ponedeljek, 15. maj 2017

Vikend za filanje baterij ali praznovanje rojstnega dne s prijateljicami

Običajno praznovanje mojega rojstnega dne zgleda takole: domov povabim moževo žlahto, pri starših praznujem z mojimi domačimi, lani sem celo imela srečo z vremenom in sem prvič v življenju praznovala v obliki piknika za vse naenkrat, potem pa je tukaj še polno prijateljic, ki jih povabim domov ali pa jih ločeno vabim na pijačo in tortico še vse tja do sredine poletja. Vse to pa, odkar imam otroka, ni tako enostavno in preprosto fajn, kot je nekaj sproščenega druženja s prijateljicami, s katerimi se nismo videle že dolgo, lahko fajn in predvsem čas samo zame in zanje. Da si vse, kar se je nabralo vmes, povemo, poklepetamo, se nasmejimo, obudimo spomine in se imamo lepo druga z drugo.

Letos sem praznovala okroglih trideset. Nikakor nisem človek, ki bi se razveselil gruče sosedov, ki ti pred bajto izkopljejo luknjo in vanjo postavijo napol oguljeno smreko z ogromno fotko in napisom, da ja kdo ne zgreši, da si se postaral. Pa ne zato, ker se mi je problem postarati (tistih par sivih las za zdaj uspešno obvladujem s puljenjem ali obliko frizure, ki jih skrije! :D), ampak enostavno nisem za pomp in haudr, kot bi rekla moja mama. Svoje sem odžurala med študijem, bilo je super in vesela sem, da sem vse to doživela. A to je bilo 6-15 let nazaj, zdaj pa sem pač v drugem življenjskem obdobju in si enostavno želim drugih stvari. Mednje zagotovo spada druženje (ne žuranje) s prijateljicami in igranje namiznih iger, ki jih imam ful rada, pa imam žal preredko družbo zanje.

In tako sem začela mozgati, kako združiti ti dve želji za rojstnodnevno praznovanje? Če bomo doma, bosta zraven mož in otrok, ki ju imam sicer čisto rada, hehe, ampak kdaj pa kdaj pa, roko na srce, paše biti samo s prijateljicami. Torej to odpade. Mami in ati sta se velikodušno ponudila, da se za en vikend kar odselita in mi posodita svoje stanovanje. Waw, ampak tega pač ne morem. :) Ene bi se tako v vsakem primeru vozile čez pol Slovenije, ne glede na to, katero od teh opcij izberem. Ni bilo to to.

Razmišljam naprej in pridem na idejo, da bi nekje najela eno hiško, kočo v civiliziranih hribih, da vseeno lahko do tja vse pritovorimo z avtom. Ni bilo nič pametnega pa kar drage so se mi zdele, potem se pa moja zlata mami spomni na hiško v toplicah! V Podčetrtku. Za 10 oseb (povabila sem jih 10 plus jaz 11, bo že ena na turbiču), najem ni drag in naslednji dan se gremo lahko še namakat v terme (v ceno je vštetih nekaj vstopnic za bazene). Waw, najboljša ideja ever! 

Napisala sem mail prijateljicam in odziv me je več kot presenetil: samo ena je takoj povedala, da takrat res ne more, ker je ne bo doma, ostale pa so si prilagodile plane tako, da so lahko prišle. Na koncu sicer še ena ni mogla priti zaradi službe, a odstotek je še vedno ful velik! Bilo nas je torej 9 bab, ena hiška, 2 dneva, sončno vreme, super družba in energija, skratka VSE, kar sem si za svoje rojstnodnevno praznovanje želela! 

