sobota, 29. oktober 2016

Domač plastelin s peskom



Domači plastelin sem pripravila že večkrat. O igri z njim si lahko preberete tukaj.
Tokrat sem želela pripraviti nekaj malo drugačnega in na internetu sem zasledila idejo o plastelinu s peskom oziroma mivko. Sicer imamo doma tudi kinetični pesek, s katerim se Ema rada igra in smo ga kupili po neuspelem poskusu priprave domačega kinetičnega peska.



No, pa sem se kljub temu še enkrat podala v te vode, hehe, in tokrat je uspelo. Plastelin s peskom sem pripravila po tem receptu, ki sem ga našla pri varuški Živi:
1 skodelica moke
1 skodelica peska
1/4 skodelice soli
1 žlica olja
3/4 skodelice vrele vode

Ema je pomagala pri mešanju sestavin:
V skledici sva z žlico zmešali moko, pesek in sol. Medtem ko je Ema mešala, sem jaz zavrela vodo, dodala olje in tekočino zlila na suhe, pri tem pa sem pazila, da se nisva opekli. Najprej sva mešali z žlico, ko se je zmes nekoliko ohladila, pa sva vse skupaj dali na mizo in gnetli, gnetli, gnetli.


Dodajali sva moko, trgali in spet spajali, obračali, valjali, tolkli ...


Oblikovali sva kroglice in zvaljali kačice. Nastal je tudi tale polžek. Poleg plastelina s peskom sem ji namreč ponudila tudi divje kostanje, ki sva jih nabrali na sprehodu, in zobotrebce, nekatere prelomljene na pol, da so bili krajši in da jih je bilo več.

četrtek, 27. oktober 2016

Odtisi jesenskih listov


Na sprehodu na deževno jesensko popoldne, ko si je za nekaj časa dež vzel premor, smo skočili ven. Obuli smo škornje, da se nam ne bi bilo treba izogibati luž, se toplo oblekli in se podali na lov za iskanjem zanimivih drevesnih listov. Ob tem smo se pogovarjali tudi, kakšne barve jeseni postanejo listi, ki so najprej zeleni, kateri je največji, kar smo jih videli, kako se imenujejo drevesa in njihovi plodovi.


Nekaj listov smo prinesli domov in jih razporedili po mizi. Primerjali smo jih po velikosti in barvah.


Odločili smo se, da naredimo odtise listov. Te aktivnosti sem se prav veselila, saj je z Emo še nisva počeli, pa se mi zdi tako nekako "must", spominja me na otroštvo in mislim, da to mora poskusiti vsak otrok. Spet sva pripravili umetniško haljico, ki sva jo sprva nosili s seboj, ko sva šli na obisk k mojim staršem, zdaj imava pa eno tam in drugo doma. Pa vse pripomočke tudi. :) V Tediju sem kupila akrilne barve in blok risalnih listov. Zaščitila sem površino, to pa bolj zato, da se Ema navadi, kako si pripravimo delovni kotiček, ki je lahko tudi jedilna miza, če jo ustrezno pripravimo za delo oz. ustvarjanje. Sicer pa so te akrilne barve bolj slabe kvalitete in se jih da odstraniti s površine, kar z dobrimi akrili ni tako lahko narediti.


Lotili sva se nanašanja barve na liste in vsakega posebej odtisnili na papir. Kako je padla notri! Čisto je bila navdušena nad tem, kar je nastalo. Res je lepo gledati, kako je otrok iskreno navdušen nad takimi malenkostmi, ki so mu neznane, odrasli pa v njih ne vidimo nič posebnega.








Nastali so taki izdelki:



četrtek, 20. oktober 2016

Emino prvo izrezovanje buč

Ker je letos buče sklestila toča, so nekatere zgnile, druge pa so poškodovane in verjetno ne bi zdržale do Halloweena, zato sem se odločila, da je čisto vseeno, če eno bučo zreževa pred uradnim datumom čarovnic in buč in se pač imava fajn zdaj ali pa čez 14 dni. A ni res? :)


Najprej sva se lotili čiščenja buče, ker je bila vsa od zemlje. Postavila sem jo kar v pomivalno korito, Emi pristavila stol, da je bila dovolj velika in je bučo zlahka dosegla, nato pa odprla pipo in ji dala v roke gobico za pomivanje posode. Bolj zasušene kose prsti sem odstranila jaz, ostalo sem prepustila Emi.




