Ob materinskem dnevu: kako naši otročki zapuščajo gnezda ali kako je hči prespala pri sorodnikih

Bilo je navadno petkovo popoldne, nič posebnega se ni dogajalo in tudi nič ni bilo v planu ali na vidiku. Oglasila se je moževa sestra z družino in Ema je po celem tednu spet videla bratranca in sestrično. So veliki prijatelji, čeprav se tudi ves čas kregajo in prepirajo, a so kmalu spet zavezniki in se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo.

Ko so se že odpravljali domov, se je tudi Ema želela zbasati v avto in v hecu smo rekli, naj se. :) Vzela nas je zares in začela spraševati, če sme z njimi. V smehu sva z Bojanom dejala, da seveda, saj nisva mislila, da naju bo vzela tako resno oz. da ona misli resno. Pa je! Svak in svakinja sta se strinjala in odhitela sem napolnit njeno potovalko. Možgani so mi delali le na pol, saj sem vedela, da me čakajo, da so že vsi pripravljeni za odhod in razmišljala sem, kaj vse ji moram dati zraven (kaj je nujno in kaj naj bo rezerva), obenem pa mi je veliko kapacitete možganov zapolnilo razmišljanje o tem, da bo moja punčka dejansko kar šla od doma, kar šla bo na počitnice, prespat k drugim ljudem. Čeprav so to njeni sorodniki, je še vseeno moja mala deklica in ne more kar tako iti. 

Prvič je šla na počitnice in to kar za 4 dni, ko je bila stara skoraj dve leti. Šla je k mojim staršem, da sva midva v miru dokončala gradnjo oz. opremljanje njene sobe. To je bilo načrtovano in sem se nekako lahko pripravila. Moja mami jo res dobro pozna, pozna naša pravila, rutino in to tudi upošteva. Tudi ati se zelo aktivno posveča svoji edini vnukinji in vedno poskrbi, da ji ni dolgčas. Teklo je gladko, da bolj ne bi moglo, komaj nama je dala ljubčka za slovo, ona bi kar šla! :) Meni je bilo gotovo težje kot njej. Zdaj pa je to prišlo kar iznenada! Še vedno sem letala iz kopalnice v njeno sobo in dnevno in vmes me je mož že prišel priganjat, kar seveda ni čisto nič pripomoglo k temu, da bi nalogo opravila kaj hitreje, halo!?

Ko sem potovalko prinesla do avta, so že vsi trije otroci sedeli na zadnjih sedežih, vsak na svojem mestu, ustrezno pripeti s pasom in vsi so bili veseli, nasmejani, navdušeni. Verjetno so bili vsi tudi presenečeni, zagotovo tudi nad tem, da ji midva dovoliva iti z njimi. Prevevali so me dvomi, da bo iz tega sploh kaj in svaku sem rekla, da se vidimo čez par, ko sem pričakovala, da bo želela domov.

Če ne prej, me hoče zvečer. Večinoma jo jaz dajem spat, kdaj pa tudi mož. Ampak takrat je vedno težava in zaspi precej kasneje, saj na vsak način hoče mene. In tako sem pričakovala, da bo če ne prej zvečer pred spanjem želela mene ali moža. 

Odpeljali so se in gledala sem za njimi in v meni je vihralo. Sploh ne vem, kako sem se počutila, lahko rečem le, da zmedeno. Vrnila sem se na vrt in nadaljevala z delom, vmes pa sem dojemala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zamotila sem se s plevelom in odločila sem se, da bom čas, ko je otrok na obisku, izkoristila za delo, ki sem ga popoldne odložila, ker sem bila res utrujena. 

