Spomini na stres v poporodnem obdobju 2

Prejšnji del zgodbe je dostopen tukaj.

Naslednji dan je bil ponedeljek in prišla je patronažna sestra. Po pregledu otroka je svetovala, naj jo dojim povsem drugače, kot so mi povedali v porodnišnici. Bila sem zbegana in nisem vedela, komu naj verjamem. To sem ji tudi povedala in dobila sem nasvet, ki sem si ga zelo dobro zapomnila. Rekla mi je: »Dobili boste veliko nasvetov, takšnih in drugačnih. Poslušajte vse, upoštevajte pa le tiste, ki se vam za vas in vašega otroka zdijo najboljši.« Od takrat naprej sem vsak dan delala bolj po svoje oz. po najino, kot sem čutila, da je zame in za Emo najbolje.

Po enem tednu sva šli domov. Mož je takrat vzel očetovski dopust in je bil z nama doma. Oba sva se itak še ful lovila, pojma nisva imela in sva otroka in vlogo staršev šele spoznavala. Noči so bile naporne, po več kot tednu dni spanja po koščkih, dojenja, hormonskega koktajla, ki je delal svoje, utrujenosti od poroda, ki se je samo nalagala z vsako neprespano nočjo, občutljivostjo, obupom, ker svojega otročka nisem znala potolažiti, takšnih in drugačnih nasvetov z vseh strani itd. je vse skupaj postajala nočna mora. 

Kje so zdaj tisti občutki nepopisne sreče? Kje je dojenček, ki popije mleko in spokojno zaspi? Od kod potem rek: spati kot dojenček? A je z mano, z nama nekaj narobe, da se otrok ves čas dere? Je z otrokom kaj narobe? Zakaj mi ni namenjeno samo nekaj ur spanja v kosu, brez kakršnihkoli motenj? Kaj se je sploh zgodilo, da sem tu in zdaj v nekem čudnem trenutku in situaciji, ki ji ni videti konca?

Z vsakim dnem sva se tudi z možem vedno bolj prepirala in enostavno nisem mogla razumeti, da veliko časa preživi zunaj in dela okoli hiše, ko pa jaz komajda še funkcioniram. Želela sem si nazaj k staršem, kjer sem imela podporo in razumevanje, ampak ko sem bila tam, sem si želela bližine moža in da bi mi trije počasi postajali družina, svoja, novonastala družina. Počutila sem se, kot da me pušča samo z dojenčkom na drugi strani brezna. In da mu sploh ni mar za naju. Seveda ni bilo tako, le povezati se nisva znala in oba sva se spopadala z novo vlogo, ki je bila drugačna, kot sva si predstavljala.

Vem, da so bili krivi hormoni, utrujenost, občutljivost, neznanje na področju skrbi za dojenčka … in vedela sem, da to nekako morava rešiti midva, saj je otrok najin, ne od mojih staršev ali kogarkoli drugega. Vem, da ga je vse skupaj preplašilo, presenetilo in da ni bil pripravljen. Ampak jaz tudi nisem bila! Želela sem, da skupaj odkrivava novo vlogo in skupaj nama bo uspelo.

Ves stres in fizični ter predvsem psihični napor se je po nekaj tednih začel kazati na mojem fizičnem telesu. Začela me je peči koža na levi dojki, ne na bradavici, ampak nekoliko višje. Že pred nosečnostjo sem spoznala prijazno in strokovno svetovalko za dojenje in obrnila sem se k njej po pomoč. Svetovala mi je mazilo proti glivicam, ki pa mi ni pomagalo. Po nekaj dneh sem obiskala ginekologa in kar trije so si ogledovali moje prsi. :) Ja, ful prijetno! :) Zaključili so, da gre za bolezen kože in da moram urgentno k dermatologu. Res sem bila na vrsti v pol ure in tam so ugotovili, da naj bi bil kriv nov in slabo opran modrc za dojenje. Hm … Dobila sem kremo in šla domov.

