četrtek, 22. november 2012

Prihaja december - zimska dekoracija / December is comming - winter decoration

December - moj najljubši mesec! Zakaj? Zaradi vonja po cimetu, pogled skozi okno tople sobe na padajoče snežinke, stojnic in lučk v okrašenih mestih, prvega snega, božične večerje, nekega posebnega vzdušja in neskončno veliiiiiiko ustvarjanja.
 
 
Decemeber - my favourite month! Why? Because of the smell of a cinnamon, warm room and falling snowflakes outside, stalls and lights in the decorated cities, first snow, Christmas dinner, some special atmosphere and soooo much creativity.
 







   

ponedeljek, 12. november 2012

Losos - moja najljubša riba / Salmon - my favourite fish

No, pravzaprav imam najraje še brancina. Vsakič, ko grem v trgovino, preverim, če je losos mogoče znižan - in tokrat je bil! Kupila sem 2 zrezka in enega pripravila takoj, drugega pa čez 2 dni.
Posoljenega sem spekla na malo olivnega olja. Super je, da z njim ni skoraj nič dela. Vmes sem skuhala testenine in na maslu prepražila česen. Dodala sem naribano bučko, sol, 2 sirčka, malo mleka in v omako vmešala testenine. Čez sem posula parmezan in seveda - koščke lososa! Njami!
 
I also like bass, actually. When I shop, I always check if the price of salmon is reduced. This time it was! I bought 2 steaks and the first one I prepared the same day and the other one the day after tommorow. I salted the salmon and baked it on a few drops of olive oil. Meanwhile I've cooked some pasta and made the sauce from garlic, zucchini, salt, cheese and some milk. I sprinkled some Parmesan cheese over pasta with zucchini sauce and - of course - pieces of salmon! Yummy!
 
 











nedelja, 11. november 2012

Paradižnikova mezga / Homemade tomato sauce

Dobila sem gajbo paradižnikov, ki jih sicer ne jem, zdi pa se mi krasno imeti domače pelate. Najprej sem odstranila peclje, paradižnike oprala z vodo, jih narezala in dala v 2 največji posodi, kar jih imam. Paradižniki so se počasi kuhali 2 uri (ampak bi se morali še dlje), nato sem mezgo pustila nekaj časa stati. Ohlajeno sem pretlačila in ponovno zavrela (ker prej ni vrelo dovolj dolgo, sem jo zdaj pustila brbotati še pol ure). Tokrat sem dodala 2 žlici soli, 2 žlici sladkorja in šopek svežih začimb, ki še vedno uspevajo na okenski polici moje kuhinje: baziliko, timijan in majaron. Pelate sem nalila v čiste kozarce od marmelad in kumaric in jih po vrhu polila z olivnim oljem, da ne bodo splesneli. Izdelala sem še nalepke, zdaj pa le še počakam, da se ohladijo, potem pa enega pospravim kar v hladilnik, druge 3 v klet, enega pa bom podarila mami. 
 
I don't eat tomato, but I like homemade tomato sauce. First I washed tomatoes with water, then chopped them and put into 2 largest dishes I have. The tomato was slowly boiling for 2 hours (but it should even longer), then I let it cool for a while. When cooled I mashed it and put back on fire. This time I added 2 table spoons of salt and the same amount of sugar and fresh chopped basil, thyme and marjoram. I poured hot sauce into clean glasses, made some labels and now I'm waiting for the sauce to cool. Then I'll keep one glass in the refrigerator,  three in the basement and the last one I'll give to my mother.
 
 













nedelja, 04. november 2012

Kot včasih

Sedim na vlaku. Kot včasih vsak mesec enkrat ali dvakrat. Tudi tokrat sem ga za las ujela. Kot včasih. Dežne kaplje drsijo po oknu. Nikogar ne poznam, nekaj sedežev za mano pa očitno sedita dva Španca, ki govorita kot navita. Ko vlak ustavi na postaji, razločneje ujamem kako besedo, ki jo celo razumem. Iz kovčka potegnem gradivo za strokovni izpit in poskušam zbrano prebrati vsaj en stavek, a me branje uspava, na ušesa vlečem pogovor med Špancema in se trudim odmisliti govejo musko, ki jo nekdo (in posledično cel vagon) posluša nekaj sedežev naprej. Poiščem moj še neumni telefon, ki je zabit z SMS-i in zato grozno počasen. Zdaj imam idealen čas za brisanje nepotrebnih sporočil, ki jih je toliko, da mi vzamejo več kot pol ure časa. Počutim se kot študentka, saj je na vlaku tri četrt mladih, namenjenih v Ljubljano. Vsi smo opremljeni z nahrbtniki, potovalkami, kovčki, dežniki in obvezno elektronskimi napravami. Kar mika me, da bi izstopila v Ljubljani in se zlila z njimi. Na postaji se pomešam med študente, ki na koncu stopnic zavijejo proti izhodu železniške postaje, jaz pa z očmi potujem od ene table z voznimi redi do druge.
Najdem vlak za Dobovo in vstopim. Prejšnji občutek se razbline in počutim se starejšo. Poleg mene sedi mlado dekle, ki sreča drugo dekle in se je zelo razveseli. Kmalu ugotovim, da sta študentki v Mariboru. Govorita čisto po ljubljansko s prizvokom gorenjščine. Ob tem se obnašam enako, kot večina ljudi do mene: razmišljam, kako to, da študirata v Mariboru, ko bi bilo pričakovati, da bosta v Ljubljani. Točno vem, o čem in kom govorita, saj iz pogovora razberem, v katerem študentu stanujeta in kaj študirata. Kot bi poslušala svojo zgodbo, le da mineva že drugo leto, odkar sem jo pripovedovala jaz. Izvem za nekaj novosti, za katere seveda ne vem. To je tisto, po čemer točno veš, da je tvoj čas mimo. Ključ moje sobe so že zdavnaj predali novemu stanovalcu ali stanovalki. Ključ sobe, ki me je videla nasmejano, veselo, žalostno, tudi objokano in kdaj razočarano, osamljeno in golo ter nenaličeno in z mastnimi lasmi. Škoda, da se danes ne morem odpeljati do končne postaje, presesti na avtobus številka 15, na katerega bosta sedli tudi dekleti poleg mene, vstopiti v dvigalo študentskega doma, se odpeljati v 3. nadstopje, pozdraviti cimrov, prezračiti sobo, ki je bila cel vikend zaprta, hitro odnesti hrano iz kovčka v hladilnik in pospraviti oprane in zlikane obleke v omaro. Namesto tega bom izstopila nekaj postaj prej in najprej objela odgovornega za moj odhod iz Maribora, potem precmokala moja mačka, iz kovčka zložila mamino pecivo in ga prestavila v najin hladilnik, iz koša za obleke izbrskala barvno skladne obleke in jih dala v pralni stroj. Zaspala bom z mislimi v Mariboru in se stisnila k mojemu Štajercu.




Študentski dom, ki je zdaj prenovljen, bo v mojem spominu ostal v taki podobi.