Obesila sem perilo, iz pomivalnega stroja zložila posodo in vanj naložila umazano, ki se je valjala po celi kuhinji, pripravila lazanjo in spekla pecivo za naslednji dan in potem vse pospravila in pomila, da je v kuhinji po dolgem času vladal red. Vmes je prišel mož z idejo, da večer izkoristiva zase in greva v lajf! :) To je tako redka priložnost, da je ne smeva izpustiti iz rok. Predlagal je, da greva na večerjo! Ha, nisem se branila! :) Še hitreje sem opravila vse v kuhinji, skočila pod tuš, se malo lepše oblekla in si uredila make-up ter – pazi to – obula čevlje s peto! Po 100 letih! :)

 

Šla sva v restavracijo, ki sva jo že večkrat želela obiskati, pa je vedno prišlo kaj vmes, nazadnje nismo dobili proste mize. Tokrat sva imela srečo in sva dobila mizo v kotu. Ogledala sva si jedilni list in izbrala sem puranji zrezek s sirom in pršutom ter pečenimi krhlji krompirja, mož pa zanimiv burger s čebulnimi obročki in ocvrtim krompirjem. Bilo je zelo okusno in za čez sva si privoščila še sladico. Obnašala in počutila sva se, kot da sva še sveže zaljubljen parček, brez otrok, brez obveznosti starševstva. Čeprav sem rada mamica moji punčki, prav paše kakšen tak večer na off.

Moram reči tudi, da sem se kar sprostila in nisem imela ves čas občutka, da bo zazvonil telefon in bova prosila natakarja, če nama hrano zavije za s sabo, saj bova hitela po hčerko, ker ne bo več zdržala brez naju. Na poti nazaj, ko je bila ura že pol polnoči, pa je vedno bolj postajalo očitno, da bo res tam prespala.

Še vedno sem čutila presenečenje, veselje, dvom, žalost, zaskrbljenost. Prav za vsako čustvo lahko povem, zakaj se je prebudilo. Presenečenje je bilo itak najbolj očitno že takoj na začetku, ko je želela s sorodniki. Dvomila sem, da bo res prespala. Po drugi strani sem čutila veselje, in to iz dveh razlogov: ker je pomenilo, da imava par uric samo zase, brez skrbi, odgovornosti, prepirov med pripravami na spanje, utrujenosti itd., in drugič, ker je to pomenilo, da moja deklica odrašča, da postaja vedno bolj samostojna. In to je bil hkrati tudi razlog za žalost. Moja mala deklica odrašča! Poooočasi, skoraj neopazno odhaja od mene, ne rabi me več tako zelo, vsak dan manj, včasih ji bom celo odveč. To kar malo boli. 

Bila sem tudi zaskrbljena. Pa ne zato, ker moževi sestri in njenemu možu ne bi zaupala, da poleg dveh svojih otrok ne bosta znala poskrbeti za mojo hči, ampak ker jo jaz poznam najbolje na svetu, jaz vem, kaj jo pomiri, kaj potrebuje v določenih trenutkih, kaj najbolj pomaga v določenih situacijah, kaj pomeni določena beseda, čeprav govori že zelo razločno in se vse zmeni sama. Zavedala sem se, da je dom dom in tukaj imamo določena pravila, rutino. Zdaj pa je pri sorodnikih, kjer ne obstaja še nobena rutina, saj je na tem, da prvič prespi pri njih. 

Skušala sem se prepustiti in tudi otroku dovoliti, da gre v svet in da se pač znajde sam. Da sama pove, da želi, da ji v skodelico kakava nalijejo še malo hladnega mleka, in to pred njenimi očmi, ker je to pri nas pač protokol, ne glede na to, ali je kakav res tako vroč, da rabi malo hladnega zraven, ali ne.

Spomnila sem se tudi, da sem ji pozabila dati v potovalko zobno ščetko. Ne bo je konec, če si enkrat ne bo umila zob, bolj me je skrbelo, da bo težava, ker je pač navajena umiti zobe pred spanjem. 