Bučo sva obrisali s krpo, na tla v kuhinji pa sem pogrnila staro rjuho. Na sredino sem položila bučo, poleg pa lavor. Pripravila sem še nož in žlico in Emo oblekla v umetniško haljico, ki je bila tokrat kar slinček iz Ikee, ki ga uporablja pri hranjenju in bo tokrat čisto dovolj, da po tavečjem zaščiti oblačila. Kadar ustvarjava z barvami, jo v celoti oblečem v oblačila, ki jih ni škoda in so ji nekoliko prevelika, da se z lahkoto oblečejo čez oblačila, ki jih ima že na sebi.

No, najprej sem odrezala pokrov in že to je bilo za Emo zelo zanimivo. Komaj je čakala, da z rezom pridem na izhodiščno točko, saj bi najraje že prej dvignila pokrov in pokukala v notranjost buče. Morala sem paziti, da je bila dovolj oddaljena, da ni pod nož zašel kakšen prst. Tega postopka seveda nisem uspela fotografirati (varnost je le bolj pomembna od nazornosti :)).


Potem sva pokukali v bučo in ugotavljali, kaj je notri. Z roko sem segla vanjo in ven potegnila nekaj mesa in bučnic. Spodbujala sem jo, naj to stori še ona, a ji ni bilo preveč prijetno, zato sem ji dala žlico, s katero pa delo ni bilo tako enostavno. Ta buča je imela res veliko laskov, ki so bili precej močno pritrjeni, zato sem se še jaz morala potruditi. V spominu sem imela, da gre to čisto enostavno ven. Kakorkoli, vsebino sva spraskali ven in jo dali v lavor. Potem pa sva se lotili še izločanja bučnih semen.


Emi je bilo zanimivo mešati sluzasto oranžno zmes.


Semena sva s prsti ločevali od niti, jih z žlico zajemati in prestavljali v skledico.


Ema se je te aktivnosti dokaj hitro naveličala, zato sem večino bučnic v skledico prestavila sama. Kasneje sva se lotili še izrezovanja buče, česar sem se najbolj veselila, da pokažem Emi. Buča je bila zelo trda, zato rezanje ni šlo tako gladko. Ves čas se mi je s prsti motala naokoli in enkrat jih je približala nevarno blizu. Tako sva stvar raje zaključili, kot da bi se končalo tragično. Bučo sem izrezala sama, ko sva obe malo pozabili na dogodek in je bilo zunaj že temno, pa sem jo povabila, naj pride pogledat najino bučo. Skupaj sva gledali, kje ima oči in usta pa dva zoba. Vanjo sva vstavili čajno svečko, jo prižgali, pokrili in ugasnili luč. Takrat se je pa stisnila k meni, tale moja korajža! :) Buče so očitno res strašne, pa čeprav sem mislila, da sem izrezala prijazno bučo. :) Potem sva jo raje opazovali ob svetlobi in jo nazadnje postavili na balkon, od koder je ona kukala k nama v dnevno sobo.


petek, 14. oktober 2016

Jesenski plastelin: kiparsko oblikovanje in obarvanje plastelina ali spoznavanje s slikarskimi in kiparskimi prvinami


Med naborom objav je tudi nekaj takih, ki jih nisem nikoli objavila. Za nekatere niti ne vem razloga, zakaj jih nisem, nekatere sem pa očitno zgrešila. Taka je tudi ta, ki je že pripravljena in napisana skoraj do konca. Čeprav sem jo napisala lansko jesen, se mi zdi super in prepričana sem bila, da sem jo objavila, zato jo objavljam zdaj, z enoletno zamudo. Bolje pozno kot nikoli, baje. :)

Objavo sem začela pisati ravno pred enim letom, ko je bila Ema stara 16 mesecev. Napisala sem tole:
Odkar se je Ema prvič spoznala s plastelinom, ko sploh ni vedela, kaj naj počne z njim, sem opazila ogromno razliko. Z njim se zdaj pravzaprav res igra. Najraje vanj pritiska prste, odtrga kak košček, občasno pa jo še zamika, da bi ga nesla v usta. 

Skladno z barvno paleto jeseni sem se odločila, da ji bom tokrat ponudila plastelin v rumenih, rdečih, oranžnih in rjavih odtenkih. Na sprehodu sva opazovali liste v teh barvah in plodove različnih dreves ali grmov ob poti, ki so ležali na tleh. To so bili kostanj, orehi, želod. Nekaj sva jih nabrali in odnesli domov.

Želela sem, da pod prstki začuti mehkobo plastelina in trdoto plodov. Da bi začutila še različne teksture, sem v kuhinji poiskala še nekaj materiala: testenine, bučnice, čičeriko.

JESENSKI PLASTELIN:
Plastelin sem izdelala po tem receptu

Barvila za plastelin, ki sem jih uporabila:
- mleta rdeča paprika
- mleti cimet
- kakav v prahu
- kurkuma
- rdeče barvilo za živila.

