Na topel poznospomladanski dan smo si kosilo spekli kar zunaj in ga pred hišo tudi pojedli. Po njem smo bili vsi prijetno utrujeni, razen otrok seveda. :) In nekaj je bilo treba najti, da niso brezciljno letali naokoli.
Že nekaj časa sem imela v planu, da bova z Emo poskusili slikati z razpršilko, zato sem v ta namen shranila prazno embalažo čistila. Vanjo sem nalila vodo in dodala nekaj prstne barve. Ne da bi preveč razmišljala za naprej, sem se odločila za vijolično barvo, saj je bila najmočnejša od vseh, kar sem jih imela doma, želela pa sem, da se na papirju barva dobro vidi.
Najprej je malo trajalo, da sem zadela pravšnjo količino, kar pa je kasneje na končnem izdelku izpadlo čisto super, saj je bila nekje barva bolj izrazita, drugod pa manj.
Na tla pred hišo smo tako z Emo in nečakoma razporedili velike rahlo rumenkasto obarvane liste in jih obtežili s kamni. Pod njimi je bila trava, zato se je list malo zgubal, to pa je prav tako pripomoglo k temu, da se je na nekaterih mestih nabralo več barve.
Otrokom je bila aktivnost všeč precej bolj, kot sem pričakovala, da jim bo! Morala sem biti kar jasna in vztrajna pri dogovarjanju, da naj se postavijo v vrsto in si podajajo razpršilko. Žal sem imela samo eno. Ali pa na srečo - kakor se vzame. Zdi se mi, da so dandanes otroci navajeni VSE dobiti TAKOJ. To se mi ne zdi dobro. Že preden sem rodila, sem si zadala cilj, da svojega otroka navadim vsaj malo počakati. In tale aktivnost je bila za to ravno pravšnja. :)
Seveda so se tudi kregali, goljufali pri vrstnem redu in si razpršilko pulili iz rok. Vseeno smo nekako vedno znova uspeli vzpostaviti sistem, s katerim so bili bolj ali manj zadovoljni vsi.
Iz minute v minuto je bilo na papirjih več barve. Tako so bili zagreti za slikanje z razpršilko, da sem jo vmes morala celo nekajkrat ponovno napolniti! :)
Prešinilo me je, da bi jim lahko ponudila še kakšno drugo podlago, po kateri bi špricali in primerjali, kako se razredčena barva obnaša na njej. Skočila sem po stari tetra plenici, ki ju imam za brisanje tal. Z veseljem so se lotili tudi teh. :) Blago je obarvano vodo seveda bolj vpilo kot papir, zato je bil učinek drugačen, končni rezultat pa precej bolj monoton.
Otroci so vidno uživali in prav "trpeli", ko so čakali, da spet pridejo na vrsto. :) Ko so bili listi že čisto prepojeni, smo jim dali nekaj časa, da se posušijo. Mi smo se medtem odpravili naokoli, do bližnjega travnika, da bi nabrali travniške rastline. Iz njih smo namreč želeli izdelati čopiče. :)
Izdelave mi pri treh zagretih umetnikih ni uspelo poslikati. Manjše šopke travniških rastlin smo povezali z vrvico, odrezali predolga stebla in že smo imeli čopiče iz travniških rastlin! :)
Seveda so jih tačas že zasrbeli prstki in so lužice barve razpackali kar z rokami, razpršilka pa je bila še vedno aktualna. Za Emo, ki je bila najmlajša, je bila razpršilka kar malo pretrda za stisniti, zato je potrebovala malo pomoči in bila tako navdušena, ko ji je uspelo spraviti nekaj barve na papir. Miška moja. :)
Za čopič smo uporabili tudi smrekove vejice, ki pa se niso izkazale za najbolj uporabne.
Slikanje s čopiči iz travniških rastlin je bilo otrokom všeč, saj so bili čopiči dovolj trdni za prijeti in dovolj upogljivi na koncu, da so z njimi lahko nežno slikali.
So pa čopiči iz travniških rastlin puščali za sabo še drugačne sledi kot le barvo - razpadali so, zato je bilo čez čas na listu polno delcev rastlin, nekaj iglic pa je prinesel tudi veter.
Vse smo pustili tako, kot je. Nič nismo popravljali, odstranjevali, olepševali. Slike, naslikane z razpršilko in s čopiči iz travniških rastlin, smo pustili na soncu, da so se posušile, ko smo naslednji vikend spet pekli in jedli zunaj, pa smo s skupnim projektom nadaljevali.