Že nekaj časa sem imela nagledan Minicity, mesto v malem za otroke, kjer se ti lahko preizkusijo v vlogi prodajalcev, frizerjev, zidarjev, voznikov avtobusa, gasilcev, policistov, zobozdravnikov in še mnogo drugih poklicev. Decembra, med prazniki, ko smo čas preživljali, kot si močno želim, da bi ga večkrat, to je družinsko, smo se odpravili še mi pokukat v to mesto. Ema se namreč zelo rada igra, kot da je zdravnica (ali pacientka) in trgovka. Aja, pa mamica vsem svojim trem otročkom, seveda. :) Skratka, zelo se vživi v različne vloge in zato se mi je zdelo, da je za obisk Minicityja stara ravno prav.
Nisem si čisto dobro predstavljala, kako vse skupaj sploh zgleda, saj tudi na njihovi spletni strani nisem našla fotografij, ki bi mi dovolj nazorno prikazovale celoten prostor, sem pa opazila, da ima Minicity zdaj novo spletno stran, ki je zelo privlačna in slikovita. Tako smo se pač prepustili, doma pa smo naštudirali le, kje ga najdemo in koliko evrčkov moramo vzeti s seboj. :) Prijetno sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da vstopnica za otroka, starega do treh let, stane 5 €, v to ceno pa je že vključen en spremljevalec. Za dodatnega spremljevalca smo odšteli še 3 € in tako nas je obisk stal le 8 €. Prišli smo zgodaj popoldne in lahko smo ostali do konca, to je do 8. ure zvečer. Prijazna receptorka nam je razložila, kako vse poteka in nas celo povabila, da najprej naredimo en krog, da se razgledamo in šele potem odločimo za nakup vstopnic. Seveda nam ni bilo treba kaj dosti razmišljati - kupili smo jih in bunde in torbo spravili v garderobo, kar se mi zdi zelo priročno, potem pa smo se podali raziskovat to kreativno mesto.
V Minicityju smo ostali več kot 4 ure, česar nikakor nisem pričakovala in planirala, tako da smo bili že kar lačni. Svojo hrano smo imeli v avtu, kamor pa nismo mogli, saj izhodi niso dovoljeni. Super bi bilo, če bi lahko skočili ven, saj je to včasih preprosto nujno - recimo kaj pojest ali pa po rezervna oblačila, če se zgodi kakšna nesreča - v tem primeru bi se verjetno uspeli dogovoriti, a se nam ni bilo treba, saj je vse potekalo gladko. :) Omaric je v garderobi veliko, a je bilo takrat, ko smo mi obiskali Minicity, prav tako dosti obiskovalcev, saj so bile zimske počitnice.
Lahko bi kaj pojedli in popili v Minicityjevi kavarnici in slaščičarnici, a prvič niti nismo uspeli misliti na hrano (sploh ne Ema! :)), poleg tega pa nam je bolj teknilo nekaj toplega, sladica pa mogoče za čez. Tako smo prigriznili samo kolaček s pladnja, ki so ga animatorke nosile okoli, ko so jih otroci spekli v pekarni.
In kakšen sploh je Minicity? To me je najbolj zanimalo. Gre za prostor v BTC-ju, v hali A, čisto na koncu. Vhod je z zunanje strani, označen pa je zelo dobro in že od daleč viden in razpoznaven po veselih odtenkih. Mi smo prišli skozi halo in smo že od daleč videli izobesene likovne izdelke otrok, kar mi je bilo zelo všeč. Potem smo sledili puščicam, ki so nas pripeljale do vhoda. Naravnost smo zagledali recepcijo, na levi kavarno, na desni pa pisan, razgiban, okrašen prostor, ki je zgledal kot dve ulici. Mimo osrednjega prostora sta vodili dve "cesti", na vsaki strani pa so bile hiške - sobe, v katerih so bili predstavljeni različni poklici, v vsaki drug.
Najprej smo se ustavili v hiški, kjer se otroci lahko preizkusijo kot zidarji, tesarji, vrtnarji. Ema je med vožnjo v Ljubljano spala in se do trenutka, ko sva ji želela pokazati zidake, kladivo, žeblje in drugo orodje, še ni povsem zbudila in ni bila najbolje razpoložena. Spodnje fotografije pa so z obiska Minicityja dobrih 14 dni kasneje, ko sta jo tja peljala moja starša.