Ni mi pomagala. Bolečine so se nadaljevale in stopnjevale. Zaradi dojenja nisem smela vzeti nič drugega kot lekadol, ki pa ni imel učinka. Koža me je na tistem predelu pekla, žgala, kot bi imela na njej ogenj! To ni bila običajna bolečina. Svoje so dodali dobronamerni nasveti, ki so me samo še dodatno preplašili in zbegali, priporočila ginekologov v porodnišnici, kjer sem rodila, kamor sem jih klicala po telefonu, prijateljice, zaposlene na področju medicine, ki so sumile na mastitis, vnetje, glivice … Noben nasvet ni pomagal, nekoliko mi je odleglo med in po tuširanju, nato pa je bila kmalu bolečina tako huda, da sem si na kožo dajala ledeno mrzle konzerve graha, da so mi nekoliko omilile vse skupaj, koža pa je bila povsem pordela in omrtvičena od mraza.

Vedela sem, da mi uradna medicina ne more in ne bo pomagala in da se moram kot že večkrat v življenju zateči k alternativi. Bioenergetik, ki me je v otroštvu ozdravil ponavljajočih se angin, je žal že pokojen. Klicala sem drugam, kjer pa niso bili preveč prijazni in so okrivili mojo egoističnost. Sesuval se mi je svet, čas se mi je kar ustavil, solz nisem mogla ustaviti, četudi sem se trudila. Še tam, kjer sem res računala na pomoč, sem jih dobila po buči. Sploh nisem več vedela, na koga naj se obrnem. Partner mi ni mogel pomagati in bil je že sam ves živčen zaradi vsega, vsi nasveti od vseh možnih sorodnikov, prijateljev in znancev niso pomagali, strokovno osebje mi ni moglo pomagati, alternativci so me krivili. Kdo mi sploh še ostane?

Nadaljevanje zgodbe najdete tukaj.

Spomini na stres v poporodnem obdobju 1

Hči bo kmalu stara 3 leta in trenutno se že nekaj časa spopadamo z njeno prehrano oz. prehranjevalnimi navadami. Takih obdobij je bilo do zdaj že kar nekaj, od katerih se vseh niti ne spomnim več (dobro) in smo jih tako ali drugače prebrodili in ponavadi je sledila faza, ko je vse teklo dokaj gladko, nato pa se je spet pojavila kakšna težava.

Pravzaprav zdaj razmišljam, da je prehrana otroka izziv za starše že čisto od začetka, ne šele, ko začne zavračati zelenjavo. :) Kot vsaka ali vsaj večina mam sem se tudi sama soočila najprej s popolnim neznanjem na tem področju, potem pa z goro literature v fizični in elektronski obliki, v slovenščini in angleščini pa še kakšnem jeziku, v strokovnih in prijateljskih vodah, da pa niti ne omenjam forumov in FB skupin, kjer mamice debatirajo o težavah glede prehrane in delijo nasvete, ki so pri njih delovali.

V nosečnosti sem se začela seznanjati z vsemi področji dojenčkovega razvoja, tudi prehrano. Čisto na začetku se novorojenček itak prehranjuje z mlekom, vprašanje je le, s katerim: materinim ali adaptiranim. Naivno sem mislila, da je razlika med tema možnostma le v tem, da se mama odloči, ali bo dojila ali ne (in seveda kakšni zdravstveni razlogi). Torej če želiš otroka dojiti, se moraš za to samo odločiti in ga dojiš, če se odločiš drugače, pa pač kupiš mlečno formulo in vsakič sproti pripraviš flaško za svojega dojenčka.

Ok, odločila sem se za dojenje. Zdelo se mi je dobro za otroka in verjetno tudi zame, zato sem se odločila, da poskusim. Pojma nisem imela, kako bo to v resnici zgledalo. Nisem si niti v sanjah predstavljala, da ima tako majhno bitjece, ki se je pravkar rodilo, tako močan sesalni refleks, da tako močno potegne bradavico, da sem čisto na začetku dobesedno videla zvezde. Kar ni mi šlo v račun, kaj delava narobe, ko stvar ni takoj stekla, če pa sem se odločila, da bom dojila. A ni to dovolj? A ni tako, da otroka enostavno pristaviš, on začne piti, mamo nič ne boli, ampak vmes samo občuduje svojega otročka in ko je sit, podre kupček in mirno zaspi. Hm? :) Očitno so reklame in podobe materinstva, kot nam ga prikazujejo mediji, vplivali na mojo predstavo o dojenju.

Ni bilo enostavno, dokler se dojenje ni vzpostavilo do te mere, da je postalo res enostavno. :) Bolj enostavno ne bi moglo biti: kjerkoli in kadarkoli sem imela takoj pripravljeno hrano idealne temperature za svojo dojenčico. Luksuz! Pot do tja pa ni bila lahka.

