V ponedeljek je bilo treba spet zgodaj vstati, se do določene ure spraviti od doma s kupom stvari in prazno glavo. Počutila sem se kot prvošolček, ki bo vsak čas prvič stopil skozi šolska vrata. Sledili so prijazni in nasmejani obrazi sodelavcev, ki so mi stiskali roko ob ponovnem snidenju. Tisti včeraj in vse, kar mu je sledilo v preteklih dveh mesecih, je samo še bled spomin, tak, kakršen je spomin na sanje, ko se jih zjutraj še bežno in megleno spomniš, že dopoldne pa nanje popolnoma pozabiš.
Tako hitro kot letos mi počitnice še nikoli niso minile. Na začetku počitnic sem imela plan, kako bom vsako jutro pridno vstajala in pretekla nekaj (kilo)metrov, potem se bom učila, kuhala, pekla, pospravljala in kaj prebrala. Tega sem se držala prvi dan do sredine dopoldneva: res sem vstala pol 6, opravila nujno jutranjo rutino (ne, to ni pitje kave, ampak srfanje po internetu z mojim Krištofom v naročju) in se odpravila na tek. Učenje sem sklenila prestaviti na popoldne in se zapodila v pospravljanje in čiščenje stanovanja, nato pa v peko. Kako super občutek je bil, ko sem imela po dolgem času čas biti gospodinja. To sem namreč rada. Nisem ena tistih, ki ne marajo likanja. Meni se zdi super. Zraven včasih jem ali pijem, vedno je v bližini vsaj eden od mačkov, obenem pa na računalniku še spremljam stare oddaje Turbulence ali Prave ideje. Gre za pogovorne oddaje v slovenščini, kjer je torej dovolj, da poslušaš - torej lahko zraven likaš in še kaj novega izveš.
No, skratka, začrtanega se nisem držala niti prvi dan, kasneje pa še toliko manj, saj sem začela ustvarjati. In to je trajalo od jutra do večera, zaradi česar sem s plana črtala tudi gospodinjska opravila, razen neizogibnih kot je hranjenje in občasno čiščenje najnujnejših stvari. In tako sta kot bi trenil minila 2 meseca - če ne bi uživala, v tem, kar sem počela, bi se mi gotovo vlekla v nedogled.
.JPG) |
| sweet dreams |