Dodatki za igro z jesenskim plastelinom:
- divji kostanj
- orehove lupine
- želod
- testenine
- čičerika
- bučna semena.

Potek:
Po receptu sem pripravila osnovni plastelin.
Osnovni plastelin sem razdelila na 5 kosov in jih postavila na mizico pred Emo. Prinesla sem tudi kozarce z barvili, ki jo tedaj niso prav nič zanimali, saj je imela dovolj dela z vtikanjem prstov v mehko maso.


 Skupaj sva kose osnovnega plastelina obarvali: na vsak kos sva dali nekaj izbranega barvila in ga vgnetli vanj, da se je obarval. Pri tem se ji je zdelo zelo dobro, če je lahko sama zajela nekaj kakava ali rdeče paprike iz kozarčka.


Potem sem ji poleg obarvanih kepic plastelina na mizico ponudila še posodice z dodatki. Nato sem opazovala, kaj bo storila.






Plastelina različnih barv ni mešala med sabo. V posamezne kepice je pritiskala dodatke, ki si jih je izbrala iz ponudbe na mizi.

Objava se je tukaj na sredi stavka končala, jaz pa je zdaj ne želim nadaljevati le zato, da bi dobila smiseln zaključek, saj se iskreno povedano, res ne spomnim, kako točno se je igra z jesenskim plastelinom odvila. Vesela sem, da sem napisala in fotografirala vsaj to, kar sem, saj je izredno zanimivo gledati nekaj za celo leto nazaj. To sicer niti ni tako dolga doba, a če si star dobri dve leti, je to polovica tvojega življenja! :) Ema je bila takrat res še taka mala pikica, ki je s temi svojimi malimi prstki brskala po plastelinu in mi kravžljala živčke, ko je želela sama stresti rdečo papriko na plastelin, pri čemer ni imela mere. :) Prav vesela sem, da pišem tale blog, na katerem lahko beležim malenkosti, ki so zame kot mamico pomembne, se čudim napredku, ki ga otrok doseže v enem letu, in obujam spomine na razne dogodivščin, ki sva jih doživeli skupaj. <3

torek, 11. oktober 2016

Morsko slikanje z vodenkami in akvareli

Naj vas te mrzle dni malo popeljem na morje, kjer smo bili sicer že avgusta, a ob ogledu fotografij sploh nimam občutka, da sta od takrat minila že 2 meseca.


Poleg vse prtljage sem s seboj vzela kar nekaj igrač in pripomočkov, saj - odkar imamo našo damico - dopust ni več dopust v pravem pomenu besede, ampak se odkrivanje, raziskovanje, igranje in ustvarjanje z nami odpravijo na oddih in nam delajo družbo na plaži, na sprehodu, v vodi, v apartmaju. Med drugimi pripomočki so bili tako obvezno barve, čopiči, papirji, knjigice, voščenke in plastične lopatke, grabljice, kanglica in modelčki različnih oblik.

Od vseh pripomočkov so ji bile najbolj všeč barve. Ema že itak rada ustvarja z barvami, tokrat pa je bilo spet nekaj novega, ker je od zadnje poslikave kamnov minilo že dolgo časa in je ona nanjo verjetno celo pozabila. Na plaži smo poiskali malo večje kamne, sedla je na rob brisače, škatlico z barvami sem ji položila k nogam, vodo za redčenje barv in pranje čopiča pa sem ji nalila kar v kanglico ali modelček. Ker smo imeli obilico vode tik pred sabo, smo uporabili kar morsko - zelo priročno. :)


Točno tale kompletek akvarelnih barv mi je ostal še s faksa, ko smo morali nakupiti vse mogoče slikarske pripomočke in materiale, da smo pač preizkusili čimveč možnosti. Akvarelna tehnika me je sicer očarala, saj nekateri ustvarjajo neverjetne umetnine, a me nikoli ni potegnila. Zgleda tudi povsem preprosta, a to nikakor ni res. Vnaprej je treba predvideti, katere površine bodo bele, kar je meni predstavljalo težavo, ko nisem mogla na koncu pač temnejših ploskev prekriti s svetlejšo barvo. Ema se pri ustvarjanju seveda ni ubadala s takimi stvarmi - preprosto se je prepustila navdihu, ki jo je več kot očitno prevzel, ko sem ji pokazala tisto majhno škatlico dvanajstih majhnih ploščic akvarelnih barv in sestavljivi čopič, ki je prišel v kompletu.



Ponavadi ji za slikanje ponudim akrilne barve, ki jih imam pač sama največ na zalogi, sicer bi nabavila tempera ali prstne barve, in akrilne so že same po sebi dovolj tekoče in ravno prav mazljive za slikanje, akvarelne pa so v trdni obliki in potrebujejo veliko vode. Ema je je uporabila manj, kot bi bilo najbolje, saj ji je to manj poznano, prav tako pa ji je bila všeč intenzivnost močnih odtenkov.