Nisem še delila svoje zgodbe, ki se je začela odvijati kakšen teden po porodu. Po treh dneh sva odšli iz porodnišnice in prvih nekaj dni preživeli pri mojih starših. Tako sem imela res vso skrb in nego, ki sem jo takrat krvavo potrebovala, mož pa je tačas v službi uredil še nekaj stvari. V mojem novem domu mi mož ne bi znal in zmogel nuditi toliko in take podpore. Moja mami je bila v tistem trenutku res edina oseba na svetu, ki je brez besed točno vedela, kaj kot novopečena mamica z novorojenčkom potrebujem: mir, počitek, udobno in čisto ležišče, hrano, ki mi je ni treba kuhati (pojedla pa nisem malo, precej več kot sicer, saj sem bila ves čas lačna kot volk :)), nekoga, ki mi prinese še četrti vzglavnik in deseto tetra pleničko. In vse to sem dobila v hotelu mama, kjer mi je izredno pomagal tudi ati, ki je ponoči pomagal nositi našo punčko gor in dol po sobi, saj ji ni bilo jasno, da naj bi ponoči spali. :) Veliko je jokala, se zbujala in mrmrala.

Bila sem izmučena od poroda, tri dni v porodnišnici sem sicer imela vso zdravstveno oskrbo in pomoč, za kar sem hvaležna, vendar sem kljub temu morala praktično ves čas bedeti in ni bilo časa, da bi se spočila, ker če ni jokal moj dojenček, je pa sosedin. Tako sem komaj čakala, da pridem domov, ker sem vedela, da bom tam lahko dojenčico vsaj za kakšno urico lahko zaupala staršem, spala bom v svoji postelji, kjer je temno in tiho, lahko bom zadremala tudi čez dan in nabrala vsaj nekaj moči. 

Prav tako sem bila kot totalno naivna začetnica v dojenju obremenjena z uro, saj so mi v porodnišnici rekli, da moram dojiti na tri ure (šteto od začetka podoja), pri enem podoju pa se morata izmenjati obe dojki. Tako naj bi najprej dojila 20 minut na eni, potem še 20 na drugi strani (vrstni red pa se mora pri naslednjem podoju zamenjati). Hm? Cela znanost in štetje in gledanje na uro in zagata, kaj storiti po 20 minutah, ko dojenček še vneto vleče: mu spuliti dojko iz ustec in ga pristaviti na drugo, ga pustiti, da sam zaključi, ampak ali bo potem na drugi strani pojedel manj itd. Poleg tega je en podoj trajal več kot 40 minut, saj je bilo treba podreti še kupček in tako sem jo podnevi in ponoči nosila okoli, iskala položaje in jo iz roke v roko prestavljala nad posteljo, če bi mi slučajno padla iz rok (!), kar je trajalo še kakšne pol ure ali uro, saj kupčka ni bilo od nikoder.

Tako mi je do naslednjega podoja, ki naj bi bil čez tri ure od začetka prejšnjega, ostala približno ena ura. Nekajkrat sem si celo nastavila budilko in oči zatisnila za dobre pol ure, pa je že zvonila, saj sem želela, da pridobi toliko teže, da bova lahko po treh dneh odšli domov. Takrat bi obe spali, jaz in dojenčica, ki ji tako ni bilo do hranjenja. Soseda se ni sekirala in je malo pustila spati pa še sama se je obrnila okoli in glasno začela smrčati! :) Na koncu sva šli obe isti dan domov, ampak jaz sem pač bolj na ziher pa vsemu temu se zdaj smejim in se sama sebi zdim butasta, ampak takrat sem bila res čisti začetnik.

Nadaljevanje si lahko preberete tukaj.

Ideja, kako otroku približati skrb za okolje in živa bitja: ptičja krmilnica iz odpadne embalaže

V teh zimskih dneh, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, smo se večino časa zadrževali v notranjih prostorih. To je pomenilo, da nam je bilo kdaj tudi dolgčas. Mislim, da s tem ni nič narobe, saj verjamem, da se tako otrok sam domisli, kako bi se lahko zabaval (res pa je, da nam odraslim ponavadi izbira ni najbolj všeč, hehe) in ni vedno najbolje, da mu ponujamo samo organizirane dejavnosti, vnaprej premišljene in pripravljene aktivnosti in da vedno odrasli posegamo v igro. Vseeno sem želela dolge popoldneve popestriti s kakšno aktivnostjo, ki Emo veseli in ki bi imela nek namen, ne samo preganjanje dolgčasa. 

