoracijo (iz papirja, blaga – poročni šopki iz blaga, odpadne embalaže, naravnega materiala), vabila, čestitke, sožalnice, rišem pobarvanke za odrasle, ljubiteljsko pečem, objavljam recepte na oblizniprste.si, pišem dva bloga – Kuhartnico in blog o poročni tematiki, Idejko.

Vse to me veseli in osrečuje, izpopolnjuje. Kljub temu pa mi je težko usklajevati in ves čas menjavati pripomočke in en dan delati cakepopse, naslednji dan poročni trakec, še naslednji pa čestitko ob rojstvu otroka. Nimam prostora, kjer bi imela vse pripomočke in material na enem mestu, kjer bi lahko, preden grem po otroka v vrtec, za sabo zaprla vrata, naslednji dan pa bi takoj zjutraj prišla v isto sobo, kjer bi me na mizi čakalo delo prejšnjega dne. Tako malo čez 2. uro vedno hitim pospravljati, da bom imela kam postaviti kosilo in da mi kdo česa ne zmečka, umaže ali kako drugače nenamerno poškoduje. Naslednji dan izgubljam čas, da vse stvari, ki jih potrebujem, spet privlečem iz škatel in nadaljujem.

To me je v več letih začelo motiti. Rada bi delala en projekt dlje časa in ne vsak dan nekaj drugega. Rada bi imela prostor, ki bi bil namenjen mojemu delu in rada bi imela vse na enem mestu, na eni spletni strani.

Poleg tega od moje poroke minevajo 4 leta, materinstvo, skrb za otroka, kuhanje za družinske člane, ustvarjanje z malčkom pa se mi dogajajo zdaj, prav vsak dan. In tako sem ob četrtkih (ob petkih sem objavljala na temo porok) bila na trnih, o čem naj sploh pišem. Včasih sem dobila spontan navdih, marsikdaj pa ne in sem bila pod pritiskom, ker enostavno nisem imela še nič objaviti. Po drugi strani sem istočasno objavljala na Kuhartnici, in to spontano, bolj pogosto in vedno sem pisala iz sebe, iz svojega življenja, zato mi iskanje tem ni bilo težko, ampak mi je ponavadi še zmanjkalo časa za vse, kar bi rada napisala.

Tako sem po premisleku ugotovila, da se trenutno ne želim posvečati porokam. Tudi ko sem to ugotovila, sama sebi nisem pustila odnehati in se počutiti tako, kot sem se. Čez nekaj časa, po premisleku in brainstormanju (s samo sabo in drugimi), sem prišla do zaključka, da poroke dam na pavzo. Ne rečem, da se k njim ne bom več vrnila, ampak trenutno se moje življenje vrti okoli čisto drugih stvari, pri katerih sem s srcem, in to je tisto, kar želim početi.

Ob tem je zrasla tudi odločitev za nadgradnjo, zato Kuhartnico združujem z Idejko. Vsebina Kuhartnice se tako seli na Idejko, ampak ne staro Idejko, ki je bila v glavnem namenjena porokam, ampak čisto novo, svežo spletno stran, ki mi jo je vsebinsko pomagala postaviti ena prav posebna, srčna in razgledana oseba, ki se je za moj projekt zavzela tako močno kot jaz sama – to je mag. Alenka Menard, ki uči spletni marketing in jo lahko spoznate tukaj (p. s.: vsak teden objavlja bloge z zelo koristno vsebino, ki je namenjena začetnicam na področju spletnega marketinga in najbolj všeč pri tem mi je, da razumem, kaj sploh želi povedati, saj pove zelo po domače, ne izumetničeno in preveč strokovno. ;))

Torej, zatišje na Kuhartnici je nastalo zato, ker sem mislila, da mi bo prej uspelo imeti novo spletno stran. Za postavitev strani se zahvaljujem podjetju Tomaža Gorca, še posebej Tilnu, ki skrbi, da bodo vse moje želje glede barve, fotk, oblike itd. upoštevane. :) Precejšen del pa opravljam tudi sama – prenašam vsebino Kuhartnice na novo Idejko. In to je zamudno in objav, ki bi jih rada prenesla, ni malo in tako traja in traja. Dlje, kot sem mislila, da bo.

Vseeno upam in mislim, da mi bo uspelo delo dokončati prihodnji teden, Tilnu pa tudi, zato bo verjetno Idejka zaživela konec naslednjega tedna! Komaj, komaj, komaj čakam! :) Res bi rada čimprej začela objavljati tekoče zadeve, ki so že pripravljene in čakajo na svoj trenutek. Vsebina bo razdeljena bolj pregledno, kar vam bo olajšalo iskanje tistega, kar bi vam v določenem trenutku najbolj koristilo.