Potem smo obiskali trgovino, kjer otroci lahko nakupujejo in - kar je res super - se preizkusijo v vlogi blagajnikov! Mislim, da smo se tukaj zadržali najdlje, saj je Ema želela nakup opraviti večkrat, predvsem pa je komaj čakala, da bo lahko spet skenirala izdelke in jih zaračunala. Komaj sva jo prepričala, da gremo pogledat še v naslednjo! In tako je bilo skoraj v vsaki hiški. :)
Tukaj se je lahko oblekla v čistilca in pometala tla. V tej hiški se otroci učijo ravnanja z odpadki in o tem, kako jih lahko ponovno uporabimo. To se mi v dobi plastičnih odpadkov, ki končajo sredi oceana in nenazadnje spet v nas samih, zdi zelo pomembno!
Zelo zanimivo in originalno je bilo v zobozdravstveni ambulanti, kjer sem sedla na čisto pravi stol, Ema je oblekla zdravstveno haljico in "Aaaaaaaaaaa!" sem morala odpreti usta, da mi je gospa zobozdravnica pregledala zobe. :)
Imeli smo tudi super priložnost ponoviti, kako se pravilno umivajo zobki.
Od vsega je bilo našemu otroku najbolj všeč v policijskem avtomobilu! Ja! :)
Takole simpatično je opremljen oder Minicityja, ki je bil v tem prazničnem času tudi lepo okrašen, zaradi udobnih foteljev in knjižne police pa me je spominjal na dnevno sobo in me vabil, ko je Ema še vedno vozila policijski avto.
V naslednji hišici sva z Emo kuhali in pekli.
Spekli sva torto in jo postregli ter se posladkali.
Potem je bilo pa treba posodo seveda tudi pomiti.
Naša navihanka se je preiskusila tudi kot voznica avtobusa mestnega prometa! :)
Za otroke lepo skrbijo animatorji, ki so razporejeni po različnih hiškah, po zvočniku pa tudi obveščajo obiskovalce Minicityja o delavnicah, ki trenutno potekajo. Takrat se vsuje kopica otrok, ki želijo prisostvovati na izkustvenem dogodku, kjer tudi sami lahko ustvarjajo, mešajo, lepijo, barvajo, prelivajo, iščejo pravilne odgovore, se učijo slediti navodilom, sodelovati v skupini, navezovati stike z nepoznanimi ljudmi, na koncu pa še uživajo v sadovih svojega dela.
Ema se je pridružila delavnici peke kolačkov v pekarni ob trgovini. Animatorka je otroke lepo vodila skozi preprost recept in všeč mi je bilo, da je predvsem njih spraševala, katere sestavine vse potrebujemo za peko kolačkov. Skupaj so ugotavljali tudi zakaj. In kako. In vsak otrok, čeprav je bilo prisotnih okoli 10, je prišel na vrsto, da povonja, pomeša, strese, doda, zajame, pomoči, nadeva ...
Nekaj delavnic sva se udeleželi skupaj, saj je Ema kljub vsemu še nekoliko majhna in ji je pri določenih nalogah prav prišla moja pomoč. Pri čebelarjih sva izdelali nekaj čebelic, ki so se spremenile v magnetek za na hladilnik,
v hiši barv pa sva oblekli pajaca, si nadeli kapo, zaščitili čevlje in šli na delo - pleskat steno. :) S čisto pravo pleskarsko barvo sva skupaj z drugimi otroki prepleskali del hiške.
Čisto proti koncu se je preizkusila še v njej ljubi dejavnosti - likanju. :)
Skozi otroško kreativno mesto se vije cesta, po kateri se otroci lahko vozijo z majhnimi avtomobilčki - poganjalci, obiskovalci hodijo čez zanimive zebre in uživajo v privlačni podobi, ki jo dodajo še vsi okraski in letnemu času primerno sneg na oznakah.
Vseh kotičkov nismo obiskali, ker nam je zmanjkalo časa, predvsem pa nam(a) je krulilo v želodčku. Ema je bila navdušena nad vsako hiško in stežka sva jo spravila v naslednjo. Vsekakor bi z veseljem še ostala in ravno zato sem bila vesela, ko sta moja starša predlagala, da Minicity obišče še z njima. Pri drugem obisku baje ni bila tako dobro razpoložena - očitno smo obisk ponovili nekoliko prehitro in ji ni bilo tako zanimivo, so pa obiskali nekaj hišk, ki jih mi nismo in je bilo to novo zanjo. Še vedno pa je bil baje najbolj aktualen policijski avto. :)
Ideja za izlet v Minicity se je izkazala za zelo dobro in ob pravem času - tako po starosti naše navihanke kot letnem času, ko mi ni bilo žal, da dan preživljamo v zaprtem prostoru, saj je bilo zunaj precej mrzlo in zato nič kaj prijetno za dlje časa. Prav tako me ni motilo, da je bilo ob našem obisku več obiskovalcev, ker so bile zimske počitnice, saj je tako Ema lahko sodelovala z drugimi otroki in pri delavnicah, ki so jih pripravili animatorji.
