ponedeljek, 27. februar 2017

Iskanje parov: predmeti in njihovi obrisi

Za Emo sem pripravila preprosto aktivnost, ki bi ji jo verjetno lahko ponudila že prej, saj ji je šlo zelo dobro in se zato ni dolgo zamotila z igro - očitno ji je bila kar nekoliko prelahka. Priporočam torej za starost okoli 2 let, seveda pa lahko igro poenostavimo ali otežimo z izbiro predmetov, ki jih obrišemo in ponudimo otroku, da poišče pare - predmet in njegov obris.


Po stanovanju sem najprej poiskala primerne predmete. Pozorna sem bila na to, da so različnih oblik. Zbrala sem jih v škatlo, v kateri sem jih kasneje ponudila Emi.


Predmete sem razporedila po večjem papirju in jih obrisala s črnim alkoholnim flomastrom.



Ko je moja pikica prišla iz vrtca, sem ji ponudila aktivnost iskanja parov, košarico predmetov in v bistvu se niti ne spomnim več, ali sem ji sploh kaj rekla ali sem preprosto opazovala, kaj bo naredila.


Škarje sem obrisala na dva različna načina: enkrat zaprte, drugič odprte. Tako je imela malo več dela kot z drugimi predmeti, ki jih je le položila na obris (morala pa je paziti, da jih obrne tako, da se ujemajo z obrisom).









Aktivnost je meni vzela več časa, da sem poiskala predmete in jih obrisala, kot njej, da je našla ustrezne dvojice - predmet in obris. :)

sreda, 22. februar 2017

Kako se pripravljamo na pusta

Priprave na pusta so v polnem teku. Sicer ne bom sešila 10 kostumov, se pa z Emo pogovarjava o tem, kaj pust sploh je in kaj bomo za pusta. Tega še ne izdam, naj pa povem, da bomo živali, saj je Ema nad njimi navdušena. Druga njena ljubezen so pripovedovanja o gradovih, kraljih in vitezih (ja, še vedno :)), tretja pa je Mojca Pokrajculja. 

Pred leti sem izdelala kostum za vikinga, ki bi ga lahko spremenili v viteza - če ga ne bi že vrgla stran. Res je bil že malo bogi in valjal se mi je pod sedežno in mi bil v napoto in v nekem trenutku "zdaj je pa dost, zdaj je pa res treba začet metat stran" sem ga vrgla v peč. Ja. Danes mi je žal. :/

Kraljici torej ne bova, bi bila pa zelo vesela, če bi bili liki iz Mojce Pokrajculje. Na internetu sva namreč odkrili posnetek predstave, kar mi je bilo zelo všeč, saj ne vidim rada, da otrok dolgo sedi pred ekranom in strmi v za moje pojme butaste risanke ali videe pesmi. Predstave ima pa tudi sicer, v živo rada in tako se mi je posnetek zdel res fajn. Najdete ga tule, meni je zgodbica itak luštna, tukaj je tudi lepo prikazana, lepo stopnjujejo napetost, popestrijo pa vse skupaj še s simpatično pesmico. Tako da sem res vesela, da sva našli tole, čisto slučajno. 

In če bi bila Ema Mojca Pokrajculja, bi nama mama posodila rdeč piskrček z belimi pikami, ostali pa bi bili živali - lahko bi nas bilo več, lahko manj pa bi bilo še vseeno kul. 

Ampak tudi to ne bomo, vsaj mislim, da je ne bom prepričala, pa tudi časa za nabavo mask ni več veliko.

Med pripravami na pust si je moj mož zaželel pico in to sem združila v takega klovnčka: 

recept najdete tukaj

Pri pripravi in mesenju testa in pripravi sestavin za nadev pice mi je pomagala Ema, potem pa sem jo dokončala sama, saj sem precej razmišljala, kaj naj uporabim za določen del klovnovega obraza. Žal pri roki nisem imela kakšne sveže paprike ali paradižnika, saj se iskreno povedano v tem letnem času izogibamo kupljene sveže zelenjave, k sreči pa imamo še nekaj lanske domače letine v zamrzovalniku, a ni več v primerni obliki, da bi jo uporabila na tej pici.