Zdaj pa nazaj na delo, da bo prihodnji teden Idejka res že delovala. ;)
Se slišimo! :)

petek, 21. april 2017

Vse za mamice na enem mestu

Jutri pa gre zares! Točno ob 12. uri bo zaživela nova spletna stran, stran mami blogerk. To smo mamice, ki o prigodah materinstva pišemo blog. Ker nas je lepo število, je tudi šopek naših objav pisan - in pri vsaki se bo našlo kaj uporabnega, tolažilnega, navdihujočega, kaj za sprostitev in kakšna ideja za ustvarjanje, izlet ali pripravo jedi. 

Me se bomo ob otvoritvi naše spletne strani www.mamiblogerke.si družile, da se vse v živo spoznamo, poklepetamo, se pomenimo o idejah, načrtih in ciljih, da bi vam na enem mestu postregle s tistimi najboljšimi vsebinami vsake mami blogerke. 

Zelo se že veselim spoznavnega dogodka in začetka nove skupne poti, za katero verjamem, da bo zanimiva, spodbujajoča, navdihujoča, povezovalna, močna in uspešna!



Vabljeni na www.mamiblogerke.si! ;)

nedelja, 16. april 2017

Pastelni pirhi barvani s svilenim papirjem


Ne morem iz svoje kože in tako skušam vsako leto pirhe okrasiti malo drugače. Dokler nisem postala mamica, sem upoštevala svoje želje in sposobnosti, zdaj pa v račun vzamem še Emo in razmišljam, katera tehnika krasitve bi bila primerna in zanimiva tudi zanjo. 

Pirhe kuhane v čebulnih olupkih in okrašene z listi rastlin ali izrezki iz papirja je vedno pripravljala mama in so še vedno v njeni domeni. Kljub temu sem se lani odločila pripraviti delno podobne pirhe, ki sem jih neokrašene skuhala v čebulnih olupkih, nato pa jih je Ema poslikala z belo barvo, jaz pa sem nadaljevala poslikavo z belim flomastrom. Nastali so kontrastni in edinstveni pirhi!

Letos me je seveda vleklo, da bi poskusila kaj drugega in med brskanjem med idejami na internetu, ki jih je res ogromno, sem naletela na pirhe, krašene s svilenim papirjem. Spomnim se, da sem tudi sama že barvala pirhe na tak način nekaj let nazaj, ko sem bolj kot ne po naključju ugotovila, da svilen papir pušča barvo in tako tudi sled. 

Doma imam zalogo svilenega papirja, iz katere sem izbrala rumen, oranžen in zelen papir. Zelenega in oranžnega sem imela celo v dveh odtenkih. Papir sva skupaj z Emo narezali na koščke, velike dober kvadratni centimeter ali malo večje, pri tem namreč nisva komplicirali, saj to ni pomembno.
Pripravila sem še vse ostalo potrebno za ustvarjanje: umetniško haljico, papirnate brisačke, posodo z belimi trdo kuhanimi jajci, skledico z malo vode, krožnik z narezanim svilenim papirjem.


Pirhe sva krasili tako, da sva ga najprej pomočili v vodo, nato pa z mokrimi prsti prilepili košček svilenega papirja. Tega sva še dodatno zmočili, da se je res dobro prijel na površino pirha. Če se je pri tem malo zmečkal, še toliko bolje, saj je tako nastal res zanimiv in neponovljiv vzorec. Na tak način sva s svilenim papirjem prelepili vso površino pirha. Ponekod so se koščki papirja različnih barv prekrivali in barve so se prelivale.




Pirhe sva zložili na krožnik in jih pustili, da so se posušili. Nato sva jih olupili – povsem preprosto je bilo odstraniti posušen svilen papir, ki je pod sabo pustil nežne sledi. Nastali so res lepi pirhi, tehnika pa je sploh enostavna in primerna za male ročice.






Obstajata sicer dva načina krašenja pirhov s svilenim papirjem. Prvi je ta, po katerem sva delali tudi midve z Emo, drugi pa je tak, da koščke svilenega papirja pomočiš v vodo in potem barvo vtiraš v površino pirha. Tudi na ta način bova definitivno poskusili, morda že drugo leto, vsekakor pa ne bova za preizkus čakali do naslednje velike noči, saj je to zanimiva slikarska tehnika tudi tako in lahko na tak način pobarvamo tudi druge površine, npr. navaden risalni list.

