Lahko noč, dete moje!

Že od začetka sva skušala uvesti rutino. Do zdaj je to že postal naš utečen dnevni ritem. Zvečer to pomeni, da Ema povečerja, gre na kahlico, pod tuš ali se kopat, v pižamo, umije zobe, se poslovi od prisotnih (tudi Tinči in Zofa) in gre v spalnico. Tam se včasih še malo pocrkljava, potem pa jo položim v posteljico in sedem poleg nje na gugalnik. Dam ji dudo in ji pripovedujem o lepih stvareh, ki so se zgodile čez dan. Potem ji zapojem še uspavanko, ji povem, da jo imam rada in ji zaželim lahko noč. Nato sedim poleg nje, dokler ne zaspi (takrat na telefonu brskam po internetu :)). Ponavadi to ne traja dolgo ali pa zaspi že med mojim pripovedovanjem ali prepevanjem. Redko se zgodi, da sploh noče oz. ne more zaspati. To se je zgodilo danes.

Ker zdaj zna sesti sama, se je neštetokrat pobrala. Jaz pa sem jo neštetokrat položila nazaj. In to se ji je zdelo strašno zabavno. Nekajkrat se je celo sama ulegla in mislila sem, da zdaj pa bo. Pa ni in ni bilo. 

Medtem ko sem se delala gluhonemo, sem premišljevala, ali naj jo vzamem v naročje in še malo pocrkljam, saj sem vedela, da se bo pomirila in zaspala. V glavi mi je odzvanjalo ogromno nasvetov prijateljev, sorodnikov, vsevednih znancev, ki po možnosti nimajo svojih otrok, a o njih vedo veliko več kot kdorkoli, ki je mati ali oče, in celo popolnih neznancev, ki v mimohodu po ulici utegnejo pokomentirati tvojo vzgojo ali presojo o oblačenju, npr. ali otroku pri skoraj + 30 °C res ne bi oblekla jakne. Polne svaril o tem, kako se otroka hitro lahko razvadi, so tudi knjige, spletne strani, forumi. 

Tako sem sedela tam pri Emini posteljici in jo še nekajkrat skušala brez besed prepričati, naj vendarle poskusi zaspati ali vsaj mirno ležati in slišala vse te nasvete in opozorila, ki pravijo, da mora otrok imeti red, rutino, pravila. In to je treba upoštevati, spoštovati. Kako naj bi jo potem dvignila k sebi, če bi bilo to proti našim pravilom, našemu urniku? V mislih sem pojasnjevala in razlagala zdaj enemu, zdaj drugemu, ki mi je govoril, kaj se potem vse zgodi, če ta pravila kršiš.

K sreči sem se streznila, zavestno utišala te vsevednike in Emo vzela v naročje. Glavo mi je položila v pregib komolca, s prstki se me je dotikala po licu. Ker sem svojo glavo naslonila na njeno, nisem videla, ali gleda ali miži, nato pa sem na koži obraza začutila premik trepalnic in vedela, da ima oči odprte. V sobi je bilo že precej mračno, zato tudi od blizu nisem dobro videla, kljub temu pa nisem mogla zgrešiti tistih njenih velikih oči, ki so me res gledale in še niso bile blizu spanca.

Spomnila sem se večerov in noči, ko sem jo na enak način pestovala med dojenjem, ko je bila moja mala, majhna pikica. Zdaj jo redkokdaj pestujem na tak način, kot držimo dojenčke. Zrli sva si v oči, se gugali, mrmrali in počasi je prišel Zaspanček, ki je Emi pomagal zapreti veke. Tik pred tem so se spet začeli oglašati umneži, ki so mi prigovarjali, naj jo hitro dam v posteljico, preden do konca zaspi v mojem naročju, saj bo tako vseeno vedela, da ni zaspala pri meni, ampak v svoji posteljici, kjer bi itak morala ves čas biti. 

Nisem se zmenila zanje, zato so obupali. Držala sem jo v naročju, mojo veliko dojenčico, ki je zdaj že mirno spala. Kako je dišala! In kako prelep obrazek je imela! Ko spi, je njen mali navihani obrazek tako miren, sproščen in brezskrben. Kar gledala sem jo, privijala k sebi in podoživljala prve mesece najinega skupnega življenja. 

Ponavadi sem vesela, da hitro zaspi in brž odidem pospravljat kuhinjo ali likat, pa nahranit mačke, poklicat mami, poljubit moža. Danes pa je kar vse lahko počakalo. Celo Tinči, ki je mijavkala pred vrati. Bili sva samo midve z mojo Emico.
Ugotovila sem, da se pravzaprav precej slabo spomnim, kako je bilo, ko sem vsako noč večkrat vstala in jo tolažila ali hranila. Ne spomnim se več tako dobro, kako sem jo dvignila, kako sem jo prestavila z ene dojke na drugo, kako je potem zaspala, ali je mižala, ko je sesala ... Očitno le ni bilo tako hudo, kot se mi je zdelo takrat, ko sem bila zadeta od nenaspanosti. Ko mi je bilo najtežje vstati, sem se spomnila na spodnjo pesmico. Žal ne vem več, kje sem jo našla, a se mi je zelo vtisnila v spomin. In nekoč me Ema ne bo več potrebovala, da bo lahko zaprla oči in zaspala. Do takrat pa naj vsi ti umneži kar govorijo in zamujajo trenutke, ki se jih bom jaz spominjala, ko bo moja deklica že velika.