Potem sva izdelali še dekoracijo za dnevno sobo - naredili sva preprosto pisano papirnato verigo. Ema je to videla prvič in seveda ji je bilo všeč. Nekaj časa je pomagala nanašati lepilo, potem pa se je raje igrala tako, da je razvrščala lističe po barvah in jih tako spontano ponavljala in utrjevala znanje. Namenoma sem izbrala papir živih barv, saj je tudi pust tak, obenem pa jih Ema dobro pozna. Veriga je prav lepo popestrila našo dnevno sobo. Eno krajšo verigo sva izdelali še za Eminega prijatelja, ki se je je zelo razveselil.



Kaj boste pa vi za pusta? :)

petek, 17. februar 2017

DIY snežna krogla - zabava zagotovljena


Večkrat obtičim v eni izmed dveh možnosti: ali ne vem več, kaj bi počeli, da ne bi bilo ves čas eno in isto, ali pa imam ful idej, pa se nekako ne spravim k izvedbi. Ne me vprašat, zakaj.

Že dolgo časa sem imela na seznamu idej tudi DIY snežno kroglo. Ta me spominja na osnovnošolske dni, ko sem obiskovala ustvarjalni tečaj in smo izdelali res originalno snežno kroglo - vsaj tako imam v spominu.

Figurico (mislim, da je bil snežak) smo izdelali iz fimo mase in ga celo pritrdili na hribček, ki smo ga nalepili na pokrovček, da je bil nekoliko privzdignjen in se ga je dobro videlo v krogli. Kozarec je bil precej nizek, da je zgledal bolj okrogel. Napolnili smo ga z vodo in še z nečim, kar naj bi predstavljalo sneg, a se ne spomnim več, kaj je to bilo.

Tako sem ta izdelek imela v planu tudi za naju z Emo. Ne vem pa, zakaj sem kar dolgo odlašala z izdelavo, zadnjič, ko se je bacilov poln dan vlekel v neskončnost, sem pa lahko na hitro našla pripomočke in materiale! :)

Naredili sva precej poenostavljeno verzijo snežne krogle. Uporabili sva že izdelano figurico, ki sva si jo sposodili iz škatle lego kock. Preprosto sem jo prilepila na pokrovček in nisem komplicirala s hribčkom. Tudi kozarec je bil za moje pojme preveč visok, a nič zato. Aja, pa tudi umetnega snega nisem imela. Spomnila sem se na bleščice in nekaj sva jih vsuli v kozarec. Potem sem odstopila še nekaj belih perlic, ki jih sicer uporabljam za izdelavo cvetja iz blaga (več o tem tukaj). Nazadnje sem pomislila na stiropornate kroglice, a sem ob misli na praskajoč zvok idejo takoj opustila. Zagledala sem luknjač in si rekla, da bo tudi papir v vodi ok! :) Tega včasih ne bi nikoli naredila, odkar imam otroka, pa se učim manj komplicirati, sploh tam, kjer res ni življenjskega pomena.

Tako sem spraznila luknjač in prebirali sva papirnate krogce ter iskale tiste v beli barvi. Obema je pomotoma v kozarec padel še kakšen krogec druge barve, kmalu pa se nisva več omejevali in sva kot ščep soli zagrabili izsekane krogce in jih vrgli v snežno kroglo. Naj bo pa pisano, pa kaj! :)



Ema je z zanimanjem opazovala, kaj počnem in kaj bo nastalo. Šli sva do kuhinje in v kozarec nalili vodo. Vanjo sem na glavo potopila možička iz lego kock in pokrov dobro zategnila pokrov. Nato sem snežno kroglo dala Emi, da jo je opazovala in obračala.



Stresla sem jo še sama in jo obrnila tako, da je možic stal pokonci, nanj pa je padal pisan sneg. 

