Ema v kuhinji: pecivo z makom, lešniki in rožiči

Preden smo šli na morje, sem želela speči nekaj sladkega, kar bi lahko vzeli s seboj. To je pomenilo, da sladica ne sme biti ravno oblita s čokolado. Škoda. :)

Odločila sem se, da bom "vrgla skupaj" rožičevo pecivo, saj je kar hitro pripravljeno pa še na vročino ni občutljivo. Zadevo glede čokolade bi sproti reševali s koščkom peciva v eni in žlico Nutelle v drugi roki. :)

Ko sem skakala po kuhinji, se mi je pod nogami motala Ema. Samo še Zof je manjkal! Da bi jo zamotila, sem ji - tako kot to storim sem in tja kdaj - naredila malo prostora med posodami in drugimi kuhinjskimi pripomočki in ji začela razlagati, kaj počnem. Seveda jo je zanimalo in seveda je želela sodelovati. In sem ji pustila.

Izučilo me je že, da moram jajca ločiti preden pride zraven, saj je enkrat že pomočila roko vanje. :) Ko sem vklopila mešalnik in začela peniti jajca in sladkor, je pa itak samo gledala.

Potem je morala tudi ona pomagati. :)

Običajno se peke lotim ne da bi prej preverila, če imam vse sestavine. Redko mi česa zmanjka. Če mi, pač prilagodim recept in tako nastane nov.
To se je zgodilo tudi tokrat, saj sem imela rožičeve moke le še za vzorec. Spomnila sem se, da bi lahko združila rožičevo in makovo pecivo in se odločila, da bova z Emico pač namesto dela rožičev vsuli mak. In tako veselo začneva sipati mak v skodelico, ko ugotovim, da to sploh ni mak! Zagrabila sem vrečko mletih lešnikov! Ok, pa naj bodo še lešniki! :) No, potem sva le uspeli najti še mak in ga dodali. Tako sva na koncu namesto 1 skodelice rožičeve moke uporabili tretjino skodelice rožičev, tretjino lešnikov in tretjino maka.

Ema mi je pomagala mešati sestavine v skodelici. To rada počne tudi med igro, le da je tam nihče ne ovira, tukaj pa sem vseeno morala držati skodelico in paziti, da preveč sestavin ni pristalo na pultu in tleh.

Na sredi poti sva se odločili, da bova dali v pecivo še banano. Ema mi jo je pomagala pretlačiti.

Vsem je mešalnik stepel beljake v sneg. Večkrat sva preverili, da ne bi bili že preveč stepeni. Ko so bili ravno pravšnji, sva jih vmešali med ostalo maso. Emi sem pokazala, kako naj z žlico postrga sneg iz posode in šlo ji je kar dobro.

Vsa navdušena je pomagala mešati rjavkasto zmes.

Tako, in spekli sva pecivo z rožiči, lešniki in makom. Na morju smo se več dni po kosilu sladkali z njim. Z mami sva zraven res jedli kavni namaz, ki se je zelo dobro ujemal z okusom peciva. 

Ema mi tokrat v kuhinji ni pomagala ne prvič ne zadnjič. Prvič sva pekli pico, a v bližini ni bilo nikogar, ki bi naju lahko fotografiral. Ker pa tokrat gotovo ni bilo zadnjič, sem pripravila kar novo rubriko in jo poimenovala Ema v kuhinji. 

Objavljam še recept za najino prvo pecivo:
PECIVO Z MAKOM, LEŠNIKI IN ROŽIČI

Sestavine:

4 jajca
1 skodelica sladkorja
1/3 skodelice sončničnega olja

1 banana
1/2 skodelice bele moke
1/2 skodelice polnozrnate moke
1/3 skodelice mletega maka
1/3 skodelice mletih lešnikov
1/3 skodelice rožičeve moke
1/2 skodelice navadnega mleka
1/2 skodelice ovsenega mleka
1 zavitek pecilnega praška

 1 noževa konica cimeta

 Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg.

Rumenjake in sladkor spenimo, dodamo olje in obe vrsti mleka. Premešamo in dodamo pretlačeno banano.

V skodelico nasujemo in premešamo mak, lešnike in rožiče ter cimet. Vmešamo v maso.

Zmešamo še obe vrsti moke in pecilni prašek ter te sestavine počasi z metlico ročno vmešamo v zmes.

