Spomini na stres v poporodnem obdobju 1

Hči bo kmalu stara 3 leta in trenutno se že nekaj časa spopadamo z njeno prehrano oz. prehranjevalnimi navadami. Takih obdobij je bilo do zdaj že kar nekaj, od katerih se vseh niti ne spomnim več (dobro) in smo jih tako ali drugače prebrodili in ponavadi je sledila faza, ko je vse teklo dokaj gladko, nato pa se je spet pojavila kakšna težava.

Pravzaprav zdaj razmišljam, da je prehrana otroka izziv za starše že čisto od začetka, ne šele, ko začne zavračati zelenjavo. :) Kot vsaka ali vsaj večina mam sem se tudi sama soočila najprej s popolnim neznanjem na tem področju, potem pa z goro literature v fizični in elektronski obliki, v slovenščini in angleščini pa še kakšnem jeziku, v strokovnih in prijateljskih vodah, da pa niti ne omenjam forumov in FB skupin, kjer mamice debatirajo o težavah glede prehrane in delijo nasvete, ki so pri njih delovali.

V nosečnosti sem se začela seznanjati z vsemi področji dojenčkovega razvoja, tudi prehrano. Čisto na začetku se novorojenček itak prehranjuje z mlekom, vprašanje je le, s katerim: materinim ali adaptiranim. Naivno sem mislila, da je razlika med tema možnostma le v tem, da se mama odloči, ali bo dojila ali ne (in seveda kakšni zdravstveni razlogi). Torej če želiš otroka dojiti, se moraš za to samo odločiti in ga dojiš, če se odločiš drugače, pa pač kupiš mlečno formulo in vsakič sproti pripraviš flaško za svojega dojenčka.

Ok, odločila sem se za dojenje. Zdelo se mi je dobro za otroka in verjetno tudi zame, zato sem se odločila, da poskusim. Pojma nisem imela, kako bo to v resnici zgledalo. Nisem si niti v sanjah predstavljala, da ima tako majhno bitjece, ki se je pravkar rodilo, tako močan sesalni refleks, da tako močno potegne bradavico, da sem čisto na začetku dobesedno videla zvezde. Kar ni mi šlo v račun, kaj delava narobe, ko stvar ni takoj stekla, če pa sem se odločila, da bom dojila. A ni to dovolj? A ni tako, da otroka enostavno pristaviš, on začne piti, mamo nič ne boli, ampak vmes samo občuduje svojega otročka in ko je sit, podre kupček in mirno zaspi. Hm? :) Očitno so reklame in podobe materinstva, kot nam ga prikazujejo mediji, vplivali na mojo predstavo o dojenju.

Ni bilo enostavno, dokler se dojenje ni vzpostavilo do te mere, da je postalo res enostavno. :) Bolj enostavno ne bi moglo biti: kjerkoli in kadarkoli sem imela takoj pripravljeno hrano idealne temperature za svojo dojenčico. Luksuz! Pot do tja pa ni bila lahka.

Nisem še delila svoje zgodbe, ki se je začela odvijati kakšen teden po porodu. Po treh dneh sva odšli iz porodnišnice in prvih nekaj dni preživeli pri mojih starših. Tako sem imela res vso skrb in nego, ki sem jo takrat krvavo potrebovala, mož pa je tačas v službi uredil še nekaj stvari. V mojem novem domu mi mož ne bi znal in zmogel nuditi toliko in take podpore. Moja mami je bila v tistem trenutku res edina oseba na svetu, ki je brez besed točno vedela, kaj kot novopečena mamica z novorojenčkom potrebujem: mir, počitek, udobno in čisto ležišče, hrano, ki mi je ni treba kuhati (pojedla pa nisem malo, precej več kot sicer, saj sem bila ves čas lačna kot volk :)), nekoga, ki mi prinese še četrti vzglavnik in deseto tetra pleničko. In vse to sem dobila v hotelu mama, kjer mi je izredno pomagal tudi ati, ki je ponoči pomagal nositi našo punčko gor in dol po sobi, saj ji ni bilo jasno, da naj bi ponoči spali. :) Veliko je jokala, se zbujala in mrmrala.

Bila sem izmučena od poroda, tri dni v porodnišnici sem sicer imela vso zdravstveno oskrbo in pomoč, za kar sem hvaležna, vendar sem kljub temu morala praktično ves čas bedeti in ni bilo časa, da bi se spočila, ker če ni jokal moj dojenček, je pa sosedin. Tako sem komaj čakala, da pridem domov, ker sem vedela, da bom tam lahko dojenčico vsaj za kakšno urico lahko zaupala staršem, spala bom v svoji postelji, kjer je temno in tiho, lahko bom zadremala tudi čez dan in nabrala vsaj nekaj moči. 

Prav tako sem bila kot totalno naivna začetnica v dojenju obremenjena z uro, saj so mi v porodnišnici rekli, da moram dojiti na tri ure (šteto od začetka podoja), pri enem podoju pa se morata izmenjati obe dojki. Tako naj bi najprej dojila 20 minut na eni, potem še 20 na drugi strani (vrstni red pa se mora pri naslednjem podoju zamenjati). Hm? Cela znanost in štetje in gledanje na uro in zagata, kaj storiti po 20 minutah, ko dojenček še vneto vleče: mu spuliti dojko iz ustec in ga pristaviti na drugo, ga pustiti, da sam zaključi, ampak ali bo potem na drugi strani pojedel manj itd. Poleg tega je en podoj trajal več kot 40 minut, saj je bilo treba podreti še kupček in tako sem jo podnevi in ponoči nosila okoli, iskala položaje in jo iz roke v roko prestavljala nad posteljo, če bi mi slučajno padla iz rok (!), kar je trajalo še kakšne pol ure ali uro, saj kupčka ni bilo od nikoder.

Tako mi je do naslednjega podoja, ki naj bi bil čez tri ure od začetka prejšnjega, ostala približno ena ura. Nekajkrat sem si celo nastavila budilko in oči zatisnila za dobre pol ure, pa je že zvonila, saj sem želela, da pridobi toliko teže, da bova lahko po treh dneh odšli domov. Takrat bi obe spali, jaz in dojenčica, ki ji tako ni bilo do hranjenja. Soseda se ni sekirala in je malo pustila spati pa še sama se je obrnila okoli in glasno začela smrčati! :) Na koncu sva šli obe isti dan domov, ampak jaz sem pač bolj na ziher pa vsemu temu se zdaj smejim in se sama sebi zdim butasta, ampak takrat sem bila res čisti začetnik.

Nadaljevanje si lahko preberete tukaj.