Če izdelate tako snežno kroglo, zagotavljam, da bo zabavno, le pazite, da pokrov dobro tesni in da kozarec ne pristane na tleh. ;)

A, pa še nekaj: najin možic je čez nekaj časa priplaval na površje, tako da imava zdaj potapljača ali astronavta! :D Lepilo iz lepilne pištole torej v vodi ne drži dobro. ;)



sreda, 08. februar 2017

Lepota odbitih spontanih družinskih trenutkov

Je pač tako, da kot družina ne preživimo skupaj veliko časa. Vsaj tistega v pravem pomenu besedne zveze ne. In vsaj ne toliko, kot si želim, da bi ga. Ko smo vsi trije skupaj, je namreč dinamika povsem drugačna, kot če je le eden od naju z otrokom ali seveda če sva samo midva z možem. Super je imeti kdaj čas zase, pa za partnerja, pa za otroka, posebno kategorijo pa si zasluži družina. In to ne moja, ne njegova, ampak najina.

Vedno sem veljala za precej zrelo za svoja leta (ne glede na to, katera leta so to bila :)), sem znala pa biti tudi otročja, navihana, zvedava ali naivna kot otrok. Zdi se mi, da odkar sem mami, ni toliko prostora za "nezrelost", ampak imam občutek, da naj bi midva, ki sva odrasla, temu primerno tudi ravnala, ukrepala, živela itd. Moja resnost in introvertiranost sta del mene, to sem jaz in sama sebe sem vajena, drugi se tudi prej ko slej navadijo (včasih pa se kakšni odnosi tudi ohladijo, razrahljajo in nazadnje prekinejo) in na tak način prav lepo in dobro funkcioniram. 

Ampak veste, kaj? Včasih pa tako paše postati spet otrok za nekaj časa! Spoznavam, da si mogoče to premalokrat dovolim in me občasno preveč vodi občutek, da naj bi bila odrasla

Prav pretekli tedni pa so bili zame pravi zasuk vsakdanjosti, dobrodošla sprememba in obuditev spominov na otroštvo. Že med decembrskimi prazniki, ko je na vsakem koraku potekala kakšna prireditev, sva se s hčerko pridružili rajanju s pravljičnimi junaki iz Pravljične dežele v Celju. Sicer je mala precej samostojna in upa ogovoriti tudi ljudi, ki jih prvič vidi, ji ob množici otrok in neznanih bitij, ki so se držali za roke in hodili v krogu ni bilo preveč prijetno in je želela, da grem z njo. Tako sva najprej nežno migali ob zvokih otroških pesmic na robu kroga plesalcev, v varnem zavetju staršev, ki so čakali in opazovali svoje nadebudneže, in ostalih obiskovalcev prazničnega Celja. Bilo ji je všeč, želela je biti še tam in tako sva se sčasoma obe sprostili in se pomaknili bližje otrokom in pravljičnim vilam in snežakom, ki so naju nazadnje tudi povabili medse. Kljub vsemu se ni želela spustiti iz mojega naročja na tla. Rajali sva in plesali in peli otroške pesmice. Jaz sem jih. Saj ne da doma ne pojemo, otroške pesmice pojem zadnji dve leti in pol čisto vsak dan, vsaj zvečer pri uspavanju, a me nihče, razen moje hčerke, ki ji je petje namenjeno, ne posluša. In ne gleda mojih plesnih korakov na Žiga žaga, poje žaga. :) Tokrat pa sva se prepustili in nazadnje prav uživali!

rajanje s pravljičnimi junaki v Pravljični deželi v Celju

In kdaj odrasli spustimo zavore in se predamo razposajenim doživetjem, ki nas spominjajo na otroštvo? Mislim, da v bazenu, na morju ali v jezeru ter ko zapade sneg! A ni res? Takrat čofotamo ali se kepamo vsi, mladi in stari. Odrasli se pridružimo malčkom in uživamo. Ko je pri nas zapadel sneg, sva bila z možem še bolj vesela kot Ema! Prepričala (komaj) sva jo, da smo šli ven, čeprav je bilo že temno, in naredili snežaka. Takega pravega, velikega, saj se je sneg odlično sprijemal in kepe so se hitro večale. Na glavo smo mu poveznili star lonec in v roko je dobil metlo. Za oči, usta in gumbe smo uporabili kamenje, ki smo ga izkopali izpod snega, nos pa je imel iz čisto pravega korenja! Ema je že zelo kmalu začela sitnariti za notri, midva pa sva kar valjala sneg, dodajala, gladila, gradila, dokler ni na našem dvorišču stal gospod Snežak.

