ponedeljek, 29. februar 2016

Slikanje za malčke: slikanje na navpično podlago


Med poslikavo valentinovih srčkov je Emo zelo mikalo slikanje po podlagi, to je bila kot vedno njena mizica, prekrita s plastično vrečko. Ko je poslikala valentinove srčke in vmes še nekaj listov papirja, sem uresničila že dlje časa načrtovano slikarsko aktivnost, to je slikanje kot pravi slikar, torej slikanje na navpično podlago. 

Na vodoravni podlagi ji je slikanje že poznano in skorajda domače. Želela sem ji pokazati, kako je slikati stoje na platno pred sabo. Tokrat sicer ni bilo platno, a to ni bilo pomembno oziroma je bilo prav zato še bolj edinstveno! Ema je zelo uživala, ko je res kot prava slikarka stala pred slikarsko površino, ki jo je očitno kar vabila. Mizico sem postavila na kuhinjski stol in jo privezala kar s pasom. Tako sem dobila stojalo, ki mi je omogočalo, da je bila slikarska podlaga na ravno pravšnji višini. Na drugi stol sem postavila slikarske pripomočke: plastično posodo, ki je služila kot paleta, vanjo pa sem dodala barvo, ker jo je naša umetnica pri poslikavi srčkov že porabila, ter čopiče.


slikanje s čopičem na plastično vrečko
Tukaj se lepo vidi, da je bila mizica prekrita z veliko nakupovalno vrečko. Osnovni namen je bil zaščititi površino mize pred barvo, ker se je ne da dobro odstraniti. Ko sem videla, kako Emo mika slikanje po vrečki, sem jo postavila pokonci, da se je spremenila v slikarsko podlago. :)

zanimivo je bilo barvo nanašati na prste
Roke je imela na koncu čisto vijolične, saj je nanje tolikokrat nanesla modro, rdečo in belo bravo, s katerimi je slikala.

in z njimi slikati na vrečko

zanimalo jo je tudi mešanje barv v posodici in ugotavljalje najbolj učinkovitega
načina, kako s čopičem zajeti čimveč barve
Takole je izgledal končni izdelek.

končni izdelek slikanja s prstnimi barvami na plastično vrečko na navpični podlagi

sreda, 17. februar 2016

Kako hitro lepi spomini prepišejo manj lepe

Hči se je v čakalnici zaigrala s sovrstnikom, jaz pa sem z njegovo mamo spregovorila nekaj besed. Saj veste, kako gre, ko s popolnim tujcem najdeta skupno točko, npr. oba imata psa, oba čakata na razgovor pri istem delodajalcu ali pa imata oba približno enako stara otroka. Torej pogovor je potekal v stilu, koliko je stara naša in koliko njihov, ali hodita v vrtec, koliko zob imata in podobno.
Potem pa mi je sogovornica postavila vprašanje, na katerega nisem znala odgovoriti kot iz topa kot pri prejšnjih. Vprašala me je, kako je moja hči kaj spala, ko je bila majhna, torej koliko smo imeli težav z nočnim zbujanjem, zgodnim vstajanjem in dnevnim počitkom. Možgani so mi preklopili v višjo prestavo in del, ki je bil prej zaposlen z opazovanjem otrok, ki sta se že vedno igrala ali bolje rečeno skušala igrati, je opustil to nalogo in kot okrepitev priskočil na pomoč pri iskanju odgovora.

Sploh nisem vedela, kako naj ji odgovorim. Skozi misli mi je švigalo marsikaj. Spomnila sem se, da sem možu večkrat omenila, da imava srečo, ker najin dojenček zaspi, ko dobi, kar rabi – mamino mleko in z dojenjem vred tudi dozo crkljanja. Kasneje sem ji ponoči v usta potisnila dudo, če se je zbudila, in takoj je zaspala nazaj. Po drugi strani nisem pozabila prvih noči v porodnišnici, ko sem bila zaradi koktajla hormonov zmešana kot kura! Doživljala sem vsa možna čustva: od neznanske sreče in spokojnosti, ko je majcena, drobcena novorojenčica zaspala poleg mene, dobesedno v mojih rokah, do obupa in nemoči ter še vsa čustva vmes. Tudi prve noči doma ne bom nikoli pozabila. Ko je bila ura že pozna in bi po nekaj bolj ali manj neprespanih nočeh in dneh tako potrebovala nekaj kvalitetnega spanca, se je šele začelo. Na pomoč je priskočil kar novopečeni stari ata in hodeč po sobi z malo princesko v naročju blažen obujal spomine na čase, ko sem bila jaz taka majhna štručka, kot zdaj njegova prva vnukinja.

