Plastelin je super zadeva! Ema se igra tudi po uro skupaj in več kot očitno ji zraven domišljija dela 100/uro! Najprej sva se igrali tako, da sva iz plastelina s peskom in polžjih hišic izdelali polžke, o čemer si več lahko preberete tukaj, potem pa je ugotovila, da lahko manjše ali bolj preperete polžje hišice tudi zdrobi. To je bilo pravo veselje, a sem ji ga morala nekoliko pokvariti oz. omejiti, saj so bili delci precej ostri. Spomnim se, ko smo bili nekoč s starši na morju in sva se z bratom igrala v mivki. Zvečer naju je vse po dlaneh pikalo! Še danes se spomnim, kako neprijetno je bilo. Česarkoli sva se dotaknila, naju je nekaj med prsti oz. na dlaneh zbodlo. Najhuje je bilo, ker ni bilo videti ničesar, pikalo je pa kot hudič! Končno smo pod določenim kotom svetlobe iz svetilke ugotovili, da imava v kožo zapičenih polno čisto majčkenih prozornih iglic. In kako jih zdaj dobiti ven? Nekaj sva jih spravila s pinceto, a jih je bilo zelo težko zadeti, ali pa so bile iglice celo tako majhne, da je bila še pinceta prevelika zanje. Pomagalo ni niti umivanje, praskanje, nič! V nekaj dneh jih je seveda koža sama izločila, a če se še po več kot 20 letih spomnim, je bila res neprijetna in intenzivna izkušnja.
Dogovorili sva se torej, da bo za polžke namesto drobljenja raje izdelala prebivališče. In to ne prebivališče kar tako, ampak pravi polžji grad!
Najprej se je kar nekaj časa igrala tako, da je polžke vtiskovala v plastelin, na koncu pa je uporabila tudi plastično embalažo od skute, v kateri sicer hraniva plastelin, da se ne izsuši. Embalažo je obrnila na glavo in polžji grad postavila nanjo. Zgledalo je res kot ruševine gradu na neki skali! :)
Gradu, kot bi ga zgradili starejši otroci, seveda ni bilo, a mi je tako zanimivo opazovati, kakšno domišljijo ima in kako jo vključuje v vsakdanje aktivnosti in igro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)