Želim vam uživanje in zabavo ob krašenju pirhov! ;)

petek, 14. april 2017

Velikonočno darilo ali kako podariti pirhe: izdelava preproste košarice za pirhe

 
Za veliko noč smo si vedno podarjali pirhe, vi tudi? Zdelo se mi je super podariti in dobiti pirhe. Ponavadi je to izgledalo tako, da smo si jih izmenjali kar iz roke v roko. Zakaj bi komplicirali? :)

Praktično pa včasih to vseeno ni najbolj. Recimo ko gremo na obisk in nesemo prihe, je treba poskrbeti za transport, tako da se jajca ne razbijejo, še preden jih prinesemo do cilja. Ja, seveda jih lahko preprosto zavijemo v krpico ali papirnato brisačko in damo v plastično posodo s pokrovom, preden jih damo iz rok, pa jih pač vzamemo ven in enostavno podarimo.

Ampak a ni bolj luštno, če je tudi embalaža darilna? A ni potem to že pravo malo darilce? Sama namreč nisem navdušena nad vsemi mogočimi prazniki, ki se zvrstijo čez leto, in samo kopičijo igrače, pliškote in podobno: od rojstnega dne do decembrskih dobrih mož, ki prinesejo darila, nekateri praznujejo še god, drugi pa podarjajo večja darila tudi za veliko noč, noč čarovnic, valentinovo itd. Seveda, vsak po svoje, ampak moja želja je, da otrok ceni darila, ki jih prejme, in da spozna vrednost samega obdarovanja, ki nima veze s cenovno vrednostjo darila ali njegovo velikostjo.

Tako želim za veliko noč pripraviti tudi za otroke sorodnikov tako darilo, ki:
- bo preprosto in izdelano s srcem
- bo rezultat dela, spretnosti in ustvarjalnost naše družine
- bo vključevalo čim manj sladkarij oz. nezdravih živil
- bo izdelano iz naravnih materialov ali z recikliranjem.

In spodaj vam predstavljam velikonočno darilo, ki je točno to: pirh v košarici. To je tudi ideja, kako podariti pirhe, ne da bi se razbili in da jih podarimo kot pravo darilo, ne kar nekaj, kar mimogrede pač daš iz rok. ;)

Izdelava preprostih košaric za pirhe je zabavna, malčkom zanimiva, skoraj zastonj in nezahtevna, vsekakor pa boste morali določene korake opraviti starši sami (rezanje z olfa nožem). Pri vseh ostalih vam lahko pomaga mali nadebudnež. ;)

Za preproste košarice za pirhe potrebujemo:
- embalažo za jajca (če je embalaža za 10 jajc, bomo dobili 10 košaric)
- tempera, prstne, vodene ali akrilne barve
- čopič, paleto, lonček z vodo
- primerno zaščiteno delovno površino (na mizo nalepimo časopisni papir ali vrečko)
- oblačila, ki se lahko umažejo (Emi vedno oblečem umetniško haljico - preveliko in odsluženo pižamo)
- olfa nož in škarje
- celofan in darilni trak.

Ko pripravimo delovno površino in otroku oblečemo zaščitna oblačila, mu pripravimo paleto z barvo, čopič, lonček z vodo in embalažo od jajc. Tej odrežemo pokrov in uporabimo samo spodnji del. Otroku ponudimo poljubne barve, odvisno, kakšne barve košarice želimo. Slika naj svobodno, je pa smiselno, da pobarva embalažo z obeh strani, saj bosta vidni obe.



seveda mora svoj smrček povsod vtakniti tudi Zof :)
Pobarvano embalažo pustimo, da se posuši. Suho razrežemo s škarjami ali olfa nožem tako, da iz embalaže za 10 jajc dobimo 10 košaric. Osrednje dele, ki so višji, odrežemo na isto višino.


V košarico položimo pirh. Odrežemo primerno veliko kos celofana in košarico s pirhom postavimo na sredino. Celofan zavijemo in ga povežemo z darilnim trakom.


Na tak način zavijemo vse pirhe, ki jih imamo namen podariti in pripravljeni smo na obdarovanje za veliko noč. :)


Lepo ustvarjanje in praznovanje velike noči vam želim! ;)

sreda, 12. april 2017

Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj.


Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.


Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo. 

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma. 

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!
 
Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. :)