naš prvi snežak to zimo

Naslednji dan smo naredili še enega manjšega in se sankali po snegu. Moža sem prepričala, da mi je večjo vrečo napolnil s senom, da sem sedla nanjo in se spustila po bregu. Slišali so me vsi sosedi! :) V trenutku sem odplavala enih 20 let nazaj, ko smo z otroki iz sosednjih stanovanj pritekli ven, takoj ko je zapadel sneg. Najbolj se spomnim, da smo iz snega naredili ogromne kupe (oziroma so nam jih atiji, ki so pridno skidali vsak svoj parkirni prostor, malo je pomagal pa še plug, ki je splužil cesto :)) in skalali v njih z garaže ali pa naredili bunkerje in tunele. Ampak takrat je bilo res veliko snega in med posameznimi bunkerji so bili res pravi rovi. Zakon! 

in še drugi sneženi mož

In kako je šele lepo, ko do odbitih družinskih trenutkov pride kar samo od sebe, nepredvideno in nenačrtovano. Ker tisti načrtovani dostikrat sploh ne izpadejo, kot si človek zamisli. Zadnjič smo se vračali z zabave za rojstni dan Emine sovrstnice, ko je sijalo sonce in zunaj je bila res prava zimska idila. Srce mi ni pustilo, da bi šli kar domov. Prepričala sem ju, da smo zavili proti jezeru in komaj smo našli parkirni prostor, toliko ljudi je bilo enakih misli kot jaz. Sank žal nismo imeli s sabo, zato smo pot do jezera prehodili, kar je bil za naju kar izziv, saj sva morala ves čas prepričevati in navduševati otroka, ki bi kljub vsem lepotam šel najraje direktno domov. No, nekako smo uspeli priti do jezera, ko smo osupnili: jezero je bilo povsem zamrznjeno. Govorim o Šmartinskem jezeru, ki je eno večjih umetnih jezer v Sloveniji, ne o neki malo večji mlaki. Baje večkrat zamrzne, a jaz sem ga videla prvič in četudi sem že večkrat videla zamrznjeno Blejsko jezero, me vedno znova prevzame. In na jezeru je bilo polno ljudi! Eni so se sprehajali, drugi so za seboj vlekli sanke, tretji so tekli na smučeh, opazili pa smo celi nekatere, ki so se po jezeru vozili z motornimi sanmi! Hm, moja prva misel je bila: "Waaaw!", druga: "Norci!", tretja pa: "Ampak potem že mora biti dovolj trden." Opogumili smo se in previdno stopili na ledeno gladino Šmarjaka. Ker ga obiščemo večkrat, smo točno vedeli, da v tistem predelu voda ni globlja od 20 cm, tudi če bi se nam led vdrl. Občutek je bil že tukaj prav adrenalinski. V moževih očeh in po njegovem nasmešku sem razbrala, da se je tudi v njem zbudil otrok. Ker nismo načrtovali tega izleta, nismo bili primerno oblečeni in tako sva si samo Emo, ki je imela zimske hlače, podajala po ledu in gospa se je celo nasmejala. Bučka moja mala. Na koncu je nisva mogla spraviti domov, a sva vedela, koliko moramo prehoditi nazaj do avta in da pot ne bo nič kaj prijetna, za nikogar od nas, če bomo hodili po tem, ko bo sonce že zašlo. 

