Nebesne slikarije

Čeprav včasih nismo tam, kjer bi si tisti trenutek želeli biti, se mi zdi pomembno, da vseeno znamo prepoznati in videti majhne, drobne lepe stvari, ki se nam ponujajo same od sebe. Nič nam ni treba narediti, da bi nam bile dane, samo opaziti jih moramo.
To se mi je zdelo samoumevno - dolgo sem mislila, da jih vidijo vsi. Počasi ugotovaljam, da pravzaprav ni tako. Da se, na primer, vsi ne znajo ustaviti in za trenutek samo pogledati v nebo in opazovati, kakšna mojstrica je narava.

Naslednje fotografije so bile posnete z domačega balkona ob različnih večerih. Skoraj vsako popoldne, tik pred mrakom, imamo namreč čudovite sončne zahode.

Kot bi po nebu nad hišo švignili plameni.

Čez nekaj dni je na istem nebu nastala taka slika.

Še nekaj večerov pozneje pa sem vsakih nekaj minut fotografirala nebo, ki se je iz trenutka v trenutek spreminjalo. Najprej je zgledalo, kot da so oblaki pozlačeni, nato so postali ognjeno oranžni in rdečkasti, sledila je nežnejša rožnata in na koncu se je vse skupaj prevesilo v umirjene okraste tone in nato v noč.