Na koncu previdno vmešamo še sneg.

Zmes vlijemo na pekač s teflonsko oblogo ali pa na dno položimo papir za peko v velikosti pekača. Spečemo do temne zlato rjave barve, za vsak slučaj pa naredimo še preizkus z zobotrebcem: ko menimo, da je pecivo pečeno, vanj (še v pečici) zapičimo zobotrebec. Če je, ko ga izvlečemo, čist, je pecivo res že pečeno.

Pustimo, da se malo ohladi, nato pa ga lahko prelijemo s poljubnim prelivom ali pa zraven ponudimo stepeno sladko smetano in kakšno sadje. 

Dober tek!

Deja in Ema

Zdrob iz borovnic

Gozdovi so polni borovnic! Te očarljive male kroglice tako lepo obarvajo jedi. Iz navadnega pšeničnega zdroba nastane vabljiva vijolična poslastica, ki jo lahko vzamemo s seboj za malico na izletu ali sprehodu.

Sestavine:
1 jabolko
½ dl vode
3 žlice pšeničnega zdroba
1 žlica borovnic
½ banane

Jabolko narežemo na koščke in ga damo kuhat v vodo. Kuhamo 5 minut.

Borovnice pretlačimo z vilicami in jih dodamo k jabolku.

Vmešamo zdrob in zmanjšamo temperaturo. Stalno mešamo 3 minute, da se zdrob skuha.

Ko se malo ohladi, dodamo še pretlačeno banano.

Dober tek!

Koromačevi polpeti z ajdovo kašo s stročjim fižolom

Letos sem na vrtu prvič posadila koromač. V bližnji vrtnariji sem kupila sadike, jih vtaknila v zemljo, zalila, nekajkrat oplela in pridelala 12 velikih koromačev. In seveda so bili zreli za pobiranje vsi ob približno istem času. In kaj storiti z njimi? Nekaj sem jih podarila, iz drugih skoraj vsak dan skuham kaj za kosilo, kakšnega pa bi rada shranila za čez zimo. Ste mogoče že kdaj zamrznili koromač? Na kakšen način? In kako se je obneslo?

Tole pa je eno izmed naših kosil s koromačem.

KOROMAČEVI POLPETI Z AJDOVO KAŠO S STROČJIM FIŽOLOM (jesta mami in dojenček)

Sestavine:
1 skodelico ajdove kaše

25 stročjih fižolov
1 čajna žlička zeliščnega masla ali
1 čajna žlička masla, 1 strok česna in poljubne sveže začimbe (če jih nimamo, pa posušene)

1 koromač
1 čajna žlička masla
1/3 bučke
1 jajce
1 jedilna žlica drobtin
1 jedilna žlica moke
1 strok česna
1 vejica peteršilja (ali suh origano)
kokosova mast za cvrtje

- Ajdovo kašo damo kuhat v vrelo vodo.

- Stročji fižol operemo, odrežemo konce, ga narežemo na manjše koščke in damo kuhat v drugo posodo z vrelo vodo.

- Za polpete koromač očistimo, sesekljamo v sesekljalniku ali ročno narežemo na zelo tanke rezine.

- V posodo damo 1 čajno žličko masla in dodamo narezan koromač. Pokrijemo, dušimo 20 minut in vmes večkrat premešamo.

- Medtem naribamo bučko in jo damo v skledo.

- Primešamo jajce, moko, drobtine in strt strok česna ter sesekljan peteršilj ali suh origano.

- Dodamo še dušen koromač in vse skupaj premešamo v enotno zmes.

- V ponev damo kokosovo mast. Ko se stopi, vanjo z žlico polagamo zmes, iz katere oblikujemo polpetke.

- Pokrite pečemo 5 minut na zmerni temperaturi, nato jih obrnemo, pokrijemo in pečemo še 3 minute. - Pečene zlagamo na krožnik s papirnato brisačko, ki vpije odvečno maščobo.

- V drugo ponev damo žličko zeliščnega masla. Če ga nimamo, uporabimo navadno maslo, ki ga stopimo, dodamo strt strok česna in nasekljane sveže ali posušene začimbe.

- Ko zadiši, dodamo odcejen stročji fižol in ajdovo kašo.

- Ponudimo skupaj s pečenimi polpetki.