prvi previdni koraki na zaledenelem Šmartinskem jezeru

Zimske radosti smo želeli deliti s sorodniki, zato smo se odpravili na obisk k Emini sestrični in bratrancu. K njim je lani poleti prišla nebogljena srnica, ki bi brez njihove pomoči zagotovo poginila. Zdaj nadomešča hišnega psa. Prav res, saj skače po dvorišču in se pusti božati, pokuka v stanovanje ali se pogreje v hlevu, zahaja pa tudi v svoj prvotni dom - gozd. Že takoj, ko smo se prišli sankat in smučat, nas je prišla pozdravit. Meni se ni pustila božati, Emi pa, saj ima raje družbo otrok. V srcu občutim toplino, ko lahko od blizu opazujem divjo žival, toplo pa mi je tudi, ker vem, da so še ljudje, ki živalim pomagajo, saj je vse preveč takih, ki so do njih grobi. 







K jezeru smo se vrnili čez teden dni, tokrat bolje opremljeni: oblečeni kot za na smučanje in s sankami. Mislila sva, da se bomo s sanmi spuščali po nasipu, ki zajezuje jezero, a se Ema sankanja  boji in prav nič ne uživa, ampak celo joče. Zato smo šli na jezero! Ja, tudi jaz, gospa Nemarampresenečenj, gospa Nespontana, gospa Zihr. Mož je sicer potreboval kar nekaj časa, da me je prepričal in skoraj skregala sva se, ko sem vztrajala, da mi tudi otroka ne bo zvlekel tja gor, ker kaj pa če ... Me je pa mikalo, priznam. Potem sem nekaj poti prehodila po trdnih tleh, in ker se res ni nič zgodilo nikomur, ki je bil na jezeru (pa jih tudi tokrat ni bilo malo), sem se odločila, da prehodim nekaj metrov ob obali. In še nekaj in še nekaj ... Noro! Kar po jezeru hodim! Aaaaaaaaa! V meni so se mešali občutki strahu, pričakovanja, vznemirjenja, igrivosti, na eni rami mi je sedel hudiček, ki mi je prigovarjal, da se lahko kaj zgodi, z druge pa mu je oporekal angelček, ki me je spodbujal, naj se prepustim in uživam. Huda bitka je bila! :) Zmagal je angelček. :) Šli smo čez jezero. Občutki so bili neverjetni. Pogled pa hecen in nenavaden, saj redko vidiš ljudi prav na površini vode. Bilo nam je celo tako všeč, da smo se vrnili že naslednji dan in zraven povabili še prijatelje, s katerimi smo se sankali, drsali (brez drsalk sicer), si otroke podajali po ledu in se potem po kopnem sprehodili še do kolikor je meni znano edinega dela, kjer se voda še ni spremenila v led in to izkoriščajo race in kakih 40 labodov, ki so zdaj vsi zbrani v tistem majhnem bazenčku in ob njem na ledeni plošči. Mislim si, da si gredo že kar malo na živce, saj imajo sicer na razpolago celo širno jezero, zdaj pa nekaj deset kvadratnih metrov.








Očitno nam je te dni ful dogajalo, saj je Ema sama od sebe, ko smo se vrnili, začela plesati. Oziroma najprej je govorila, da telovadi, kot to počnejo v vrtcu in nama je kazala vaje, ki so se kmalu spremenile v ples ali bolj kot nek performans. Itak je želela, da se ji pridruživa in mislim, da sem se ji tokrat precej prej kot bi se ji mogoče običajno. Ponavljala sem njene gibe in tako dobro se ji je zdelo, ker je bila ona glavna. Vse skupaj je zgledalo ful hecno, a sva oba s ponosom v očeh gledala svojo pikico, ki se nama je seveda zdela nadarjena za ples in ritem. :) Nazadnje smo se vsi vrteli o dnevni sobi, plesali smo na otroške pesmice, skladbe, ki so se trenutno vrtele po radiu in nekaj takih po našem izboru, ki smo jih našli na internetu. Včeraj smo to ponovili - tokrat namenoma. Obljubila sva ji, da se ji po jedi pridruživa, sicer bi najraje zdirjala na plesišče že pred obrokom. Kmalu smo se vsi trije vrteli po dnevni sobi in bolj ali manj uspešno lovili ritem, drug drugega in se izogibali vogalov pohištva. Želela sva ji pokazati, kako se pleše v paru, pa naju je na vsak način vlekla narazen. :) 