Očitno z namenom, da sem res sproščena in odklopljena tista dva dneva, mi je en večer prej, ko je bilo že vse dogovorjeno in podelano, kar sem pač do tistega trenutka lahko podelala, mobi padel v banjo! Ja, tudi to se zgodi! :D In seveda sem bila tako na off že en večer prej, čez vikend pa tudi in prav nič nisem pogrešala nikogar in ničesar, ne mailov ne FB-ja, nič. Moji možgani so bili pripravljeni na srkanje izredno pozitivne energije odlične družbe prijateljic, med katerimi sem res lahko sproščena in taka, kot sem. Baterije (svoje, ne tiste od mobija, haha) sem nafilala 100 % in domov sem prišla kot prerojena, polna vtisov, z nasmeškom na obrazu in občutkom prijetne topline v srcu. Ko vidiš, da so prijateljice zate pripravljene spremeniti svoje načrte, se vse voziti čist na drug konec Slovenije, se prilagajati skupini, dati svoje težave na stran zate in po svojih najboljših močeh prispevati, da tvoj rojstni dan izpade tako, kot si ti želiš, je res neprecenljivo in zelo sem hvaležna, da me točno te osebe spremljajo že toliko časa in se z njimi lahko pogovarjam tudi, če se vmes ne vidimo več mesecev. A ni to en tak res lep občutek? 

Ta vikend sem se nasmejala, načvekala kot že dooolgo ne. V veselje mi je bilo pripravljati in poskrbeti za vso hrano za vse nas, od kosila s torto takoj po prihodu, prigrizkov med igranjem namiznih iger, večerje že pozno ponoči (še vedno med igranjem iger, hehe, k sreči smo vse fanice), do zajtrka naslednji dan. Tudi naigrala sem se, saj so mi še celo darilo predale v obliki igre, ki sem jo morala rešiti, da sem do njega sploh prišla, hehe. :) Kljub ledenim možem nam je bilo vreme več kot naklonjeno in smo lahko celo popoldne preživele zunaj, naslednji dan pa smo se lahko zunaj celo kopale in sončile! Ja, 14. maja! In me, ljubiteljice družabnih iger, smo se igrale še v termah, haha, izkoristile smo dan do konca in se namakale do zvečer, ko so naši najdražji doma mislili, da se bomo pa ja že zdavnaj priklatile domov. Hja, samo enkrat si 30 in redko imaš priložnost takole uživati s prijateljicami, zato bi vse kar podaljšale, ne samo prišle domov šele zvečer! :) Mislim, da bomo tole ponovile še pred mojo 40ko! ;)

 
Ob tem se še enkrat zahvaljujem mojim najdražjim puncam, ker so prispevale k temu, da sem praznovala točno tako, kot sem si želela. Hvala tudi moji mami za super idejo o hiški in seveda mojemu najdražjemu Bojanu, ki mi je pomagal vse znositi v avto in iz njega, vmes pa je pazil in lepo skrbel za najin zakladek. <3

sobota, 06. maj 2017

Razlog za zatišje na Kuhartnici in napovednik



Dragi vsi, ki berete moj blog!

Zadnje čase se oglašam manj kot sicer in ker stvari, ki so vzrok temu, tečejo počasneje, kot sem mislila, da bodo, sem se odločila, da vas ne pustim več čakati in vam povem, kar sem vam sicer mislila kasneje. 

Nekateri me poznate osebno, nekateri me spremljate preko interneta in veste, da počnem veliko stvari: že od nekdaj rada ustvarjam, izdelujem poročno dekoracijo (iz papirja, blaga – poročni šopki iz blaga, odpadne embalaže, naravnega materiala), vabila, čestitke, sožalnice, rišem pobarvanke za odrasle, ljubiteljsko pečem, objavljam recepte na oblizniprste.si, pišem dva bloga – Kuhartnico in blog o poročni tematiki, Idejko.

Vse to me veseli in osrečuje, izpopolnjuje. Kljub temu pa mi je težko usklajevati in ves čas menjavati pripomočke in en dan delati cakepopse, naslednji dan poročni trakec, še naslednji pa čestitko ob rojstvu otroka. Nimam prostora, kjer bi imela vse pripomočke in material na enem mestu, kjer bi lahko, preden grem po otroka v vrtec, za sabo zaprla vrata, naslednji dan pa bi takoj zjutraj prišla v isto sobo, kjer bi me na mizi čakalo delo prejšnjega dne. Tako malo čez 2. uro vedno hitim pospravljati, da bom imela kam postaviti kosilo in da mi kdo česa ne zmečka, umaže ali kako drugače nenamerno poškoduje. Naslednji dan izgubljam čas, da vse stvari, ki jih potrebujem, spet privlečem iz škatel in nadaljujem.