No in gospa je še vedno čakala svoj odgovor. Končno sem bleknila, da prvih nekaj mesecev naša punčka nikakor ni sprejela dude in je želela biti samo pri, na in ob meni. Jaz sem bila njena duda. Kasneje smo jo le prepričali in zame je s tem prišla marsikatera manj naporna noč.
In zdaj, ko sva doma, mi vprašanje te gospe ne da miru. Pa ne mislim zaradi nje ali vprašanja samega, ampak zato, ker se vseeno še spomnim, da mi ni bilo enostavno, a zdaj sploh ne znam povedati, kaj točno je bilo takrat tako naporno. Včasih mi je bilo zares zelo hudo in bi večinoma zaradi skrajne telesne utrujenosti, ki jo je povzročilo dlje časa trajajoče pomanjkanje in prekinjanje spanja, najraje kar rekla, da se tega ne grem več. Pa seveda tega nisem mogla reči. Pri nikomer nisem mogla uveljavljati garancije, hehe. :) Preprosto sem s pomočjo bližnjih in svoje volje, predvsem pa ljubezni do otroka to obdobje dala skozi in danes sem tukaj. Tukaj, ko se niti ne spomnim več točno vseh tistih trenutkov, za katere sem nekoč mislila, da ne bodo prav nikoli minili in da si jih bom zapomnila za vse večne čase. In spraševala sem se, kako lahko nekatere mame pripovedujejo le o lepih straneh materistva, ko pa je večino časa tako težko!

Prav vesela sem, da sem danes v čakalnici naletela na to vprašanje, ki mi je dalo misliti. Včasih se zavestno trudim spregledati kakšne negativne stvari, da bi bil dan mene in tistih okrog, lepši, bolj pozitiven. Zdaj pa vidim, da je včasih treba malo pojamrati, komu potožiti in se čez koga pritožiti, da se tisti hip počutimo bolje. Ni treba za vsako ceno gledati stran in se siliti k temu, da bi videli samo pluse. Ti imajo očitno itak precej večjo težo in moč v našem spominu. Govorim seveda o tistih manjših minusih, ki jih dnevno doživljamo in se nam včasih zdi, da nas spremljajo, kamorkoli stopimo. Ko pa takole pogledamo za eno leto nazaj … česa se spomnimo? Jaz se spomnim, kako je bilo lepo, ko je moja mala zaspala v mojem naročju. Na to sem se še posebej spomnila, ko je nekaj mamic dojilo novorojenčke v čakalnici in ti so se prav čudežno umirili. Spomnim se tudi, kako je ležala v igralnem centru in navdušena spuščala neke gruleče glaske ugodja, ko je opazovala viseče predmete nad sabo. Ali pa ko sva šli na sprehod z vozičkom. Pa kakšne izraze je delala z obrazom, ko sva začeli z uvajanjem goste hrane. Ravno zadnjič sem razmišljala in mi sploh ni bilo jasno, kako mi je poleg majhne dojenčice, ki je kar naprej želela biti z mano, uspelo vsak dan skuhati nekaj obrokov posebej zanjo! Leto kasneje mi sploh ni jasno, enostavno je izbrisano iz mojega spomina! Zdaj razumem starejše od sebe, ki mi niso znali odgovoriti na vprašanja, ki so se meni zdela čisto logična, jasna, razumljiva in prav čudila sem se, kako hudiča se ne spomnijo, kdaj je njihov otrok začel jesti hrano v koščkih, katera je bila njegova čisto prva beseda, kdaj je zmogel obrat s hrbta na trebuh in kdaj s trebuha na hrbet … Saj še ni minilo 20 let! 

In zdaj vem, da ni treba, da mine toliko časa, da pozabimo marsikatero podrobnost – dobro in slabo. A ko potegnemo črto, se gotovo spomnimo več lepih stvari, ki so se nam zgodile na poti skozi življenje v določenem obdobju.

ponedeljek, 15. februar 2016

Kiparstvo za malčke: valentinovi srčki in trik z glino


Ema zelo rada ustvarja s plastelinom, zato sem ji ponudila še oblikovanje z glino. Točno ta glina, s katero sva ustvarjali, je še iz časa faksa, ko smo jo potrebovali za kiparsko oblikovanje. In potem je nek ostanek ležal kar nekaj let pod sedežno, lepo spravljen, a se je seveda posušil. Takrat sploh nisem vedela, da se da glino spet spraviti v življenje, ampak stran je pa tudi nisem imela namen vreči. :) Potem sem nekje, sploh se ne spomnim kje, izvedela, da lahko še tako suho glino namočim in bo spet postala uporabna. Ste vedeli to?