Kmalu je večji kamni sploh niso več zanimali in vsi drobni kamenčki okoli nje so bili pobarvani - vsak dan z drugo barvo, saj si je vsak dan izbrala eno in večinoma cel dan uporabljala le tisto. :)


S seboj sem imela tudi kompletek 10 Muflonovih osnov za razglednice iz papirja za akvarele, ki sem ga pred nekaj leti verjetno kupila v trgovini Art. Na plaži so tako nastale unikatne razglednice, ki so bile naši umetnici v tako veselje, da sem morala zimprovizirati nekaj dodatnih. K sreči sem imela s seboj nekaj tršega papirja, ki sem ga zrezala na velikost razglednic in na eno stran narisala črte za ime, priimek in naslov naslovnika.

 



 Po nekaj dneh in nešteto poslikanih kamnih smo prešli tudi na bodypainting. :) Mala dama si je - in nam je seveda - nalakirala nohte na rokah in nogah. :) Naj bo, ko smo že ravno na morju, hehe. Za to je uporabila vodene barvice, saj smo mislili, da jih bomo z lahkoto sprali s kože. No, pa sploh ni bilo tako enostavno. Kopanje v morju ni zadoščalo, tudi milo ni bilo povsem učinkovito. Nismo se preveč sekirali, če smo naslednji dan v kopalkah zgledali vsi marogasti - v nekaj dneh ni bilo ne duha ne sluha o naši umetnosti. :)





torek, 04. oktober 2016

Obisk Živalskega vrta Ljubljana

Odkar imamo Emo, smo ZOO Ljubljana obiskali drugič. Prvič je bila še precej majhna in so jo živali bolj malo zanimale, sploh tiste, ki so ležerno poležavale v senčki ali se skrivale bolj v ozadju kletk oz. njihovih prostorov.

Letos ji je bil še vedno od vsega najbolj všeč trampolin, a so tudi živale dobile veliiiiko njene pozornosti. Vse nas je očarala slonica Ganga, ki je stara že več kot 40 let. Opazovali smo oskrbnika, ki sta ji prinesla hrano: seno, jabolka, banane, korenje in lubenico za kasneje.


Pozdravili sta nas dve žirafi, ki sta smukali liste z veje. Presenetilo nas je, kako sta se zaletavali z glavo druga v drugo in si ovijali dolge vratove.





Kapibara nas je najprej očarala s svojo družinico, potem pa se je šla ohladit v vedro vode. :)





Ari sta sedeli na veji in si s kljunom prebirali perje. Nista se pustila motiti obiskovalcem.




Tudi sova, ta nočna ptica, je naš obisk predremala. Ustrašila se je le, ko je živalski vrt preletel helikopter, ko se je hrup polegel, pa je spet utonila v svoj svet.




S svojo samozavestno hojo in držo ter prelepim vzorcem in na splošno z dejstvom, da tako lepo, veliko in tudi nevarno žival, po drugi pa le ljubko mucko, vidim v živo čisto od blizu, me je prevzel tiger Vito. Imela sem ga priložnost videti, ko se je odločil ohladiti v ribniku. Igrati z žogo se mu pa ni ljubilo.




Dvogrba kamela ni bila preveč navdušena nad fotografiranjem in se je delala, da nas ne opazi.




Pokukali smo še v valilnico, kjer smo lahko opazovali rojstvo malih piščančkov. Nekaj je bilo že izvalenih, drugi so ravno tisti trenutek napenjali vse moči svojega drobnega in nebogljenega teleščka, da bi zmogli zlesti iz lupinice, ki so jo komaj prekljuvali.




Zelo gostoljuben je bil gepard, ki nas je prišel pozdravit čisto od blizu. Kljub šipi, ki je bila med nami, je bilo kar malo scary! :)




Pri zebrah so imeli pa dojenčka oziroma malčka, ki je tako prikupno in razposajeno skakal naokoli, kot en mali mucek, kužek ali otrok, ki mu res ornk dogaja. :)




Nazadnje smo se ustavili še pri morskem levu. Najprej smo ga opazovali med plavanjem v bazenu in izkoristili tudi možnost opazovanja te prelepe živali pod vodno gladino. Nato je morski levček pokazal nekaj svojih spretnosti, ko je skakal iz vode, mahal s plavutmi in na smrčku nosil žogo. Za nagrado je dobil ribice in aplavz.



V živalski vrt se bomo zagotovo še vrnili in uživali v opazovanju živali - teh izjemnih bitij.