Drugi poskus rezanja sadja

Pred kratkim sva poskusili rezati banano z nožkom, ki je v bistvu igrača. Zakaj prvi poskus ni bil uspešen, si lahko preberete tukaj. Glede na ugotovitve pri prvem poskusu sem se odločila, da ji tokrat ponudim pravi nož, in sicer tisti za mazanje. Tega sem izbrala zato, ker ima tanko rezilo, ki banano z lahkoto prereže, ni pa skoraj nobene nevarnosti, da bi se Ema urezala v prstke. Seveda sem ji to dovolila početi le, ko sem bila zraven, nato sem ji nož vzela.

Banano pa je treba najprej olupiti, ane? :) Šlo ji je ful dobro, saj so bile banane že zelo zrele, zato se olupek ni več močno držal sadeža.

Zelo natančno se je lotila tudi laskov, ki včasih ostanejo na banani potem, ko z nje potegnemo olupek. Oboje je odložila v posodo za biološke odpadke (zanje nimam nobene posebne fancy posode, ampak kar embalažo od sladoleda, ki se vidi na levi strani fotografije :)).

Nato je sledilo rezanje. Njena spretnost me je kar presenetila! Torej ji nisem dala nožka v roke prezgodaj. Kosi so bili seveda zelo neenakomerni, a to se v končnem izdelku - pecivu - ne bo videlo. :)

Občasno je nož obrnila okrog, a je hitro ugotovila, kako ga mora držati.

Zrezala je kar tri banane! Še dobro, da sva jih rabili za v pecivo, saj jih pojedla zagotovo ne bi.

 

Ste opazili, da ima oblečen predpasnik? To je obvezna oprema za začetek kuhanja ali peke. Tako kot umetniška haljica, ko se lotiva likovnega ustvarjanja. Zdaj oboje že dobro ve in ju gre kar sama iskat.

Pa še nekaj je zelo pomembno, preden začneva karkoli delati v kuhinji - in pri tem vztrajam - umivanje rok. Načeloma imamo pri nas doma pravilo, da vsi vedno, ko pridemo domov, najprej umijemo roke. Ponavadi so naša pota zanimiva in polna dogodivščin, ki jih je treba otipati, ne le videti ali slišati. Tako se na roke hitro prikrade umazanija, ki jo je včasih moč videti celo s prostim očesom. Taka ostane na rokah ponavadi po igri s peskom ali zemljo, nabiranju rožic in naravnega materiala, po tem, ko Ema atiju pomaga šraufati in kaj podobnega. Včasih pa se na roke prikrade tudi taka bolj skrita umazanija, ki jo je polno na kljukah, ključih, stikalih, ograjah, ročajih nakupovalnih vozičkov, mobitelih in daljincih in še marsikje, kjer sploh ne bi pomislili nanjo, ker je ne vidimo nujno. Da domov prinesemo čimmanj umazanije in tudi bacilov, ki se utegnejo skrivati med njo, si tako po prihodu domov najprej sezujemo čevlje, slečemo bundo in morebitne kape in šale, nato pa zavijemo v kopalnico, kjer si Ema že skoraj sama umije roke. Najprej zaviha rokave, odpre vodo, zmoči roke, nato ji na dlan stisnem malo mila, iz katerega kmalu nastane nekaj mehurčkov, potem pa roke še spereva. Ponavadi se nama še malo zatakne ravno pri zadnjem delu, saj se ne strinjava glede tega, kdaj je z rok res sprana vsa žajfa! :) Aja, imamo pa bide, ki ga sicer skorajda ne uporabljamo, ampak zdaj nam pa pride zelo prav.

Tako, včasih kar ne morem verjeti, koliko moja malčica že zmore sama! Kako navdušeno mi pomaga kuhati in peči! Prav vesela sem, da me je zadnjič prešinilo, da bi jo namesto da hitim z gospodinjskimi opravili, raje povabila zraven. Opravila se tako res malo zavlečejo, včasih tudi skoraj izgubim živce, saj na vsak način hoče kaj neizvedljivega. Včasih moram biti tudi izredno iznajdljiva, da uskladim tisto delo, ki ga Ema lahko opravi, s tistim, ki ga moram opraviti sama, pri tem pa skušati zagotoviti, da Ema ne bo imela občutka, da vse naredim jaz in da ona nič ne sme pomagati. Na koncu, ko potegnem črto, pa je obojestrankega zadovoljstva še vseeno več kot občasnih kratkih stikov. :)