Kako hitro lepi spomini prepišejo manj lepe

Hči se je v čakalnici zaigrala s sovrstnikom, jaz pa sem z njegovo mamo spregovorila nekaj besed. Saj veste, kako gre, ko s popolnim tujcem najdeta skupno točko, npr. oba imata psa, oba čakata na razgovor pri istem delodajalcu ali pa imata oba približno enako stara otroka. Torej pogovor je potekal v stilu, koliko je stara naša in koliko njihov, ali hodita v vrtec, koliko zob imata in podobno.

Potem pa mi je sogovornica postavila vprašanje, na katerega nisem znala odgovoriti kot iz topa kot pri prejšnjih. Vprašala me je, kako je moja hči kaj spala, ko je bila majhna, torej koliko smo imeli težav z nočnim zbujanjem, zgodnim vstajanjem in dnevnim počitkom. Možgani so mi preklopili v višjo prestavo in del, ki je bil prej zaposlen z opazovanjem otrok, ki sta se že vedno igrala ali bolje rečeno skušala igrati, je opustil to nalogo in kot okrepitev priskočil na pomoč pri iskanju odgovora.

Sploh nisem vedela, kako naj ji odgovorim. Skozi misli mi je švigalo marsikaj. Spomnila sem se, da sem možu večkrat omenila, da imava srečo, ker najin dojenček zaspi, ko dobi, kar rabi – mamino mleko in z dojenjem vred tudi dozo crkljanja. Kasneje sem ji ponoči v usta potisnila dudo, če se je zbudila, in takoj je zaspala nazaj. Po drugi strani nisem pozabila prvih noči v porodnišnici, ko sem bila zaradi koktajla hormonov zmešana kot kura! Doživljala sem vsa možna čustva: od neznanske sreče in spokojnosti, ko je majcena, drobcena novorojenčica zaspala poleg mene, dobesedno v mojih rokah, do obupa in nemoči ter še vsa čustva vmes. Tudi prve noči doma ne bom nikoli pozabila. Ko je bila ura že pozna in bi po nekaj bolj ali manj neprespanih nočeh in dneh tako potrebovala nekaj kvalitetnega spanca, se je šele začelo. Na pomoč je priskočil kar novopečeni stari ata in hodeč po sobi z malo princesko v naročju blažen obujal spomine na čase, ko sem bila jaz taka majhna štručka, kot zdaj njegova prva vnukinja.

No in gospa je še vedno čakala svoj odgovor. Končno sem bleknila, da prvih nekaj mesecev naša punčka nikakor ni sprejela dude in je želela biti samo pri, na in ob meni. Jaz sem bila njena duda. Kasneje smo jo le prepričali in zame je s tem prišla marsikatera manj naporna noč.

In zdaj, ko sva doma, mi vprašanje te gospe ne da miru. Pa ne mislim zaradi nje ali vprašanja samega, ampak zato, ker se vseeno še spomnim, da mi ni bilo enostavno, a zdaj sploh ne znam povedati, kaj točno je bilo takrat tako naporno. Včasih mi je bilo zares zelo hudo in bi večinoma zaradi skrajne telesne utrujenosti, ki jo je povzročilo dlje časa trajajoče pomanjkanje in prekinjanje spanja, najraje kar rekla, da se tega ne grem več. Pa seveda tega nisem mogla reči. Pri nikomer nisem mogla uveljavljati garancije, hehe. :) Preprosto sem s pomočjo bližnjih in svoje volje, predvsem pa ljubezni do otroka to obdobje dala skozi in danes sem tukaj. Tukaj, ko se niti ne spomnim več točno vseh tistih trenutkov, za katere sem nekoč mislila, da ne bodo prav nikoli minili in da si jih bom zapomnila za vse večne čase. In spraševala sem se, kako lahko nekatere mame pripovedujejo le o lepih straneh materistva, ko pa je večino časa tako težko!

Prav vesela sem, da sem danes v čakalnici naletela na to vprašanje, ki mi je dalo misliti. Včasih se zavestno trudim spregledati kakšne negativne stvari, da bi bil dan mene in tistih okrog, lepši, bolj pozitiven. Zdaj pa vidim, da je včasih treba malo pojamrati, komu potožiti in se čez koga pritožiti, da se tisti hip počutimo bolje. Ni treba za vsako ceno gledati stran in se siliti k temu, da bi videli samo pluse. Ti imajo očitno itak precej večjo težo in moč v našem spominu. Govorim seveda o tistih manjših minusih, ki jih dnevno doživljamo in se nam včasih zdi, da nas spremljajo, kamorkoli stopimo. Ko pa takole pogledamo za eno leto nazaj … česa se spomnimo? Jaz se spomnim, kako je bilo lepo, ko je moja mala zaspala v mojem naročju. Na to sem se še posebej spomnila, ko je nekaj mamic dojilo novorojenčke v čakalnici in ti so se prav čudežno umirili. Spomnim se tudi, kako je ležala v igralnem centru in navdušena spuščala neke gruleče glaske ugodja, ko je opazovala viseče predmete nad sabo. Ali pa ko sva šli na sprehod z vozičkom. Pa kakšne izraze je delala z obrazom, ko sva začeli z uvajanjem goste hrane. Ravno zadnjič sem razmišljala in mi sploh ni bilo jasno, kako mi je poleg majhne dojenčice, ki je kar naprej želela biti z mano, uspelo vsak dan skuhati nekaj obrokov posebej zanjo! Leto kasneje mi sploh ni jasno, enostavno je izbrisano iz mojega spomina! Zdaj razumem starejše od sebe, ki mi niso znali odgovoriti na vprašanja, ki so se meni zdela čisto logična, jasna, razumljiva in prav čudila sem se, kako hudiča se ne spomnijo, kdaj je njihov otrok začel jesti hrano v koščkih, katera je bila njegova čisto prva beseda, kdaj je zmogel obrat s hrbta na trebuh in kdaj s trebuha na hrbet … Saj še ni minilo 20 let! 

In zdaj vem, da ni treba, da mine toliko časa, da pozabimo marsikatero podrobnost – dobro in slabo. A ko potegnemo črto, se gotovo spomnimo več lepih stvari, ki so se nam zgodile na poti skozi življenje v določenem obdobju.