Dober tek! ;)

10 predlogov za aktivnosti na morju z enoletnikom

Ema je bila drugič v življenju na morju - tudi tokrat smo bili teden dni v Umagu na Hrvaškem. Lani je bila stara nekaj mesecev, zato je večino časa spala, jedla, jokala in malo gledala naokrog. No, pa tudi namočila je nogice v morje, se gugala v posebni viseči mreži za dojenčke in uživala v pozornosti vseh prisotnih.

Letos je naša deklica stara že več kot leto dni, zato je bil naš dopust precej bolj pester in aktiven kot lanski. Najbolj smo bili vsi veseli, ker je šla tako rada v vodo in v skoraj pretoplem morju tudi neznansko uživala.
Zanimalo jo je vse in tudi vse je opazila: galebe na nebu, VSE pse, kužke in cucke v Umagu, letalo, jadrnice, rakce, otroke ... Nič ji ni ušlo! :)

Naši dnevi so si bili v osnovi podobni med seboj in tistim, ki jih preživljamo doma - vstajanje, zajtrk, aktivnost, malica, aktivnost, kosilo, dnevni počitek, malica, aktivnost, večerja, priprava na spanje, nočni počitek. Aktivnosti smo skušali izvesti tako, da bi bili zadovoljni vsi. Včasih je to pomenilo, da smo kaj počeli skupaj, drugič posamezno. Med vsemi rutinskimi opravili, kopanjem zaradi nevzdržne vročine in užitka nasploh, sprehodi v mesto in raziskovanjem okolice smo včasih komaj našli čas za kakšno načrtovano aktivnost, spet drugič pa bi se najraje samo vrgli na ležalnik in malo zadremali, a to ni bilo vedno mogoče.

Nekaj aktivnosti, ki jih bom predstavila, se je zgodilo spontano, ker je že okolje ponujalo toliko idej, materialov in tem za raziskovanje, za nekatere pa sem s seboj prinesla določene pripomočke.

OPAZOVANJE ŽIVALI V MORJU

Ta aktivnost se ponuja sama po sebi. Tudi če otrok noče v vodo, lahko s pomola ali obale opazuje živali. Ema je šla v vodo zelo rada, zato je kar na licu mesta lahko večkrat opazila jato ribic, ki so prišle čisto do plitvine.

Malo pred odhodom na morje sva opazovali prazne in polne polžje hišice, zdaj pa sva ugotovili, da živijo tudi v morju.

Šele ob pregledovanju fotografij sem opazila, kaj vse se skriva na tem posnetku. Katere živali najdeš? :)

Tudi na tejle sem drugega rakca opazila šele doma. Vsaj mislim, da sta samo dva. Jih je morda več? :)

Tile pogumni fantje, ki so stanovali v skalnatih brazdah pomola, se niso nič bali kopalcev in so rade volje pokazali, kako migajo z nogami in kleščami.

OPAZOVANJE ŽIVALI NA KOPNEM

Pod teraso je stanovala družina martinčkov. Njihovega najmlajšega člana mi ni uspelo fotografirati, sta se pa mati in oče rada nastavljala objektivu. Ema je z zanimanjem opazovala te male plazilce.

MORJE V BAZENČKU

Vsi razen Eme smo se tudi malo potapljali na dah oz. s potapljaško masko opazovali življenje pod gladino morja. Nekaj školjkic, rakovih klešč in okostij morskih ježkov smo prinesli na površje, da si jih je ogledala tudi Ema. Ata ji je vsak predmet posebej predstavil, Ema pa ga je prijela v roko, potipala, si ga ogledala, nekatere je celo povohala. Potem smo ji jih nasuli v bazenček.

 

Ena izmed školjk je bila še živa, v hišici je še stanoval rakec. Dali smo ju v kanglico z nekaj morske vode in ju potem kmalu izpustili v morje. 

OPAZOVANJE MORJA IN VALOV

Prav veliko valov sicer ni bilo, vseeno pa je morje proti večeru tako čarobno, ko postane platno za nebesne slikarije. Pa še tako prijetno je mirno posedeti na kakšni skali in opazovati premikajočo se maso morske vode, ki boža kamne. Mislim, da je prav, da se tudi otroku predstavi in se ga navadi na umirjene aktivnosti, ko ni treba početi nič posebnega pa hkrati počneš veliko.