Tokrat se je naveličala precej hitreje kot prejšnji dan, midva pa sva ravno padla notri. Na tepihu v svojem igralnem kotičku je s knjigami določila meje njene hiške in nekaj časa sama barvala pobarvanke, gledala knjigice in skrbela za svoje tri dojenčke, potem pa me je povabila na obisk. Odmaknila je eno knjigo, da sem lahko vstopila, potem pa sva po skupnem barvanju pobarvanke nekako spontano prišli na idejo, da bom jaz dojenček. Tako sem sedela na tleh in se drla. Prav tečno. :) Nekaj časa sem gledala knjigice, potem sem jih začela gristi, stresla sem lonček barvic (ki jih je Ema takoj sama od sebe pobrala, ha, če jih pa sama strese, se pa to redko zgodi) in si jih zatikala v lase, težila, da sem lačna, govorila nerazločno, dojenčkasto, pa me je kar dobro razumela, tudi potolažila me je, nahranila, zabavala in objela, le usklajevanje nereda, ki sem ga ustvarjala in skrb zame ter odgovorjanje na moje potrebe ji niso šli najbolje od rok. Se je pa videlo, da je vlogo mamice vzela resno, da ji odgovornost prija in da včasih ne ve, katerega opravila naj se loti prej. Ni lahko skrbeti za dojenčka, ja! :) Vključil se je mož, ki je pomagal pri koordinaciji in zamenjani vlogi sta bili še en dogodek, ki se je v naši hiši zgodil spontano, bil pa je povsem odbit, nenavaden in zanimiv. Zame, za Emo, za Bojana. Za nas. Za našo družino.

Deja je dojenček, Ema pa mamica

četrtek, 02. februar 2017

2 v 1: ideja za izlet in obisk poročnega sejma na Bledu

Ker vem, da je tukaj tudi veliko bodočih nevest ali tašč ali poročnih prič, bi vam rada povedala, na kaj se pripravljam te dni (in zato Kuhartnica malo počiva - kar pa ne pomeni, da se pri nas nič ne dogaja, hehe, dopoldne ustvarjam, snujem, načrtujem, premišljujem, režem, lepim, šivam, slikam, preverjam, odgovarjam na maile, pakiram ... popoldne pa mi pri vsem tem pomagata tudi Ema in Bojan, vmes pa seveda še skuhamo in pojemo, se igramo, pojemo, slikamo, barvamo, pospravljamo pa res samo nujne stvari in imamo bombo v stanovanju :)).

Torej, pripravljam se na sodelovanje na poročnem sejmu na Bledu, ki bo v soboto, 4. 2., potekal v hotelu Astoria od 10.00 do 19.00. 



Ko sem bila pred nekaj dnevi tam, sem pozabila pokukat k jezeru, da bi videla, ali res tudi ta zmrzuje. Tako lahko to pridete preverit sami, s seboj pa seveda vzemite družino in si privoščite izlet na Bled, ki je - vsaj zame - enostavno čudovit v prav vsakem letnem času in vremenu. Po sprehodu ob jezeru, opazovanju rac in labodov ter sladkanju s kremšnito se sprehodite še do hotela Astoria, kjer bo drugič zapored potekal poročni sejem. Vstopnine ni, predstavilo pa se nas bo več kot 20 ponudnikov različnih poročnih storitev. 

Tudi sama sem se poročila na Bledu, ker me nanj veže ogromno lepih spominov. Vse, ki se nameravate poročiti na tem krasnem koščku naše zemljice, le imejte v mislih, da je Bled popularna turistična in poročna točka, zato se lahko zgodi, da bo izbrana lokacija zasedena in zato ni odveč priti na ogled in si prostor kar rezervirati. ;)

Za več informacij pa kliknite na hotel Astoria ali njihovo FB stran.

A se vidimo? :)