sreda, 05. april 2017

Kakšen posran dan!

Tudi v mojem življenju pride dan ali dnevi, za katere lahko enostavno rečem, da so posrani. Marsikdo misli, da živim popolno življenje, kjer mi vse prinesejo na pladnju in vedno teče vse super krasno, ampak ok, a to mislijo čisto resno? Saj nisem robot, imam čustva in itak me dejanja drugih včasih prizadenejo, včasih pa se tudi sama kaj naredim tako, da mi je potem žal.

In danes je en tak čuden dan, ki se je slabo napovedoval že včeraj. Kot vsak večer sem bila zaspana in utrujena že ene 2 uri pred Emo, ki je imela še dovolj energije za igro s kinetičnim peskom, kar se je na koncu izkazalo za odličen (njen) predlog, saj se je mirno igrala 45 minut! Jaz sem se samo pogovarjala z njo in vmes med prsti mečkala kepico peska (mimogrede, je prav sproščujoče! ;)).

Po tuširanju, umivanju zob, negi kože in oblačenju pižame je stvari prevzel mož, jaz pa sem skočila pod tuš in v posteljo. Tako zelo rada bi prebrala drugi del knjige Potepuški maček Bob z naslovom Bobov božič, a mi je tudi tokrat komajda uspelo prebrati slabi 2 strani. Slišala sem vpitje iz otroške sobe: "Soka hočem!" in najprej prigovarjanje, nato odločno postavljanje meja in opominjanje na pravilo, da po umivanju zob pijemo le še vodo. Vmes se mi je že nekaj sanjalo in ko sem trznila in se od tega zbudila, sem samo zaprla knjigo, odložila očala in uganila luč in že me ni bilo več.

Ponoči slišim oddaljen glas, ki me kliče. Zavem se, da varuška očitno ni vklopljena in jih slišim direktno iz otroške sobe. Pa sem zvečer prosila Bojana, če varuško vklopi, ker sem jo morala čez dan izredno izklopiti. No, očitno je ni! Vstane in jo gre iskat in ne morem verjeti, kar slišim: Ema še sredi noči vztraja, da želi sok! Neverjetno! Sredi noči razumljivo mož ni bil pripravljen na mirovna pogajanja, zato sem stvari prevzela jaz. Najprej sem nastopila odločno, potem pa sem spremenila taktiko, ker vse skupaj ni peljalo nikamor. Prigovarjala sem ji, da jo razumem, da imam tudi jaz včasih rada sok, da vem, da bi ga rada pila, spraševala sem jo, če je žejna in ponavljala njene besede. Obrestovalo se je in kmalu je bila pripravljena vsaj zlesti v moje naročje. Počasi sva šli v spalnico in kakor hitro sem omenila, da bo sok dobila zjutraj ali da lahko zdaj dobi samo vodo, sva se spet pomaknili par korakov nazaj. Tudi sama sem začutila žejo in popila par požirkov, saj imam plastenko ob postelji. Sama od sebe mi jo je nežno vzela in naredila več velikih požirkov. 
Nato je legla, mi dala roko in kazalo je, da bo mirno zaspala, a jo je očitno še mučila žeja in po nekaj dodatnih kapljicah je res zaspala.

Zjutraj sva dan nadaljevali, kot da se ponoči ne bi nič zgodilo, sva se pa zato skregala z Bojanom in v službo je odšel brez pozdrava in poljubčka, kar je zame velika groza. V vrtec sva zamujali, a je bila k sreči vsaj Ema čisto ok (s tem mislim, da ni imela še ona kakšnih običajnih nenavadnih jutranjih želja in zamisli). 

Očitno se je poznalo že na vremenu, da trenutne energije niso najbolj spodbudne. Danes me ni oplazil še noben sončni žarek, nebo je turobno in svetloba siva. 

Še pred nekaj dnevi sem čutila moč energije morskega vala, ki me je ponesel v višave, na lepem pa imam občutek, da je nekdo pritisnil pavzo, ki kar traja in traja. Z mešanico burnih občutkov in istočasno apatičnosti sem se zavlekla na kavč in začela delati vsaj nekaj minimalnega, za kar sem se čutila sposobno, čeprav bi najraje zavila v spalnico. 

Med pregledovanjem mailov, sporočil, objav, blogov, končno dobim sporočilo, ki sem ga čakala - odgovor je negativen. Grižljaj poznega zajtrka se mi ustavi v ustih, odložim telefon in strmim v prazno. K sreči je vsaj maček ob meni in mi da spodbudnega "bunka", potem pa se zvije v klobčič ob moji nogi in po mačje odmisli vse skrbi. Ko bi le to tudi jaz znala narediti!

Odgovor, ki se mi sprva sploh ni zdel mogoč, me je včeraj prešinil večkrat. Ok, očitno mi intuicija še ni zatajila in hvaležna sem ji, da me malo pripravi na take trenutke.

Jutri imam še zdravniški pregled in kar strah me je, kaj bom izvedela tam. 

Pisati bi morala vsebine za novo spletno stran, a ne čutim nobenega navdiha, nimam idej in prave energije, s katero bi jih napisala in bi se jo v njih tudi čutilo. Take energije, ki me preveva danes, pa res ne bi rada širila naokoli! :)

Je že tako, da vse ne more biti vedno, kot smo si zamislili. Trudim se verjeti, da je to za nekaj dobro, čeprav v teorijo, da je vse za nekaj dobro, že dolgo ne verjamem več. Najbolje, kar iz tega lahko potegnem je, da imam novo izkušnjo in da imam še nekaj želez v ognju. Mogoče moje ideje ne bodo ubrale zamišljenih poti, bodo pa jih zagotovo.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno ob tem: da si dovolim biti slabe volje, žalostna, nerazpoložena in čutiti to, kar pač v takem trenutku čutim. Zdi se mi, da se v taki situaciji, torej ob zavrnitvi, hitro pojavijo misli, ki nas spodbujajo, da nam bo že uspelo, če ne tako, pa drugače in da nam bo to dalo dodaten zagon in motivacijo in da se ne bomo predale ... Ja, super, ampak to pride malo kasneje. Pomembno se mi zdi narediti in dati prostor tudi čustvom, ki jih občutimo takoj ob slabi novici. In da se osredotočimo nanje, ne takoj na rešitve, prihodnje cilje in poti do njih. To pride na vrsto takoj za tem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)