METANJE KAMNOV V MORJE

Odkar smo vrgli prvi kamenček v morje, smo morali to početi kar naprej. Nekaj časa jih je hotela metati sama, potem nas je prijela za roko in pokazala, naj jih mečemo mi. Metati smo morali majhne, velike, posamezno in celo pest kamnov, školjkice, ki smo jih pobirali s tal, včasih pa bi vrgla tudi igračke. :)

POSLIKAVA MORSKIH KAMNOV

Na kamne sva slikali že doma. Tisti rečni kamni so bili zaobljeni, morski so bili robati. Ponudila sem ji voščenke, flomastre in vodenke. Pravzaprav se ni nič preveč obneslo. Še vedno so bolj mamljivi flomastri in njihovi pokrovčki, ji je bil pa zelo všeč kamen z muckom, ki sem ga narisala.

Potem se je igrala s školjko, ki jo je zapirala v škatlico od flomastrov.

Na koncu sem bila jaz bolj pobarvana kot katerikoli kamen. :)

IZDELAVA PAPIRNATIH LADJIC

Iz papirja smo izdelali za vsakega od nas eno ladjico. Emi risanje ni bilo preveč zanimivo, zato so se aktivnosti priključili drugi člani posadke in kmalu je bila vsaka ladjica čisto drugačna od ostalih.

SESTAVLJANJE AKVARIJA NA OKNU

S seboj sem prinesla nekaj moos gume, ki ima več super lastnosti: je lahka, enostavna za izrezovanje, poceni, plava na vodi pa še prilepi se na površino, ko je mokra.

Izrezala sem nekaj ribic, Ema pa je bila povsem zadovoljna tudi z odrezki. Iz vsega je na balkonskih vratih nastal akvarij.

OHLADITEV V MESTNI FONTANI

Med dopoldanskih sprehodom v mesto je bilo že pošteno vroče. Prevroče. Čeprav smo hodili po senci, uporabljali senčnik, kremo za sončenje, klobuček, pazili na hidracijo, nas je kar malo zaskrbelo, da ne bi Emi kljub vsem ukrepom bilo prevroče. Kot naročeno smo šli mimo mestne fontane, kjer je v senci posedalo več ljudi in se hladilo z vodo, ki je špricala v zrak. Ema se je osvežila in poigrala. Kar tresla se je od navdušenja nad curki! :)

IGRANJE Z MIVKO

Ker smo doma šele zdaj nasuli mivko v peskovnik, je na svoj račun prišla na plaži, ko je lahko prstke zakopala v drobcen pesek, brcala, ga zagrabila in spustila, presuvala in hitro dobila tudi družbo sovrstnikov, ki so že znali delati potičke, gradove in ceste.

PISANJE RAZGLEDNIC Z MORJA

Nazadnje je treba z morja poslati še razglednice, kajne? Ema me je opazovala med pisanjem naslova in hotela sodelovati. Dala sem ji razglednico in jo je napisala! :) Pa saj ne bi napisala kaj veliko več kot običajni lp z morja.

Mi pa vam pošiljamo našo e-razglednico. ;)

Smo kar zrasli od lani, ane? :)

Lahko noč, dete moje!

Že od začetka sva skušala uvesti rutino. Do zdaj je to že postal naš utečen dnevni ritem. Zvečer to pomeni, da Ema povečerja, gre na kahlico, pod tuš ali se kopat, v pižamo, umije zobe, se poslovi od prisotnih (tudi Tinči in Zofa) in gre v spalnico. Tam se včasih še malo pocrkljava, potem pa jo položim v posteljico in sedem poleg nje na gugalnik. Dam ji dudo in ji pripovedujem o lepih stvareh, ki so se zgodile čez dan. Potem ji zapojem še uspavanko, ji povem, da jo imam rada in ji zaželim lahko noč. Nato sedim poleg nje, dokler ne zaspi (takrat na telefonu brskam po internetu :)). Ponavadi to ne traja dolgo ali pa zaspi že med mojim pripovedovanjem ali prepevanjem. Redko se zgodi, da sploh noče oz. ne more zaspati. To se je zgodilo danes.

Ker zdaj zna sesti sama, se je neštetokrat pobrala. Jaz pa sem jo neštetokrat položila nazaj. In to se ji je zdelo strašno zabavno. Nekajkrat se je celo sama ulegla in mislila sem, da zdaj pa bo. Pa ni in ni bilo. 