Ker živimo v času, ko ima večina dovolj vseh materialnih dobrin, mogoče pa nam primanjkuje česa drugega, recimo časa za druženje z nam dragimi ali celo s samim sabo, včasih človek res ne ve več, kaj bi podaril za rojstni dan otrok sorodnikov in prijateljev ali za praznike. Pred časom sem se odločila, da bodo naša darila večinoma le še doma izdelana (kar so v veliki meri že nekaj časa) ali pa bomo obdarovancem podarili doživetje. In obisk Minicityja je zagotovo na seznamu idej za darila.
Za otroke lepo skrbijo animatorji, ki so razporejeni po različnih hiškah, po zvočniku pa tudi obveščajo obiskovalce Minicityja o delavnicah, ki trenutno potekajo. Takrat se vsuje kopica otrok, ki želijo prisostvovati na izkustvenem dogodku, kjer tudi sami lahko ustvarjajo, mešajo, lepijo, barvajo, prelivajo, iščejo pravilne odgovore, se učijo slediti navodilom, sodelovati v skupini, navezovati stike z nepoznanimi ljudmi, na koncu pa še uživajo v sadovih svojega dela.
Ema se je pridružila delavnici peke kolačkov v pekarni ob trgovini. Animatorka je otroke lepo vodila skozi preprost recept in všeč mi je bilo, da je predvsem njih spraševala, katere sestavine vse potrebujemo za peko kolačkov. Skupaj so ugotavljali tudi zakaj. In kako. In vsak otrok, čeprav je bilo prisotnih okoli 10, je prišel na vrsto, da povonja, pomeša, strese, doda, zajame, pomoči, nadeva ...
Nekaj delavnic sva se udeleželi skupaj, saj je Ema kljub vsemu še nekoliko majhna in ji je pri določenih nalogah prav prišla moja pomoč. Pri čebelarjih sva izdelali nekaj čebelic, ki so se spremenile v magnetek za na hladilnik,
v hiši barv pa sva oblekli pajaca, si nadeli kapo, zaščitili čevlje in šli na delo - pleskat steno. :) S čisto pravo pleskarsko barvo sva skupaj z drugimi otroki prepleskali del hiške.
Čisto proti koncu se je preizkusila še v njej ljubi dejavnosti - likanju. :)
Skozi otroško kreativno mesto se vije cesta, po kateri se otroci lahko vozijo z majhnimi avtomobilčki - poganjalci, obiskovalci hodijo čez zanimive zebre in uživajo v privlačni podobi, ki jo dodajo še vsi okraski in letnemu času primerno sneg na oznakah.
Vseh kotičkov nismo obiskali, ker nam je zmanjkalo časa, predvsem pa nam(a) je krulilo v želodčku. Ema je bila navdušena nad vsako hiško in stežka sva jo spravila v naslednjo. Vsekakor bi z veseljem še ostala in ravno zato sem bila vesela, ko sta moja starša predlagala, da Minicity obišče še z njima. Pri drugem obisku baje ni bila tako dobro razpoložena - očitno smo obisk ponovili nekoliko prehitro in ji ni bilo tako zanimivo, so pa obiskali nekaj hišk, ki jih mi nismo in je bilo to novo zanjo. Še vedno pa je bil baje najbolj aktualen policijski avto. :)
Ideja za izlet v Minicity se je izkazala za zelo dobro in ob pravem času - tako po starosti naše navihanke kot letnem času, ko mi ni bilo žal, da dan preživljamo v zaprtem prostoru, saj je bilo zunaj precej mrzlo in zato nič kaj prijetno za dlje časa. Prav tako me ni motilo, da je bilo ob našem obisku več obiskovalcev, ker so bile zimske počitnice, saj je tako Ema lahko sodelovala z drugimi otroki in pri delavnicah, ki so jih pripravili animatorji.
Ker živimo v času, ko ima večina dovolj vseh materialnih dobrin, mogoče pa nam primanjkuje česa drugega, recimo časa za druženje z nam dragimi ali celo s samim sabo, včasih človek res ne ve več, kaj bi podaril za rojstni dan otrok sorodnikov in prijateljev ali za praznike. Pred časom sem se odločila, da bodo naša darila večinoma le še doma izdelana (kar so v veliki meri že nekaj časa) ali pa bomo obdarovancem podarili doživetje. In obisk Minicityja je zagotovo na seznamu idej za darila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)