sreda, 28. december 2016

Božič 2016 in spomini na otroštvo

Letošnji božič smo preživeli veliko lepše, kot sem pričakovala, da ga bomo. Vsaj jaz tako čutim. Glede na to, da živimo pri moževih starših, moji pa so 130 km stran, skušamo praznike nekako uskladiti in razporediti tako, da smo enkrat pri enih, drugič pri drugih. Že tako in tako ves čas potujemo gor in dol po Sloveniji, zato priznam, da mi je bila ideja, da bi bili doma in bi drugi prišli k nam, všeč. Res je, da je udobno biti gost in se pustiti streči, vendar sem rada tudi gostiteljica. Tako smo povabili moževe in moje starše in staro mamo na obisk za božič. Skupni čas smo izkoristili za praznovanje očetovega rojstnega dne in božiča pri božični večerji.

Že same priprave na različna druženja imam rada: od idej, kaj bom gostom ponudila jesti in piti, kako bom okrasila prostor, kakšne pogrinjke bom pripravila, do pospravljanja tik pred zdajci, ki me prisili, da končno nekam pospravim ali celo vržem v smeti tisto plastično embalažo ali steklenico, ki se mi je valjala po kuhinji cel teden. Tokrat sva z možem dobro premislila tudi, kako bova zagotovila prenočišče trem osebam več v našem gospodinjstvu. Da bi jim bilo čimbolj udobno, sva staršem pripravila ležišče na kavču v dnevni sobi, za mamo pa sva na hitro preuredila Emino sobico, tako da je imela prostor čisto zase. Ema itak skoraj vsako noč pride k nama, tako da glede njene premestitve ni bilo problema. 

Z božično večerjo smo začeli kar zgodaj, ob 17. uri, saj gre Ema dokaj zgodaj v posteljo, seveda pa pri večerji ni smela manjkati. Že prejšnje dni so potekale priprave: šli smo po nakupih, meso sem dala v marinado, obiskali smo tudi bazarja, ki sta potekala v vrtcu in šoli in med drugim nakupili tudi božične pogrinjke, tako da jih letos nisem delala sama. Zdelo se mi je lepo podpreti trud otrok in vzgojiteljev ter k večerji dodati nekaj iz Eminega vsakdana, torej vrtca. Postavili smo tudi smrečico, ki smo jo letos okrasili z lesenimi okraski. Kot vsako leto se je tudi tokrat naša galerija že napolnila z novoletnimi voščilnicami.

Za božično večerjo sva pripravila dve vrsti fondija: mesnega in sirovega. To smo tradicionalno jedli za božič pri nas doma celo moje otroštvo, zato me fondi avtomatsko spomni na božič. Točno ta komplet za mesni fondi, ki ga uporabljamo že vsa leta, sta mami in ati dobila za poročno darilo. Takrat to ni bilo kar tako in temu primerno je bil fondi pri nas tudi obravnavan – uporabljali smo ga samo za posebne priložnosti in božič je gotovo ena izmed njih. Božiča nismo dojemali kot verskega praznika, ampak kot praznik družine, skupnega časa in druženja. In to mi je pričaralo tisto toplino v srcu – vse tiste priprave na dogodek, za katerega veš, da ni vsakdanji, ampak je poseben in je temu primerna tudi garderoba, postrežba, jedi, obnašanje. Poleg tega, da se mi zdi mesni fondi zelo okusen, mi je všeč, ker gre za slow food, torej jed, ki se jo uživa počasi – in se zraven uživa! ;) Ni namen tega, da zmečemo koščke mesa v vroče olje, kjer so ti hitro popečejo, mi jih pojemo in je vsega konec. Ne, fondi se je počasi. Vmes se pogovarja z družinskimi člani ali tistimi, ki so prisotni, lahko tudi prijatelji za novoletni večer. Grizlja se kruh, ki se ga pomaka v različne okusne omakice. Posluša se božične in novoletne pesmi, ki igrajo v ozadju (pri nas so se slišale iz dnevne sobe, kjer je tudi stala smrekca). In najlepše, kar mi bo za vedno ostalo v spominu iz mojih otroških božičnih dni, je, ko na koncu mami prinese liste papirja in pisalo zlate barve in vsak za mizo na papir napiše svoje želje za prihodnje leto. Tiste globoke, iskrene. Potem papir skrbno prepogne, da se ne vidi, kaj na njem piše, in ga skrije nekam v kakšno omaro ali predal in nikoli več ne sme pogledati nanj, sicer se želje ne bodo uresničile.