Kos suhe gline sem postavila v vedro, do približno tretjine nalila vodo in posodo zaprla s pokrovom. To sem pustila stati več dni, oziroma sem bila glede vsega skupaj malo skeptična, poskusila pa sem bolj iz firbca kot nuje, tako da sem pravzaprav celo malo pozabila na tole nesrečno glino. :) No, ko sem se spet spomnila nanjo, je bila glina dejansko mehka in po gnetenju primerna za oblikovanje! Waaaw! Saj ne da imam narejen faks iz te smeri, pa tega nisem vedela, groza! Lahko da sem to informacijo preslišala, precej verjetno je pa tudi, da so nas raje učili kaj manj praktičnega. Poznano, ane?

No, skratka, midve z Emo sva se lotili oblikovanja gline. Ker se je bližal praznik ljubezni ali valentinovo, sem ji oblikovala take nepravilne srčke in ji jih ponudila. Poleg sem ji ponudila še nekaj predmetov, ki jih je lahko odtiskovala v te glinene srčke. Ti predmeti so bili zobotrebec, merilna žlička, odpirač, modelček za piškote, zamašek za nalivanje olja. Verjetno je bilo še kaj, kar je bilo v bližini in se mi je zdelo uporabno za to priložnost.

Takole sva ustvarjali:





Potem sem srčke zložila na pladenj in jih postavila v bližino radiatorja. Bili so kar debeli, zato sem jih naslednji dan postavila direktno na radiator, sicer bi se sušili celo večnost, jaz pa sem želela, da so suhi - in primerni za nadaljnje ustvarjanje - do valentinovega.

posušeni srčki z odtisi različnih predmetov
 Točno na valentinovo - no saj ne bi bilo nobene razlike, če bi to počeli tudi kakšen dan gor ali dol, ampak bila je nedelja, in to deževna in tako kot naročena za to, a ni res? :) - sva se lotili poslikave valentinovih srčkov. Kot vedno sem ji njeno mizico in stolček, v katerem je, spremenila v ustvarjalni kotiček. Mizico sem zaščitila tako, da sem jo oblepila s plastično vrečko, njena oblačila pa sva zaščitili z umetniško haljico, kot rečeva preveliki poverbani pižami, ki je ni škoda.

Ponudila sem ji čopiče, prstne barve in srčke in navdušeno je začela slikati. Pustila sem ji proste roke pri ustvarjanju, da je pač raziskovala in uživala. Spet je imela tisti zatopljeni pogled. :)


izredno jo je privlačilo slikanje po mizi, oviti s plastično vrečko


za slikanje je uporabljala tudi prste :)

srčki ji niso bili dovolj, zato je mimogrede poslikala še približno 7 listov papirja :)




Preden sva končali s slikanjem (potem sva namreč slikali še na papir in na plastično vrečko v navpičnem položaju - objava o tem kmalu), se je barva na valentinovih srčkih že skoraj posušila.


Takole pa zgleda naša trenutna namizna dekoracija. A vam je všeč?

petek, 12. februar 2016

Odtisi in sledi



Že nekaj časa pripravljam tole objavo, saj sva z Emo že večkrat opazovali in občudovali ter ustvarjali odtise - vse mogoče: na snegu, z mokrimi čevlji na suhem asfaltu, v plastelin, s čopičem, pomočenim v barvo, na papir, s pobarvano roko na papir ...
Pred kratkim sem ji predstavila dve likovni tehniki s področja grafike, kamor tudi sodijo odtisi - monotipijo in tisk s pečatniki.

Sicer pa sva, ko je bilo vsaj par centimetrov snega, na cesti pred hišo opazovali odtise avtomobilskih gum, mačjih tačk in naših čevljev.







V snegu sva tako iskali sledi naših muckov, ki naju takole spremljata tudi na sprehodu.

Doma sem ji ponudila pripomočke, s katerimi je lahko ustvarila še drugačne odtise:
- plastičen konjiček,
- tempera barva (črna),
- velik list belega papirja,
- čopič,
(+ umetniška haljica).


Ema je čopič pomočila v barvo in konjičku namazala kopita.



Ko je konjiček hodil po papirju, je za seboj puščal vidne sledi.


To je le nekaj utrinkov, kmalu pa objavim še druge načine ustvarjanja odtisov, saj pripravljam prav na to temo že novo objavo, ki bo hkrati povezana še z enim bližajočim se praznikom. Veste katerim? <3 ;)

petek, 05. februar 2016

Pustne maske z nalepkami


Jeeeej, pust! :)
Preden pride pravi pust in prava pustna maska, je bilo treba vsaj malo pustno ustvarjati. Izdelali sva preproste pisane pustne maske z nalepkami.
Nalepke ima Ema zadnje čase zelo rada. Na začetku so ji povzročale težave, ker so se ji prilepile na prste in ji ni bilo jasno, kako jih meni uspe prilepiti, saj njej nikakor ni uspelo, da bi nalepka ostala na papirju, ampak se je vedno držala njenega prsta. :) 

Z nekaj vaje je zdaj že bolj spretna in zelo rada lepi nalepke. Tudi jaz sem že sita barvic in flomastrov, zato sem iskala druge možnosti ustvarjanja. 