To me je v več letih začelo motiti. Rada bi delala en projekt dlje časa in ne vsak dan nekaj drugega. Rada bi imela prostor, ki bi bil namenjen mojemu delu in rada bi imela vse na enem mestu, na eni spletni strani.

Poleg tega od moje poroke minevajo 4 leta, materinstvo, skrb za otroka, kuhanje za družinske člane, ustvarjanje z malčkom pa se mi dogajajo zdaj, prav vsak dan. In tako sem ob četrtkih (ob petkih sem objavljala na temo porok) bila na trnih, o čem naj sploh pišem. Včasih sem dobila spontan navdih, marsikdaj pa ne in sem bila pod pritiskom, ker enostavno nisem imela še nič objaviti. Po drugi strani sem istočasno objavljala na Kuhartnici, in to spontano, bolj pogosto in vedno sem pisala iz sebe, iz svojega življenja, zato mi iskanje tem ni bilo težko, ampak mi je ponavadi še zmanjkalo časa za vse, kar bi rada napisala.

Tako sem po premisleku ugotovila, da se trenutno ne želim posvečati porokam. Tudi ko sem to ugotovila, sama sebi nisem pustila odnehati in se počutiti tako, kot sem se. Čez nekaj časa, po premisleku in brainstormanju (s samo sabo in drugimi), sem prišla do zaključka, da poroke dam na pavzo. Ne rečem, da se k njim ne bom več vrnila, ampak trenutno se moje življenje vrti okoli čisto drugih stvari, pri katerih sem s srcem, in to je tisto, kar želim početi.

Ob tem je zrasla tudi odločitev za nadgradnjo, zato Kuhartnico združujem z Idejko. Vsebina Kuhartnice se tako seli na Idejko, ampak ne staro Idejko, ki je bila v glavnem namenjena porokam, ampak čisto novo, svežo spletno stran, ki mi jo je vsebinsko pomagala postaviti ena prav posebna, srčna in razgledana oseba, ki se je za moj projekt zavzela tako močno kot jaz sama – to je mag. Alenka Menard, ki uči spletni marketing in jo lahko spoznate tukaj (p. s.: vsak teden objavlja bloge z zelo koristno vsebino, ki je namenjena začetnicam na področju spletnega marketinga in najbolj všeč pri tem mi je, da razumem, kaj sploh želi povedati, saj pove zelo po domače, ne izumetničeno in preveč strokovno. ;))

Torej, zatišje na Kuhartnici je nastalo zato, ker sem mislila, da mi bo prej uspelo imeti novo spletno stran. Za postavitev strani se zahvaljujem podjetju Tomaža Gorca, še posebej Tilnu, ki skrbi, da bodo vse moje želje glede barve, fotk, oblike itd. upoštevane. :) Precejšen del pa opravljam tudi sama – prenašam vsebino Kuhartnice na novo Idejko. In to je zamudno in objav, ki bi jih rada prenesla, ni malo in tako traja in traja. Dlje, kot sem mislila, da bo.

Vseeno upam in mislim, da mi bo uspelo delo dokončati prihodnji teden, Tilnu pa tudi, zato bo verjetno Idejka zaživela konec naslednjega tedna! Komaj, komaj, komaj čakam! :) Res bi rada čimprej začela objavljati tekoče zadeve, ki so že pripravljene in čakajo na svoj trenutek. Vsebina bo razdeljena bolj pregledno, kar vam bo olajšalo iskanje tistega, kar bi vam v določenem trenutku najbolj koristilo.

Zdaj pa nazaj na delo, da bo prihodnji teden Idejka res že delovala. ;)
Se slišimo! :)