Mislim, da sta ogled oddaje na televiziji, ki je prikazovala prezimovanje živali, in mraz, ki je pritisnil zunaj in sta bila Zof in Tinči veliko več časa notri kot sicer, pripomogla k temu, da sem razmišljala, kako bi lahko malo olajšala boj za življenje še kakšnemu živemu bitju, ki ne leži na svoji brisački ali celo v postelji, sit, ljubljen in lepo na toplem.

Spomnila sem se, da smo doma včasih imeli ptičjo hišico, da so ptički lahko prišli jest semena. To, da bi jo z Emo izdelali sami, se mi je zdela dobra ideja. Stvar sva seveda poenostavili in se nisva lotili izdelave prave ptičje hišice iz lesa, ampak sem splaknila prazen tetrapak od mleka, ki je bil osnova za najino krmilnico.

Ema je z navdušenjem sprejela idejo, da bova ptičkom naredili hišico, vanjo nasuli hrano in jo obesili nekam ven, da bodo ptički lahko prišli jest.

Brez protestiranja je oblekla umetniško haljico in pomagala pripraviti material in pripomočke. Zanje že točno ve, kje so pospravljeni. Na mizo sva prilepili velik list papirja za zaščito in za dodatno slikanje, saj jo vedno zamika, da ne slika samo po predvidenih površinah. :) 

Ko se je prvi sloj akrilne barve v odtenkih po njeni izbiri posušil (vmes je pri nama minilo nekaj dni, suha pa je bila barva že prej), sva na nekatere del nanesli še drugega. Sva pravim zato, ker je želela, da sodelujem tudi jaz. Ko se je posušil še drugi nanos, sem z olfa nožem izrezala odprtini in nad njima naredila strešico. Izrezala sem še nekaj okenc, da je nastala prava hiška. 

Na streho sva z lepilno pištolo prilepili strešnike. Te sva izdelali iz lesenih palčk, ki jih je Ema pobarvala z rumeno akrilno barvo. Palčke so take kot tiste od sladoleda, le da sem te kupila, ko je bila stara malo več kot pol leta in sem ji jih večkrat ponudila za vstavljanje v škatlico, v katero sem naredila zarezo. To je bila njena zelo priljubljena aktivnost, s katero se je tudi za kar nekaj časa zamotila.

Kjer je odprtina v tetrapaku, da skoznjo zlivamo mleko, je nastal dimnik, skozi katerega sem napeljala vrvico, s katero sva ptičjo krmilnico obesili na drevo.

Še prej jo je Ema napolnila s semeni za lačne ptice. Vrečko semen sem kupila v Intersparu in ji jih nekaj nasula v skledico, iz katere jih je z žlico preložila v hišico. Pri rezanju odprtin sem upoštevala, da ne smem zarezati prenizko, sicer bodo semena padla ven. Da bi ptički lahko pristali tik ob krmilnici in nato s kljunčkom segli notri, sva dodali palčko, za katero sva na vsaki strani naredili zarezo in jo potisnili skozi prvo luknjico, nato skozi krmilnico, na drugi strani pa je pogledala ven. Odprtina je na obeh straneh, tako da lahko ptički sežejo v krmilnico z dveh strani hkrati.

Danes sva krmilnico obesili na vejo drevesa pred hišo. Upava, da jo bodo ptički kmalu opazili in preizkusili. Pa da jo ne najdeta naša ali kakšen sosedov mačkon. :)

Češnje in jagode s skuto in ajdovo kašo

Te dni se Ema ne sladka le z jagodami, ampak tudi s sveže nabranimi češnjami za hišo. Tudi te poje kar sproti, nekaj pa mi jih je le uspelo "pretihotapiti" v kuhinjo in iz njih pripraviti tole:

V vreli vodi skuhamo ajdovo kašo.

Ko je kuhana, jo odcedimo in damo na dno kozarca.

Čez kašo damo skuto.

Sadje operemo, narežemo in češnje razkoščičimo. Damo jih v kozico, prilijemo žlico vode in 5 minut kuhamo na zmernem ognju. Po želji sadje pretlačimo z vilico in naložimo v kozarec kot zadnjo plast te jedi.