Del teh lepih spominov na božični čas v mojem otroštvu želim kot mamica predati svojemu otroku. Želim, da se tudi moja hčerka veseli božiča, ker je to lep čas, preživet v krogu najbližjih. Ker je to čas za želje, čas priprav na poseben večer, čas vere, četudi nikoli nismo šli k polnočnici, saj ne mislim vere kot take, ampak vere v dobro, zaupanje, tisto, kar verjameš v srcu. Želim jo okužiti z radostjo ob pripravah na konec še enega leta, za katerega smo lahko hvaležni, saj smo ga preživeli, vmes doživeli marsikaj lepega (ja, seveda tudi kaj manj lepega, a želim se osredotočiti na vse tisto, kar pa kljub vsemu je lepo), dosegli različne uspehe, napredovali na različnih področjih, usvojili nova znanja, sklenili nova prijateljstva in mogoče spustili iz svojega življenja ljudi, ki nam niso več prinašali nič dobrega, premagali različne ovire, prebrali zanimive knjige, obiskali nenavadne kraje, spoznali prijetne ljudi. Vsekakor se vsako leto obračam nazaj in delam inventuro. Tisti osebno, sama pri sebi.
Med bolj lepe in prijetne trenutke leta 2016 bo gotovo sodila tudi božična večerja, ko smo za mizo sedli moji in moževi starši, moja mama in mi trije, mačka pa sta se zavlekla v kot, da sta imela svoj mir. Iz dnevne sobe se je slišalo božične pesmi, iz kuhinje je dišalo po božičnem čaju, siru, ki se je topil v mešanici belega vina in šerija, česnu v eni izmed omak, začimbah, ki so prepajale meso. Ema in moj ati sta se igrala in ati je skrbno pazil, da se ni smukala pod štedilnikom, na katerem se je grelo tudi olje za mesni fondi. Z mami sva rezali kruh in mešali sirno zmes, ko sva mislili, da sta Ema in ata za hec ugasnila luč. Presenečeno sta se branila, da nista bila onadva. :) Ugotovili smo, da je zmanjkali elektrike, a le »na eni fazi«, kot so nam, ženskam povedali moški. :) Bili smo v temi, le štedilnik, luč nad pultom, pomivalni stroj in lučke na smrekci so delovale. Elektriko je dovajala tudi ena vtičnica v kuhinji, kamor smo vtaknili podaljšek in prižgali namizno lučko, možev oče pa je iz garaže prinesel še dodatno razsvetljavo. V hipu je bil večer zabaven in všeč mi je, kako smo stopili skupaj, da bi si pomagali in zagotovili osnovne dobrine in rešili božični večer. Aja, da ne pozabim, da smo prižgali tudi kar nekaj sveč, tako da je bilo vzdušje prav prijetno in že skorajda romantično. :) To me je spet spomnilo na otroštvo, ko smo velikokrat silvestrovali pri sosedih v vikendu na Pokljuki. Enkrat je zmanjkalo elektrike in otrokom se je zdelo strašno zanimivo. Od vseh praznovanj sem si najbolj zapomnila prav tisto!

Tako, božična večerja se je končno lahko začela. Na mizi sta bila dva seta za fondi, polno skled, košarica s kruhom, kozarci, pijača, pogrinjki v obliki Božičkov, pribor. Okoli nas so še vedno gorele svečke, čeprav se je elektrika vrnila in je luč že razsvetljevala prostor. Širile so se omamne vonjave in božična glasba. Bilo mi je toplo pri srcu, da smo dejansko skupaj kot ena velika družina in da si lahko privoščimo tako okusno večerjo. V mislih sem se dotaknila tudi druge mame, ki že dolga leta ni šla nikamor, in ata, ki je v domu ostarelih. Čutila sem hvaležnost, da smo na toplem, ob tako dobrih jedeh in skupaj, zdravi. 

Po večerji je šla Ema kmalu spat, mi pa smo se igrali namizno igro 6 nimmt. Kot ljubiteljica družabnih iger večera ne bi mogla zaključiti bolje! :) Odpravili smo se spat, enkrat ponoči pa nas je očitno obiskal Božiček, saj so bila zjutraj pod našo smrečico darila! :) 

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)