Za izdelavo pustnih mask z nalepkami sva potrebovali:
- samolepilni kolaž,
- luknjače različnih, po možnosti osnovnih oblik,
- trši enobarvni papir,
- škarje,
- običajni luknjač,
- elastični sukanec ali elastiko.

Z luknjači izdelamo nalepke. Če nimamo luknjačev, samolepilni papir preposto narežemo na kvadratke, pravokotnike, krogce, trikotnike, druge oblike.


Iz papirja s škarjami izrežemo masko, ki sploh ni nujno, da je simetrična in pravilne oblike ter izrezana zelo natančno. Skupaj z nalepkami jo ponudimo malemu ustvarjalcu.


Če je otrok mlajši, verjetno še ne bo znal oz. zmogel odstraniti zaščitne folije s hrbtne, lepljive strani nalepk, zato mu bo treba pri tem pomagati. 

Trik: -Zaščitno folijo precej lažje odstranimo, če nalepko rahlo prepognemo. ;)

Nasvet: Če želimo malčku olajšati delo in mu hkrati pustiti samostojnost, lahko nalepkam odstranimo zaščitno folijo in jih prilepimo na kos papirja za peko. Tako bo otrok nalepke brez težav odlepil sam in jih prilepil, kamor bo želel.



Ema rada riše, zato je šla kar sama iskat še flomastre, s katerimi je porisala pustne maske. Superca! :)


Tudi bratranec si je izdelal svojo pustno masko z nalepkami.



Pri izdelavi pustnih mask pa nismo pozabili niti na Eminega dojenčka. :) Maske sem, potem ko so bile polepljene, preluknjala in skozi luknjice napeljala elastični sukanec oz. elastiko, s pomočjo katere si masko lahko nadenemo na obraz.


Wiii, zdaj pa komaj čakamo jutrišnjo soboto in pustni torek! :)
Uživajte, maškare!

sreda, 03. februar 2016

Luknjice v papir in odkrivanje nasprotij


Zadnjič mi je Ema slučajno dala dobro idejo za aktivnost: na sedežno je dala papir in po njem želela risati s kulijem. Ker je bila podlaga mehka, je konica kulija papir seveda preluknjala. Tako sem ji pripravila aktivnost "luknjice v papir", za katero sva potrebovali le 3 pripomočke:

- nekaj listov papirja,
- kuli,
- staro brisačo.


Brisačo sem položila na mizo in nanjo dala list papirja. Emi sem ponudila kuli in seveda je takoj začela risati. Hitro je ugotovila, da se tokrat risanje razlikuje od običajnega. Najprej je previdno luknjala papir in ugotavlja, kaj se sploh dogaja. Na obrazu se ji je izrisal izraz začudenja in presenečenja, nato navdušenja. Ob spodbudi je korajžno zabadala kuli v papir, da me je že skrbelo, da brisača ne bo dovolj debela, da bi preprečila nastanek luknjic tudi v površini mize.  :)



Čez nekaj časa sem list položila na mizo in ji rekla, naj poskusi narediti luknjico - seveda počasi, nežno in previdno, da ne bi poškodovala mize. Pritiskala je in pritiskala in me na lepem pogledala, ker ji ni bilo nič jasno. Pojasnila sem ji, da je miza trda in zato lista papirja na tak način ne more preluknjati. Spet sva ga dali na brisačo. Vprašala sem jo, če je brisača mehka. Pritrdila je, jaz pa sem ji povedala, da se list na mehki podlagi lahko preluknja.


Aktivnost sva nadgradili tako, da sem ji na papir narisala krog in ji naročila, naj skuša luknjice narediti le v krogu in/ali na črto kroga. Nekaj luknjic ji je uspelo napraviti, a ji je bilo ljubše luknjanje papirja brez omejitev.


Nato sem ji zamenjala papir za nekoliko debelejši papir iz zvezka. Ugotovila je, da ga še vedno lahko preluknja, a se mora za to malo bolj potruditi.


Preluknjan papir sva dvignili v zrak in ga obrnili proti svetlobi, ki je prihajala skozi okno. Opazili sva, da svetloba pronica skozi luknjice in da skoznje lahko tudi vidiva. Kako zanimivo!

Nato sva list položili nazaj na mizo. Ugotavljali sva razlike med gladko in hrapavo površino: miza in nepreluknjan papir sta bila gladka. Tudi preluknjan papir je bil gladek, le da je bilo pod prsti mogoče zaznati vdolbinice. List sva obrnili okoli, tako da je lahko z roko pobožala še spodnjo stran, ki je bila hrapava.



Skozi preprosto in Emi zelo zanimivo aktivnost sva spoznavali nasprotja
trdo - mehko,
gladko - hrapavo,
svetlo - temno.