Rutina je pri nas doma pomembna, držimo se jo in ničkolikokrat nas je tudi že rešila. Kaj pa bo zdaj, ko bo vsa rutina drugačna? Spet sem se tolažila z dejstvom, da je eno rutina pri nas doma, nekaj čisto drugega pa je prespati pri sorodnikih. Kaj je lahko bolj vznemirljivega za otroka? Se bo že znašla, mogoče ima svakinja kakšno rezervno krtačko in bodo že nekako rešili zadevo.

Ob vseh teh čustvih me je premagal spanec in zaspala sem v moževem objemu. Zjutraj naju je zbudil telefon – klical je svak. Najprej sem se zavedla, da je dan in da je dejansko prespala pri njih. Waw! Moja mala pogumna deklica! Takoj za tem sem pomislila na to, da naju zdaj pa že res rabi. 

No, pa naju ni. Spraševal je le, ali ji mora tudi zjutraj dati zdravila. Seveda mu nisem dala napotkov za zjutraj, saj niti v sanjah nisem mislila, da bo zares potreboval to informacijo. Mož mu je povedal, koliko katerih zdravil naj ji da in ga vprašal, kako je bilo ponoči. Vsi trije otroci so spali pri njem (svakinja je šla ponoči delat) in zvečer je baje spraševala, kdaj pride mami. OMG, lubica moja! :( No, tip se je res dobro znašel in baje je sedel poleg nje in rekel, da bosta skupaj počakala, da pridem. In medtem je mirno zaspala in spala celo noč, le malo se je premetavala. Waw! Svaka čast, da mu je uspelo shendlati vse tri otroke, jaz si tega ne bi upala ali znala ali zmogla … 

Povedal je še, da bodo zdaj zajtrkovali in da jo pripeljejo po kosilu – če je ne rabiva prej. Waw! Kako je že velika. Bila sem ponosna nanjo in obenem tudi na naju, saj je že res, da je najina, a po drugi strani ni prav nič najina. Ni najina last in vse, kar počneva, vse, kar jo učiva, kar ji pomagava in ji omogočava, dejansko delava zato, da bo enkrat samostojna in sposobna preživeti v svetu, kjer ne bo mamice in atija ves čas zraven. In očitno nama ne gre tako slabo. Skrb za svojega malčka je dvorezen meč, saj se navežeš in navadiš na skrb zanj, po drugi strani pa ti gre večkrat prav to na živce in si želiš samo par minutk miru. 

Ko končno pride čas, da res dobiš teh par minutk in sčasoma ur, dni »miru«, je pa kar nenavadno, saj opaziš, da te prav ta tvoj nebogljeni otroček ne rabi več. Zmore sam. Lahko naredi sam. Sposoben je narediti sam – fizično in psihično. Ne rabi več tvoje pomoči. Ne boš več vedno poleg, ne boš več vsega vedela, ne boš več vsega videla in doživela z njim. Ne bo več vseh svojih radosti, skrbi, dvomov, strahov in veselja delil s tabo. Odpravlja se v svet, kjer bo vedno poseben prostor za mamico in kjer bo tudi mamica vedno vedno vedno imela v srcu in objemu poseben prostor prav za vsakega svojega otroka. Ko je majhen in ko zraste in gre.

Komaj čakam, da se moja pikica vrne, da mi pove, kako je bilo, da jo stisnem in objamem in poljubim in upam, da tudi jaz od nje dobim velik poljubček in močan objem. Vem, da mi vsega ne bo povedala, prvič seveda, ker je premajhna, da bi bila sposobna cele obnove dogodkov preteklih približno 20 ur, pa tudi zato, ker bo vedno več situacij, ko ne bom vedela vsega. Še dobro, da se to dogaja počasi, postopoma, da se mamice navadimo na samostojnost naših pikcev, a se kljub temu verjetno nekega dne zbudimo in nam ni jasno, kdaj je minilo 10, 20, 30 let in so naši dojenčki zdaj že odrasli in imajo po možnosti že svoje otroke. In tako bodo sami doživeli isto zgodbo.

Vsem mamicam želim prelep materinski dan in komaj čakam, da objamem svojo mami, ki jutri pride na obisk!