Medtem ko sem se delala gluhonemo, sem premišljevala, ali naj jo vzamem v naročje in še malo pocrkljam, saj sem vedela, da se bo pomirila in zaspala. V glavi mi je odzvanjalo ogromno nasvetov prijateljev, sorodnikov, vsevednih znancev, ki po možnosti nimajo svojih otrok, a o njih vedo veliko več kot kdorkoli, ki je mati ali oče, in celo popolnih neznancev, ki v mimohodu po ulici utegnejo pokomentirati tvojo vzgojo ali presojo o oblačenju, npr. ali otroku pri skoraj + 30 °C res ne bi oblekla jakne. Polne svaril o tem, kako se otroka hitro lahko razvadi, so tudi knjige, spletne strani, forumi. 

Tako sem sedela tam pri Emini posteljici in jo še nekajkrat skušala brez besed prepričati, naj vendarle poskusi zaspati ali vsaj mirno ležati in slišala vse te nasvete in opozorila, ki pravijo, da mora otrok imeti red, rutino, pravila. In to je treba upoštevati, spoštovati. Kako naj bi jo potem dvignila k sebi, če bi bilo to proti našim pravilom, našemu urniku? V mislih sem pojasnjevala in razlagala zdaj enemu, zdaj drugemu, ki mi je govoril, kaj se potem vse zgodi, če ta pravila kršiš.

K sreči sem se streznila, zavestno utišala te vsevednike in Emo vzela v naročje. Glavo mi je položila v pregib komolca, s prstki se me je dotikala po licu. Ker sem svojo glavo naslonila na njeno, nisem videla, ali gleda ali miži, nato pa sem na koži obraza začutila premik trepalnic in vedela, da ima oči odprte. V sobi je bilo že precej mračno, zato tudi od blizu nisem dobro videla, kljub temu pa nisem mogla zgrešiti tistih njenih velikih oči, ki so me res gledale in še niso bile blizu spanca.

Spomnila sem se večerov in noči, ko sem jo na enak način pestovala med dojenjem, ko je bila moja mala, majhna pikica. Zdaj jo redkokdaj pestujem na tak način, kot držimo dojenčke. Zrli sva si v oči, se gugali, mrmrali in počasi je prišel Zaspanček, ki je Emi pomagal zapreti veke. Tik pred tem so se spet začeli oglašati umneži, ki so mi prigovarjali, naj jo hitro dam v posteljico, preden do konca zaspi v mojem naročju, saj bo tako vseeno vedela, da ni zaspala pri meni, ampak v svoji posteljici, kjer bi itak morala ves čas biti. 

Nisem se zmenila zanje, zato so obupali. Držala sem jo v naročju, mojo veliko dojenčico, ki je zdaj že mirno spala. Kako je dišala! In kako prelep obrazek je imela! Ko spi, je njen mali navihani obrazek tako miren, sproščen in brezskrben. Kar gledala sem jo, privijala k sebi in podoživljala prve mesece najinega skupnega življenja. 

Ponavadi sem vesela, da hitro zaspi in brž odidem pospravljat kuhinjo ali likat, pa nahranit mačke, poklicat mami, poljubit moža. Danes pa je kar vse lahko počakalo. Celo Tinči, ki je mijavkala pred vrati. Bili sva samo midve z mojo Emico.
Ugotovila sem, da se pravzaprav precej slabo spomnim, kako je bilo, ko sem vsako noč večkrat vstala in jo tolažila ali hranila. Ne spomnim se več tako dobro, kako sem jo dvignila, kako sem jo prestavila z ene dojke na drugo, kako je potem zaspala, ali je mižala, ko je sesala ... Očitno le ni bilo tako hudo, kot se mi je zdelo takrat, ko sem bila zadeta od nenaspanosti. Ko mi je bilo najtežje vstati, sem se spomnila na spodnjo pesmico. Žal ne vem več, kje sem jo našla, a se mi je zelo vtisnila v spomin. In nekoč me Ema ne bo več potrebovala, da bo lahko zaprla oči in zaspala. Do takrat pa naj vsi ti umneži kar govorijo in zamujajo trenutke, ki se jih bom jaz spominjala, ko bo moja deklica že velika.