Kot včasih

Sedim na vlaku. Kot včasih vsak mesec enkrat ali dvakrat. Tudi tokrat sem ga za las ujela. Kot včasih. Dežne kaplje drsijo po oknu. Nikogar ne poznam, nekaj sedežev za mano pa očitno sedita dva Španca, ki govorita kot navita. Ko vlak ustavi na postaji, razločneje ujamem kako besedo, ki jo celo razumem. Iz kovčka potegnem gradivo za strokovni izpit in poskušam zbrano prebrati vsaj en stavek, a me branje uspava, na ušesa vlečem pogovor med Špancema in se trudim odmisliti govejo musko, ki jo nekdo (in posledično cel vagon) posluša nekaj sedežev naprej. Poiščem moj še neumni telefon, ki je zabit z SMS-i in zato grozno počasen. Zdaj imam idealen čas za brisanje nepotrebnih sporočil, ki jih je toliko, da mi vzamejo več kot pol ure časa. Počutim se kot študentka, saj je na vlaku tri četrt mladih, namenjenih v Ljubljano. Vsi smo opremljeni z nahrbtniki, potovalkami, kovčki, dežniki in obvezno elektronskimi napravami. Kar mika me, da bi izstopila v Ljubljani in se zlila z njimi. Na postaji se pomešam med študente, ki na koncu stopnic zavijejo proti izhodu železniške postaje, jaz pa z očmi potujem od ene table z voznimi redi do druge.
Najdem vlak za Dobovo in vstopim. Prejšnji občutek se razbline in počutim se starejšo. Poleg mene sedi mlado dekle, ki sreča drugo dekle in se je zelo razveseli. Kmalu ugotovim, da sta študentki v Mariboru. Govorita čisto po ljubljansko s prizvokom gorenjščine. Ob tem se obnašam enako, kot večina ljudi do mene: razmišljam, kako to, da študirata v Mariboru, ko bi bilo pričakovati, da bosta v Ljubljani. Točno vem, o čem in kom govorita, saj iz pogovora razberem, v katerem študentu stanujeta in kaj študirata. Kot bi poslušala svojo zgodbo, le da mineva že drugo leto, odkar sem jo pripovedovala jaz. Izvem za nekaj novosti, za katere seveda ne vem. To je tisto, po čemer točno veš, da je tvoj čas mimo. Ključ moje sobe so že zdavnaj predali novemu stanovalcu ali stanovalki. Ključ sobe, ki me je videla nasmejano, veselo, žalostno, tudi objokano in kdaj razočarano, osamljeno in golo ter nenaličeno in z mastnimi lasmi. Škoda, da se danes ne morem odpeljati do končne postaje, presesti na avtobus številka 15, na katerega bosta sedli tudi dekleti poleg mene, vstopiti v dvigalo študentskega doma, se odpeljati v 3. nadstopje, pozdraviti cimrov, prezračiti sobo, ki je bila cel vikend zaprta, hitro odnesti hrano iz kovčka v hladilnik in pospraviti oprane in zlikane obleke v omaro. Namesto tega bom izstopila nekaj postaj prej in najprej objela odgovornega za moj odhod iz Maribora, potem precmokala moja mačka, iz kovčka zložila mamino pecivo in ga prestavila v najin hladilnik, iz koša za obleke izbrskala barvno skladne obleke in jih dala v pralni stroj. Zaspala bom z mislimi v Mariboru in se stisnila k mojemu Štajercu.





Študentski dom, ki je zdaj prenovljen, bo v mojem spominu ostal v taki podobi.